Prevod
Pripovedujejo tudi, da se je vladar pravovernih Harun ar Rašid nekega dne odpravil na pot z Abu Jakubom, svojim družabnikom, Džafarjem al Barmakijem in Abu Nuvasom. Ko so potovali po puščavi, so zagledali starca, naslonjenega na svojega osla. Harun ar Rašid je rekel Džafarju: »Vprašaj tega starca, od kod je.« Džafar ga je vprašal: »Od kod prihajaš?« Odgovoril je: »Iz Basre.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.
Ko je nastopila 395. noč
je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džafar al Barmaki vprašal moža: »Od kod prihajaš?« Ta je odgovoril: »Iz Basre.« Džafar ga je nato vprašal: »In kam si namenjen?« Odgovoril je: »V Bagdad.« »Kaj pa boš tam počel?« »Zdravilo za oči bom iskal.« Harun ar Rašid je rekel: »Džafar, malo se pošali z njim.« Džafar je odvrnil: »Če se bom pošalil z njim, bom od njega slišal kaj, kar mi ne bo všeč.« Vladar pa je rekel: »Pri zvestobi, ki mi jo dolguješ, zahtevam, da se pošališ z njim.« Džafar je tedaj vprašal starca: »Če ti pripravim zdravilo, ki ti bo pomagalo, s čim me boš poplačal?« Starec mu je odgovoril: »Vzvišeni Bog te bo v mojem imenu poplačal z nečim, kar bo zate boljše od mojega plačila.« Džafar je rekel: »Pozorno me poslušaj, da ti opišem zdravilo, ki ga ne bi predpisal nikomur drugemu.« Starec ga je vprašal: »Kakšno pa je?« Džafar mu je odgovoril: »Vzemi tri unče piša vetra, tri unče sončnih žarkov, tri unče mesečine in tri unče svetlobe svetilke. Vse skupaj zberi in za tri mesece postavi na veter. Nato daj v možnar brez dna in tri mesece tolci. Ko boš stolkel, daj v počeno skledo in jo za tri mesece postavi na veter. Potem vsak večer pred spanjem vzemi po tri dirhame tega zdravila in tako nadaljuj tri mesece. Tedaj boš ozdravel, če bo taka volja vzvišenega Boga.« Ko je starec slišal Džafarjeve besede, se je zleknil po svojem oslu in spustil ogaben prdec. Nato je rekel: »Vzemi ta prdec v plačilo za zdravilo, ki si mi ga predpisal. Ko ga bom začel jemati in mi bo Bog naklonil zdravje, pa ti bom podaril sužnjo, ki ti bo za življenja služila tako, da ti bo Bog skrajšal dni. Ko boš umrl in bo Bog tvojo dušo brž poslal v ogenj, ti bo od žalosti za teboj obraz pomazala s svojim drekom. Žalovala bo, se tolkla po licih in tarnala, med objokovanjem pa govorila: ‘O ti z ledeno brado, kako ledena je tvoja brada!’« Harun ar Rašid se je tako smejal, da se je zvrnil na hrbet, nato pa je ukazal, naj možu dajo tri tisoč dirhamov.
