Prevod

Takole je bilo: v času vladavine vladarja pravovernih al-Muntasirja Billaha sem živel v Bagdadu. Rad je imel revne in uboge ter se družil z učenjaki in pobožnimi možmi. Nekega dne pa se je razjezil na deset ljudi in bagdadskemu upravitelju ukazal, naj mu jih pripelje v čolnu. Ko sem jih zagledal, sem si rekel: »Ti so se gotovo zbrali, ker so povabljeni na gostijo. Najbrž bodo ves dan preživeli v tem čolnu ob jedi in pijači, in kdo drug naj jim dela družbo, če ne jaz?« Vstal sem torej, se z njimi vkrcal v čoln in se pomešal mednje. Sedli so na drugo stran, nato pa so prišli upraviteljevi biriči in jim nadeli okove okoli vratu. Tudi meni so skupaj z njimi nadeli okov. In to, dragi moji, se mi je zgodilo zgolj zaradi moje plemenitosti in redkobesednosti, saj nisem hotel spregovoriti. Vse skupaj so nas vklenjene odpeljali pred al-Muntasirja Billaha, vladarja pravovernih. Ukazal je, naj deseterici odsekajo glave, in krvnik je vsem desetim odsekal glavo, jaz pa sem še ostal. Kalif se je obrnil, me zagledal in rekel krvniku: »Zakaj nisi odsekal glave vsem desetim?« Krvnik je odgovoril: »Vsem desetim sem odsekal glavo.« Kalif mu je rekel: »Mislim, da si jih obglavil le devet; ta, ki stoji pred menoj, je deseti.« Krvnik je odgovoril: »Pri tvoji milosti prisegam, da jih je deset!« Kalif je velel: »Preštejte jih.« Prešteli so jih in res jih je bilo deset. Tedaj me je kalif pogledal in vprašal: »Zakaj si ves ta čas molčal? In kako si se znašel med ljudmi, obsojenimi na smrt?«

Ko sem slišal besede vladarja pravovernih, sem mu odgovoril: »Vedi, o vladar pravovernih, da sem jaz šejk Molčečnež in da premorem veliko modrosti. Moji preudarnosti, bistrosti in redkobesednosti pa ni ne konca ne kraja. Po poklicu sem brivec. Včeraj zgodaj zjutraj sem videl teh deset mož, kako so se namenili proti čolnu, zato sem se pomešal mednje in se z njimi vkrcal, misleč, da so povabljeni na gostijo. Toda komaj je minila ura, že se je izkazalo, da so zločinci: prišli so biriči, jim nadeli okove okoli vratu in skupaj z njimi vklenili tudi mene. Iz neizmerne plemenitosti sem molčal in nisem spregovoril; če sem bil tedaj tiho, je bilo to le zaradi moje neizmerne plemenitosti. Peljali so nas naprej, dokler nas niso postavili predte. Ukazal si, naj deseterici odsekajo glave, jaz pa sem ostal pred krvnikom, ne da bi vam povedal, kdo sem. Mar ni velika plemenitost tista, ki me je pripravila do tega, da bi z njimi delil smrt? A vse življenje tako ravnam in delam dobra dela.« Ko je kalif slišal moje besede in spoznal, kako plemenit in redkobeseden sem ter da prav nič ne govorim po nepotrebnem, kakor trdi ta mladenič, ki sem ga rešil strahot, je vprašal: »Ali je tudi tvojih šest bratov takšnih kakor ti? Ali so tudi oni modri, učeni in redkobesedni?« Odgovoril sem: »Naj ne živijo in naj ne obstanejo, če so mi podobni! Toda s tem si me užalil, o vladar pravovernih. Ne spodobi se, da moje brate postavljaš ob bok meni, saj je zaradi preobilice govorjenja in pomanjkanja plemenitosti vsak od njih dobil kakšno hibo: eden šepa, drugi je enook, tretji je hrom, četrti slep, peti ima odrezana ušesa in nos, šesti odrezani ustnici, sedmi pa škili. Nikar ne misli, o vladar pravovernih, da sem zgovoren. Vsekakor pa ti moram pojasniti, da sem plemenitejši od njih. Vsakemu se je pripetila zgodba, zaradi katere je dobil svojo hibo, in če želiš, ti jih povem.«