Waltey

Waltey

Zgodba o ukradeni ogrlici

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zgodba o ukradeni ogrlici

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
3 min branja
Obseg
2 strani
Naslov izvirnika
حكاية العقد المسروق - الليالي ٥٩٦ إلى ٥٩٧

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Zgodba o ukradeni ogrlici

Dekle mu je nato reklo: »Izvedela sem, o kralj, da je nekoč živela pobožna žena, ki se je odrekla posvetnim užitkom in se vsa posvetila molitvi. Zahajala je v palačo nekega kralja, kjer so v njeni navzočnosti iskali blagoslov in jo zelo cenili. Nekega dne je kakor po navadi prišla v palačo in sedla poleg kraljeve žene. Ta ji je izročila ogrlico, vredno tisoč dinarjev, in ji rekla: ‘Dekle, vzemi to ogrlico in jo varuj, dokler se ne vrnem iz kopeli in je ne vzamem nazaj.’ Kopališče je bilo v palači. Pobožna žena je vzela ogrlico in sedla v kraljičinih sobanah, da bi počakala, dokler se kraljica ne vrne iz kopališča v svojih prostorih. Nato je ogrlico položila pod preprogo in vstala k molitvi. Tedaj je priletela ptica, vzela ogrlico in jo odnesla v špranjo v enem od vogalov palače. Žena, ki je ogrlico varovala, je medtem odšla po opravku, zato ni ničesar opazila. Ko se je kraljeva žena vrnila iz kopeli, je zahtevala ogrlico, toda varuhinja je ni našla. Začela jo je iskati, a o njej ni bilo ne duha ne sluha. Govorila je: ‘Pri Bogu, hči moja, nihče ni prišel k meni! Ko sem jo vzela, sem jo položila pod preprogo. Ne vem, ali jo je kdo od služabnikov opazil in jo vzel, ko med molitvijo nisem bila pozorna. To ve le vzvišeni Bog.’ Ko je kralj slišal za to, je ženi ukazal, naj varuhinjo muči z ognjem in hudimi udarci.« Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 597. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva žena, potem ko ji je kralj ukazal, naj varuhinjo muči z ognjem in hudimi udarci, nesrečnico podvrgla najrazličnejšim mukam. Toda žena ni ničesar priznala in ni nikogar obtožila. Kralj je nato ukazal, naj jo vržejo v ječo in vklenejo, in tako so jo zaprli. Nekega dne je kralj sedel sredi palače, obdan z vodo, žena pa je bila ob njem. Tedaj je zagledal ptico, ki je iz špranje v enem od vogalov palače vlekla tisto ogrlico. Poklical je služabnico, ki je bila v bližini, in ta je ujela ptico ter ji vzela ogrlico. Kralj je spoznal, da se je varuhinji zgodila krivica, in obžaloval, kar ji je storil. Ukazal je, naj jo privedejo predenj. Ko je prišla, ji je začel poljubljati glavo, nato pa zajokal, prosil odpuščanja in se kesal zaradi svojega ravnanja. Ukazal je, naj ji podarijo veliko denarja, a ga ni hotela sprejeti. Odpustila mu je in odšla ter se zaobljubila, da ne bo nikoli več prestopila praga tuje hiše. Poslej je blodila po gorah in dolinah ter častila vzvišenega Boga, dokler ni umrla.«

Izvirnik

حكاية العقد المسروق - الليالي ٥٩٦ إلى ٥٩٧

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٥٩٦

فقالت له الجارية: بلغني أيها الملك أن امرأة كانت عابدة زاهدة ناسكة، وكانت تدخل قصر ملك من الملوك يتبركون بها، وكان لها عندهم حظ عظيم، فدخلت يومًا من الأيام ذلك القصر على جري عادتها، وجلست بجانب زوجة الملك فناولتها عقدًا قيمته ألف دينار، وقالت لها: يا جارية، خذي هذا العقد عندك، واحرسيه حتى أخرج من الحمام فآخذه منك. وكان الحمام في القصر، فأخذته الجارية وجلست في موضع في منزل الملكة حتى تدخل الحمام الذي عندها في المنزل وتخرج، ثم وضعت ذلك العقد تحت السجادة وقامت تصلي، فجاء طير وأخذ ذلك العقد وجعله في شق من زوايا القصر، وقد خرجت الحارسة لحاجةٍ تقضيها وترجع ولم تعلم بذلك، فلما خرجت زوجة الملك من الحمام طلبت العقد من تلك الحارسة فلم تجده، وجعلت تفتش عليه فلم تجد له خبرًا ولم تقع له على أثر، فصارت الحارسة تقول: والله يا بنتي ما جاءني أحد، وحين أخذتُه وضعتُه تحت السجادة، ولم أعلم هل أحد من الخدم عاينه واستغفلني وأنا في الصلاة وأخذه؟ والعلم في ذلك لله تعالى. فلما سمع الملك بذلك أمر زوجته أن تعذِّب الحارسة بالنار والضرب الشديد. وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٥٩٧

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن الملك لما أمر زوجته أن تعذب الحارسة بالنار والضرب الشديد، عذَّبتها بأنواع العذاب، فلم تقرَّ بشيء، ولم تتهم أحدًا، فبعد ذلك أمر بسجنها وأن يجعلوها في القيود فحُبِست، ثم إن الملك جلس يومًا من الأيام في وسط القصر والماء محدِّق به وزوجته بجانبه، فوقعت عينه على طير وهو يسحب ذلك العقد من شق من زوايا القصر، فصاح على جارية عنده فأدركت ذلك الطير وأخذت العقد منه، فعلم الملك أن الحارسة مظلومة، فندم على ما فعل معها، وأمر بإحضارها، فلما حضرت أخذ يقبِّل رأسها، ثم صار يبكي ويستغفر ويتندَّم على ما فعل معها، ثم أمر لها بمالٍ جزيلٍ، فأَبَتْ أن تأخذه، ثم سامحته وانصرفت من عنده، وأقسمت على نفسها أنها لن تدخل منزل أحد، وساحت في الجبال والأودية، وصارت تعبد الله تعالى إلى أن ماتَتْ.