Aladin in lutnjarka Zubajda

Besedilo

Aladin in lutnjarka Zubajda

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aladin pripovedoval: ‘Oče mi je pripravil petdeset tovorov blaga in mi dal deset tisoč dinarjev. Odpotoval sem in prišel do Levjega gozda, tam pa so me napadli Arabci ter mi pobrali denar in vse tovore. Tako sem prišel v to mesto, ne da bi vedel, kje bom prenočil. Zagledal sem ta kraj in si v njem poiskal zavetje.’ Mož mu je rekel: ‘Sin moj, kaj bi porekel, če bi ti dal tisoč dinarjev in obleko, vredno še tisoč dinarjev?’ Aladin ga je vprašal: ‘Za kaj bi mi to dal, stric?’ Mož je odgovoril: ‘Mladenič, ki je z menoj, je moj nečak in edini sin svojega očeta. Jaz pa imam eno samo hčer, ki ji je ime Zubajda al Udija in je nadvse lepa in ljubka. Poročil sem jo z njim; on jo ljubi, ona pa ga sovraži. Prelomil je prisego, s katero se je zavezal, da jo bo v tem primeru trikrat zavrgel. Njegova žena je komaj dočakala, da se je to zgodilo, in se ločila od njega. Tedaj je naščuval vse ljudi, naj me pregovarjajo, da mu jo vrnem. Rekel sem mu, da to ni mogoče, dokler se ne poroči z drugim moškim, ki bo njuno ponovno poroko naredil dopustno. Dogovorila sva se, da za to poiščeva tujca, ki mu pozneje nihče ne bo očital tega dejanja. Ker si tujec, pojdi z nama, da sklenemo tvojo poroko z njo. To noč boš prebil pri njej, zjutraj pa se boš ločil in midva ti bova dala, kar sem ti obljubil.’ Aladin si je mislil: ‘Prenočiti z nevesto v hiši, na postelji, je bolje kakor spati po uličicah in vežah.’ Odšel je z njima h kadiju. Ko ga je kadi zagledal, mu je takoj postal pri srcu, in vprašal je dekletovega očeta: ‘Kaj želite?’ Ta je odgovoril: ‘Želimo, da se ta mladenič poroči z našo hčerjo in s tem omogoči njeno ponovno poroko s prejšnjim možem. Vendar naj podpiše listino, da ji dolguje deset tisoč dinarjev ženitvenega daru. Če bo prenočil pri njej in jo zjutraj zavrgel, mu bomo dali obleko, vredno tisoč dinarjev, mulo, vredno tisoč dinarjev, in še tisoč dinarjev v denarju. Če pa je ne zavrže, mora plačati deset tisoč dinarjev.’ Pod tem pogojem so sklenili poroko in dekletov oče je dobil listino o dogovoru. Nato je Aladina odpeljal s seboj, mu dal obleko in ga popeljal do hčerine hiše. Pustil ga je pred vrati, sam pa vstopil k hčeri in ji rekel: ‘Vzemi listino o svojem ženitvenem daru. Omožil sem te z lepim mladeničem po imenu Aladin Abu aš Šamat. Kar najbolje ravnaj z njim.’ Izročil ji je listino in se odpravil od nje.

Dekletov bratranec pa je imel oskrbnico, ki je pogosto obiskovala njegovo sestrično Zubajdo al Udijo in ji je izkazoval veliko naklonjenost. Rekel ji je: ‘Mati moja, ko bo moja sestrična Zubajda zagledala tega lepega mladeniča, me ne bo nikoli več hotela. Prosim te, domisli se zvijače in mu prepreči, da bi se ji približal.’ Odgovorila mu je: ‘Pri tvoji mladosti, ne bom mu pustila blizu nje!’ Nato je stopila k Aladinu in mu rekla: ‘Sin moj, zaradi vsemogočnega Boga ti svetujem: poslušaj moj nasvet in se ne približuj temu dekletu. Pusti jo, naj spi sama. Ne dotikaj se je in ne hodi k njej.’ Vprašal je: ‘Zakaj?’ Odgovorila mu je: ‘Vse telo ima gobavo. Bojim se, da bi okužila tvojo lepo mladost.’ Rekel ji je: ‘Potem je ne potrebujem.’ Nato je odšla k dekletu in mu povedala isto kakor Aladinu. Dekle je odgovorilo: ‘Ne potrebujem ga. Naj spi sam, zjutraj pa naj gre svojo pot.’ Poklicala je sužnjo in ji rekla: ‘Vzemi hrano in mu jo nesi, da bo večerjal.’ Sužnja mu je prinesla jedi in jih postavila predenj. Jedel je, dokler se ni nasitil, potem pa sedel in z lepim glasom začel recitirati suro Ja Sin. Dekle je prisluhnilo in njegov glas se ji je zazdel podoben spevu Davidovega rodu. Rekla si je: ‘Naj Bog kaznuje starko, ki mi je rekla, da je gobav! Človek s takšno boleznijo ne bi mogel imeti takega glasu. Kar je govorila o njem, je bila laž.’ Vzela je lutnjo indijske izdelave, uglasila strune in zapela z glasom, ob katerem bi ptice obstale sredi neba. Zapela je ta dva verza:

Vzljubila sem gazelo z zasanjanimi, temnimi očmi; ko hodi, ji zavidajo vitke veje bana. Meni se izmika, drugemu pa daruje svojo bližino: takšna je Božja milost, ki jo nakloni, komur hoče. Ko jo je slišal peti te besede, je že končal suro, zato je tudi sam zapel ta verz:

Pozdravljam stas, ki ga skrivajo oblačila, in vrtnice, ki cvetijo na vrtovih lic. Dekle je vstalo, ljubezen v njem pa je še bolj vzplamtela, in odgrnilo je zastor. Ko jo je Aladin zagledal, je zapel ta dva verza:

Prikazala se je kakor luna, se zazibala kakor veja bana, zadišala kakor ambra in pogledala kakor gazela. Žalost je, kakor da bi se zaljubila v moje srce: brž ko me ljubljena zapusti, se z njim združi. Nato se mu je približala, pozibavajoč boke in upogibajoč vitko telo, mojstrovino Njega, čigar milosti so skrite. Pogledala sta drug drugega s pogledom, ki je v obeh zbudil tisoč hrepenenj. Ko se mu je puščica njenih oči zarila v srce, je zapel ta dva verza:

Uzrla je luno na nebu in me spomnila na noči najine bližine pri ar Rakmatajnu. Oba sva gledala luno, toda jaz sem jo videl skozi njene oči, ona pa skozi moje. Ko se mu je približala in sta ju ločila le še dva koraka, je zapel ta dva verza:

V eni noči je razpletla tri pramene svojih las in mi tako pokazala štiri noči. Z obrazom se je obrnila proti luni na nebu in mi pokazala dve luni hkrati. Ko je stopila k njemu, ji je rekel: ‘Odmakni se od mene, da me ne okužiš.’ Razgalila je zapestje, na njem sta se pokazali dve kožni gubi in koža je bila bela kakor srebro. Nato mu je rekla: ‘Ti se odmakni od mene, saj si gobav, da me ne okužiš.’ Vprašal jo je: ‘Kdo ti je povedal, da sem gobav?’ Odgovorila je: ‘Starka mi je povedala.’ Rekel ji je: ‘Tudi meni je starka rekla, da si gobava.’ Nato ji je razgalil roke in videla je, da je njegova koža kakor čisto srebro. Stisnila ga je v objem, on jo je privil na prsi in objela sta se. Potegnila ga je k sebi, legla na hrbet in si razvezala hlače. Tedaj se je zganilo, kar mu je zapustil oče, in rekel je: ‘Na pomoč, šejk Zakarija, oče žil!’ Položil ji je roke na pas, nastavil sladko korenino k vratom razpoke in jo potisnil vanjo. Prišel je do Vrat Šarija, pot pa ga je vodila skozi Vrata osvajanj. Nato je vstopil na trg ponedeljka, torka, srede in četrtka ter ugotovil, da se preproga natanko prilega dvorani. Vrtel je posodico ob njenem pokrovu, dokler se nista ujela. Ko je napočilo jutro, ji je rekel: ‘O veselje, še preden si bilo popolno, te je zgrabil vran in odletel!’ Vprašala ga je: ‘Kaj pomenijo te besede?’ Odgovoril ji je: ‘Gospa moja, pri tebi smem ostati le še to uro.’ Vprašala je: ‘Kdo tako pravi?’ Rekel ji je: ‘Tvoj oče mi je dal podpisati listino, da ti dolgujem deset tisoč dinarjev ženitvenega daru. Če jih danes ne plačam, me bodo zaprli v kadijevi hiši. Jaz pa od teh deset tisoč dinarjev nimam niti polovice srebrnika.’ Rekla mu je: ‘Gospod moj, je pravica do ločitve v tvojih rokah ali v njihovih?’ Odgovoril je: ‘V mojih, toda ničesar nimam.’ Rekla mu je: ‘To ni težko, nič se ne boj. Vzemi teh sto dinarjev. Če bi imela več, bi ti dala vse, kar potrebuješ. Toda oče je iz ljubezni do svojega nečaka vse moje premoženje odnesel v svojo hišo; celo ves nakit mi je vzel. Če ti jutri pošlje sodnega sla …’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto sedeminpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle reklo Aladinu: ‘Če ti jutri pošljejo sodnega sla in ti kadi in moj oče rečeta, naj se ločiš, jima odgovori: »Po kateri pravni šoli je dovoljeno, da se zvečer poročim, zjutraj pa ločim?« Nato poljubi kadijevo roko in mu daj darilo. Prav tako poljubi roko vsaki priči in ji daj deset dinarjev. Potem se bodo vsi zavzeli zate. Če te vprašajo: »Zakaj se ne ločiš in vzameš tisoč dinarjev, mulo in obleko, kakor smo se dogovorili?« jim reci: »Vsak njen las mi je vreden tisoč dinarjev. Nikoli je ne bom zavrgel in ne bom vzel ne obleke ne česa drugega.« Če ti kadi reče: »Plačaj ženitveni dar,« mu odgovori: »Zdaj sem brez denarja.« Tedaj se bodo kadi in priče usmilili tebe in ti dali odlog.’

Medtem ko sta se pogovarjala, je na vrata potrkal kadijev sel. Aladin je stopil k njemu in sel mu je rekel: ‘Pridi pred efendija, tvoj tast te toži.’ Dal mu je pet dinarjev in rekel: ‘Sodni sel, po katerem zakonu se smem zvečer poročiti, zjutraj pa ločiti?’ Odgovoril mu je: ‘Pri nas to nikakor ni dovoljeno. Če pa ne poznaš prava, te bom zastopal.’ Odšla sta na sodišče in kadi ga je vprašal: ‘Zakaj nisi zavrgel žene in vzel dogovorjenega plačila?’ Aladin je stopil h kadiju, mu poljubil roko, položil vanjo petdeset dinarjev in rekel: ‘Gospod kadi, katera pravna šola dopušča, da se zvečer poročim, zjutraj pa me proti moji volji prisilijo v ločitev?’ Kadi je odgovoril: ‘Nobena muslimanska pravna šola ne dopušča prisilne ločitve.’ Dekletov oče je rekel: ‘Če se ne ločiš, mi plačaj deset tisoč dinarjev ženitvenega daru.’ Aladin je prosil: ‘Daj mi tri dni odloga.’ Kadi je rekel: ‘Trije dnevi niso dovolj. Dal ti bo deset dni odloga.’ Tako so se dogovorili in mu postavili pogoj, da mora po desetih dneh bodisi plačati ženitveni dar bodisi se ločiti. S tem dogovorom je odšel od njih, kupil meso, riž, maslo in drugo potrebno hrano ter se vrnil domov. Stopil je k dekletu in ji povedal vse, kar se mu je zgodilo. Rekla mu je: ‘Med nočjo in dnevom se dogajajo čudeži. Bog naj blagoslovi tistega, ki je rekel:

Bodi blag, kadar te preizkuša jeza, in potrpežljiv, kadar te doleti nesreča. Kajti noči časa so noseče, obtežene s plodom, in rojevajo vsakršna čudesa.’ Nato je vstala, pripravila hrano in jo postavila pred njiju. Jedla sta in pila, se veselila in uživala. Potem jo je prosil, naj mu zaigra. Vzela je lutnjo in zaigrala skladbo, ki bi navdušila celo trdi kamen; strune so pred poslušalcem klicale: ‘O David!’ Prešla je v živahnejši del skladbe. Medtem ko sta se šalila in se predajala veselju in radosti, je nekdo potrkal na vrata. Rekla mu je: ‘Pojdi pogledat, kdo je pred vrati.’ Šel je dol, odprl in zagledal štiri derviše. Vprašal jih je: ‘Kaj želite?’ Odgovorili so: ‘Gospod, derviši smo, tujci v tej deželi. Naše duše hranita glasba in nežna poezija. Radi bi si to noč do jutra odpočili pri tebi, potem pa bomo šli svojo pot. Vsemogočni Bog naj ti povrne! Ljubimo glasbo in vsak izmed nas zna na pamet ode, pesmi in muvašahe.’ Rekel jim je: ‘Najprej se moram posvetovati.’ Šel je gor in ji povedal, ona pa mu je rekla: ‘Odpri jim vrata.’ Odprl jim je, jih popeljal gor, posedel in jim izrekel dobrodošlico. Nato jim je prinesel hrano, vendar niso jedli, temveč so mu rekli: ‘Gospod, naša hrana je spominjanje Boga v srcu in poslušanje petja. Bog naj blagoslovi tistega, ki je rekel:

Naš namen je le, da smo skupaj; jesti je navada živali. Slišali smo prijetno glasbo, ko pa smo prišli gor, je utihnila. Je bila tista, ki je igrala, bela sužnja, črna sužnja ali svobodna hči uglednih ljudi?’ Odgovoril jim je: ‘To je moja žena.’ Povedal jim je vse, kar se mu je zgodilo, in dodal: ‘Tast mi je naložil deset tisoč dinarjev ženitvenega daru zanjo in dali so mi deset dni odloga.’ Eden izmed dervišev je rekel: ‘Ne žalosti se in misli samo na dobro. Jaz sem šejk derviškega samostana in pod menoj je štirideset dervišev, ki me ubogajo. Pri njih bom zbral deset tisoč dinarjev zate, da boš tastu plačal ženitveni dar, ki mu ga dolguješ. Toda naroči ji, naj nam zaigra, da se bomo razvedrili in poživili. Glasba je namreč nekaterim hrana, drugim zdravilo, tretjim pa pahljača.’ Ti štirje derviši so bili kalif Harun ar Rašid, vezir Džafar al Barmaki, Abu Nuvas al Hasan ibn Hani in Masrur, rabelj njegovega srda. Mimo te hiše so prišli zato, ker je kalifa stiskalo pri srcu in je rekel vezirju: ‘Vezir, rad bi šel ven in se sprehodil po mestu, saj mi je tesno pri srcu.’ Oblekli so se v derviše in odšli v mesto. Ko so šli mimo te hiše, so zaslišali glasbo in želeli izvedeti, kaj se dogaja v njej. Nato so v prijetnem druženju in pogovoru preživeli noč, dokler ni napočilo jutro. Kalif je pod preprogo položil sto dinarjev, potem pa so se poslovili in odšli. Ko je dekle dvignilo preprogo, je pod njo našlo sto dinarjev in reklo možu: ‘Vzemi teh sto dinarjev, ki sem jih našla pod preprogo. Derviši so jih položili tja pred odhodom, ne da bi midva vedela.’ Aladin jih je vzel, šel na trg ter kupil meso, riž, maslo in vse drugo, kar sta potrebovala.

Drugi večer je prižgal sveče in ji rekel: ‘Derviši niso prinesli deset tisoč dinarjev, ki so mi jih obljubili. A saj so reveži.’ Medtem ko sta se pogovarjala, so derviši potrkali na vrata. Rekla mu je: ‘Pojdi dol in jim odpri.’ Odprl jim je in prišli so gor. Vprašal jih je: ‘Ste prinesli deset tisoč dinarjev, ki ste mi jih obljubili?’ Odgovorili so: ‘Ničesar nam še ni uspelo zbrati. Toda ne boj se; če bo vsemogočni Bog hotel, bomo jutri skuhali alkimistično zmes. Naroči svoji ženi, naj nam zaigra čudovito skladbo, ki bo poživila naša srca, saj ljubimo glasbo.’ Zaigrala jim je na lutnjo tako, da bi ob njej zaplesal celo trdi kamen. Noč so prebili v sreči in veselju, v prijetnem pogovoru in radosti, dokler se ni prikazalo jutro in razlilo svojo svetlobo. Kalif je pod preprogo položil sto dinarjev, potem pa so se poslovili in šli svojo pot. Tako so prihajali k njemu devet noči in vsako noč je kalif pod preprogo položil sto dinarjev. Ko pa je prišla deseta noč, jih ni bilo. Izostali so zato, ker je kalif poklical mogočnega trgovca in mu rekel: ‘Prinesi mi petdeset tovorov tkanin, kakršne prihajajo iz Egipta …’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto oseminpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je poveljnik vernih rekel trgovcu: ‘Prinesi mi petdeset tovorov tkanin iz Egipta. Vsak tovor naj bo vreden tisoč dinarjev in na vsakega napiši njegovo ceno. Pripelji mi tudi abesinskega sužnja.’ Trgovec mu je prinesel vse, kar mu je naročil. Kalif je nato sužnju izročil zlat umivalnik in vrč, darilo ter petdeset tovorov. Napisal je pismo v imenu Šamsa ad Dina, predstojnika trgovcev v Egiptu in Aladinovega očeta, ter sužnju rekel: ‘Vzemi te tovore in vse, kar je zraven, ter pojdi v tisto četrt, kjer stoji hiša predstojnika trgovcev. Vprašaj: »Kje je moj gospodar Aladin Abu aš Šamat?« Ljudje ti bodo pokazali četrt in hišo.’ Suženj je vzel tovore in vse drugo ter se odpravil, kakor mu je ukazal kalif.

Tako je bilo z njim. Dekletov bratranec pa je šel k njenemu očetu in mu rekel: ‘Pojdiva k Aladinu, da bo zavrgel mojo sestrično.’ Odšla sta in se napotila k Aladinu. Ko sta prišla do hiše, sta našla petdeset mul s petdesetimi tovori tkanin in sužnja, ki je jezdil mulo. Vprašala sta ga: ‘Čigavi so ti tovori?’ Odgovoril je: ‘Mojega gospodarja Aladina Abu aš Šamata. Oče mu je pripravil trgovsko blago in ga poslal v Bagdad. Toda napadli so ga Arabci in mu vzeli denar in tovore. Ko je oče izvedel za to, me je poslal k njemu z drugimi tovori v zameno za izgubljene. Z menoj mu je poslal tudi mulo, otovorjeno s petdeset tisoč dinarji, zavoj oblačil, vreden veliko denarja, soboljev kožuh ter zlat umivalnik in vrč.’ Dekletov oče mu je rekel: ‘Moj zet je. Pokazal ti bom njegovo hišo.’ Medtem je Aladin sedel doma, poln skrbi, ko je nekdo potrkal na vrata. Rekel je: ‘Zubajda, Bog ve, da mi je tvoj oče poslal sla od kadija ali od mestnega upravitelja.’ Rekla mu je: ‘Pojdi dol in poglej, kaj je.’ Šel je dol, odprl vrata in zagledal svojega tasta, predstojnika trgovcev, Zubajdinega očeta. Ob njem je bil temnopolt abesinski suženj prijetnega videza, ki je sedel na muli. Suženj je razjahal in mu poljubil roke. Aladin ga je vprašal: ‘Kaj želiš?’ Odgovoril je: ‘Suženj svojega gospodarja Aladina Abu aš Šamata sem, sina Šamsa ad Dina, predstojnika trgovcev v Egiptu. Njegov oče me je poslal k njemu s tem, kar mi je zaupal.’ Nato mu je izročil pismo. Aladin ga je vzel, odprl in prebral. V njem je pisalo:

O moje pismo, ko zagledaš mojega ljubega, poljubi zemljo in sandale pred njim. Postoj in nikar ne hiti, saj sta moja duša in moj mir v njegovih rokah. Po popolnem pozdravu, voščilu in izrazu spoštovanja: od Šamsa ad Dina njegovemu sinu Aladinu Abu aš Šamatu. Vedi, sin moj, da sem izvedel za pomor tvojih mož ter rop tvojega denarja in tovorov. Zato ti v zameno pošiljam teh petdeset tovorov egiptovskih tkanin, obleko, soboljev kožuh ter zlat umivalnik in vrč. Nič se ne boj; denar naj bo žrtvovan zate, sin moj, le ti se nikar ne žalosti. Tvoja mati in vsi domači so dobro, zdravi in pri močeh, in ti pošiljajo mnogo pozdravov. Izvedel sem tudi, sin moj, da so te poročili z Zubajdo al Udijo, da bi omogočil njeno ponovno poroko s prejšnjim možem, in ti naložili petdeset tisoč dinarjev ženitvenega daru. Ta denar prihaja k tebi skupaj s tovori, po tvojem sužnju Salimu.

Ko je prebral pismo, je prevzel tovore, nato pa se obrnil k tastu in rekel: ‘Tast moj, vzemi petdeset tisoč dinarjev ženitvenega daru za svojo hčer Zubajdo. Vzemi tudi tovore in trguj z njimi. Dobiček naj bo tvoj, meni pa vrni glavnico.’ Tast mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, ničesar ne bom vzel. Glede ženitvenega daru pa se dogovori s svojo ženo.’ Ko so spravili tovore v hišo, sta Aladin in njegov tast vstopila. Zubajda je vprašala očeta: ‘Oče, čigavi so ti tovori?’ Odgovoril ji je: ‘Ti tovori pripadajo tvojemu možu Aladinu. Oče mu jih je poslal v zameno za tiste, ki so mu jih vzeli Arabci. Poslal mu je tudi petdeset tisoč dinarjev, zavoj oblačil, kožuh, mulo ter zlat umivalnik in vrč. Kar zadeva tvoj ženitveni dar, pa sama odloči o njem.’ Aladin je vstal, odprl skrinjo in ji izročil ženitveni dar. Dekletov bratranec je rekel: ‘Stric, naj Aladin zavrže mojo ženo!’ Stric mu je odgovoril: ‘To zdaj nikakor ni več mogoče. Pravica do ločitve je v njegovih rokah.’ Mladenič je odšel potrt in strt, legel bolan v svoji hiši in ta udarec mu je zadal smrt.

Aladin pa je po prevzemu tovorov odšel na trg, kupil potrebno hrano, pijačo in maslo ter vse pripravil kakor vsak večer. Zubajdi je rekel: ‘Poglej te lažnive derviše! Obljubili so nama, pa niso držali besede.’ Rekla mu je: ‘Ti si sin predstojnika trgovcev, pa nisi imel niti polovice srebrnika. Kaj naj šele pričakuješ od ubogih dervišev!’ Odgovoril ji je: ‘Vsemogočni Bog naju je obogatil, da jih ne potrebujeva več. Toda če pridejo, jim ne bom odprl vrat.’ Vprašala ga je: ‘Zakaj? Saj je vse dobro prišlo k nama šele z njihovim prihodom in vsako noč nama pod preprogo pustijo sto dinarjev. Ko pridejo, jim moraš odpreti.’ Ko se je dan poslovil s svojo svetlobo in je nastopila noč, sta prižgala sveče. Rekel ji je: ‘Zubajda, vstani in nama zaigraj.’ Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Rekla mu je: ‘Vstani in poglej, kdo je.’ Šel je dol in odprl. Ko je zagledal derviše, jim je rekel: ‘Dobrodošli, lažnivci! Pridite gor.’ Šli so z njim, posedel jih je in jim prinesel hrano. Jedli so in pili, uživali in se veselili. Nato so mu rekli: ‘Gospod, zelo naju je skrbelo zate. Kako se je izteklo s tvojim tastom?’ Odgovoril jim je: ‘Bog nama je povrnil več, kakor sva si želela.’ Rekli so: ‘Pri Bogu, bali smo se zate.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto devetinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so derviši rekli Aladinu: ‘Pri Bogu, bali smo se zate. Le pomanjkanje denarja nam je preprečilo, da bi prišli.’ Odgovoril jim je: ‘Od mojega Gospoda je hitro prišla rešitev. Oče mi je poslal petdeset tisoč dinarjev, petdeset tovorov tkanin, vsak vreden tisoč dinarjev, obleko, soboljev kožuh, mulo, sužnja ter zlat umivalnik in vrč. S tastom sva se spravila in zdaj lahko v miru uživam s svojo ženo. Hvala Bogu za to!’ Nato je kalif vstal, da bi opravil potrebo. Vezir Džafar se je nagnil k Aladinu in mu rekel: ‘Pazi na svoje vedenje, saj si v navzočnosti poveljnika vernih.’ Aladin ga je vprašal: ‘S čim sem se nevljudno vedel pred poveljnikom vernih? In kdo med vami je poveljnik vernih?’ Odgovoril mu je: ‘Tisti, ki je govoril s teboj in je vstal, da bi opravil potrebo, je poveljnik vernih, kalif Harun ar Rašid. Jaz sem vezir Džafar, ta je Masrur, rabelj njegovega srda, ta pa Abu Nuvas al Hasan ibn Hani. Pomisli, Aladin: koliko dni traja pot iz Egipta v Bagdad?’ Odgovoril je: ‘Petinštirideset dni.’ Džafar mu je rekel: ‘Tvoji tovori so bili oropani šele pred desetimi dnevi. Kako bi lahko v tem času novica prišla do tvojega očeta, on pripravil nove tovore in ti bi prepotovali petinštirideset dni dolgo pot v desetih dneh?’ Aladin ga je vprašal: ‘Gospod, od kod sem potem dobil vse to?’ Odgovoril mu je: ‘Od kalifa, poveljnika vernih, ki ti je nadvse naklonjen.’

Medtem ko sta se tako pogovarjala, se je kalif vrnil. Aladin je vstal, poljubil zemljo pred njim in rekel: ‘Bog naj te varuje, poveljnik vernih, in ti nakloni dolgo življenje. Naj ljudem nikoli ne zmanjka tvoje milosti in dobrote!’ Kalif je rekel: ‘Aladin, naj nama Zubajda zaigra v veselje ob srečnem razpletu.’ Zaigrala je na lutnjo eno najčudovitejših skladb, da bi se ob njej razveselil celo trdi kamen, in lutnja je pred poslušalci zaklicala: ‘O David!’ V največjem veselju so prebili noč do jutra. Ko se je zdanilo, je kalif rekel Aladinu: ‘Jutri pridi v divan.’ Odgovoril mu je: ‘Slišim in ubogam, poveljnik vernih, če bo vsemogočni Bog hotel. Naj te ohrani v zdravju!’ Nato je Aladin vzel deset pladnjev, nanje položil dragocena darila in jih naslednji dan odnesel v divan. Kalif je sedel na prestolu v sprejemni dvorani, ko je Aladin vstopil skozi vrata in recitiral ta dva verza:

Naj te vsak dan spremlja sreča v veličastju, zavistnež pa naj bo ponižan. Naj bodo tvoji dnevi vedno beli, dnevi tvojega sovražnika pa črni. Kalif mu je rekel: ‘Dobrodošel, Aladin!’ Aladin je odgovoril: ‘Poveljnik vernih, tudi Prerok, Bog naj ga blagoslovi in mu nakloni mir, je sprejemal darila. Teh deset pladnjev in vse, kar je na njih, je moje darilo tebi.’ Poveljnik vernih je sprejel darilo, ukazal, naj mu dajo častno oblačilo, ga imenoval za predstojnika trgovcev in mu dodelil sedež v divanu. Medtem ko je sedel tam, je prišel njegov tast, Zubajdin oče. Zagledal je Aladina na svojem mestu, oblečenega v častno oblačilo, in rekel poveljniku vernih: ‘Kralj tega časa, zakaj ta sedi na mojem mestu in nosi to častno oblačilo?’ Kalif mu je odgovoril: ‘Imenoval sem ga za predstojnika trgovcev. Službe se podeljujejo, ne trajajo pa večno. Ti si razrešen.’ Tast mu je rekel: ‘Saj je eden izmed nas in nam pripada. Dobro si storil, poveljnik vernih. Bog naj za naše voditelje postavi najboljše med nami! Koliko majhnih je že postalo velikih!’ Nato je kalif napisal odlok za Aladina in ga izročil mestnemu upravitelju. Ta ga je dal glasniku, ki je v divanu razglasil: ‘Edini predstojnik trgovcev je Aladin Abu aš Šamat! Njegovo besedo je treba poslušati in njegovo dostojanstvo varovati. Pripadajo mu čast, spoštovanje in visok položaj!’ Ko se je divan razšel, je mestni upravitelj stopil pred Aladina skupaj z glasnikom, ki je klical: ‘Edini predstojnik trgovcev je moj gospod Aladin Abu aš Šamat!’ Popeljali so ga po bagdadskih ulicah in glasnik je ves čas razglašal: ‘Edini predstojnik trgovcev je moj gospod Aladin Abu aš Šamat!’ Ko je napočilo jutro, je Aladin odprl trgovino za svojega sužnja in ga posadil vanjo, da je prodajal in kupoval. Sam pa je vsak dan zajahal in odšel na svoje mesto v kalifovem divanu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto šestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aladin jezdil v kalifov divan. Nekega dne je kakor po navadi sedel na svojem mestu, ko je nekdo rekel kalifu: ‘Poveljnik vernih, naj tvoje življenje ostane dolgo ob smrti tvojega družabnika, ki je odšel v usmiljenje vsemogočnega Boga. Tebi pa naj življenje še traja!’ Kalif je vprašal: ‘Kje je Aladin Abu aš Šamat?’ Aladin je stopil predenj. Ko ga je kalif zagledal, mu je podelil dragoceno častno oblačilo, ga imenoval za svojega družabnika in mu določil tisoč dinarjev mesečne plače. Aladin je odtlej ostajal pri njem in se z njim družil. Nekega dne je spet kakor po navadi sedel na svojem mestu v kalifovi službi, ko je poveljnik vernih prišel v divan z mečem in ščitom. Nekdo mu je rekel: ‘Poveljnik vernih, naj tvoje življenje ostane dolgo ob smrti poveljnika šestdeseterice, ki je danes umrl.’ Kalif je ukazal, naj Aladinu Abu aš Šamatu dajo častno oblačilo, in ga imenoval za poveljnika šestdeseterice namesto pokojnika. Prejšnji poveljnik ni imel ne sina ne hčere ne žene, zato je Aladin odšel in prevzel njegovo premoženje. Kalif mu je rekel: ‘Pokoplji ga in vzemi vse, kar je zapustil: denar, sužnje, sužnje ženske in služabnike.’ Nato je kalif stresel robec in divan se je razšel. Aladin je odšel, ob njem pa je jezdil poveljnik Ahmad ad Danaf, vodja kalifovega desnega krila, s štiridesetimi možmi. Na njegovi levi je bil poveljnik Hasan Šuman, vodja kalifovega levega krila, prav tako s štiridesetimi možmi. Aladin se je obrnil k Hasanu Šumanu in njegovim možem ter jim rekel: ‘Posredujte zame pri poveljniku Ahmadu ad Danafu, da bi me vzel za sina v zavezi pred Bogom.’ Ahmad ga je poljubil in mu rekel: ‘Jaz in mojih štirideset mož bomo vsak dan hodili pred teboj v divan.’

Aladin je tako nekaj časa služil kalifu. Nekega dne se je vrnil iz divana, odšel domov in odpustil Ahmada ad Danafa z njegovimi možmi, naj gredo svojo pot. Nato je sedel k ženi Zubajdi al Udiji, ki je prižgala sveče. Čez čas je vstala, da bi opravila potrebo. Medtem ko je sedel na svojem mestu, je zaslišal strašen krik. Hitro je vstal, da bi pogledal, kdo je zakričal, in našel svojo ženo Zubajdo al Udijo, ki je ležala na tleh. Položil ji je roko na prsi in ugotovil, da je mrtva. Hiša njenega očeta je stala nasproti Aladinovi in tudi oče je slišal njen krik. Vprašal je Aladina: ‘Kaj se je zgodilo, gospod Aladin?’ Odgovoril mu je: ‘Naj tvoje življenje ostane dolgo, oče moj, ob smrti tvoje hčere Zubajde al Udije. Toda, oče, pokojniku izkažemo čast s pokopom.’ Ko je napočilo jutro, so jo položili v zemljo. Aladin je tolažil njenega očeta in njen oče je tolažil njega.

Tako je bilo z Zubajdo al Udijo. Aladin pa je oblekel žalna oblačila, nehal prihajati v divan ter jokal z žalostjo v srcu. Kalif je vprašal Džafarja: ‘Vezir, zakaj Aladin ne prihaja več v divan?’ Vezir mu je odgovoril: ‘Poveljnik vernih, njegovo srce žaluje za ženo Zubajdo in ves je zatopljen v žalovanje zanjo.’ Kalif je rekel: ‘Naša dolžnost je, da mu izrečemo sožalje.’ Vezir je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Kalif, vezir in nekaj služabnikov so odšli, zajahali in se napotili k Aladinovi hiši. Aladin je sedel, ko so k njemu prišli kalif, vezir in njihovi spremljevalci. Vstal je, jim šel naproti in poljubil zemljo pred kalifom. Kalif mu je rekel: ‘Bog naj ti povrne z boljšim.’ Aladin je odgovoril: ‘Bog naj nam podaljša tvoje življenje, poveljnik vernih.’ Kalif ga je vprašal: ‘Aladin, zakaj ne prihajaš več v divan?’ Odgovoril je: ‘Zaradi žalosti za ženo Zubajdo, poveljnik vernih.’ Kalif mu je rekel: ‘Odženi skrb iz sebe. Odšla je v usmiljenje vsemogočnega Boga in žalost ti nič ne koristi.’ Aladin je odgovoril: ‘Poveljnik vernih, ne bom nehal žalovati za njo, dokler ne umrem in me ne pokopljejo ob njej.’ Kalif mu je rekel: ‘Pri Bogu je nadomestilo za vse, kar izgubimo. Pred smrtjo pa ne rešita ne zvijača ne bogastvo. Bog naj blagoslovi tistega, ki je rekel:

Vsak sin ženske, naj bo še tako dolgo zdrav in varen, bo nekoč odnesen na izbočenih nosilih. Kako naj uživa v življenju in se ga veseli tisti, ki mu bodo lica prekrili s prstjo?’ Ko ga je kalif potolažil, mu je naročil, naj ne izostaja več iz divana, in se vrnil v svojo palačo. Aladin je prebil noč doma, ko pa je napočilo jutro, je zajahal in odšel v divan. Stopil je pred kalifa in poljubil zemljo pred njim. Kalif se je privzdignil s prestola, mu izrekel dobrodošlico, ga pozdravil in ga posadil na njegovo mesto. Rekel mu je: ‘Aladin, nocoj si moj gost.’ Nato ga je popeljal v svojo palačo in poklical sužnjo po imenu Kut al Kulub. Rekel ji je: ‘Aladin je imel ženo po imenu Zubajda al Udija, ki ga je razvedrila in mu odganjala skrbi in žalost. Toda umrla je in odšla v usmiljenje vsemogočnega Boga. Želim, da mu zaigraš na lutnjo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto enainšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif rekel svoji sužnji Kut al Kulub: ‘Želim, da mu na lutnjo zaigraš eno najčudovitejših skladb, da bo pozabil na skrbi in žalost.’ Sužnja je vstala in zaigrala čudovito skladbo. Kalif je vprašal: ‘Kaj praviš o glasu te sužnje, Aladin?’ Odgovoril mu je: ‘Zubajda je imela lepši glas. Toda ta je prava mojstrica igranja na lutnjo, saj bi razveselila celo trdi kamen.’ Kalif ga je vprašal: ‘Ti je všeč?’ Odgovoril je: ‘Všeč mi je, poveljnik vernih.’ Kalif je rekel: ‘Pri moji glavi in prsti mojih prednikov, podarjam ti jo skupaj z njenimi sužnjami!’ Aladin je mislil, da se kalif šali z njim. Ko pa je napočilo jutro, je kalif stopil k svoji sužnji Kut al Kulub in ji rekel: ‘Podaril sem te Aladinu.’ Razveselila se je, saj ga je videla in vzljubila. Nato je kalif iz palače odšel v divan, poklical nosače in jim rekel: ‘Odnesite imetje Kut al Kulub, njo in njene sužnje pa posadite v nosilnice ter jih prenesite k Aladinu.’ Odnesli so njo, njene sužnje in vse njeno imetje v Aladinovo hišo ter jo pospremili v palačo. Kalif je sedel v sodni dvorani do konca dneva, nato pa se je divan razšel in vrnil se je v svojo palačo.

Tako je bilo z njim. Ko pa je Kut al Kulub prišla v Aladinovo palačo skupaj s svojimi sužnjami, ki jih je bilo štirideset, poleg njih pa še evnuhi, je dvema evnuhoma rekla: ‘Eden izmed vaju naj sede na stol desno od vrat, drugi pa levo. Ko pride Aladin, mu poljubita roke in mu recita: »Naša gospa Kut al Kulub te vabi v palačo, saj jo je kalif skupaj z njenimi sužnjami podaril tebi.«’ Odgovorila sta: ‘Slišiva in ubogava.’ Nato sta storila, kar jima je naročila. Ko je Aladin prišel, je pred vrati zagledal dva kalifova evnuha in se začudil. Rekel si je: ‘Morda to sploh ni moja hiša. Sicer pa, kaj se dogaja?’ Ko sta ga evnuha zagledala, sta vstala, mu poljubila roke in rekla: ‘Kalifova služabnika sva in sužnja Kut al Kulub. Pozdravlja te in ti sporoča, da jo je kalif skupaj z njenimi sužnjami podaril tebi. Vabi te k sebi.’ Rekel jima je: ‘Recita ji: »Dobrodošla! Toda dokler si ti tu, ne bom vstopil v palačo, v kateri prebivaš, kajti kar je pripadalo gospodarju, se ne spodobi za služabnike.« In vprašajta jo: »Koliko si pri kalifu vsak dan porabila za svoje potrebe?«’ Šla sta gor in ji povedala njegove besede. Odgovorila je: ‘Vsak dan sto dinarjev.’ Aladin si je rekel: ‘Prav nič mi ni bilo treba, da mi kalif podari Kut al Kulub in bom moral zanjo toliko porabljati. Toda zdaj si ne morem pomagati.’

Nekaj dni je ostala pri njem in vsak dan ji je namenil sto dinarjev. Potem pa Ala edin nekega dne ni prišel na dvorni zbor in kalif je vprašal: »Vezir Džafer, Kut al Kulub sem podaril Ala edinu samo zato, da bi ga potolažila v žalosti za ženo. Zakaj ga torej ni več k nam?« Vezir je odgovoril: »Vladar pravovernih, resnico je govoril tisti, ki je rekel: Kdor najde ljubljene, pozabi prijatelje.« Kalif je dejal: »Gotovo ga zadržuje kak opravičljiv razlog. Pa ga obiščiva.« Nekaj dni prej je Ala edin povedal vezirju: »Kalifu sem potožil, kako žalujem za svojo ženo Zubajdo al Udijo, in podaril mi je Kut al Kulub.« Vezir mu je dejal: »Če te ne bi imel rad, ti je ne bi podaril. Si že legel z njo, Ala edin?« Odgovoril je: »Ne, pri Bogu, še tega ne vem, kakšna je od glave do peta.« Vezir ga je vprašal: »Zakaj ne?« Odgovoril je: »Vezir, kar je primerno za gospodarja, ni primerno za služabnike.« Kalif in Džafer sta se nato preoblekla, da ju ne bi prepoznali, in odšla obiskat Ala edina. Hodila sta, dokler nista prispela k njemu. Prepoznal ju je, vstal in kalifu poljubil roke. Kalif je opazil, da mu obraz še zmeraj zastira žalost, in ga vprašal: »Ala edin, zakaj si tako žalosten? Mar še nisi legel s Kut al Kulub?« Odgovoril je: »Vladar pravovernih, kar je primerno za gospodarja, ni primerno za služabnike. Doslej še nisem legel z njo in še tega ne vem, kakšna je od glave do peta. Prosim, razreši me te dolžnosti.« Kalif je dejal: »Rad bi jo videl in jo povprašal, kako se ji godi.« Ala edin je odgovoril: »Slišim in ubogam, vladar pravovernih.« Kalif je vstopil k njej. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestodvainšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif vstopil h Kut al Kulub. Ko ga je zagledala, je vstala in poljubila tla pred njim. Vprašal jo je: ›Je Ala edin že legel s teboj?‹ Odgovorila je: ›Ne, vladar pravovernih. Poslala sem ponj, naj pride k meni, pa ni hotel.‹ Kalif je ukazal, naj se vrne v palačo, Ala edinu pa rekel: ›Ne izostajaj več od nas.‹ Nato se je kalif vrnil domov. Ala edin je prebil noč v svoji hiši, zjutraj pa zajahal konja in odšel na dvorni zbor, kjer je sedel na mesto poveljnika šestdeseterice. Kalif je zakladniku ukazal, naj vezirju Džaferju izroči deset tisoč dinarjev. Ko mu je zakladnik izročil denar, je kalif dejal vezirju: ›Naložim ti, da greš na trg suženj in za teh deset tisoč dinarjev kupiš Ala edinu sužnjo.‹ Vezir je izpolnil kalifov ukaz, vzel Ala edina s seboj in ga odpeljal na trg suženj. Po naključju je istega dne prišel na trg tudi bagdadski namestnik, ki ga je postavil kalif in ki mu je bilo ime emir Halid, da bi svojemu sinu kupil sužnjo. Imel je namreč ženo po imenu Hatun, ki mu je rodila grdega sina, imenovanega Habzalam Bazaza. Dopolnil je že dvajset let, pa še vedno ni znal jezditi konja. Njegov oče pa je bil pogumen, izkušen in neustrašen mož, ki je jezdil konje in se podajal v morja noči. Neke noči je Habzalam Bazaza v spanju doživel izliv. Povedal je materi, ona pa se je razveselila in novico sporočila njegovemu očetu. Rekla mu je: ›Rada bi, da ga oženiva, saj je zdaj zrel za zakon.‹ Odgovoril ji je: ›Grd je, smrdi, umazan je in surov; nobena ženska ga ne bi marala.‹ Rekla je: ›Kupiva mu sužnjo.‹ In tako je Bog Najvišji določil, da sta prav na dan, ko sta vezir in Ala edin prišla na trg, tja prišla tudi namestnik emir Halid in njegov sin Habzalam Bazaza.

Ko so bili na trgu, so zagledali lepo in ljubko sužnjo, vitke in skladne postave, ki jo je ponujal neki posrednik. Vezir mu je dejal: ›Posrednik, ponudi zanjo tisoč dinarjev.‹ Posrednik jo je popeljal mimo namestnika. Habzalam Bazaza jo je pogledal s pogledom, ki mu je prinesel tisoč vzdihov; vzplamtel je zanjo in ljubezen do nje se mu je naselila v srce. Rekel je: ›Oče, kupi mi to sužnjo!‹ Poklical je posrednika in vprašal sužnjo, kako ji je ime. Odgovorila mu je: ›Ime mi je Jasmin.‹ Oče mu je rekel: ›Sin moj, če ti je všeč, ponudi več zanjo.‹ Vprašal je: ›Posrednik, koliko so ponudili?‹ Odgovoril je: ›Tisoč dinarjev.‹ Rekel je: ›Jaz dam tisoč in en dinar.‹ Posrednik se je vrnil k Ala edinu, ta pa je ponudil dva tisoč. Vsakič, ko je namestnikov sin zvišal ponudbo za en dinar, jo je Ala edin zvišal za tisoč. Namestnikov sin se je razjezil in vprašal: ›Posrednik, kdo ponuja več od mene za to sužnjo?‹ Posrednik mu je odgovoril: ›Vezir Džafer jo želi kupiti Ala edinu Abu aš Šamatu.‹ Ala edin je nazadnje ponudil deset tisoč dinarjev. Njen gospodar je privolil in prejel kupnino, Ala edin pa jo je vzel k sebi in ji rekel: ›Osvobajam te v imenu Boga Najvišjega.‹ Nato je sklenil zakonsko pogodbo z njo in jo odpeljal domov. Posrednik se je vrnil s svojim zaslužkom, namestnikov sin pa ga je poklical in vprašal: ›Kje je sužnja?‹ Odgovoril mu je: ›Ala edin jo je kupil za deset tisoč dinarjev, jo osvobodil in se z njo poročil.‹ Mladenič je od žalosti potemnel in njegovo gorje je še naraslo. Od ljubezni do nje se je slaboten vrnil domov, se zgrudil na ležišče in nehal jesti. Ljubezen in hrepenenje sta ga vse bolj razjedala.

Ko ga je mati videla tako slabotnega, je rekla: ›Naj ti bo zdravje povrnjeno, sin moj! Zakaj si tako oslabel?‹ Odgovoril ji je: ›Kupi mi Jasmin, mati.‹ Mati mu je rekla: ›Ko pride mimo prodajalec dišavnih rastlin, ti kupim jasminov grm.‹ Odgovoril je: ›Ne gre za jasmin, ki ga vohamo, temveč za sužnjo po imenu Jasmin, ki mi je oče ni hotel kupiti.‹ Mati je vprašala moža: ›Zakaj mu nisi kupil te sužnje?‹ Odgovoril ji je: ›Kar je primerno za gospodarja, ni primerno za služabnike. Ne morem je dobiti, saj jo je kupil sam Ala edin, poveljnik šestdeseterice.‹ Sin je še bolj oslabel, dokler ni povsem izgubil spanca in prenehal jesti, mati pa si je glavo ovila z obvezami žalosti. Ko je nekoč sedela doma in žalovala za sinom, je k njej prišla starka, mati Ahmada Kamakima, tatu. Ta tat je znal prebijati zidove in plezati na strehe ter bi človeku ukradel celo črtalo z oči. Takšnih podlih spretnosti je bil vešč že od mladih nog. Pozneje so ga postavili za poveljnika straže, a je zagrešil tatvino in se ujel. Namestnik ga je prijel in ga privedel pred kalifa, ta pa je ukazal, naj ga usmrtijo na krvavem morišču. Tat je prosil vezirja za zaščito. Ker kalif vezirjeve priprošnje nikoli ni zavrnil, se je ta zavzel zanj. Kalif ga je vprašal: ›Kako se moreš zavzemati za nadlogo, ki škoduje ljudem?‹ Vezir je odgovoril: ›Vladar pravovernih, zapri ga. Tisti, ki je postavil ječo, je bil moder, kajti ječa je grob živih in razlog za privoščljivo veselje sovražnikov.‹ Kalif je ukazal, naj ga vklenejo, na njegove okove pa napišejo: Dosmrtno priklenjen; razkleniti ga smejo šele na mizi za umivanje mrličev. Tako so ga vklenjenega zaprli v ječo. Njegova mati je pogosto zahajala v hišo namestnika emirja Halida, obiskovala pa je tudi sina v ječi in mu govorila: ›Ali ti nisem rekla, da se odreci prepovedanim dejanjem?‹ Odgovarjal ji je: ›Bog mi je tako usodil. Toda, mati, kadar obiščeš namestnikovo ženo, jo prosi, naj se pri njem zavzame zame.‹

Ko je starka prišla k namestnikovi ženi, jo je našla z glavo, ovito v obveze žalosti, in jo vprašala: ›Zakaj si žalostna?‹ Odgovorila je: ›Ker izgubljam svojega sina Habzalama Bazazo.‹ Starka je rekla: ›Bog naj obvaruje tvojega sina! Kaj ga je doletelo?‹ Žena ji je povedala vso zgodbo. Starka je dejala: ›Kaj praviš na pošteno kupčijo, s katero bi svojemu sinu povrnila zdravje?‹ Vprašala jo je: ›Kaj bi storila?‹ Starka je odgovorila: ›Imam sina, ki mu je ime Ahmad Kamakim, tat. Vklenjen je v ječi in na njegovih okovih piše: Dosmrtno priklenjen. Vstani, obleci najrazkošnejša oblačila, kar jih imaš, okrasi se z najlepšim nakitom ter moža sprejmi vesela in nasmejana. Ko bo od tebe zahteval, kar moški zahtevajo od žensk, se mu odreci in mu ne dovoli, da se ti približa. Reci mu: Kako čudno! Kadar mož kaj potrebuje od žene, jo nadleguje, dokler ne dobi svojega, kadar pa žena kaj potrebuje od moža, ji ne ustreže. Vprašal te bo: Kaj pa potrebuješ? Reci mu: Najprej mi moraš priseči. Če ti priseže pri svoji glavi ali pri Bogu, mu reci: Prisezi mi, da se boš sicer ločil od mene. Ne vdaj se mu, dokler ti ne priseže z ločitvijo. Ko bo prisegel, mu reci: V ječi imaš nekdanjega poveljnika po imenu Ahmad Kamakim. Ima ubogo mater, ki je prišla k meni in me prosila, naj se obrnem nate. Rekla mi je: Naj se zanj zavzame pri kalifu, da bi se moj sin lahko pokesal in si pridobil Božje plačilo.‹ Namestnikova žena ji je odgovorila: ›Slišim in ubogam.‹ Ko je namestnik prišel k svoji ženi … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestotriinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je namestnikova žena, ko je mož prišel k njej, izrekla prav te besede. Prisegel ji je z ločitvijo, ona pa se mu je vdala in prebil je noč pri njej. Ko se je zdanilo, se je obredno umil, molil in odšel v ječo. Rekel je: ›Ahmad Kamakim, tat, ali se boš pokesal za svoja dejanja?‹ Odgovoril je: ›Pokesal sem se pred Bogom in se vrnil k njemu. S srcem in jezikom pravim: Boga prosim odpuščanja.‹ Namestnik ga je odpeljal iz ječe in ga še vedno vklenjenega vzel s seboj na dvorni zbor. Stopil je pred kalifa in poljubil tla pred njim. Kalif ga je vprašal: ›Emir Halid, kaj želiš?‹ Pred kalifa je privedel Ahmada Kamakima, ki je stopal v okovih. Kalif ga je vprašal: ›Kamakim, si še vedno živ?‹ Odgovoril mu je: ›Vladar pravovernih, nesrečnežu se življenje vleče.‹ Kalif je vprašal: ›Emir Halid, zakaj si ga pripeljal sem?‹ Odgovoril je: ›Ima ubogo, zapuščeno mater, ki nima nikogar razen njega. Prosila je tvojega služabnika, naj se pri tebi zavzame zanj, vladar pravovernih, da bi ga rešil okovov. Pokesal se bo za svoja dejanja, ti pa ga znova postavi za poveljnika straže, kakor je bil nekoč.‹ Kalif je vprašal Ahmada Kamakima: ›Si se pokesal za svoja dejanja?‹ Odgovoril je: ›Pokesal sem se pred Bogom, vladar pravovernih.‹ Kalif je ukazal, naj pripeljejo kovača in mu snamejo okove na mizi za umivanje mrličev. Nato ga je postavil za poveljnika straže in mu zabičal, naj živi pošteno in pravično. Ahmad mu je poljubil roke ter odšel v častnem oblačilu poveljnika straže, njegovo imenovanje pa so javno razglasili. Nekaj časa je opravljal svojo službo, nato pa je njegova mati obiskala namestnikovo ženo. Ta ji je rekla: ›Hvala Bogu, ki je tvojega sina rešil ječe, da je zdaj živ in zdrav. Zakaj mu nisi rekla, naj se domisli, kako bi sužnjo Jasmin pripeljal k mojemu sinu Habzalamu Bazazi?‹ Odgovorila je: ›Povedala mu bom.‹

Nato je vstala, odšla od nje in obiskala sina. Našla ga je pijanega in mu rekla: ›Sin moj, iz ječe te je rešila edinole namestnikova žena. Zdaj želi, da se domisliš, kako bi ubil Ala edina Abu aš Šamata in pripeljal sužnjo Jasmin k njenemu sinu Habzalamu Bazazi.‹ Odgovoril ji je: ›Nič lažjega. Še to noč bom nekaj ukrenil.‹ Tista noč je bila prva noč novega meseca. Vladar pravovernih jo je po navadi prebil pri gospe Zubajdi, takrat pa je tudi osvobodil kako sužnjo ali sužnja oziroma opravil podobno dobro delo. Kalif je imel navado, da je slekel vladarsko opravo, odložil molilne jagode, meč in vladarski prstan ter vse položil na stol v sprejemni dvorani. Imel je tudi zlato svetilko s tremi dragulji, nanizanimi na zlato žico. Ta svetilka mu je bila zelo ljuba. Evnuhom je zaupal v varstvo svojo opravo, svetilko in druge predmete ter vstopil v zasebne sobane gospe Zubajde. Ahmad Kamakim, tat, je počakal do polnoči, ko je zasijal Suhajl, ljudje zaspali in jih je Stvarnik zagrnil s svojim varstvom. Nato je z desnico izvlekel meč, v levico prijel plezalni kavelj in se odpravil h kalifovi sprejemni dvorani. Postavil je lestev, vrgel kavelj na streho dvorane, da se je tam zataknil, in splezal po lestvi na streho. Dvignil je strešno loputo in se spustil v dvorano. Evnuhe je našel speče, jih omamil in vzel kalifovo opravo, molilne jagode, meč, robec, prstan ter svetilko z dragulji. Nato se je spustil tam, koder je prišel, in odšel v hišo Ala edina Abu aš Šamata. Ala edin je tisto noč praznoval poroko s sužnjo; legel je z njo in spočela je otroka. Ahmad Kamakim, tat, se je spustil v Ala edinovo dvorano, iz tal privzdignil marmorno ploščo, pod njo izkopal jamo in vanjo položil del ukradenih predmetov, nekaj pa jih je obdržal. Nato je marmorno ploščo z mavcem pritrdil nazaj na njeno mesto in se spustil tam, koder je prišel. Pri sebi si je dejal: ›Sedel bom in se napil, svetilko postavil predse ter pil ob njeni svetlobi.‹ Nato je odšel domov.

Ko se je zdanilo, je kalif prišel v dvorano in našel omamljene evnuhe. Zbudil jih je in segel po svojih stvareh, a ni našel ne oprave ne prstana ne molilnih jagod ne meča ne robca ne svetilke. Silno se je razjezil, oblekel oblačilo jeze, ki je bilo rdeče, in sedel na dvornem zboru. Vezir je stopil predenj, poljubil tla pred njim in rekel: ›Naj Bog vladarja pravovernih obvaruje hudega.‹ Kalif mu je odgovoril: ›Vezir, hudo je prekipelo.‹ Vezir ga je vprašal: ›Kaj se je zgodilo?‹ Kalif mu je povedal vse, kar se je pripetilo. Tedaj je prišel namestnik, v njegovem spremstvu pa Ahmad Kamakim, tat. Kalifa sta našla v silni jezi. Ko je kalif zagledal namestnika, ga je vprašal: ›Emir Halid, kako je v Bagdadu?‹ Odgovoril je: ›Varno in mirno.‹ Kalif mu je rekel: ›Lažeš.‹ Vprašal je: ›Zakaj, vladar pravovernih?‹ Kalif mu je povedal, kaj se je zgodilo, in dejal: ›Naložim ti, da mi vse to prineseš nazaj.‹ Namestnik je odgovoril: ›Vladar pravovernih, črv v kisu se rodi v njem samem. Tujec nikakor ne bi mogel priti na ta kraj.‹ Kalif je rekel: ›Če mi ne prineseš teh stvari, te bom dal usmrtiti.‹ Odgovoril je: ›Preden usmrtiš mene, usmrti Ahmada Kamakima, tatu, kajti tatove in izdajalce pozna samo poveljnik straže.‹ Ahmad Kamakim je vstal in rekel kalifu: ›Usliši mojo priprošnjo za namestnika. Jamčim ti, da bom našel tatu, in sledil bom njegovim sledem, dokler ga ne odkrijem. Toda daj mi dva človeka od sodnika in dva od namestnika, kajti tisti, ki je to storil, se ne boji ne tebe ne namestnika ne kogar koli drugega.‹ Kalif je odgovoril: ›Dobiš, kar zahtevaš. Toda najprej preišči mojo palačo, nato pa palačo poveljnika šestdeseterice.‹ Ahmad Kamakim je dejal: ›Prav imaš, vladar pravovernih. Morda je to zagrešil kdo, ki je odraščal v tvoji palači ali v palači katerega tvojih zaupnikov.‹ Kalif je rekel: ›Pri moji glavi, kogar bodo spoznali za krivega tega dejanja, ga bom dal usmrtiti, pa čeprav bi bil moj sin.‹ Ahmad Kamakim je dobil, kar je zahteval, in prejel odlok, ki mu je dovoljeval vdirati v hiše in jih preiskovati. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestoštiriinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ahmad Kamakim dobil, kar je zahteval, in prejel odlok, ki mu je dovoljeval vdirati v hiše in jih preiskovati. Odšel je s palico v roki, katere tretjina je bila iz nesreče, tretjina iz bakra, tretjina pa iz železa in jekla. Preiskal je kalifovo palačo in palačo vezirja Džaferja, nato pa obhodil hiše dvornih komornikov in namestnikov, dokler ni prišel do hiše Ala edina Abu aš Šamata. Ko je Ala edin zaslišal hrup pred hišo, je vstal od svoje žene Jasmin, šel dol in odprl vrata. Zagledal je namestnika sredi vrveža in ga vprašal: ›Kaj se dogaja, emir Halid?‹ Ta mu je povedal vso zgodbo, Ala edin pa je dejal: ›Vstopite v mojo hišo in jo preiščite.‹ Namestnik je odgovoril: ›Oprosti, gospod. Ti si zaupanja vreden in Bog ne daj, da bi bil zvest človek izdajalec.‹ Ala edin je dejal: ›Vsekakor morate preiskati mojo hišo.‹ Vstopili so namestnik, sodniki in priče. Ahmad Kamakim je stopil na sredo dvorane, prišel do marmorne plošče, pod katero je zakopal ukradene predmete, in z vso močjo udaril po njej s palico. Plošča se je razbila in pod njo se je nekaj zalesketalo. Poveljnik je rekel: ›V imenu Boga! Kar Bog hoče! Blagoslov našega prihoda je odkril zaklad. Naj se spustim v to skrivališče in pogledam, kaj je v njem.‹ Sodnik in priče so pogledali vanj ter našli vse iskane predmete. Sestavili so listino, v kateri so zapisali, da so jih našli v Ala edinovi hiši, jo opremili s svojimi pečati in ukazali, naj Ala edina primejo. Z glave so mu vzeli turban ter sestavili popis vsega njegovega imetja in premoženja. Ahmad Kamakim, tat, je prijel sužnjo Jasmin, ki je nosila Ala edinovega otroka, jo izročil materi in ji rekel: ›Predaj jo Hatun, namestnikovi ženi.‹ Mati je vzela Jasmin in jo pripeljala k namestnikovi ženi. Ko jo je Habzalam Bazaza zagledal, se mu je povrnilo zdravje. Pri priči je vstal, silno vesel, in se ji približal. Jasmin pa je izza pasu potegnila bodalo in mu rekla: ›Proč od mene, sicer ubijem tebe in sebe!‹ Njegova mati Hatun ji je rekla: ›Vlačuga, dovoli mojemu sinu, da poteši svojo željo po tebi.‹ Jasmin ji je odgovorila: ›Psica, katera vera dovoljuje ženski, da ima dva moža? In od kdaj smejo psi vstopati v levji brlog?‹ Mladeničeva ljubezen se je še okrepila, hrepenenje in strast sta ga izčrpala. Nehal je jesti in obležal na blazini. Namestnikova žena je rekla Jasmin: ›Vlačuga, kako me moreš spravljati v obup zaradi sina? Mučila te bom, Ala edina pa bodo zagotovo obesili.‹ Odgovorila ji je: ›Umrla bom z ljubeznijo do njega.‹ Namestnikova žena je vstala, ji snela nakit in svilena oblačila, jo oblekla v raševino in srajco iz žime ter jo poslala v kuhinjo med služabne sužnje. Rekla ji je: ›Za kazen boš sekala drva, lupila čebulo in kurila pod lonci.‹ Jasmin je odgovorila: ›Privolim v vsakršno trpljenje in služenje, le tvojega sina nočem gledati.‹ Bog je omehčal srca suženj do nje in začele so namesto nje opravljati delo v kuhinji.

Tako je bilo z Jasmin. Ala edina Abu aš Šamata pa so odpeljali skupaj s kalifovimi predmeti in ga privedli na dvorni zbor. Kalif je sedel na prestolu, ko so pred njega pripeljali Ala edina in ukradene stvari. Vprašal je: ›Kje ste jih našli?‹ Odgovorili so mu: ›Sredi hiše Ala edina Abu aš Šamata.‹ Kalifa je prevzela jeza. Vzel je predmete, a med njimi ni našel svetilke, zato je vprašal: ›Ala edin, kje je svetilka?‹ Odgovoril je: ›Nisem kradel, ničesar nisem vedel, ničesar nisem videl in o tem ničesar ne vem.‹ Kalif mu je rekel: ›Izdajalec! Jaz te približam sebi, ti pa me odrivaš od sebe; jaz ti zaupam, ti pa me izdaš!‹ Nato je ukazal, naj ga obesijo. Namestnik ga je odpeljal, glasnik pa je razglašal: ›To je plačilo, še premajhno plačilo, za tistega, ki izda pravoverne kalife!‹ Ljudje so se zbrali ob vislicah.

Tako je bilo z Ala edinom. Njegov starešina Ahmad ad Danaf pa je s svojimi možmi sedel na vrtu. Ko so se tam veselo zabavali, je k njim prišel vodonoša, eden tistih, ki so služili na dvoru. Poljubil je roko Ahmada ad Danafa in rekel: ›Poveljnik Ahmad ad Danaf, ti sediš brez skrbi, voda pa ti že teče pod nogami, in niti ne veš, kaj se je zgodilo!‹ Ahmad ad Danaf ga je vprašal: ›Kaj se je zgodilo?‹ Vodonoša je odgovoril: ›Tvojega sina v Božji zavezi, Ala edina, so odpeljali k vislicam.‹ Ahmad ad Danaf je vprašal: ›Kakšno zvijačo imaš v mislih, Hasan Šuman?‹ Odgovoril mu je: ›Ala edin je nedolžen. To mu je podtaknil neki sovražnik.‹ Vprašal ga je: ›Kaj torej predlagaš?‹ Hasan je odgovoril: ›Če Gospod hoče, ga bomo rešili.‹ Hasan Šuman je odšel v ječo in rekel ječarju: ›Daj nam človeka, ki je obsojen na smrt.‹ Dal mu je moža, ki je bil nadvse podoben Ala edinu Abu aš Šamatu. Pokrili so mu glavo in Ahmad ad Danaf ga je skupaj z Alijem az Zajbakom Egipčanom odpeljal med njima. Ala edina so že privedli pod vislice. Ad Danaf je stopil naprej in položil nogo na rabljevo. Rabelj mu je rekel: ›Umakni se, da bom lahko opravil svoje delo.‹ Odgovoril mu je: ›Prekleti, vzemi tega človeka in ga obesi namesto Ala edina Abu aš Šamata, kajti Ala edinu se godi krivica. Izmaela bomo odkupili z ovnom.‹ Rabelj je vzel tistega moža in ga obesil namesto Ala edina. Ahmad ad Danaf in Ali az Zajbak Egipčan pa sta odpeljala Ala edina v Ahmadovo dvorano. Ko so vstopili, mu je Ala edin rekel: ›Naj ti Bog dobro povrne, moj starešina!‹ Ahmad mu je odgovoril: ›Ala edin, kaj si vendar storil?‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestopetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ahmad ad Danaf vprašal Ala edina: ›Kaj si vendar storil? Bog naj se usmili tistega, ki je rekel: Ne izdaj človeka, ki ti zaupa, četudi si izdajalec. Kalif ti je dal mesto ob sebi in te imenoval zvestega zaupnika. Kako si mogel tako ravnati z njim in mu vzeti njegove stvari?‹ Ala edin mu je odgovoril: ›Pri najvišjem Božjem imenu, moj starešina, tega nisem storil jaz. Pri tem nimam nobene krivde in ne vem, kdo je to storil.‹ Ahmad ad Danaf je dejal: ›To je lahko zagrešil samo očiten sovražnik. Kdor kaj stori, bo za to dobil svoje plačilo. Toda, Ala edin, zate ni več obstanka v Bagdadu. Kraljem se ni mogoče postavljati po robu, sin moj, in kogar kralji iščejo, tega čaka dolgo trpljenje.‹ Ala edin je vprašal: ›Kam naj grem, moj starešina?‹ Odgovoril je: ›Odpeljal te bom v Aleksandrijo. Blagoslovljena je, njen prag je zelen in življenje v njej prijetno.‹ Ala edin je rekel: ›Slišim in ubogam, moj starešina.‹ Ahmad ad Danaf je naročil Hasanu Šumanu: ›Bodi pozoren. Če kalif vpraša po meni, mu povej, da sem šel na obhod po deželi.‹ Nato je vzel Ala edina s seboj in odšel iz Bagdada. Potovala sta, dokler nista prišla med vinograde in vrtove. Tam sta srečala dva Juda, kalifova uradnika, ki sta jezdila na mulah. Ahmad ad Danaf jima je rekel: ›Plačajta pristojbino za varstvo.‹ Juda sta vprašala: ›Zakaj bi ti jo plačala?‹ Odgovoril jima je: ›Jaz sem varuh te doline.‹ Vsak mu je dal sto dinarjev. Nato ju je Ahmad ad Danaf ubil in jima vzel muli. Eno je zajahal sam, drugo pa Ala edin, in odpotovala sta v mesto Ajas. Muli sta odpeljala v han in tam prenočila. Ko se je zdanilo, je Ala edin svojo mulo prodal, vratarju pa sta naročila, naj pazi na mulo Ahmada ad Danafa. V pristanišču Ajas sta se vkrcala na ladjo in prispela v Aleksandrijo. Ahmad ad Danaf se je z Ala edinom izkrcal in skupaj sta se sprehodila po trgu. Tam je neki dražitelj ponujal prodajalnico z zgornjim stanovanjem, do katerega se je prišlo iz nje, za devetsto petdeset dinarjev. Ala edin je rekel: ›Jaz dam tisoč.‹ Prodajalec je privolil; posest je pripadala državni zakladnici. Ala edin je prevzel ključe ter odprl prodajalnico in stanovanje. V njem je našel preproge in blazine, pa tudi shrambo z jadri, jambori, vrvmi, zaboji, vrečami, polnimi biserčkov in porcelank, stojali, sekirami, kiji, noži, škarjami … in drugim blagom, kajti prejšnji lastnik je bil kramar.

Ala edin Abu aš Šamat je sedel v prodajalnico, Ahmad ad Danaf pa mu je rekel: ›Sin moj, prodajalnica, stanovanje in vse, kar je v njiju, je zdaj tvoje. Ostani tukaj, prodajaj in kupuj ter nikar ne obupuj, kajti Bog Najvišji je blagoslovil trgovanje.‹ Tri dni je ostal pri njem, četrti dan pa se je poslovil in mu rekel: ›Ostani tukaj, dokler ne odidem in se vrnem z novico, da ti je kalif zagotovil varnost. Poizvedel bom tudi, kdo ti je nastavil to past.‹ Nato je odpotoval in prispel v Ajas. Iz hana je vzel mulo ter se odpravil v Bagdad. Tam se je sestal s Hasanom Šumanom in svojimi možmi ter vprašal: ›Hasan, je kalif kaj vprašal po meni?‹ Odgovoril je: ›Ne, niti na misel mu nisi prišel.‹ Ahmad je znova služil kalifu in začel poizvedovati za novicami. Nekega dne je slišal, kako se je kalif obrnil k vezirju Džaferju in rekel: ›Poglej, vezir, kaj mi je storil Ala edin.‹ Vezir mu je odgovoril: ›Vladar pravovernih, kaznoval si ga z obešenjem. Kar ga je doletelo, je bilo njegovo plačilo.‹ Kalif je dejal: ›Vezir, rad bi šel pogledat, kako visi na vislicah.‹ Vezir je odgovoril: ›Stori, kar želiš, vladar pravovernih.‹ Kalif je z vezirjem Džaferjem odšel k vislicam. Dvignil je pogled in videl, da obešenec ni Ala edin Abu aš Šamat, zvesti zaupnik. Rekel je: ›Vezir, to ni Ala edin.‹ Vezir ga je vprašal: ›Kako veš, da ni on?‹ Odgovoril je: ›Ala edin je bil nizke postave, ta pa je visok.‹ Vezir mu je rekel: ›Obešen človek se raztegne.‹ Kalif je dejal: ›Ala edin je bil svetlopolt, ta pa ima črn obraz.‹ Vezir je odgovoril: ›Mar ne veš, vladar pravovernih, da smrt potemni obraz?‹ Kalif je ukazal, naj ga snamejo z vislic. Ko so ga sneli, je opazil, da ima na petah zapisani imeni obeh šejkov. Rekel je: ›Vezir, Ala edin je bil sunit, ta pa je rafidit.‹ Vezir mu je odgovoril: ›Slava Bogu, ki pozna vse skrito! Mi pa ne vemo, ali je to Ala edin ali kdo drug.‹ Kalif je ukazal, naj ga pokopljejo. Pokopali so ga in Ala edin je utonil v popolno pozabo.

Tako je bilo z njim. Namestnikovega sina Habzalama Bazazo pa sta ljubezen in hrepenenje tako dolgo razjedala, da je umrl in so ga položili v zemljo. Sužnji Jasmin se je medtem dopolnila nosečnost. Zagrabili so jo porodni krči in rodila je dečka, lepega kakor mesec. Sužnje so jo vprašale: ›Kako ga boš imenovala?‹ Odgovorila je: ›Če bi bil njegov oče živ in zdrav, bi mu on dal ime. Tako pa ga bom imenovala Aslan.‹ Dve polni leti ga je dojila, nato ga je odstavila in deček se je začel plaziti ter shodil. Nekega dne je bila njegova mati zaposlena z delom v kuhinji, deček pa je odtaval, zagledal stopnice v sprejemnico in se povzpel po njih. Tam je sedel namestnik emir Halid. Vzel ga je k sebi, si ga posadil v naročje ter slavil svojega Gospoda za to, kar je ustvaril in oblikoval. Zazrl se je v dečkov obraz in opazil, da je nadvse podoben Ala edinu Abu aš Šamatu. Mati Jasmin ga je iskala, a ga ni našla. Povzpela se je v sprejemnico in zagledala emirja Halida, ki je sedel z dečkom v naročju, deček pa se je igral. Bog je v srce emirja Halida položil ljubezen do otroka. Deček se je obrnil, zagledal mater in se pognal proti njej, emir Halid pa ga je stisnil k sebi in ji rekel: ›Pridi sem, sužnja.‹ Ko je prišla, jo je vprašal: ›Čigav je ta otrok?‹ Odgovorila mu je: ›To je moj sin in sad mojega srca.‹ Vprašal jo je: ›Kdo je njegov oče?‹ Odgovorila je: ›Njegov oče je Ala edin Abu aš Šamat, zdaj pa je postal tvoj sin.‹ Emir je rekel: ›Ala edin je bil izdajalec.‹ Odgovorila je: ›Nedolžen je bil izdaje. Bog ne daj, da bi bil zvest človek izdajalec!‹ Rekel ji je: ›Ko bo ta deček odrasel in te vprašal: Kdo je moj oče? mu povej: Ti si sin emirja Halida, namestnika in načelnika policije.‹ Odgovorila mu je: ›Slišim in ubogam.‹

Namestnik emir Halid je dal dečka obrezati in ga skrbno vzgajal. Pripeljal mu je učenjaka, veščega lepopisja, ki ga je učil pisanja in branja. Deček je bral, ponavljal in prebral ves Koran, emirja Halida pa je začel klicati oče. Namestnik je vadil na bojišču, zbiral konje in dečka učil vojnih spretnosti, suvanja s sulico in bojevanja. Deček je postal izvrsten jezdec in pogumen bojevnik. Ko je dopolnil štirinajst let, je dosegel emirjev položaj. Nekega dne se je Aslan srečal z Ahmadom Kamakimom, tatom, in spoprijateljila sta se. Sledil mu je v krčmo. Tam je Ahmad Kamakim potegnil na dan dragoceno svetilko, ki jo je ukradel med kalifovimi stvarmi, jo postavil predse in pil ob njeni svetlobi, dokler se ni napil. Aslan mu je rekel: ›Poveljnik, daj mi to svetilko.‹ Odgovoril mu je: ›Ne morem ti je dati.‹ Vprašal ga je: ›Zakaj ne?‹ Odgovoril je: ›Ker so bile zaradi nje izgubljene duše.‹ Aslan je vprašal: ›Čigava duša je bila izgubljena zaradi nje?‹ Ahmad je odgovoril: ›Neki mož je prišel sem k nam in postal poveljnik šestdeseterice. Ime mu je bilo Ala edin Abu aš Šamat in zaradi tega je umrl.‹ Aslan ga je vprašal: ›Kakšna je njegova zgodba? Zakaj je umrl?‹ Odgovoril mu je: ›Imel si brata po imenu Habzalam Bazaza. Ko je dopolnil šestnajst let in bil zrel za zakon, mu je oče hotel kupiti sužnjo …‹ Povedal mu je zgodbo od začetka do konca, mu opisal Habzalamovo hiranje in krivico, ki je doletela Ala edina. Aslan si je mislil: ›Morda je tista sužnja Jasmin moja mati in moj oče ni nihče drug kot Ala edin Abu aš Šamat.‹ Deček je žalosten odšel od njega in srečal poveljnika Ahmada ad Danafa. Ko ga je Ahmad ad Danaf zagledal, je rekel: ›Slava njemu, ki mu ni nihče enak!‹ Hasan Šuman ga je vprašal: ›Moj starešina, čemu se čudiš?‹ Odgovoril mu je: ›Podobi tega dečka Aslana. Nadvse je podoben Ala edinu Abu aš Šamatu.‹ Ahmad ad Danaf ga je poklical: ›Aslan!‹ Deček se je odzval in Ahmad ga je vprašal: ›Kako je ime tvoji materi?‹ Odgovoril je: ›Sužnja Jasmin je.‹ Ahmad mu je rekel: ›Aslan, razveseli se in naj ti bo srce mirno! Tvoj oče ni nihče drug kot Ala edin Abu aš Šamat. Toda pojdi k materi, sin moj, in jo vprašaj o svojem očetu.‹ Odgovoril je: ›Slišim in ubogam.‹

Nato je odšel k materi in jo vprašal. Rekla mu je: ›Tvoj oče je emir Halid.‹ Odgovoril ji je: ›Moj oče ni nihče drug kot Ala edin Abu aš Šamat.‹ Mati je zajokala in ga vprašala: ›Kdo ti je to povedal, sin moj?‹ Odgovoril je: ›Poveljnik Ahmad ad Danaf.‹ Povedala mu je vse, kar se je zgodilo, in rekla: ›Sin moj, resnica je prišla na dan in laž je izginila. Vedi, da je tvoj oče Ala edin Abu aš Šamat. Toda vzgojil te je emir Halid in te sprejel za svojega sina. Če srečaš poveljnika Ahmada ad Danafa, mu reci: Moj starešina, pri Bogu te prosim, maščuj me nad morilcem mojega očeta Ala edina Abu aš Šamata.‹ Aslan je odšel od nje in se napotil na pot. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestošestinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aslan odšel od matere in hodil, dokler ni prišel k poveljniku Ahmadu ad Danafu ter mu poljubil roko. Ahmad ga je vprašal: ›Kaj je, Aslan?‹ Odgovoril mu je: ›Zdaj zagotovo vem, da je moj oče Ala edin Abu aš Šamat. Želim, da me maščuješ nad njegovim morilcem.‹ Ahmad ga je vprašal: ›Kdo je ubil tvojega očeta?‹ Odgovoril je: ›Ahmad Kamakim, tat.‹ Vprašal ga je: ›Kdo ti je to povedal?‹ Aslan je odgovoril: ›Pri njem sem videl dragoceno svetilko, ki je izginila skupaj z drugimi kalifovimi stvarmi. Rekel sem mu: Daj mi to svetilko. Pa ni hotel in mi je odgovoril: Zaradi nje so bile izgubljene duše. Povedal mi je, da je on ukradel tiste stvari in jih podtaknil v hišo mojega očeta.‹ Ahmad ad Danaf mu je rekel: ›Ko vidiš namestnika emirja Halida, da si oblači bojno opravo, mu reci: Obleci tudi mene tako kakor sebe. Ko boš šel z njim in pred vladarjem pravovernih pokazal katero od svojih junaških spretnosti, ti bo kalif rekel: Zaželi si kaj od mene, Aslan. Reci mu: Želim, da maščuješ mojega očeta nad njegovim morilcem. Rekel ti bo: Tvoj oče je živ, to je namestnik emir Halid. Odgovori mu: Moj oče je Ala edin Abu aš Šamat. Namestniku Halidu dolgujem le hvaležnost za vzgojo. Nato mu povej vse, kar se je zgodilo med teboj in Ahmadom Kamakimom, tatom, in mu reci: Vladar pravovernih, ukaži, naj ga preiščejo, in jaz bom svetilko potegnil iz njegovega žepa.‹ Aslan je odgovoril: ›Slišim in ubogam.‹

Nato je Aslan odšel in našel emirja Halida, ki se je pripravljal na odhod na kalifov dvorni zbor. Rekel mu je: ›Rad bi, da me oblečeš v bojno opravo, kakršno imaš ti, in me vzameš s seboj na kalifov dvorni zbor.‹ Emir ga je oblekel in vzel s seboj. Kalif je z vojsko odšel iz mesta. Postavili so nadstreške in šotore, se razvrstili v vrste ter prinesli žogo in palice za polo. Jezdec je s palico udaril žogo, drugi jezdec pa mu jo je odbil nazaj. Med vojaki je bil vohun, najet, da ubije kalifa. Prevzel je žogo, jo udaril s palico in jo nameril kalifu naravnost v obraz. Aslan jo je prestregel pred kalifom in jo z udarcem poslal nazaj proti tistemu, ki jo je udaril. Zadela ga je med lopaticama in zgrudil se je na tla. Kalif je rekel: ›Bog te blagoslovi, Aslan!‹ Nato so razjahali, sedli na stole in kalif je ukazal, naj privedejo moža, ki je udaril žogo.

Ko so ga pripeljali predenj, ga je vprašal: »Kdo te je nagovoril k temu dejanju? Si sovražnik ali prijatelj?« Odgovoril mu je: »Sovražnik sem in sklenil sem te ubiti.« »Zakaj? Mar nisi musliman?« ga je vprašal. »Ne, rafidit sem,« je odgovoril. Kalif je ukazal, naj ga usmrtijo, nato pa rekel Aslanu: »Izreci mi svojo željo.« Ta je odgovoril: »Želim si, da bi maščeval mojega očeta nad njegovim morilcem.« Kalif mu je rekel: »Tvoj oče je živ in stoji na svojih nogah.« »Kdo je moj oče?« je vprašal Aslan. »Emir Halid, mestni upravitelj.« »O vladar pravovernih, ta me je le vzgojil. Moj oče je Aladin Abu aš Šamat.« Kalif mu je rekel: »Tvoj oče je bil izdajalec.« Aslan pa je odvrnil: »O vladar pravovernih, daleč od tega, da bi bil zvest in zaupanja vreden mož izdajalec! V čem te je izdal?« »Ukradel mi je obleko in vse, kar je bilo z njo.« »O vladar pravovernih, moj oče nikakor ni bil izdajalec. Toda, gospod moj, ko je tvoja obleka izginila in si jo nato dobil nazaj, ali si dobil nazaj tudi svetilko?« »Te nismo našli,« je odgovoril kalif. Aslan je rekel: »Videl sem jo pri Ahmedu Kamakimu. Prosil sem ga zanjo, pa mi je ni hotel dati in je rekel: ‘Ta je stala življenja.’ Povedal mi je tudi o bolezni Habazlama Bazaze, sina emirja Halida, o njegovi ljubezni do sužnje Jasmin in o tem, kako ga je rešil okovov, pa tudi, da je sam ukradel obleko in svetilko. Zato mi ti, o vladar pravovernih, maščuj očeta nad njegovim morilcem.« Kalif je ukazal: »Primite Ahmeda Kamakima!« Prijeli so ga, kalif pa je vprašal: »Kje je poveljnik Ahmed ad Danaf?« Ko je prišel predenj, mu je ukazal: »Preišči Kamakima!« Ahmed je segel v njegov žep in iz njega potegnil svetilko, okrašeno z dragulji. Kalif je rekel: »Pridi sem, izdajalec! Od kod ti ta svetilka?« »Kupil sem jo, o vladar pravovernih,« je odgovoril. »Kje si jo kupil? In kdo bi sploh mogel imeti kaj takega, da bi ti prodal?« so ga vprašali. Pretepli so ga in priznal je, da je prav on ukradel obleko in svetilko. Kalif mu je rekel: »Zakaj si storil taka dejanja, izdajalec, in pogubil Aladina Abu aš Šamata, zvestega in zaupanja vrednega moža?«

Nato je kalif ukazal, naj zaprejo njega in mestnega upravitelja. Upravitelj je rekel: »O vladar pravovernih, krivica se mi godi! Ti si mi ukazal, naj ga obesim, jaz pa o tej spletki nisem ničesar vedel. Vse so skovali starka, Ahmed Kamakim in moja žena, jaz o tem nisem vedel nič. Pod tvoje varstvo se zatekam, Aslan.« Aslan je zanj posredoval pri kalifu, nato pa je vladar pravovernih vprašal: »Kaj se je zgodilo z materjo tega mladeniča?« Upravitelj mu je odgovoril: »Pri meni je.« Kalif je rekel: »Ukaži svoji ženi, naj ji vrne njeno obleko in nakit ter ji povrne nekdanji ugled. Odstrani pečat z Aladinove hiše in njegovemu sinu izroči njegove dohodke in premoženje.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril upravitelj. Odšel je in ukazal ženi, da jo je oblekla v njeno obleko, odstranil pečat z Aladinove hiše ter izročil Aslanu ključe. Nato je kalif rekel: »Izreci mi svojo željo, Aslan.« Ta mu je odgovoril: »Želim si, da bi me spet združil z očetom.« Kalif se je razjokal in rekel: »Najbrž so obesili prav tvojega očeta in je mrtev. Toda pri življenju mojih prednikov, kdor mi prinese veselo novico, da je še živ, dobi od mene vse, kar si bo zaželel.« Ahmed ad Danaf je stopil naprej, poljubil tla pred njim in rekel: »Zagotovi mi varnost, o vladar pravovernih.« »Varnost ti je zagotovljena,« mu je odgovoril. Ahmed je rekel: »Prinašam ti veselo novico, da je Aladin Abu aš Šamat, zvesti in zaupanja vredni mož, zdrav in živ.« »Kaj govoriš?« je vprašal kalif. »Pri tvoji glavi, resnico govorim. Rešil sem ga, ko sem namesto njega podtaknil drugega, ki si je zaslužil smrt. Odpeljal sem ga v Aleksandrijo in mu odprl trgovino z drobnim blagom.« Kalif je rekel: »Naložim ti, da ga pripelješ sem.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in umolknila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvesto sedeminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif rekel Ahmedu ad Danafu: ‘Naložim ti, da ga pripelješ sem.’ Ta mu je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Kalif mu je dal deset tisoč dinarjev in Ahmed se je odpravil proti Aleksandriji.

Tako je bilo z Aslanom. Njegov oče Aladin Abu aš Šamat pa je prodal skoraj vse, kar je imel v trgovini, tako da mu je ostalo le malo blaga in usnjena vreča. Ko je vrečo stresel, je iz nje padel za dlan velik kamen na zlati verižici. Imel je pet ploskev, na katerih so bila imena in talismanska znamenja, drobna kakor mravlje. Podrgnil je vseh pet ploskev, a se mu nihče ni odzval, zato si je rekel: ‘Najbrž je samo kamen iz oniksa.’ Obesil ga je v trgovini. Tedaj je po ulici prišel konzul, dvignil pogled in zagledal obešeni kamen. Sedel je pred Aladinovo trgovino in ga vprašal: ‘Gospod, je ta kamen naprodaj?’ ‘Vse, kar imam, je naprodaj,’ mu je odgovoril. ‘Mi ga prodaš za osemdeset tisoč dinarjev?’ je vprašal konzul. Aladin je odvrnil: ‘Naj Bog nakloni več.’ ‘Mi ga prodaš za sto tisoč dinarjev?’ ‘Prodal sem ti ga za sto tisoč dinarjev. Zdaj mi odštej denar.’ Konzul mu je rekel: ‘Tolikšnega zneska ne morem nositi s seboj, saj je Aleksandrija polna tatov in stražnikov. Pojdi z menoj na ladjo, pa ti izročim kupnino in še zavitek angorske volne, zavitek atlasa, zavitek žameta in zavitek sukna.’ Aladin mu je izročil kamen, vstal in zaklenil trgovino. Ključe je dal sosedu in mu rekel: ‘Vzemi te ključe v hrambo, dokler ne grem s tem konzulom na ladjo po kupnino za svoj kamen. Če se predolgo zadržim in pride poveljnik Ahmed ad Danaf, ki me je naselil tukaj, mu izroči ključe in mu povej, kaj se je zgodilo.’ Nato je s konzulom odšel na ladjo. Ko sta se vkrcala, mu je konzul postavil stol in ga posadil nanj ter ukazal: ‘Prinesite denar!’ Izplačal mu je kupnino in mu izročil pet zavitkov, ki mu jih je obljubil, nato pa rekel: ‘Gospod moj, nakloni mi čast in zaužij z menoj grižljaj ali požirek vode.’ Aladin mu je odgovoril: ‘Če imaš vodo, mi je daj piti.’ Konzul je ukazal prinesti šerbet, v katerem je bilo uspavalo. Ko ga je Aladin popil, se je zvrnil na hrbet. Odmaknili so stole, spustili vesla in razpeli jadra. Veter jim je bil naklonjen in kmalu so bili sredi morja. Kapitan je ukazal, naj Aladina prinesejo iz podpalubja. Prinesli so ga in mu dali poduhati sredstvo proti uspavalu. Odprl je oči in vprašal: ‘Kje sem?’ Kapitan mu je odgovoril: ‘Pri meni si, zvezan in varno shranjen. Če bi mi bil še naprej govoril: »Naj Bog nakloni več,« bi ti ponudil še višjo ceno.’ Aladin ga je vprašal: ‘Kaj si po poklicu?’ ‘Kapitan sem in odpeljati te hočem k ljubljenki svojega srca,’ mu je odgovoril.

Medtem ko sta se pogovarjala, se je prikazala ladja s štiridesetimi muslimanskimi trgovci. Kapitan je s svojo ladjo zaplul k njej, jo zagrabil s kavlji ter se s svojimi možmi povzpel nanjo. Oropali so jo, jo zajeli in z njo odpluli v Genovo. Kapitan, pri katerem je bil Aladin, je šel k vhodu v palačo. Nasproti mu je prišla mladenka z zakritim obrazom in ga vprašala: ‘Si pripeljal kamen in njegovega lastnika?’ ‘Oba sem pripeljal,’ ji je odgovoril. ‘Daj mi kamen,’ je rekla. Izročil ji ga je, nato pa se vrnil v pristanišče in izstrelil pozdravne topovske salve. Ko je mestni kralj izvedel za njegov prihod, mu je prišel naproti in ga vprašal: ‘Kako je bilo na poti?’ Kapitan mu je odgovoril: ‘Zelo dobro. Zajel sem ladjo z enainštiridesetimi muslimanskimi trgovci.’ Kralj je rekel: ‘Pripelji jih v pristanišče.’ Pripeljali so jih vklenjene in med njimi je bil tudi Aladin. Kralj in kapitan sta zajahala konja, ujetnike pa gnala pred seboj do dvorane za sprejeme. Sedla sta in prednju so pripeljali prvega. Kralj ga je vprašal: ‘Od kod si, musliman?’ ‘Iz Aleksandrije,’ je odgovoril. Kralj je ukazal: ‘Rabelj, ubij ga!’ Rabelj je zamahnil z mečem in mu odsekal glavo. Tako je bilo tudi z drugim in tretjim, dokler niso usmrtili vseh štiridesetih.

Aladin je bil zadnji in ob njihovi smrti ga je preplavila bridkost. Rekel si je: ‘Naj se te Bog usmili, Aladin! Tvojega življenja je konec.’ Kralj ga je vprašal: ‘Iz katere dežele si pa ti?’ ‘Iz Aleksandrije,’ je odgovoril. ‘Rabelj, odsekaj mu glavo!’ je ukazal kralj. Rabelj je dvignil roko z mečem in že hotel Aladinu odsekati glavo, ko je pred kralja stopila dostojanstvena starka. Kralj je iz spoštovanja do nje vstal. Rekla mu je: ‘O kralj, ali ti nisem naročila, naj se, kadar kapitan pripelje ujetnike, spomniš samostana in nam odstopiš enega ali dva, da bosta služila v cerkvi?’ Kralj ji je odgovoril: ‘Mati moja, ko bi le prišla uro prej! Vzemi tega ujetnika, ki je še ostal.’ Starka se je obrnila k Aladinu in ga vprašala: ‘Boš služil v cerkvi ali naj pustim, da te kralj usmrti?’ ‘Služil bom v cerkvi,’ ji je odgovoril. Odpeljala ga je iz dvorane in šla z njim v cerkev. Aladin jo je vprašal: ‘Kakšno delo bom opravljal?’ Odgovorila mu je: ‘Zjutraj boš vstal, vzel pet mul in šel z njimi v gozd. Tam boš nasekal suhih drv, jih razklal in pripeljal v samostansko kuhinjo. Nato boš zvil preproge, pometel in pomil tlak in marmor ter položil preproge nazaj, kakor so bile. Vzel boš pol ardeba pšenice, jo prebral in zmlel, zamesil testo ter spekel hlebčke za samostan. Potem boš vzel vejbo leče, jo prebral, zdrobil in skuhal. Nato boš napolnil štiri vodne zbiralnike in z vodo v sodu napolnil tristo šestinšestdeset skled, vanje nadrobil hlebčke in jih prelil z lečo. Vsakemu menihu in patriarhu boš odnesel njegovo skledo.’ Aladin ji je rekel: ‘Vrni me h kralju in naj me ubije. To bi bilo lažje od take službe.’ Odgovorila mu je: ‘Če boš služil in opravil vse, kar ti je naloženo, se boš rešil smrti. Če pa ne boš opravil, bom pustila, da te kralj usmrti.’

Aladin je sedel ves zaskrbljen. V cerkvi je bilo deset slepih pohabljencev in eden od njih mu je rekel: ‘Prinesi mi nočno posodo.’ Prinesel mu jo je, mož pa je opravil potrebo in rekel: ‘Odnesi iztrebke.’ Aladin jih je odnesel, mož pa mu je rekel: ‘Naj te Kristus blagoslovi, cerkveni služabnik.’ Tedaj je prišla starka in ga vprašala: ‘Zakaj nisi opravil dela v cerkvi?’ Odgovoril ji je: ‘Koliko rok pa imam, da bi mogel opraviti vse to delo?’ Rekla mu je: ‘Norec, saj sem te pripeljala sem prav zato, da bi služil.’ Nato mu je dala bakreno palico s križem na vrhu in rekla: ‘Vzemi to palico, sin moj, in pojdi na ulico. Če srečaš mestnega upravitelja, mu reci: »V imenu gospoda Kristusa te pozivam, da opraviš delo za cerkev.« Ne bo ti oporekal. Naloži mu, naj vzame pšenico, jo prebere, zmelje, preseje, zamesi in speče hlebčke. Vsakogar, ki se ti upre, udari in se nikogar ne boj.’ ‘Slišim in ubogam,’ je odgovoril. Storil je, kakor mu je rekla, in sedemnajst let nalagal delo imenitnim in preprostim ljudem. Nekega dne je sedel v cerkvi, ko je k njemu prišla starka in mu rekla: ‘Pojdi iz samostana.’ ‘Kam naj grem?’ jo je vprašal. ‘To noč prespi v krčmi ali pri kakem prijatelju.’ ‘Zakaj me preganjaš iz cerkve?’ jo je vprašal. Odgovorila mu je: ‘Hasan Marjam, hči kralja Johane, vladarja tega mesta, želi obiskati cerkev. Nihče ne sme ostati na njeni poti.’ Ubogal jo je in vstal ter se pretvarjal, da odhaja iz cerkve. Pri sebi pa si je rekel: ‘Le kakšna je kraljeva hči? Je kakor naše ženske ali lepša od njih? Ne bom odšel, dokler je ne vidim.’ Skryl se je v kamrico z okencem, ki je gledalo v cerkev. Ko je opazoval cerkev, je prišla kraljeva hči. En sam pogled nanjo mu je zbudil tisoč hrepenenj, saj je bila kakor polna luna, ki se prikaže izza oblakov. Spremljala jo je mladenka.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in umolknila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvesto oseminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aladin ob pogledu na kraljevo hčer zagledal mladenko, ki jo je spremljala. Kraljeva hči ji je rekla: ‘Dobrodošla, Zubejda.’ Aladin si je mladenko pozorneje ogledal in v njej prepoznal svojo ženo Zubejdo al Udijo, ki je bila umrla. Kraljeva hči je rekla Zubejdi: ‘Vstani in nam zaigraj skladbo na lutnjo.’ Ta ji je odgovorila: ‘Ne bom ti zaigrala, dokler mi ne izpolniš želje in držiš obljube, ki si mi jo dala.’ ‘Kaj sem ti obljubila?’ jo je vprašala. ‘Obljubila si mi, da me boš spet združila z možem Aladinom Abu aš Šamatom, zvestim in zaupanja vrednim.’ Kraljeva hči ji je rekla: ‘Zubejda, pomiri srce in razveseli oči. Zaigraj nam skladbo v veselje našemu snidenju s tvojim možem Aladinom.’ ‘Kje pa je?’ je vprašala Zubejda. ‘V tej kamrici je in posluša najin pogovor,’ ji je odgovorila. Zubejda je zaigrala na lutnjo tako, da bi ob njenem igranju zaplesal še trdi kamen. Ko jo je Aladin slišal, se mu je srce razvnelo. Planil je iz kamrice k njima in objel svojo ženo Zubejdo al Udijo. Prepoznala ga je in objela sta se, nato pa oba nezavestna padla na tla. Princesa Hasan Marjam je stopila k njima, ju poškropila z rožno vodo in ju spravila k zavesti ter rekla: ‘Bog vaju je spet združil.’ Aladin ji je odgovoril: ‘Iz ljubezni do tebe, gospa moja.’

Nato se je Aladin obrnil k ženi Zubejdi al Udiji in ji rekel: ‘Zubejda, saj si umrla in smo te pokopali! Kako si oživela in prišla sem?’ Odgovorila mu je: ‘Gospod moj, nisem umrla. Ugrabil me je eden od služabnikov džinov in me po zraku odnesel sem. Tista, ki ste jo pokopali, je bila džinja, ki je prevzela mojo podobo in se pretvarjala, da je mrtva. Ko ste jo pokopali, je razprla grob, prišla iz njega in se vrnila v službo k svoji gospodarici Hasan Marjam, kraljevi hčeri. Jaz pa sem izgubila zavest in ko sem odprla oči, sem se znašla pri kraljevi hčeri Hasan Marjam, tej, ki je tukaj. Vprašala sem jo: »Zakaj si me pripeljala sem?« Odgovorila mi je: »Usojeno mi je, da se poročim s tvojim možem Aladinom Abu aš Šamatom. Ali me sprejmeš, Zubejda, za njegovo drugo ženo, da bo eno noč preživel pri meni, drugo pri tebi?« Rekla sem ji: »Slišim in ubogam, gospa moja. Toda kje je moj mož?« Odgovorila mi je: »Na čelu mu je zapisana usoda, ki mu jo je namenil Bog. Ko prestane vse, kar mu je zapisano, bo zagotovo prišel sem. Do tedaj si bova ločitev od njega lajšali s pesmijo in igranjem na glasbila, dokler naju Bog ne združi z njim.« Ves ta čas sem ostala pri njej, dokler me Bog ni združil s teboj v tej cerkvi.’

Nato se je Hasan Marjam obrnila k njemu in rekla: ‘Gospod moj Aladin, ali me sprejmeš za ženo in boš moj mož?’ Odgovoril ji je: ‘Gospa moja, jaz sem musliman, ti pa kristjanka. Kako naj se poročim s teboj?’ Rekla mu je: ‘Bog ne daj, da bi bila nevernica! Muslimanka sem in že osemnajst let se držim islamske vere. Odrekam se vsaki veri, ki nasprotuje islamu.’ Aladin ji je rekel: ‘Gospa moja, vrniti se želim v svojo deželo.’ Odgovorila mu je: ‘Vedi, da sem na tvojem čelu videla zapisane reči, ki jih moraš prestati, preden dosežeš svoj cilj. Razveseli se, Aladin, saj imaš sina po imenu Aslan. Zdaj zaseda tvoje mesto pri kalifu in dopolnil je osemnajst let. Vedi, da se je resnica razkrila in laž izginila. Naš Gospod je odgrnil zastor z moža, ki je ukradel kalifove dragocenosti: to je tat in izdajalec Ahmed Kamakim, ki je zdaj vklenjen v ječi. Vedi tudi, da sem ti jaz poslala kamen in ga položila v vrečo v tvoji trgovini. Jaz sem poslala kapitana, ki je pripeljal tebe in kamen. Ta kapitan je zaljubljen vame in si želi moje bližine, vendar mu nisem hotela dovoliti, da bi se mi približal. Rekla sem mu: »Ne bom se ti predala, dokler mi ne prineseš kamna in njegovega lastnika.« Dala sem mu sto mošenj in ga poslala preoblečenega v trgovca, čeprav je kapitan. Ko so te po usmrtitvi štiridesetih ujetnikov, ki so bili s teboj, privedli na morišče, sem ti poslala tisto starko.’ Aladin ji je rekel: ‘Naj te Bog za vse, kar si storila zame, poplača z dobrim.’

Nato je Hasan Marjam pred njim znova izpovedala islamsko vero. Ko se je prepričal o resničnosti njenih besed, ji je rekel: ‘Povej mi, kakšno moč ima ta kamen in od kod izvira.’ Odgovorila mu je: ‘Ta kamen prihaja iz zaklada in v njem je skritih pet moči, ki nam pomagajo, kadar jih potrebujemo. Moja babica, očetova mati, je bila čarovnica. Znala je razvozlati skrivna znamenja in si prisvojiti skrite zaklade. Iz enega teh zakladov je dobila ta kamen. Ko sem zrasla in dopolnila štirinajst let, sem brala evangelij in druge knjige. V vseh štirih knjigah, v Tori, evangeliju, psalmih in Koranu, sem našla ime Mohameda, mir in blagoslov z njim. Verovala sem v Mohameda, mir in blagoslov z njim, ter sprejela islam. Z razumom sem spoznala, da je le vzvišeni Bog vreden čaščenja in da Gospod vseh bitij priznava le islamsko vero. Ko so babici pošle moči, mi je podarila ta kamen in me poučila o petih močeh, ki so v njem. Preden je umrla, ji je moj oče rekel: »Vrzi mi znamenja v pesek in poglej, kakšna bo moja usoda in kaj se mi bo zgodilo.« Odgovorila mu je: »Tistega nesrečnika bo ubil ujetnik, ki pride iz Aleksandrije.« Moj oče je prisegel, da bo usmrtil vsakega ujetnika iz Aleksandrije. To je povedal kapitanu in mu naročil: »Napadaj muslimanske ladje. Vsakega, za katerega izveš, da je iz Aleksandrije, ubij ali pripelji k meni.« Kapitan je ubogal njegov ukaz in pobil toliko ljudi, kolikor je imel las na glavi. Nato je moja babica umrla. Sama sem vzela vedeževalno ploščo, izrisala znamenja v pesek, v srcu zadržala svojo skrivno željo in vprašala: »Le kdo se bo poročil z menoj?« Pokazalo se mi je, da se bo z menoj poročil le mož po imenu Aladin Abu aš Šamat, zvesti in zaupanja vredni. Začudila sem se in potrpežljivo čakala, dokler ni napočil čas in sem se srečala s teboj.’

Nato se je poročil z njo in ji rekel: ‘Vrniti se želim v svojo deželo.’ Odgovorila mu je: ‘Če je tako, pojdi z menoj.’ Odpeljala ga je v svojo palačo, ga skrila v kamrico in stopila k očetu. Ta ji je rekel: ‘Hči moja, danes me teži velika tesnoba. Sedi k meni, da se ob tebi opijem.’ Sedla je, on pa je ukazal prinesti vino. Nalivala mu je in ga napajala, dokler ni izgubil zavesti. Nato mu je v čašo dala uspavalo. Izpil jo je in se zvrnil na hrbet. Šla je po Aladina, ga pripeljala iz kamrice in mu rekla: ‘Tvoj sovražnik leži na hrbtu. Stori z njim, kar želiš, saj sem ga opila in omamila.’ Aladin je vstopil, ga našel omamljenega, mu trdno zvezal roke za hrbtom in ga vklenil. Nato mu je dal sredstvo proti uspavalu in kralj se je prebudil.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in umolknila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvesto devetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aladin dal kralju, očetu Hasan Marjam, sredstvo proti uspavalu. Kralj se je prebudil in videl, da mu Aladin in njegova hči sedita na prsih. Rekel ji je: ‘Hči moja, tako ravnaš z menoj?’ Odgovorila mu je: ‘Če sem tvoja hči, sprejmi islam, kajti jaz sem ga sprejela. Spoznala sem resnico in ji sledila, prepoznala laž in se ji izognila. Predala sem se Bogu, Gospodu svetov, in se na tem in onem svetu odrekla vsaki veri, ki nasprotuje islamu. Če sprejmeš islam, boš deležen ljubezni in spoštovanja. Če ne, je bolje, da umreš, kakor da živiš.’ Tudi Aladin ga je skušal pregovoriti, a kralj je zavrnil njun nasvet in ostal uporen. Aladin je izvlekel bodalo in mu prerezal vrat od ene vratne žile do druge. Nato je na list zapisal, kaj se je zgodilo, in mu ga položil na čelo. Vzela sta, kar je bilo lahko nositi in je imelo veliko vrednost, zapustila palačo in odšla v cerkev. Hasan Marjam je prinesla kamen, položila roko na ploskev, na kateri je bilo vrezano ležišče, in jo podrgnila. Pred njo se je prikazalo ležišče. Nanj so sedli ona, Aladin in njegova žena Zubejda al Udija. Hasan Marjam je rekla: ‘Pri imenih, talismanskih znamenjih in skrivnih zapisih, ki so vrezani na tem kamnu, dvigni se z nami, ležišče!’ Ležišče se je dvignilo z njimi in jih odneslo v dolino, kjer ni bilo rastlinja. Preostale štiri ploskve kamna je obrnila proti nebu, ploskev s podobo ležišča pa proti tlom, in ležišče se je spustilo na zemljo. Nato je obrnila in podrgnila ploskev s podobo šotora ter rekla: ‘Naj v tej dolini zraste šotor!’ Šotor se je razpel in sedli so vanj. Dolina je bila pusta, brez rastlinja in vode. Štiri ploskve je obrnila proti nebu in rekla: ‘Pri božjih imenih, naj tu zrastejo drevesa in naj ob njih steče reka!’ Drevesa so pri priči pognala in ob njih je stekla mogočna reka z bučečimi valovi. Z njeno vodo so se obredno umili, molili in se napili. Nato je kamen obrnila tako, da je bila ploskev s podobo pogrnjene mize zgoraj, in rekla: ‘Pri božjih imenih, naj se razgrne gostija!’ Pred njimi se je razgrnila miza z najrazličnejšimi izbranimi jedmi. Jedli so, pili, se veselili in uživali.

Tako je bilo z njimi. Kraljev sin pa je šel zbudit očeta in ga našel mrtvega. Našel je tudi list, ki ga je napisal Aladin, ga prebral in izvedel, kaj se je zgodilo. Iskal je sestro, a je ni našel. Odšel je k starki v cerkev in jo vprašal po njej. Odgovorila mu je: ‘Od včeraj je nisem videla.’ Vrnil se je k vojakom in jim ukazal: ‘Na konje, konjeniki!’ Povedal jim je, kaj se je zgodilo. Zajahali so in jezdili, dokler niso prišli blizu šotora. Hasan Marjam se je ozrla in zagledala prah, ki je zagrnil vse obzorje. Ko se je dvignil in razpršil, so se pod njim pokazali njen brat in vojaki, ki so klicali: ‘Kam ste namenjeni? Mi smo vam za petami!’ Mladenka je vprašala Aladina: ‘Kako trden si v boju in dvoboju?’ Odgovoril ji je: ‘Kakor količek v otrobih. Ne spoznam se na vojskovanje in spopade, na meče in sulice.’ Izvlekla je kamen in podrgnila ploskev s podobo konja in jezdeca. Tedaj se je prikazal konjenik in se zapodil mednje. Udrihal je z mečem, dokler jih ni premagal in pregnal. Nato ga je vprašala: ‘Bi rad šel v Kairo ali v Aleksandrijo?’ ‘V Aleksandrijo,’ ji je odgovoril. Sedli so na ležišče in izrekla je čarovne besede. V trenutku jih je odneslo v Aleksandrijo. Aladin jih je skril v votlino, odšel v mesto in jim prinesel obleke, da so se preoblekli. Nato jih je odpeljal v trgovino in stanovanje nad njo. Ko je šel po kosilo, je po poti prišel poveljnik Ahmed ad Danaf iz Bagdada. Aladin ga je zagledal, mu stopil naproti, ga objel, pozdravil in mu zaželel dobrodošlico.

Poveljnik Ahmed ad Danaf mu je povedal veselo novico o sinu Aslanu, ki je dopolnil dvajset let. Aladin mu je pripovedoval vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, ter ga odpeljal v trgovino in stanovanje nad njo. Ahmed ad Danaf se je silno čudil. Tam so prenočili, zjutraj pa je Aladin prodal trgovino in kupnino dodal denarju, ki ga je že imel. Ahmed ad Danaf mu je povedal, da ga kalif želi videti. Aladin mu je odgovoril: ‘Najprej grem v Kairo, da pozdravim očeta, mater in domače.’ Vsi so sedli na ležišče in odpotovali v srečni Kairo. Spustili so se v ulici Darb al Asfar, saj je bila v tisti četrti njihova hiša. Aladin je potrkal na domača vrata in mati je vprašala: ‘Kdo trka na vrata zdaj, ko ni več naših dragih?’ Odgovoril ji je: ‘Jaz sem, Aladin.’ Prišli so dol in ga objeli. V hišo je pripeljal ženi in vse, kar je imel s seboj, nato pa je vstopil še sam z Ahmedom ad Danafom. Počivali so tri dni, potem pa je Aladin hotel odpotovati v Bagdad. Oče mu je rekel: ‘Sin moj, ostani pri meni.’ Odgovoril mu je: ‘Ne morem več živeti ločen od sina Aslana.’ Zato je vzel očeta in mater s seboj in vsi so odpotovali v Bagdad. Ahmed ad Danaf je stopil pred kalifa, mu naznanil Aladinov prihod in mu povedal njegovo zgodbo. Kalif mu je šel naproti in vzel s seboj njegovega sina Aslana. Sprejeli so ga z objemi. Kalif je ukazal, naj pripeljejo tatu Ahmeda Kamakima. Ko je stal pred njim, je rekel Aladinu: ‘Tu imaš svojega sovražnika.’ Aladin je izvlekel meč, udaril Ahmeda Kamakima in mu odsekal glavo. Nato je kalif Aladinu priredil veliko poročno slavje. Poklical je sodnike in priče ter dal zapisati njegovo poročno pogodbo s Hasan Marjam. Ko je Aladin stopil k njej v poročno sobo, jo je našel kakor biser, ki še ni bil prevrtan. Kalif je njegovega sina Aslana postavil za poveljnika šestdeseterice in jih obdaril z razkošnimi častnimi oblačili. Živeli so v obilju in sreči, dokler jih ni obiskala uničevalka užitkov in razdiralka družb.«