Prevod
Pripovedujejo tudi, da je Džafer al Barmaki neko noč popival z al Rašidom. Al Rašid mu je rekel: »Džafer, slišal sem, da si kupil tisto sužnjo, ki jo že dolgo iščem. Izredno lepa je in moje srce je povsem prevzela ljubezen do nje. Prodaj mi jo.« Odgovoril je: »Ne prodam je, vladar pravovernih.« Al Rašid je rekel: »Potem mi jo podari.« Odgovoril je: »Tudi podarim je ne.« Tedaj je al Rašid rekel: »Zubajdo trikrat razvežem, če mi je ne prodaš ali podariš.« Džafer pa je rekel: »Svojo ženo trikrat razvežem, če ti jo prodam ali podarim.« Ko sta se streznila, sta spoznala, da sta se znašla v hudi zagati, in nista znala najti izhoda. Al Rašid je rekel: »To lahko razreši le Abu Jusuf.« Poslali so ponj, čeprav je bila že polnoč. Ko je prišel sel, je Abu Jusuf prestrašen vstal in si dejal: »Ob tej uri me gotovo kličejo zaradi nečesa, kar se je zgodilo v islamu.« Hitro je odšel, zajahal svojo mulo in rekel služabniku: »Vzemi s seboj mulino krmno torbo; morda še ni pojedla vsega obroka. Ko prideva v kalifovo palačo, ji nadeni torbo, da bo do mojega odhoda pojedla, kar ji je nocoj še ostalo.« Služabnik je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Ko je stopil pred al Rašida, je ta vstal in ga posadil poleg sebe na svoj prestol; nikomur drugemu ni dovoljeval sedeti ob sebi. Rekel mu je: »Ob tej uri smo te poklicali zaradi pomembne zadeve. Zgodilo se je to in to, pa ne znamo najti izhoda.« Abu Jusuf je odgovoril: »Vladar pravovernih, nič lažjega od tega.« Nato je rekel: »Džafer, prodaj vladarju pravovernih polovico sužnje, drugo polovico pa mu podari. Tako bosta oba izpolnila svojo prisego.« Vladar pravovernih se je razveselil in oba sta storila, kakor jima je naročil. Nato je al Rašid rekel: »Takoj pripeljite sužnjo …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila 297. noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif Harun al Rašid rekel: ›Takoj pripeljite sužnjo, saj silno hrepenim po njej.‹ Pripeljali so jo in sodniku Abu Jusufu je rekel: ›Želim leči z njo še ta hip. Ne morem čakati, da mine predpisani rok, v katerem se ugotovi, ali je noseča. Kako naj to rešimo?‹ Abu Jusuf je rekel: ›Pripeljite mi enega od sužnjev vladarja pravovernih, ki še ni bil osvobojen.‹ Pripeljali so sužnja in Abu Jusuf je rekel: ›Dovoli mi, da jo poročim z njim, nato pa naj jo razveže, še preden zaužijeta zakon. Tako boš smel takoj leči z njo, ne da bi čakal na preverjanje nosečnosti.‹ Al Rašid je bil nad tem še bolj navdušen kot nad prvo rešitvijo. Ko je suženj prišel, je kalif rekel sodniku: ›Dovoljujem ti skleniti zakonsko zvezo.‹ Sodnik je izrekel ženitno ponudbo, suženj pa jo je sprejel. Nato mu je sodnik rekel: ›Razveži jo in dobil boš sto dinarjev.‹ Suženj je odgovoril: ›Tega ne bom storil.‹ Sodnik mu je ponujal čedalje več, a je suženj vztrajno odklanjal, dokler mu ni ponudil tisoč dinarjev. Tedaj je suženj vprašal sodnika: ›Je pravica do razveze v mojih rokah, v tvojih ali v rokah vladarja pravovernih?‹ Odgovoril je: ›V tvojih.‹ Suženj je rekel: ›Pri Bogu, nikoli je ne bom razvezal!‹ Vladar pravovernih se je silno razjezil in vprašal: ›Kako naj zdaj ravnamo, Abu Jusuf?‹ Sodnik Abu Jusuf je odgovoril: ›Vladar pravovernih, ne vznemirjaj se, rešitev je preprosta. Podari tega sužnja sužnji v last.‹ Kalif je rekel: ›Dajem ji ga v last.‹ Sodnik ji je naročil: ›Reci: Sprejemam.‹ Rekla je: ›Sprejemam.‹ Nato je sodnik rekel: ›Razsojam, da se ločita, saj je postal njena last in je s tem zakonska zveza razveljavljena.‹ Vladar pravovernih je skočil na noge in rekel: ›Človek, kakršen si ti, mora biti sodnik v mojem času!‹ Ukazal je prinesti pladnje z zlatom in jih izprazniti pred sodnikom. Nato ga je vprašal: ›Imaš kaj pri sebi, v kar bi ga spravil?‹ Sodnik se je spomnil muline krmne torbe in naročil, naj mu jo prinesejo. Napolnili so mu jo z zlatom, on pa jo je vzel in se vrnil domov. Zjutraj je rekel svojim tovarišem: ›Ni lažje in krajše poti do verskih in posvetnih dobrin, kakor je pot učenosti. Tolikšno bogastvo sem dobil za rešitev dveh ali treh vprašanj.‹ Poglej torej, o vedoželjni bralec, kako domiselna je ta zgodba in koliko lepega razkriva: vezirjevo sproščeno zaupnost z al Rašidom, kalifovo učenost in še večjo učenost sodnika. Naj se vzvišeni Bog usmili duš vseh treh.«
