Eno platišče v blato, drugo iz blata

Besedilo

Eno platišče v blato, drugo iz blata

Žena modrega Salomona se je zagledala v nekega drugega carja in sklenila, da bo zapustila svojega prvega moža ter pobegnila k drugemu; vendar se nikakor ni mogla izmuzniti, ker jo je Salomon skrbno varoval. Zato se je dogovorila z drugim carjem, da ji je poslal napoj, ki ga je popila in obležala kakor mrtva. Ko je tako umrla, ji je Salomon odsekal mezinec na roki, da bi videl, ali je zares mrtva, in ko je videl, da žena ničesar ne čuti in da je res mrtva, jo je pokopal. Drugi car pa je ukazal svojim ljudem, naj jo ponoči izkopljejo in prinesejo k njemu. Potem jo je nekako spet obudil v življenje, jo vzel za ženo in začel živeti z njo. Ko je modri Salomon izvedel, kaj se je zgodilo z njegovo ženo, se je odpravil ponjo in vzel s seboj precej oboroženih mož. Ko je prišel v bližino prestolnice carja, ki mu je vzel ženo, je pustil može v gozdu in jim naročil, naj mu pridejo na pomoč, brž ko zaslišijo trobento, in sicer naj gredo za njenim glasom ter vsak pred seboj nosi zeleno olistano vejo, sam pa je odšel na carjev dvor. Ko je prišel tja, je bila žena sama s služabniki v palači, car pa je odšel na lov. Ko je žena zagledala svojega prvega moža, se je prestrašila, vendar ga je nekako ukanila in zaprla v neko sobo. Ko se je car vrnil z lova, mu je povedala, da je prišel modri Salomon in da je zaprt v tej in tej sobi. »Zato,« je rekla, »pojdi zdaj takoj k njemu v sobo in ga posekaj; a nikar si ne drzni spregovoriti z njim, kajti če mu dovoliš izreči eno samo besedo, te bo ukanil.« Car je z golo sabljo v roki odprl vrata in stopil k modremu Salomonu, da bi mu odsekal glavo. Salomon je mirno in brez strahu sedel na blazini, in ko je videl, da se mu car bliža s sabljo, se je zasmejal. Ko je car to videl, se ni mogel zadržati, da ga ne bi vprašal, zakaj se smeje. Salomon mu je odgovoril, da se smeje zato, ker hoče car pogubiti carja na ženskem vzglavju. Car ga je tedaj vprašal: »Kako pa naj bi ga?« Salomon mu je odgovoril: »Saj sem že v tvojih rokah; zveži me in odpelji na polje za mestom ter me tam javno usmrti. Preden pa me pogubiš, ukaži, naj trikrat zatrobijo na trobento, da bodo vsi slišali in bo lahko vsak, ki bo hotel, prišel gledat; še gozd bo prišel gledat, kako car pogublja carja.« Car ga je ubogal, zlasti zato, ker je hotel videti, ali je res, da bo še gozd prišel gledat, kako car pogublja carja. Zvezal je torej Salomona, ga posadil na preprost voz in ga s svojimi hlapci in dvorjani odpeljal na polje, da bi ga usmrtil. Med potjo se je Salomon skozi voz zagledal v prednji kolesi in se nenadoma zasmejal. Car, ki je jezdil ob njem, ga je vprašal, čemu se smeje, on pa mu je odgovoril: »Smejem se, ko gledam, kako gre en del platišča v blato, drugi pa iz blata.« Tedaj je car obrnil glavo proč od njega in rekel: »Ljubi Bog, ljudje mu pravijo modri Salomon, on pa je bedak!« Ko so prišli na kraj, kjer naj bi ga usmrtili, je car ukazal, naj prvič zatrobijo. Brž ko so Salomonovi vojaki zaslišali trobento, so se odpravili na pot. Ko so zatrobili drugič, so se že začeli približevati, vendar mož ni bilo videti, temveč le zelene veje pred njimi, kakor da bi prihajal gozd. Car se je temu silno začudil in se prepričal, da je res, kar mu je povedal Salomon, zato je ukazal, naj zatrobijo še tretjič. Tedaj so Salomonovi vojaki prispeli do njih in rešili Salomona, carja ter vse njegove hlapce in dvorjane pa zajeli in pobili.