Prevod

Pripovedujejo tudi, da je kalifa Haruna ar Rašida neke noči obšla tesnoba, zato je poklical svojega vezirja. Ko je ta stopil predenj, mu je rekel: »Džafar, nocoj me muči huda tesnoba in pri srcu mi je težko. Rad bi, da mi poveš kaj, kar mi bo razvedrilo duha in olajšalo srce.« Džafar mu je odgovoril: »O vladar vernikov, imam prijatelja po imenu Ali Adžami, ki pozna mnogo veselih zgodb in pripovedi. Te razveseljujejo dušo in odganjajo žalost iz srca.« Kalif je rekel: »Pripelji mi ga.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je Džafar odšel od kalifa in poslal po Adžamija. Ko je ta prišel, mu je rekel: »Vladar vernikov te kliče.« Ali je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 295. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Adžami odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je skupaj z vezirjem odšel h kalifu. Ko je stopil predenj, mu je kalif dovolil sesti, in sedel je. Kalif mu je rekel: ‘Ali, nocoj mi je pri srcu težko. Slišal sem, da znaš na pamet mnogo zgodb in pripovedi, zato bi rad, da mi poveš kaj, kar bo pregnalo moje skrbi in mi zbistrilo misli.’ Ali je odgovoril: ‘O vladar vernikov, naj ti pripovedujem o tem, kar sem videl na lastne oči, ali o tem, kar sem slišal na lastna ušesa?’ Kalif je rekel: ‘Če si kaj videl, mi pripoveduj o tem.’ Ali je odgovoril: ‘Slišim in ubogam. Vedi, o vladar vernikov, da sem pred leti odpotoval iz svojega domačega mesta, Bagdada. Z menoj je bil služabnik, ki je nosil lično malho. Prišla sva v neko mesto, in medtem ko sem tam kupoval in prodajal, je nenadoma planil name krivičen in nasilen Kurd, mi iztrgal malho in rekel: »Ta malha je moja in vse, kar je v njej, pripada meni.« Zavpil sem: »O muslimani, rešite me iz rok tega najhujšega nasilneža!« Vsi navzoči so rekli: »Pojdita h kadiju in se sporazumno podredita njegovi razsodbi.« Odšla sva torej h kadiju in jaz sem bil pripravljen sprejeti njegovo sodbo. Ko sva vstopila in stopila predenj, je vprašal: »Kaj vaju je pripeljalo sem? Za kakšno zadevo gre?« Odgovoril sem: »Sprla sva se, zato sva prišla predte in se sporazumela, da sprejmeva tvojo razsodbo.« Vprašal je: »Kateri od vaju je tožnik?« Kurd je stopil naprej in rekel: »Naj Bog podpira našega gospoda kadija! Ta malha je moja in vse, kar je v njej, pripada meni. Izgubil sem jo, zdaj pa sem jo našel pri tem človeku.« Kadi ga je vprašal: »Kdaj si jo izgubil?« Kurd je odgovoril: »Včeraj, zaradi njene izgube pa vso noč nisem zatisnil očesa.« Kadi je rekel: »Če si jo prepoznal, mi opiši, kaj je v njej.« Kurd je odgovoril: »V tej moji malhi sta dve srebrni paličici za nanašanje črtala, črtalo za oči in brisača za roke. Vanjo sem spravil tudi dva pozlačena vrča za pijačo in dva svečnika. V njej so še dve hiši, dva krožnika, dve žlici, blazina, dve usnjeni preprogi, dva vrča, pladenj in dva umivalnika, lonec in dva lončena vrča, zajemalka, velika šivanka in dve vreči za živež, mačka in dve psici, skleda in dva nizka sedeža, dolga halja in dva kožuha, krava in dve teleti, koza in dve ovci, ovca in dva kozlička, dva zelena šotora, kamelji samec in dve kameli, bivolica in dva bika, levinja in dva leva, medvedka in dve lisici, žimnica in dve postelji, palača in dve dvorani, stebrišče in dve sprejemnici, kuhinja z dvojimi vrati ter gruča Kurdov, ki pričajo, da je malha moja.«

Kadi je vprašal: »Kaj pa praviš ti, mož?« Stopil sem predenj, o vladar vernikov, ves osupel od Kurdovih besed, in rekel: »Naj Bog povzdigne našega gospoda kadija! V tej moji malhi ni drugega kakor razpadajoča hišica, še ena brez vrat in sobica za pse. V njej so tudi šola za dečke in mladeniči, ki se igrajo s kockami, šotori in šotorske vrvi, mesti Basra in Bagdad, palača Šadada ibn Ada, kovaško ognjišče, ribiška mreža, palice in klini, dekleta in fantje ter tisoč zvodnikov, ki pričajo, da je malha moja.«

Ko je Kurd slišal te besede, je planil v jok in ihtenje ter rekel: »O naš gospod kadi, moja malha je dobro znana in vse, kar je v njej, je mogoče opisati. V tej moji malhi so trdnjave in gradovi, žerjavi in zveri ter možje, ki igrajo šah in druge igre na ploščah. V njej so kobila in dve žrebeti, žrebec in dva konja ter dve dolgi sulici. V njej so tudi lev in dva zajca, mesto in dve vasi, vlačuga in dva spretna zvodnika, poženščenec in dva moška vlačugarja, slepec in dva moža, ki vidita, šepavec in dva pohabljenca, dva diakona, patriarh in dva meniha ter kadi in dve priči, ki pričata, da je malha moja.« Kadi je vprašal: »Kaj praviš, Ali?« Tedaj me je prevzela jeza, o vladar vernikov. Stopil sem predenj in rekel: »Naj Bog podpira našega gospoda kadija …«’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 296. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Adžami pripovedoval: ‘Tedaj me je prevzela jeza, o vladar vernikov. Stopil sem predenj in rekel: »Naj Bog podpira našega gospoda kadija! V tej moji malhi so verižni oklepi in meči, orožarne in tisoč ovnov, ki se radi zaletavajo z rogovi. V njej so staje za drobnico in tisoč lajajočih psov, vrtovi in vinogradi, cvetlice in dišeče rastline, fige, jabolka in prikazni, steklenice in čaše, lepe neveste, pesmi in veselice, hrup in vpitje, prostrane dežele, vrli bratje in družba lepih mož z meči in sulicami, loki in puščicami. V njej so prijatelji in ljubljeni, zaupniki in tovariši, ječe za kaznovanje in pivski družabniki, tambur in piščali, prapori in zastave, dečki in dekleta, neveste v poročnem okrasju in pojoče sužnje, pet Abesink, tri Indijke, štiri Medinčanke, dvajset Grkinj, petdeset Turkinj, sedemdeset Perzijk, osemdeset Kurdinj in devetdeset Gruzijk. V njej sta Tigris in Evfrat, ribiška mreža, kresilni kamen in kresilo, Iram s svojimi stebri, tisoč moških vlačugarjev in zvodnikov, trgi in hlevi, mošeje in kopališča, zidarji in trgovci, deska in žebelj, črn suženj s piščaljo, poveljnik in stremenonoša, mesta in pokrajine, sto tisoč dinarjev, Kufa z Anbarjem, dvajset skrinj, polnih blaga, in petdeset skladišč živeža. V njej sta Gaza in Askalon, vse od Damiete do Asuana, obokana dvorana kralja Kisre Anuširvana in Salomonovo kraljestvo, vse od doline Numan do Horasana, Balh in Isfahan ter vse od Indije do dežele črncev. V njej so tudi — naj Bog podaljša življenje našemu gospodu kadiju — tanke srajce in široka ogrinjala ter tisoč ostrih britev, ki bodo obrile kadijevo brado, če se ne bo ustrašil moje kazni in ne bo razsodil, da je malha moja.«

Ko je kadi slišal Kurdove besede, se mu je od njih zmedel razum in rekel je: »Vidim, da sta le dva nesrečneža ali dva brezbožneža, ki se norčujeta iz sodnikov in oblastnikov ter se ne bojita graje. Nihče še ni opisal in nobeno uho še ni slišalo česa bolj čudnega od tega, kar sta opisala vidva, in nihče še ni govoril tako kakor vidva. Pri Bogu, vse od Kitajske do akacijevega drevesa, od Perzije do dežele črncev in od doline Numan do Horasana ni dovolj prostora za vse, kar sta naštela, in nihče ne more verjeti vajinim trditvam! Mar je ta malha morje brez dna ali sodni dan, ko se zberejo pravični in grešniki?« Nato je kadi ukazal odpreti malho. Odprl jo je, in glej, v njej so bili kruh in limone, sir in olive. Tedaj sem vrgel malho pred Kurda in odšel.’ Ko je kalif slišal to zgodbo Alija Adžamija, se je od smeha zvrnil na hrbet in ga bogato nagradil.«