Prevod

Vedi torej, o vladar pravovernih, da je bil prvi izmed mojih bratov, tisti, ki šepa, po poklicu krojač v Bagdadu. Šival je v delavnici, ki jo je najel od bogataša. Ta je stanoval nad njo, v spodnjem delu njegove hiše pa je bil mlin. Nekega dne je moj šepavi brat sedel v delavnici in šival, ko je dvignil glavo in v pomolnem oknu hiše zagledal žensko, lepo kakor vzhajajoča polna luna, ki je gledala mimoidoče. Brž ko jo je uzrl, mu je srce zagorelo od ljubezni; ves dan je strmel vanjo in do večera povsem opustil šivanje. Naslednje jutro je odprl delavnico in sedel k delu, toda ob vsakem vbodu je pogledal proti oknu. Tako je mineval čas, ne da bi sešil kaj, kar bi bilo vredno en sam dirham. Nekega dne je lastnik hiše prišel k njemu z blagom in mu rekel: »Ukroji mi tole in sešij srajce.« Brat je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Krojenju se je posvetil tako vneto, da je do večerje ukrojil dvajset srajc, ne da bi okusil grižljaj hrane. Tedaj ga je mož vprašal: »Koliko ti dolgujem za delo?« Brat je molčal, mlada žena pa mu je z očmi namignila, naj ne vzame ničesar. Potreboval je vsak novčič, vendar je tri dni komaj kaj jedel in pil, tako zavzeto se je posvečal šivanju. Ko je srajce dokončal, jih je odnesel v hišo. Mlada žena je možu že povedala, kaj se dogaja z mojim bratom, a on o tem ni vedel ničesar. Z možem sta se dogovorila, da ga bosta pripravila do šivanja brez plačila in se obenem norčevala iz njega.

Ko je brat opravil vse njuno delo, sta mu nastavila novo past in ga poročila s svojo sužnjo. Tisto noč, ko naj bi prvič legel k njej, sta mu rekla: »Nocoj prespi v mlinu, jutri bo bolje.« Brat je verjel, da imata poštene namene, in je ostal sam v mlinu. Mož mlade žene pa je odšel k mlinarju in mu skrivaj naročil, naj ga vpreže v mlin. Ob polnoči je mlinar prišel k njemu in začel govoriti: »Ta vol je lenuh, žita pa je veliko in ljudje že zahtevajo svojo moko. Vpregel ga bom v mlin, da se žito zmelje.« In res ga je vpregel ter ga pustil gnati mlin skoraj do zore. Tedaj je prišel hišni gospodar in zagledal mojega brata, vpreženega v mlin, medtem ko ga je mlinar udrihal z bičem. Pustil ga je tam in odšel. Zgodaj zjutraj je prišla sužnja, s katero so ga poročili, ga izpregla in rekla: »Meni in moji gospodarici je hudo zaradi tega, kar se ti je zgodilo. Obe sva bili v skrbeh zate.« Od hudih udarcev ni mogel niti toliko premakniti jezika, da bi ji odgovoril. Nato se je vrnil domov. Tam ga je obiskal šejk, ki je sestavil poročno pogodbo, ga pozdravil in rekel: »Bog te ohrani! Naj bo tvoj zakon blagoslovljen! Gotovo si prebil noč v blaženosti in nežnosti, v objemih od večera do jutra.« Brat mu je odvrnil: »Naj Bog ne obvaruje lažnivca, ti tisočkratni zvodnik! Pri Bogu, tja sem prišel le zato, da sem do jutra mlel namesto vola!« Šejk mu je rekel: »Povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Brat mu je vse povedal, on pa je odgovoril: »Tvoja zvezda se ni ujemala z njeno. Če želiš, lahko poročno pogodbo spremenim in jo sestavim bolje, da se bo tvoja zvezda ujemala z njeno.« Brat mu je rekel: »Kar poglej, ali ti je ostala še kakšna zvijača.«

Nato ga je brat pustil in odšel v svojo delavnico, kjer je čakal, da bi mu kdo prinesel delo, s katerim bi si zaslužil za hrano. Tedaj je prišla sužnja, ki se je z gospodarico že dogovorila za novo zvijačo, in mu rekla: »Moja gospodarica hrepeni po tebi. Povzpela se je na streho, da bi te uzrla skozi pomolno okno.« Komaj se je brat ovedel, že se je prikazala v oknu, zajokala in rekla: »Zakaj si pretrgal vse vezi z nami?« Ni ji odgovoril, ona pa mu je prisegla, da se nič od tega, kar se mu je zgodilo v mlinu, ni zgodilo po njeni volji. Ko je brat pogledal njeno lepoto in ljubkost, je pozabil na vse, kar je pretrpel, sprejel njeno opravičilo in se razveselil, da jo spet vidi. Pozdravil jo je in se pogovarjal z njo, nato pa nekaj časa sedel za svojim šivanjem. Pozneje je prišla sužnja in mu rekla: »Moja gospodarica te pozdravlja in ti sporoča, da namerava njen mož nocoj prespati pri prijateljih. Ko bo odšel k njim, pridi k nam in preživi z mojo gospodarico noč v najslajši nasladi vse do jutra.« Njen mož pa ji je prej rekel: »Kako bova dosegla, da pride k tebi, da ga bom lahko zgrabil in odvlekel k upravitelju?« Odgovorila mu je: »Prepusti mi, da ga z zvijačo zvabim sem in mu nakopljem takšno sramoto, da bo zanj vedelo vse mesto.« Moj brat pa ni vedel ničesar o ženskih spletkah.

Ko se je zvečerilo, je sužnja prišla po mojega brata in ga odpeljala h gospodarici. Ta mu je rekla: »Pri Bogu, moj gospod, kako zelo hrepenim po tebi!« Odgovoril je: »Za božjo voljo, najprej mi brž nakloni poljub!« Komaj je izrekel te besede, že se je mož mlade žene vrnil iz sosedove hiše, zgrabil mojega brata in mu rekel: »Pri Bogu, ne izpustim te, dokler te ne pripeljem pred načelnika straže!« Brat ga je rotil, a ga mož ni poslušal, temveč ga je odvedel v upraviteljevo hišo. Tam so ga prebičali, posadili na kamelo in ga vodili po mestnih ulicah, ljudje pa so za njim vzklikali: »Takšna je kazen za tistega, ki vdira k tujim ženam!« Padel je s kamele, si zlomil nogo in odtlej šepa. Nato ga je upravitelj izgnal iz mesta in odšel je, ne da bi vedel, kam naj se obrne. To me je tako razburilo, da sem pohitel za njim, ga pripeljal nazaj in prevzel skrb za njegovo hrano in pijačo, kakor skrbim zanj še danes.

Kalif se je moji pripovedi zasmejal in rekel: »Dobro si povedal.« Jaz pa sem dejal: »Te tvoje pohvale ne morem sprejeti, če me ne boš poslušal do konca, da ti povem še, kaj se je zgodilo drugim mojim bratom. In nikar ne misli, da sem gostobeseden.« Kalif je odgovoril: »Povej mi, kaj se je zgodilo vsem tvojim bratom, in razveseli moja ušesa s temi zabavnimi zgodbami. Nikar ne skopari z besedami, ko pripoveduješ o teh prigodah.«