Prevod

Brivec je prebledel, ko smo mladeniča vprašali o njem. Mladenič pa je začel: Vedite, dobri ljudje, da je bil moj oče eden najuglednejših bagdadskih trgovcev in da mu vzvišeni Bog ni naklonil drugega otroka razen mene. Ko sem odrasel in dosegel možato dobo, je oče odšel v usmiljenje vzvišenega Boga ter mi zapustil bogastvo, služabnike in številno spremstvo. Odtlej sem nosil najlepša oblačila in jedel najboljše jedi. Bog, slava mu, pa mi je v srce vsadil odpor do žensk. Tako je bilo, dokler nisem nekega dne hodil po bagdadskih ulicah in mi je skupina ljudi zaprla pot. Zbežal sem pred njimi, se zatekel v slepo uličico in na njenem koncu sedel na kamnito klop. Tam nisem sedel niti uro, ko se je v hiši nasproti mene odprlo okno in je skozenj pogledalo dekle, lepo kakor polna luna. V vsem svojem življenju še nisem videl njej enake. Pod oknom je imela rastline, ki jih je zalivala. Ozrla se je na desno in levo, nato pa zaprla okno in izginila izpred mojih oči. V srcu mi je zagorel ogenj, misli so se mi zapletle vanjo in moj odpor do žensk se je spremenil v ljubezen. Na tistem mestu sem ostal do sončnega zahoda, od silne zaljubljenosti povsem odmaknjen od sveta. Tedaj je prijezdil mestni kadija, pred njim sužnji in za njim služabniki. Razjahal je in vstopil v hišo, iz katere je pogledalo dekle, zato sem spoznal, da je njen oče. Vrnil sem se domov ves potrt in se zaskrbljen zgrudil na posteljo. Moje sužnje so prišle k meni in posedle okoli mene, a niso vedele, kaj mi je. Ničesar jim nisem razodel in na njihova vprašanja nisem odgovarjal. Bolezen se mi je poslabšala in ljudje so me začeli obiskovati. Med njimi je prišla tudi starka. Ko me je zagledala, ji moje stanje ni ostalo skrito. Sedla mi je k vzglavju, me nežno ogovorila in rekla: »Sin moj, povej mi, kaj te muči.« Povedal sem ji svojo zgodbo, ona pa je rekla: »Sin moj, to je hči bagdadskega kadije. Strogo jo varujejo in prostor, v katerem si jo videl, je njeno nadstropje. Njen oče ima spodaj veliko dvorano, ona pa zgoraj prebiva sama. Pogosto zahajam k njim in le z mojo pomočjo boš lahko prišel do nje. Le pogum!« Ko sem slišal njene besede, sem se opogumil in zbral moči. Moji domači so se tistega dne razveselili in naslednje jutro sem se prebudil s krepkimi udi ter v upanju, da bom povsem ozdravel.

Starka je nato odšla, a se je vrnila s spremenjenim obrazom in rekla: »Sin moj, nikar ne sprašuj, kaj se je zgodilo, ko sem ji to povedala. Rekla mi je: Če ne utihneš s takimi besedami, nesrečna starka, bom s teboj ravnala, kakor si zaslužiš. Vendar se moram še enkrat vrniti k njej.« Ko sem to slišal, se je moja bolezen še poslabšala. Čez nekaj dni pa je starka prišla in rekla: »Sin moj, rada bi nagrado za dobro novico.« Ob teh besedah se mi je duša vrnila v telo in rekel sem ji: »Pri meni te čaka vse dobro.« Rekla je: »Včeraj sem šla k tistemu dekletu. Ko me je videla potrto in s solznimi očmi, me je vprašala: Teta, zakaj si tako žalostna? Tedaj sem zajokala in ji rekla: Hči moja in gospa moja, včeraj sem prišla k tebi od mladeniča, ki te ljubi in je zaradi tebe na robu smrti. Srce se ji je omehčalo in vprašala je: Od kod je mladenič, o katerem govoriš? Rekla sem: Moj sin je in sad mojega srca. Pred nekaj dnevi te je videl pri oknu, ko si zalivala svoje rastline. Zagledal je tvoj obraz in se noro zaljubil vate. Ko sem mu prvič povedala, kaj se mi je zgodilo pri tebi, se mu je bolezen poslabšala in obležal je. Zdaj bo prav gotovo umrl. Prebledela je in vprašala: Je vse to zaradi mene? Rekla sem: Da, pri Bogu. Kaj mi torej naročaš? Odgovorila je: Pojdi k njemu, pozdravi ga v mojem imenu in mu povej, da je moja ljubezen še nekajkrat močnejša od njegove. V petek naj pride k hiši pred molitvijo. Naročila bom, naj mu odprejo vrata, in ga pripeljala k sebi. Eno uro bova skupaj, potem pa naj odide, še preden se moj oče vrne od molitve.«

Ko sem slišal starkine besede, so moje bolečine izginile in srce se mi je pomirilo. Podaril sem ji oblačila, ki sem jih imel na sebi, in odšla je, rekoč: »Naj bo tvoje srce veselo.« Odgovoril sem ji: »Nobene bolečine ni več v meni.« Moji domači in prijatelji so se razveselili mojega okrevanja in tako je ostalo do petka. Tedaj je starka prišla k meni in me vprašala, kako se počutim. Povedal sem ji, da sem zdrav in se dobro počutim. Nato sem se oblekel in odišavil ter čakal, da ljudje odidejo k molitvi, da bi lahko šel k dekletu. Starka je rekla: »Še veliko časa imaš. Dobro bi bilo, če bi šel v kopališče in si odstranil dlake, zlasti zdaj, ko si prebolel bolezen.« Rekel sem ji: »To je dober nasvet, vendar si bom najprej dal obriti glavo, potem pa bom šel v kopališče.« Poslal sem po brivca in služabniku naročil: »Pojdi na trg in mi pripelji pametnega brivca, ki ni radoveden in mi ne bo razbijal glave s svojim govoričenjem.« Služabnik je odšel in pripeljal tega starca. Ko je vstopil, me je pozdravil in odzdravil sem mu. Rekel je: »Naj Bog prežene tvoje skrbi in bridkosti, gorje in žalost.« Odgovoril sem: »Naj Bog usliši tvoje besede.« Rekel je: »Veseli se, gospod, zdravje se ti je vrnilo. Želiš, da ti postrižem lase in pustim kri? Ibn Abas je namreč dejal: Kdor si v petek postriže lase, od njega Bog odvrne sedemdeset bolezni. Pripovedujejo pa tudi, da je dejal: Kdor si v petek pusti kri s priseski, ni varen pred izgubo vida in pogostimi boleznimi.« Rekel sem mu: »Pusti te nesmisle in mi takoj obrij glavo, saj sem še slaboten.«

Vstal je, iztegnil roko, vzel robec in ga razgrnil. V njem je bil astrolab s sedmimi ploščami. Vzel ga je, stopil na sredo dvorišča, dvignil glavo proti sončnim žarkom, dolgo meril in mi rekel: »Vedi, da je danes petek, deseti dan meseca safarja v letu sedemsto triinšestdeset po prerokovi hidžri, naj ga spremljata najlepša molitev in mir. Po izračunu zvezdnih položajev je Mars na sedmih stopinjah in šestih minutah, Merkur pa je ravno v konjunkciji z njim. To kaže, da je britje las nadvse ugodno. Razbral sem tudi, da nameravaš izkazati dobroto nekomu, ki ga spremlja sreča. A zatem bo prišlo do prerekanja in do nečesa, česar ti ne bom povedal.« Rekel sem mu: »Pri Bogu, spravil si me ob potrpljenje, dušo mi jemlješ in priklicuješ nesrečo! Poklical sem te samo zato, da mi obriješ glavo. Vstani torej in me obrij, ne pa da me mučiš z dolgim govorjenjem.« Rekel je: »Pri Bogu, če bi poznal resnico, bi me prosil za še podrobnejšo razlago. Svetujem ti, da danes ravnaš po mojih navodilih, kakor jih narekuje izračun položajev zvezd. Moral bi se zahvaliti Bogu in mi ne nasprotovati, saj ti želim dobro in mi je mar zate. Rad bi ti služil celo leto, ti pa bi priznaval mojo vrednost. Za to ne bi hotel nobenega plačila.« Ko sem to slišal, sem mu rekel: »Danes me boš prav gotovo spravil v grob.« Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 29. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da mu je mladenič rekel: »Danes me boš spravil v grob.« »Gospod, mene ljudje imenujejo Molčečnež, ker v primerjavi z brati malo govorim. Mojemu najstarejšemu bratu je ime Bakbuk, drugemu Hadar, tretjemu Bakbak, četrtemu Asuanski vrč, petemu Ašar, šestemu Šakalik, sedmemu pa Molčečnež, in ta sem jaz.« Ko me je brivec še naprej zasipal z besedami, se mi je zdelo, da mi bo od jeze razneslo žolč. Služabniku sem rekel: »Daj mu četrt dinarja in naj za božjo voljo odide od mene. Ni mi več treba briti glave.« Ko je brivec slišal moje besede služabniku, je rekel: »Kaj govoriš, gospodar? Pri Bogu, ne vzamem plačila, dokler ti ne postrežem, in postreči ti vsekakor moram. Moja dolžnost je, da ti služim in opravim, kar potrebuješ. Nič mi ni mar, če od tebe ne dobim niti dirhama. Če ti ne poznaš moje vrednosti, jaz poznam tvojo. Tvoj oče, naj se ga vzvišeni Bog usmili, nas je obsipal z dobrotami, saj je bil velikodušen mož. Pri Bogu, nekoč je poslal pome na prav tak blagoslovljen dan, kakršen je današnji. Ko sem prišel k njemu, je imel pri sebi nekaj prijateljev. Rekel mi je: Pusti mi kri. Vzel sem astrolab in mu izmeril višino zvezd. Ugotovil sem, da je vpliv tiste ure nesrečen in da bi bilo puščanje krvi nevarno. Povedal sem mu to in ubogal me je ter počakal, da je nastopila ugodna ura. Tedaj sem mu pustil kri. Ni mi nasprotoval, temveč se mi je zahvalil, prav tako tudi vsi navzoči, in za puščanje krvi mi je dal sto dinarjev.«

Rekel sem mu: »Naj se Bog ne usmili mojega očeta, ker je poznal človeka, kakršen si ti.« Brivec se je zasmejal in rekel: »Ni boga razen Boga in Mohamed je njegov poslanec. Slava njemu, ki vse spreminja, sam pa se ne spreminja! Imel sem te za razumnega človeka, a ti je bolezen zmešala glavo. Bog je v svoji plemeniti knjigi dejal: Tisti, ki brzdajo jezo in odpuščajo ljudem. Vsekakor ti je mogoče oprostiti. Ne vem pa, zakaj se ti tako mudi. Saj veš, da tvoj oče ni ničesar storil, ne da bi se prej posvetoval z menoj. Rečeno je tudi, da je svetovalec vreden zaupanja. Nikogar ne boš našel, ki bi se na reči spoznal bolje kakor jaz. Tukaj stojim in ti služim, pa se te nisem naveličal. Kako si se potem ti naveličal mene? Potrpežljiv sem s teboj zaradi dobrot, ki mi jih je izkazoval tvoj oče.« Rekel sem mu: »Pri Bogu, predolgo me že nagovarjaš in preveč govoriš. Hočem le, da mi obriješ glavo in odideš.« Pokazal sem jezo in hotel vstati, čeprav mi je že zmočil glavo. Rekel je: »Vem, da si ob meni izgubil potrpljenje, vendar ti tega ne zamerim, saj je tvoj razum slaboten in si še otrok. Ni dolgo tega, kar sem te nosil na ramenih v šolo.« Rekel sem mu: »Brat, pri Bogu te prosim, pojdi od mene, da opravim svoje, in uberi svojo pot.« Nato sem si raztrgal oblačila. Ko je videl, kaj sem storil, je vzel britev in jo začel brusiti. Brusil jo je tako dolgo, da mi je duša skoraj zapustila telo. Potem je pristopil k moji glavi, mi obril del las, nato pa dvignil roko in rekel: »Gospod, naglica je od hudiča.« Zatem je izgovoril ta dva verza:

Potrpi in ne hiti, ko hočeš kaj doseči; bodi milostljiv do ljudi in milost te bo srečala. Nad vsako roko je božja roka in vsakega nasilneža bo doletel drug nasilnež. Nato je rekel: »Gospod, mislim, da ne poznaš mojega položaja. Moja roka se dotika glav kraljev, emirjev in vezirjev, modrecev in učenjakov. O človeku, kakršen sem jaz, je pesnik dejal:

Vse obrti so kakor ogrlica in ta brivec je biser na njeni niti; nad vsemi modreci se dviga, pod njegovimi rokami so glave kraljev.« Rekel sem: »Pusti, kar te ne zadeva. Stiskaš mi srce in vznemirjaš misli.« Rekel je: »Zdi se mi, da se ti mudi.« Odgovoril sem: »Da, da, da.« Rekel je: »Le počasi, kajti naglica je od hudiča ter prinaša obžalovanje in izgubo. Prerok, naj ga spremljata molitev in mir, je dejal: Najboljše so tiste reči, pri katerih ravnamo preudarno. Pri Bogu, tvoje vedenje me navdaja s sumom. Rad bi, da mi poveš, zakaj se ti tako mudi. Morda gre za kaj dobrega, bojim pa se, da ni tako. Še tri ure imaš časa.« Nato se je razjezil, odvrgel britev, vzel astrolab in stopil na sonce. Tam je stal precej dolgo, se vrnil in rekel: »Do molitve so še natanko tri ure, nič več in nič manj.« Rekel sem mu: »Pri Bogu, utihni že, saj mi trgaš drobovje.« Vzel je britev, jo nabrusil kakor prej, mi obril del glave in rekel: »Tvoja naglica me skrbi. Bolje bi bilo zate, če bi mi razkril njen vzrok. Saj veš, da tvoj oče ni ničesar storil, ne da bi se posvetoval z menoj.« Ko sem spoznal, da se ga ne morem rešiti, sem si rekel: Čas molitve je že prišel. Rad bi odšel, preden ljudje pridejo od molitve. Če zamudim eno uro, ne vem, kako bom še lahko prišel k njej. Zato sem rekel: »Pohiti in pusti to govoričenje in radovednost. Na gostijo k prijateljem moram.«

Ko je slišal za gostijo, je rekel: »Tvoj dan je zame blagoslovljen! Včeraj sem namreč nekaj prijateljem svečano obljubil, da jih pogostim, potem pa sem pozabil pripraviti kaj za pod zob. Šele zdaj sem se spomnil. Kakšna sramota me čaka pred njimi!« Rekel sem mu: »Ne skrbi zaradi tega. Zdaj veš, da sem danes povabljen na gostijo, zato sta vsa hrana in pijača v moji hiši tvoji, če le opraviš svoje delo in mi hitro obriješ glavo.« Rekel je: »Naj te Bog nagradi z dobrim. Opiši mi, kaj imaš za moje goste, da bom vedel.« Rekel sem: »Imam pet posod jedi, deset pečenih kokoši in pečeno jagnje.« Rekel je: »Prinesi mi jih, da jih pogledam.« Prinesel sem mu vse to, in ko je pregledal, je rekel: »Še pijača manjka.« Rekel sem: »Tudi to imam.« Rekel je: »Prinesi jo.« Prinesel sem mu jo, on pa je rekel: »Bog te blagoslovi, kako plemenita je tvoja duša! A še dišeča kadila manjkajo.« Prinesel sem mu skrinjico z dišavno mešanico, alojinim lesom, ambro in mošusom, vrednimi petdeset dinarjev. Časa je ostalo tako malo, kakor je bilo tesno v mojih prsih. Rekel sem mu: »Vzemi to in mi že obrij vso glavo, pri Mohamedovem življenju, naj ga spremljata božji blagoslov in mir.« Brivec je rekel: »Pri Bogu, ne vzamem je, dokler ne vidim vsega, kar je v njej.«

Služabniku sem naročil, naj mu odpre skrinjico. Brivec je odložil astrolab, sedel na tla ter začel prebirati dišave, kadila in alojin les v skrinjici. Duša mi je skoraj zapustila telo. Potem je pristopil, vzel britev, mi obril še malo las in rekel: »Pri Bogu, sin moj, ne vem, ali naj se zahvalim tebi ali tvojemu očetu. Vsa moja današnja gostija je le drobec tvoje dobrote in velikodušnosti. Med gosti pa nimam nikogar, ki bi si to zaslužil. Pri meni bodo le kopališčnik Zajtun, brivec Sulaj, prodajalec boba Avkal, trgovec z živili Ikriša, smetar Hamid in prodajalec mleka Akariš. Vsak od njih ima svoj ples in svoje verze, ki jih prepeva. Najboljše pri njih pa je, da so kakor kralji. In jaz, tvoj služabnik, ne poznam ne gostobesednosti ne radovednosti. Kopališčnik govori: Če ne grem k njej, pride ona k meni domov. Smetar pa je duhovit veseljak, ki pogosto pleše in pravi: Dobrota moje žene nikdar ne obleži v skrinji. Vsak od mojih prijateljev zna kako šalo, ki je drugi ne zna. A slišati ni isto kakor videti. Če bi se odločil priti k nam, bi bilo to tebi in nam v večje veselje. Pusti obisk pri prijateljih, h katerim si mi rekel, da nameravaš iti. Še vedno se ti pozna bolezen, poleg tega bi se lahko znašel med ljudmi, ki veliko govorijo o rečeh, ki jih ne zadevajo. Morda je med njimi celo kak radovednež, tvoja duša pa je že tako izmučena od bolezni.« Rekel sem: »Če Bog da, bo to kdaj drugič, ne danes.« Rekel mi je: »Primerneje bi bilo, da najprej obiščeš moje prijatelje, uživaš v njihovi družbi in doživiš njihovo prijaznost ter ravnaš po pesnikovih besedah:

Ne odlagaj užitka, kadar se ponuja, saj čas prinaša mnogo gorja.« Zasmejal sem se, čeprav je bilo moje srce polno jeze, in mu rekel: »Opravi svoje delo, potem pa bom šel pod varstvom vzvišenega Boga. Ti pa pojdi k svojim prijateljem, saj čakajo, da prideš.« Rekel je: »Želel sem le, da bi se družil s temi ljudmi. Iz dobrih družin so in med njimi ni nobenega radovedneža. Če bi jih samo enkrat videl, bi opustil vse svoje prijatelje.« Rekel sem mu: »Naj ti Bog nakloni veselje z njimi. Prav gotovo jih bom nekoč povabil k sebi.« Rekel je: »Če si tako želiš in bi danes vendarle raje obiskal svoje prijatelje, počakaj, da odnesem vse dobrote, s katerimi si me obdaril, in jih pustim pri svojih prijateljih, da bodo jedli in pili ter ne bodo čakali. Potem se vrnem k tebi in grem s teboj k tvojim prijateljem. Med menoj in mojimi prijatelji ni takšne zadržanosti, da jih ne bi mogel zapustiti in se nemudoma vrniti k tebi. S teboj bom šel, kamor koli se odpraviš.« Rekel sem: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem. Ti pojdi k svojim prijateljem in se veseli z njimi, meni pa pusti, da grem k svojim in današnji dan preživim z njimi, saj me pričakujejo.« Brivec je rekel: »Ne pustim te samega.« Rekel sem mu: »Tja, kamor grem, ne sme vstopiti nihče razen mene.« Rekel je: »Mislim, da si danes dogovorjen z neko žensko, sicer bi me vzel s seboj. Jaz imam več pravice do tega kakor kdor koli drug in pomagal bi ti doseči, kar želiš. Bojim se namreč, da greš k tuji ženski in boš ob življenje. To je vendar Bagdad in v njem nihče ne more početi takih reči, zlasti ne na dan, kakršen je današnji. Bagdadski namestnik je strog in mogočen.« Rekel sem: »Gorje ti, hudobni starec! S kakšnimi besedami me napadaš!«

Nato je dolgo molčal. Prišel je čas molitve in pridige, on pa mi je naposled obril glavo. Rekel sem mu: »Odnesi to hrano in pijačo prijateljem. Počakal te bom, da se vrneš in greš z menoj.« Ves čas sem ga skušal prelisičiti, da bi le odšel. Rekel mi je: »Varaš me. Sam boš odšel in se pahnil v nesrečo, iz katere ti ne bo rešitve. Pri Bogu te rotim, ne odhajaj, dokler se ne vrnem in grem s teboj, da vidim, kako se bo končala tvoja zadeva.« Rekel sem mu: »Prav, le ne zamudi se.« Vzel je hrano, pijačo in drugo, kar sem mu dal, ter odšel. Vse je predal nosaču, da bi mu odnesel domov, sam pa se je skril v eno od uličic. Takoj sem vstal. Z minaretov so že oznanjali petkov pozdrav. Oblekel sem se in šel sam ven. Prišel sem v uličico in se ustavil pred hišo, v kateri sem videl dekle. Brivec pa mi je sledil, ne da bi vedel zanj. Našel sem odprta vrata in vstopil. Tedaj se je gospodar hiše vrnil od molitve, stopil v dvorano in zaprl vrata. Rekel sem si: Kako je ta hudič izvedel zame? Prav v tisti uri pa se je po božji volji, ki mi je namenila razkritje, zgodilo, da je neka gospodarjeva sužnja zagrešila prestopek. Udaril jo je in zakričala je. K njemu je prišel suženj, da bi jo rešil, pa je udaril še njega, zato je zakričal tudi ta. Brivec je mislil, da tepe mene. Začel je kričati, si trgati oblačila in si posipati glavo s prstjo. Vpil je in klical na pomoč, ljudje pa so se zbirali okoli njega, medtem ko je govoril: »Mojega gospodarja so ubili v kadijevi hiši!« Nato je stekel k moji hiši, ves čas kričal, ljudje pa so mu sledili. Obvestil je moje domače in služabnike. Še preden sem se zavedel, so že prihajali in vpili: »O naš gospodar!« Pred njimi je hodil brivec v raztrganih oblačilih, spremljala pa jih je množica ljudi. Neprestano so kričali in on je na čelu vpil z njimi: »O naš umorjeni gospodar!« Bližali so se hiši, v kateri sem bil. Ko je kadija to slišal, se je močno vznemiril, vstal in odprl vrata. Zagledal je veliko množico, osupnil in vprašal: »Ljudje, kaj se dogaja?« Služabniki so mu rekli: »Našega gospodarja si ubil.« Rekel je: »Ljudje, kaj pa je storil vaš gospodar, da bi ga ubil?« Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 30. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kadija služabnikom rekel: »Kaj je storil vaš gospodar, da bi ga ubil? In zakaj pred vami ne vidim tega brivca?« Brivec mu je rekel: »Pravkar si ga pretepal z biči. Slišal sem njegovo kričanje.« Kadija je rekel: »Kaj je storil, da bi ga ubil? Kdo ga je spustil v mojo hišo? Od kod je prišel in kam je namenjen?« Brivec mu je rekel: »Ne sprenevedaj se, nesrečni starec. Poznam zgodbo in razlog, zakaj je prišel v tvojo hišo, ter vso resnico o tem. Tvoja hči ga ljubi in on ljubi njo. Izvedel si, da je vstopil v tvojo hišo, ter svojim služabnikom ukazal, naj ga pretepejo. Pri Bogu, med nami in teboj bo razsodil le kalif, razen če nam izročiš našega gospodarja, da ga njegovi domači odpeljejo. Ne sili me, da vstopim in ga sam odnesem od vas, temveč ga hitro pripelji ven.« Kadija je ostal brez besed in bilo ga je neznansko sram pred ljudmi. Brivcu je rekel: »Če govoriš resnico, vstopi in ga pripelji ven.« Brivec je stopil v hišo. Ko sem ga zagledal, sem hotel zbežati, a nisem našel izhoda. V nadstropju, kjer sem bil, pa sem opazil veliko skrinjo. Zlezel sem vanjo, zaprl pokrov in zadržal dih. Brivec je stopil v dvorano in se ni oziral drugam, temveč je šel naravnost tja, kjer sem bil. Ozrl se je na desno in levo ter našel le skrinjo, v kateri sem se skrival. Dvignil si jo je na glavo. Ko sem videl, kaj je storil, sem izgubil razsodnost. Hitro je odšel z njo, in ko sem spoznal, da me ne bo pustil pri miru, sem odprl skrinjo, naglo skočil iz nje ter se vrgel na tla. Pri tem sem si zlomil nogo.

Ko sem se napotil proti vratom, sem zagledal silno množico. Nikoli v življenju še nisem videl takšne gneče kakor tistega dne. Med ljudi sem začel metati zlatnike, da bi se zamotili z njimi. Ko so jih začeli pobirati, sem stekel po bagdadskih uličicah, brivec pa za menoj. Kamor koli sem zavil, je prišel za menoj in govoril: »Hoteli so mi vzeti gospodarja! Hvala Bogu, ki mi je naklonil zmago nad njimi in rešil mojega gospodarja iz njihovih rok. Gospod, zaradi slabega preudarka te vedno žene naglica, dokler si nisi sam nakopal vsega tega. Če ti Bog ne bi naklonil mene, se ne bi rešil nesreče, v katero si padel. Morda bi te pahnili v gorje, iz katerega se nikoli ne bi mogel rešiti. Prosim Boga, naj me ohrani pri življenju zate, da te bom reševal. Pri Bogu, s svojo nepremišljenostjo si me izmučil! Hotel si oditi sam, vendar ti tvoje nevednosti ne zamerimo, saj si kratke pameti in zaletav.« Rekel sem mu: »Ti ni dovolj, kar si že storil, da zdaj še tekaš za menoj po trgih?« Zaželel sem si smrti, samo da bi se ga rešil, a smrti, ki bi me osvobodila, ni bilo. Od silne jeze sem mu ušel in se zatekel v trgovino sredi trga. Trgovca sem prosil za zaščito in ta mu ni dovolil do mene. Sedel sem v skladišče in si rekel: Tega brivca se ne bom mogel nikoli otresti. Noč in dan bo ostajal pri meni, jaz pa njegovega obraza ne morem več gledati. Takoj sem poslal po priče, napisal oporoko za svoje domače, razdelil premoženje in imenoval človeka, ki naj bi skrbel zanje. Naročil sem mu, naj proda hišo in posestva, ter mu priporočil v skrb starejše in mlajše. Še tisti hip sem odpotoval, da bi se rešil tega zvodnika. Nato sem prišel v vaše kraje, se naselil tukaj in tu prebivam že nekaj časa. Ko pa ste me povabili in sem prišel k vam, sem tega odurnega zvodnika zagledal na častnem mestu med vami. Kako naj bo moje srce mirno in kako naj mi bo prijetno pri vas ob njem, ko pa mi je storil vse to in sem si zaradi njega zlomil nogo?

Mladenič ni hotel sesti. Ko smo slišali njegovo zgodbo o brivcu, smo brivca vprašali: »Ali je res, kar je ta mladenič povedal o tebi?« Rekel je: »Pri Bogu, vse to sem storil po svoji najboljši presoji. Če ne bi tako ravnal, bi bil pogubljen. Samo meni se ima zahvaliti za rešitev. Ena od božjih milosti, ki jih je bil deležen po moji zaslugi, je tudi ta, da je utrpel poškodbo noge, ne pa izgubil življenja. Če bi bil gostobeseden, mu ne bi izkazal te dobrote. Zdaj pa vam bom povedal zgodbo o tem, kaj se mi je zgodilo, da boste verjeli, da malo govorim in da v nasprotju s svojimi brati nisem radoveden.«