Prevod

Vedi, o srečni kralj, da mi je prišla na uho zgodba o zaljubljencu, njegovi ljubljeni in posredniku med njima ter o čudnih in nenavadnih rečeh, ki so se jim pripetile; zgodba, ki prežene skrbi iz srca in potolaži celo žalost, kakršna je bila Jakobova. V davnih časih je za gorami Isfahana stalo mesto, imenovano Zeleno mesto. V njem je vladal kralj Sulejman, mož radodarnosti in dobrote, pravičnosti in miru, plemenitosti in milosti. Karavane so prihajale k njemu od vsepovsod in njegov sloves se je širil po vseh deželah in pokrajinah. Dolga leta je vladal v časti in varnosti, vendar ni imel ne otrok ne žene. Imel pa je vezirja, ki mu je bil podoben po radodarnosti in darežljivosti. Nekega dne je poslal ponj, ga poklical predse in mu rekel: »Moj vezir, tesnoba mi stiska prsi, potrpljenje me zapušča in moč mi peša, ker nimam ne žene ne otroka. To ni usoda, kakršna pritiče kraljem, ki vladajo knezom in beračem. Ti se veselijo potomcev, saj se z njimi množita njihov rod in moč. Prerok, mir in blagoslov z njim, je dejal: ‘Ženite se in množite se, kajti na sodni dan se bom pred drugimi ljudstvi ponašal z vašim številom.’ Kaj meniš, vezir? Svetuj mi, kako naj modro ravnam.«

Ko je vezir zaslišal te besede, so se mu iz oči ulile solze in je rekel: »Nikakor, o kralj našega časa, ne morem govoriti o tem, kar je v oblasti Usmiljenega. Mar hočeš, da me jeza Vsemogočnega kralja pahne v ogenj?« Kralj mu je odvrnil: »Vedi, vezir, da kralj, ki kupi sužnjo, ne pozna ne njene družine ne njenega rodu. Ne ve, ali je nizkega porekla, da bi se ji izognil, ali plemenitega, da bi jo vzel za priležnico. Če leže z njo, mu morda spočne otroka, in ta lahko postane hinavec, nasilnež in prelivavec krvi. Takšna ženska je kakor slana zemlja: kar poseješ vanjo, zraste slabo in ne požene trdnih korenin. Tak otrok se izpostavlja jezi svojega Gospoda, ne stori, kar mu je zapovedano, in se ne ogiba tistemu, kar mu je prepovedano. Zato nikoli ne bom kupil sužnje in tako povzročil česa takega. Hočem, da mi zasnubiš katero od kraljevskih hčera, katere rod je znan in lepota slovita. Če mi pokažeš pobožno dekle plemenitega rodu med hčerami muslimanskih kraljev, jo bom zasnubil in se z njo poročil pred pričami, da si pridobim naklonjenost Gospoda vseh ljudi.« Vezir mu je rekel: »Bog je uslišal tvojo prošnjo in ti izpolnil željo.« »Kako to?« je vprašal kralj. Vezir je odgovoril: »Vedi, o kralj, slišal sem, da ima Zohr šah, vladar Bele dežele, hčer izredne lepote, ki je besede ne morejo opisati. V našem času ji ni enake, saj je popolna: skladne postave, z očmi, obrobljenimi s kohlom, z dolgimi lasmi, vitkim pasom in bujnimi boki. Ko se približa, očara, ko se obrne in odide, ubija; srce in pogled ujame, kakor je o njej dejal pesnik:

Vitka je; njena postava v sram spravlja vejo bana, ne sonce ne luna ne dosežeta njenega obraza. Kakor med je njena slina, z vinom pomešana, a med ustnicami se ji biseri bleščijo. Sloka je kakor hurija iz rajskih vrtov, lepega obraza, s temnimi očmi v čisti belini. Koliko jih je že umrlo od hrepenenja po njej; na poti njene ljubezni prežita strah in nevarnost. Če živim, je ona moja želja, vedno jo nosim v mislih; če umrem brez nje, mi življenje ni nič koristilo. Ko je vezir končal opis dekleta, je kralju Sulejman šahu rekel: »Moj nasvet, o kralj, je, da pošlješ k njenemu očetu bistrega sla, veščega sveta in preizkušenega v premenah časa, da jo obzirno zasnubi zate. Ni ji enake ne blizu ne na skrajnem koncu zemlje. Užival boš ob njenem lepem obrazu in vzvišeni Gospod ti bo naklonjen, saj nam je prerok, mir in blagoslov z njim, zapustil besede: ‘V islamu ni meništva.’« Tedaj je kralja prevzelo neizmerno veselje, prsi so se mu razširile, srce se mu je razvedrilo in zapustila sta ga skrb in žalost. Obrnil se je k vezirju in rekel: »Vedi, vezir, da te naloge ne more opraviti nihče drug kot ti, tako popolna sta tvoja razumnost in omika. Pojdi domov, uredi svoje opravke in se pripravi, da jutri odrineš zasnubit to dekle, s katerim si mi napolnil misli. Ne vračaj se brez nje.« Vezir je odvrnil: »Slišim in ubogam.«

Nato se je vezir vrnil domov in dal prinesti darove, kakršni se spodobijo za kralje: dragocene dragulje, redke zaklade in druge reči, lahke za prenašanje in visoke cene, pa arabske konje, davidovske oklepe in skrinje denarja, ki jih besede ne bi mogle opisati. Naložili so jih na mule in kamele, vezir pa je odpotoval s stotimi mameluki, stotimi sužnji in stotimi sužnjami. Nad njim so vihrali prapori in zastave, kralj pa mu je naročil, naj se vrne v čim krajšem času. Po njegovem odhodu je Sulejman šah gorel kakor na žerjavici in je noč in dan mislil na ljubezen do dekleta. Vezir je medtem potoval podnevi in ponoči, prečkal pustinje in puščave, dokler ga ni od mesta, kamor je bil namenjen, ločil le še en dan poti. Utaboril se je na rečnem bregu, poklical enega svojih zaupnikov in mu naročil, naj hitro odide h kralju Zohr šahu ter mu naznani njegov prihod. »Slišim in ubogam,« je rekel mož in naglo odšel proti mestu. Ko je prispel, je Zohr šah ravno sedel v enem od vrtov pred mestnimi vrati. Zagledal ga je, ko je vstopal, spoznal, da je tujec, in ukazal, naj ga privedejo predenj. Sel mu je povedal, da prihaja vezir mogočnega kralja Sulejman šaha, vladarja Zelene dežele in gora Isfahana. Zohr šah se je razveselil, prijazno pozdravil sla in ga odpeljal s seboj v palačo. Vprašal ga je: »Kje si se poslovil od vezirja?« Sel je odgovoril: »Davi sem ga pustil na bregu tiste in tiste reke. Jutri bo prispel k tebi in stopil predte. Naj ti Bog ohrani svojo milost in se usmili tvojih staršev.« Zohr šah je enemu svojih vezirjev ukazal, naj zbere večino njegovih zaupnikov, komornikov, namestnikov in državnih veljakov ter z njimi odide prišleku naproti, da počastijo kralja Sulejman šaha, čigar oblast je segala po vsej deželi.

Tako je bilo s kraljem Zohr šahom. Vezir pa je ostal v taboru do polnoči, nato je krenil proti mestu. Ko se je zdanilo in je sonce obsijalo griče in ravnice, so ga nekaj farsahov pred mestom nepričakovano srečali vezir kralja Zohr šaha, njegovi komorniki, državni veljaki in zaupniki kraljestva. Tedaj je vedel, da bo njegova prošnja uslišana. Pozdravil je može, ki so mu prišli naproti, in ti so jahali pred njim, dokler niso prispeli do kraljeve palače. Skozi palačna vrata so stopili pred njim in šli vse do sedmega preddverja, kamor jezdec ni smel vstopiti, ker je bilo že preblizu kralju. Vezir je razjahal in peš prišel do visoke dvorane. Na njenem čelu je stal prestol iz marmorja, okrašen z biseri in dragulji, s štirimi nogami iz slonovine. Na njem je ležala blazina iz zelenega atlasa, vezena z rdečim zlatom, nad njim pa se je dvigal baldahin, posut z biseri in dragulji. Na prestolu je sedel kralj Zohr šah, okoli njega pa so stali njegovi veljaki in mu stregli. Ko je vezir vstopil in se znašel pred njim, je zbral pogum, razvezal jezik, pokazal zgovornost vezirjev in spregovoril kakor mojster besede. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto osma noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir kralja Sulejman šaha, ko je stopil pred kralja Zohr šaha, zbral pogum, razvezal jezik, pokazal zgovornost vezirjev in spregovoril kakor mojster besede. Z uglajeno kretnjo se je obrnil h kralju in izrekel te verze:

Prišel je v lahkih oblačilih, ziblje se njegova postava, dobroto deli tistemu, ki obira, in tistemu, kar je obrano. Povzpel se je; kaj pomagajo uroki in amuleti, ko iz njegovih oči lije čarovnija? Recite grajavcem: ne grajajte me, nikoli se ne bom odrekel ljubezni do njega. Še moje srce me je izdalo in njemu ostalo zvesto, tudi spanec je zahrepenel po njem in mene zapustil. O srce, samó si postalo usmiljeno: ostani pri njem, čeprav si me pustilo samega. Noben glas ne razveseli mojih ušes razen hvale Zohr šahu, ki jo nabiram. Tak kralj je, da si bogat, če vse življenje posvetiš enemu pogledu na njegov obraz. Če zanj izbereš iskreno molitev, bo vsak molil s teboj ali rekel amen. O ljudstvo tega kralja: kdor se mu odreče in svoje upe položi v drugega, ni pravi vernik. Ko je vezir končal pesem, ga je kralj Zohr šah povabil bliže in ga sprejel z največjimi častmi. Posedel ga je ob sebi, se mu nasmehnil in ga počastil s prijaznimi besedami. Tako so ostali do jutra, nato pa so v dvorani razgrnili pogrinjek. Vsi so jedli, dokler se niso nasitili, potem so jed odnesli in iz dvorane so odšli vsi razen kraljevih zaupnikov. Ko je vezir videl, da se je prostor izpraznil, je vstal, izrekel kralju hvalo in poljubil tla pred njim. Nato je rekel: »O veliki kralj in ugledni gospodar, prišel sem k tebi z zadevo, ki ti bo v prid ter ti bo prinesla dobro in srečo. K tebi prihajam kot sel in snubec, da zaprosim za tvojo hčer plemenite družine in imenitnega rodu v imenu kralja Sulejman šaha, gospodarja pravičnosti in miru, plemenitosti in dobrote, vladarja Zelene dežele in gora Isfahana. Pošilja ti številne darove in dragocenosti ter si želi, da bi se z njim povezal v svaštvu. Si tudi ti tega želiš?« Nato je utihnil in čakal odgovora. Ko je kralj Zohr šah slišal te besede, je vstal in spoštljivo poljubil tla. Navzoči so se začudili, da se kralj tako poniža pred slom, in njihovo osuplost je bilo težko doumeti. Kralj je nato hvalil Gospoda veličastja in milosti ter stoje rekel: »O mogočni vezir in spoštovani gospod, poslušaj, kaj ti povem: tudi mi smo med podaniki kralja Sulejman šaha. Sorodstvo z njim nam je v čast in zanj se potegujemo. Moja hči je ena izmed njegovih služabnic. To je moja najvišja želja, saj bo on moja opora in zavetje.« Nato je poklical sodnike in priče, ki so potrdili, da je kralj Sulejman šah svojega vezirja pooblastil za sklenitev zakona. Kralj Zohr šah pa je z veseljem privolil v poroko svoje hčere.

Sodniki so potrdili zakonsko zvezo in zanju molili, da bi ju spremljala sreča in uspeh. Tedaj je vezir vstal, dal prinesti darove, redke dragocenosti in poklone, ki jih je prinesel s seboj, ter jih vse izročil kralju Zohr šahu. Kralj je začel pripravljati hčer na pot in počastil vezirja; na njegove gostije so bili vabljeni veliki in mali. Poročno slavje je trajalo dva meseca in pri njem ni manjkalo nič, kar razveseljuje srce in oči. Ko je bilo pripravljeno vse, kar je nevesta potrebovala, je kralj ukazal, naj odnesejo šotore in jih postavijo zunaj mesta. Tkanine so zložili v skrinje, pripravili grške sužnje in turške spremljevalke ter nevesti dali dragocene zaklade in drage dragulje. Zanjo so izdelali nosilnico iz rdečega zlata, okrašeno z biseri in dragulji, za pot pa ji namenili deset mul. Nosilnica je bila kakor kraljevska sobana, njena gospodarica kakor prelepa hurija, njeno zastrto bivališče pa kakor palača v raju. Nato so zaklade in premoženje povezali v svežnje ter jih naložili na mule in kamele. Kralj Zohr šah jih je spremljal približno tri farsahe, potem se je poslovil od hčere, vezirja in njegovega spremstva ter se vesel in varen vrnil v svojo deželo. Vezir pa je odšel s kraljevo hčerjo in nadaljeval pot skozi puščave, postajo za postajo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto deveta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir odšel s kraljevo hčerjo in potoval skozi puščave, postajo za postajo, ter hitel podnevi in ponoči, dokler ga niso od njegove dežele ločili le še trije dnevi poti. Tedaj je h kralju Sulejman šahu poslal sla, da bi mu naznanil nevestin prihod. Sel je pohitel, prispel h kralju in mu sporočil, da prihaja nevesta. Sulejman šah se je razveselil in sla obdaril s častnim oblačilom. Svoji vojski je ukazal, naj v veličastnem sprevodu odide nevesti in njenemu spremstvu naproti ter jih sprejme z vsemi častmi; vojaki naj bodo v najlepšem opravju in nad njimi naj vihrajo zastave. Izpolnili so njegov ukaz, po mestu pa je glasnik oznanil, da mora nevesti naproti vsaka deklica, ki živi za zastorom, vsaka spoštovana svobodna žena in vsaka sključena starka. Vse so ji šle naproti in najimenitnejše med njimi so se ponudile, da ji strežejo. Dogovorile so se, da jo ponoči odpeljejo v kraljevo palačo. Državni veljaki so sklenili, da okrasijo pot in stojijo ob njej, dokler mimo njih ne pride nevesta s služabniki in sužnjami pred seboj, oblečena v slovesno oblačilo, ki ji ga je podaril oče. Ko je prispela, so jo vojaki obdali z desne in leve. Nosilnica jo je nosila naprej proti palači in ni bilo človeka, ki je ne bi prišel gledat. Bobni so doneli, sulice so se poigravale, trobente so odmevale, dišave so dehtele, zastave so vihrale in konji so dirjali, dokler niso prispeli do palačnih vrat. Mladi služabniki so prinesli nosilnico k vhodu in ves prostor je zažarel od nevestine lepote ter se zableščal v sijaju njenega nakita.

Ko je padla noč, so služabniki odprli vrata v zastrte sobane in se postavili okoli vhoda. Nevesta je prišla med sužnjami kakor luna med zvezdami ali edinstven dragulj med biseri na ogrlici. Vstopila je v sobano, kjer so ji postavili ležišče iz marmorja, okrašeno z biseri in dragulji, ter sedla nanj. K njej je prišel kralj in Bog mu je v srce položil ljubezen do nje. Vzel ji je devištvo in zapustila sta ga nemir in tesnoba. Pri njej je ostal približno mesec dni, ona pa je zanosila že prvo noč. Ko je mesec minil, je kralj odšel, sedel na svoj prestol in pravično vladal podanikom, vse dokler se niso dopolnili meseci njene nosečnosti. Zadnjo noč devetega meseca so jo pred svitom obšli popadki. Sedla je na porodni stol in Bog ji je olajšal porod: rodila je dečka, na katerem so se že kazala znamenja srečne usode. Ko je kralj izvedel za rojstvo sina, se je silno razveselil in prinašalcu dobre novice podaril veliko denarja. Od veselja je pohitel k dečku, ga poljubil med očmi in se začudil njegovi izredni lepoti. Na njem so se uresničile pesnikove besede:

Bog je vladarstvu podaril zvezdo; času nikoli ni zmanjkalo junakov. Njegovega vzhoda so se razveselile sulice in prestoli, zbori in vojske in rezila mečev. Ne posajajte ga na prsi, saj bo konjski hrbet imel za udobnejše sedlo. Odstavite ga od mleka, saj bo kri sovražnikov imel za slajšo pijačo. Dojilje so nato vzele novorojenčka, mu prerezale popkovino in mu oči obrobile s kohlom. Poimenovali so ga Tadž al Muluk Haran. Sesal je na prsih nežnosti in odraščal v naročju sreče. Dnevi so tekli in leta minevala, dokler ni dopolnil sedmih let. Tedaj je kralj Sulejman šah zbral učenjake in modrece ter jim ukazal, naj njegovega sina učijo pisanja, modrosti in omike. Poučevali so ga več let, dokler ni usvojil vsega, kar je potreboval. Ko se je naučil vsega, kar je kralj zahteval, ga je ta vzel od pravnih učenjakov in učiteljev ter mu priskrbel mojstra viteških veščin. Ta ga je poučeval, dokler ni dopolnil štirinajstih let. Kadar je odšel po svojih opravkih, je očaral vsakogar, ki ga je zagledal. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto deseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Tadž al Muluk Haran, sin kralja Sulejman šaha, tako obvladal viteške veščine, da je prekosil vse svoje sodobnike. Bil je tako lep, da je vsakokrat, ko je odšel po opravkih, očaral vsakogar, ki ga je videl. O njem so skladali pesmi in plemeniti ljudje so zaradi ljubezni do njega izgubljali vso zadržanost, tako osupljiva je bila njegova lepota. O njem je pesnik dejal:

Objel sem ga in se opil njegovega vonja, svežo vejo, ki jo je hranila sapica. Pijan je, čeprav ni pil vina, saj ga opaja vino njegovih ustnic. Vsa lepota je postala njegova ujetnica, zato si je podvrgel srca. Pri Bogu, niti pomislil nisem, da bi ga pozabil, dokler sem v vezeh življenja, pa tudi potem ne. Če živim, živim za njegovo ljubezen, če umrem od koprnenja in hrepenenja po njem, naj bo tako! Ko je dopolnil osemnajst let, mu je temni puh pognal po rdečih licih, krasilo pa jih je lepotno znamenje kakor kapljica ambre. Osvajal je misli in poglede, kakor je dejal pesnik:

Postal je Jožefov naslednik v lepoti; vsak zaljubljenec vztrepeta, ko se prikaže. Ustavi se z menoj in ga poglej, da na njegovem licu vidiš črni prapor nasledstva. Drugi pa je dejal:

Tvoje oči med vsem, kar je mogoče videti, niso zagledale lepšega prizora od temnega znamenja na rdečem licu pod črnim očesom. In spet drugi:

Čudim se znamenju, ki nenehno časti ogenj na tvojem licu, pa ne zgori, čeprav je nevernik. Še bolj me čudi sel v tvojem pogledu: z znamenji potrjuje resnico, čeprav je čarovnik. Tvoje lice ni potemnelo zaradi rastlinja, temveč zaradi grenkobe tolikih strtih src. In še drugi:

Čudim se ljudem, ki sprašujejo, v kateri deželi izvira voda življenja. Jaz jo vidim v ustih vitke gazele, sladkih ustnic, nad katerimi se temnijo mlade brčice. In čudno je, da jo tam srečuje Mojzes, ki sprašuje in ne more potrpeti. Ko je dosegel možato zrelost, je postal še lepši. Tadž al Muluk Haran si je pridobil prijatelje in tovariše in vsak, ki se mu je približal, je upal, da bo po očetovi smrti postal sultan in ga povzdignil v emirja. Nato se je navdušil nad lovom in lovljenjem divjadi ter se temu ni odpovedal niti za eno uro. Njegov oče, kralj Sulejman šah, mu je lov prepovedoval, ker se je bal nevarnosti divjine in zveri, a sin ga ni poslušal. Nekoč je služabnikom rekel: »Vzemite s seboj krme za deset dni.« Izpolnili so njegovo naročilo. S spremstvom je odšel na lov in potovali so po divjini štiri dni, dokler niso uzrli zelene pokrajine. V njej so se pasle divje živali, rasla so bujna drevesa in vreli studenci. Tadž al Muluk je spremstvu rekel: »Tukaj napnite mreže in razširite krog. Zbrali se bomo na njegovem koncu, na tistem in tistem kraju.« Ubogali so, napeli mreže in razširili krog, vanj pa se je ujelo veliko najrazličnejše divjadi in gazel. Živali so se preplašile lovcev in se pognale naravnost pred konje. Nanje so spustili pse, geparde in sokole, nato pa jih obstreljevali s puščicami in jih zadevali v smrtonosna mesta. Še preden so prišli do konca kroga, so ujeli veliko divjadi, preostala pa je pobegnila. Tadž al Muluk se je nato ustavil ob vodi, dal prinesti plen in ga razdelil. Najboljšo divjad je odbral za očeta Sulejman šaha in mu jo poslal, del pa razdelil državnim veljakom. Tisto noč je prebil na istem kraju.

Ko se je zjutraj zdanilo, je do njih prišla velika karavana sužnjev, mladih služabnikov in trgovcev ter se ustavila ob vodi in zelenju. Ko jih je Tadž al Muluk zagledal, je enemu svojih tovarišev rekel: »Pojdi izvedet, kdo so, in jih vprašaj, zakaj so se ustavili tukaj.« Sel je odšel k njim in rekel: »Povejte nam, kdo ste, in hitro odgovorite.« Odvrnili so: »Trgovci smo. Tukaj smo se ustavili, da se spočijemo, saj je do naslednjega postajališča še daleč. Ta kraj smo izbrali, ker zaupamo kralju Sulejman šahu in njegovemu sinu ter vemo, da je vsak, ki se ustavi pri njem, varen in brez skrbi. S seboj imamo dragocene tkanine, ki smo jih prinesli za njegovega sina Tadž al Muluka.« Sel se je vrnil h kraljeviču, mu povedal, kako je z njimi, in poročal, kaj je slišal od trgovcev. Kraljevič je rekel: »Če imajo s seboj kaj zame, se ne vrnem v mesto in ne zapustim tega kraja, dokler si ne ogledam blaga.« Zajahal je konja in odšel, njegovi mameluki pa za njim, dokler niso prispeli do karavane. Trgovci so vstali pred njim ter zanj molili za zmago in srečo, trajno slavo in milost. Zanj so postavili šotor iz rdečega atlasa, okrašen z biseri in dragulji, ter na svileno preprogo namestili kraljevski sedež, katerega naslonjalo je bilo posuto s smaragdi. Tadž al Muluk je sedel, mameluki pa so stali ob njem, pripravljeni na služenje. Poslal je po trgovce in jim ukazal, naj prinesejo vse, kar imajo. Prišli so s svojim blagom, on pa si je vse ogledal, vzel, kar mu je ustrezalo, in jim plačal polno ceno. Nato je zajahal in se pripravil na odhod. Ko se je še enkrat ozrl proti karavani, je zagledal lepega mladeniča v čistih oblačilih, uglajenega vedenja, s svetlim čelom in obrazom kakor luna. Toda mladeničeva lepota je bila uvela in zaradi ločitve od ljubljenih ga je prekrivala bledica. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto enajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Tadž al Muluk ozrl proti karavani in zagledal lepega mladeniča v čistih oblačilih in uglajenega vedenja. Toda njegova lepota je bila uvela, zaradi ločitve od ljubljenih ga je prekrivala bledica, vse bolj je ječal in ihtel, iz oči so mu tekle solze in izgovarjal je te verze:

Dolgo traja ločitev, ne minejo skrb, žalost in strah, solze mi, prijatelj, neprestano lijejo iz oči. Od srca sem se poslovil na dan slovesa in ostal sam, brez srca in brez upanja. O tovariš, postoj z menoj, da se poslovim od nje, katere besede ozdravijo bolezni in bolečine. Ko je mladenič končal pesem, je nekaj časa jokal, nato pa omedlel. Tadž al Muluk ga je gledal in se čudil njegovemu stanju. Ko se je mladenič zavedel, je dvignil pogled, ki bi lahko ubijal, in izrekel te verze:

Pazite se njenega pogleda, saj je čarodej; nihče ne uide, kogar zadenejo njene oči. Zaspane črne oči presekajo ostre svetle meče. Ne pustite se premagati mehkobi njenih besed, saj tudi vino omami razum. Tako nežno telo ima, da bi ga svila do krvi opraskala, kakor lahko vidiš. Daleč je med njenima gležnjema in vratom; kaj je dišeči mošus v primerjavi z njenim vonjem? Nato je globoko zaihtel in znova omedlel. Ko ga je Tadž al Muluk videl takšnega, ga je prevzela začudenost in stopil je k njemu. Mladenič se je zavedel, zagledal kraljeviča, ki je stal nad njim, vstal in poljubil tla pred njim. Tadž al Muluk ga je vprašal: »Zakaj nam nisi pokazal svojega blaga?« Odgovoril je: »Moj gospodar, med mojim blagom ni ničesar, kar bi bilo vredno tvoje visokosti.« Kraljevič je rekel: »Pokazati mi moraš, kar imaš, in mi povedati, kaj je s teboj. Vidim, da so tvoje oči objokane in tvoje srce žalostno. Če ti je bila storjena krivica, jo bomo odpravili, če si zadolžen, bomo poravnali tvoj dolg. Srce mi je namreč zagorelo od bolečine zate, ko sem te zagledal.« Tadž al Muluk je nato ukazal, naj postavijo dva sedeža. Prinesli so mu stol iz slonovine in ebenovine, prepleten z zlatom in svilo, ter razgrnili svileno preprogo. Tadž al Muluk je sedel na stol, mladeniču pa naročil, naj sede na preprogo. Rekel mu je: »Pokaži mi svoje blago.« Mladenič je odvrnil: »Moj gospodar, ne govori mi o tem, kajti moje blago ni primerno zate.« Tadž al Muluk je rekel: »Vseeno ga moraš pokazati.« Nato je nekaterim svojim služabnikom ukazal, naj ga prinesejo, in prinesli so ga proti mladeničevi volji. Ko ga je zagledal, so mu pritekle solze in začel je jokati, ječati in tožiti. Globoko je vzdihoval in izrekel te verze:

Pri zapeljivosti in kohlu tvojih vek, pri mehkobi in zibkosti tvoje postave, pri vinu in medu tvojih ustnic, pri nežnosti in muhavosti tvoje narave: obisk tvoje sence v sanjah, o moje upanje, mi je slajši kakor varnost prestrašenemu človeku. Mladenič je nato razvezal svoje blago in ga Tadž al Muluku pokazal kos za kosom, zvitek za zvitkom. Med drugim je izvlekel kos atlasa, pretkanega z zlatom, vreden dva tisoč dinarjev. Ko je tkanino razgrnil, je iz nje padel košček blaga. Mladenič ga je hitro pobral in si ga skril pod bok. Povsem je izgubil razsodnost in začel recitirati:

Kdaj se bo zaradi tebe mučeno srce pozdravilo, ko so mi Plejade bliže kakor združitev s teboj? Oddaljenost, zavračanje, hrepenenje in gorečnost, odlašanje in zavlačevanje, v katerih mineva življenje. Ne združitev me oživi ne ločitev ubije, ne razdalja me približa ne ti prideš bliže. Nisi pravična, nimaš usmiljenja, ne pomagaš mi in pred teboj ni ubežati. V ljubezni do tebe so se mi vse poti zožile in ne vem več, kam naj grem. Tadž al Muluk se je silno čudil njegovim verzom, saj ni poznal njihovega vzroka. Ko je mladenič pobral košček blaga in ga položil pod bok, ga je vprašal: »Kaj je ta košček blaga?« Odgovoril je: »Moj gospodar, tega koščka ne potrebuješ.« Kraljevič mu je rekel: »Pokaži mi ga.« Mladenič je odvrnil: »Moj gospodar, samo zaradi njega ti nisem hotel pokazati svojega blaga. Ne prenesem, da bi ga pogledal.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto dvanajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič Tadž al Muluku rekel: ‘Samo zaradi njega ti nisem hotel pokazati svojega blaga. Ne prenesem, da bi ga pogledal.’ Tadž al Muluk mu je odvrnil: »Vsekakor si ga moram ogledati.« Vztrajal je in se razjezil. Mladenič je košček izvlekel izpod kolena in zajokal, ječal in tožil ter med številnimi vzdihi izrekel te verze:

Ne grajaj ga, saj ga graja boli; resnico si povedala, a je ne sliši. Bogu izročam luno, ki sem jo pustil v dolini, med ljudmi vzhaja iz neba oblačilnih gumbov. Poslovil sem se od njega, a raje bi se od mene poslovila radost življenja, kakor da bi se jaz poslovil od njega. Kolikokrat me je ob dopoldanskem slovesu prosil, ko so se ulivale moje solze in njegove. Bogu ne bom lagal: ob ločitvi se je raztrgalo oblačilo mojih izgovorov, jaz pa ga krpam. Moje telo ne najde miru na ležišču in tudi njegovo od mojega odhoda ne počiva. Čas je med naju posegel z nesrečno roko in oba oropal sreče. Čisto žalost nama je natočil v čašo in on iz nje pije isto grenkobo kakor jaz. Ko je končal pesem, mu je Tadž al Muluk rekel: »Vidim, da s teboj ni vse v redu. Povej mi, zakaj jokaš, ko pogledaš ta košček blaga.« Ko je mladenič zaslišal omembo blaga, je vzdihnil in rekel: »Moj gospodar, moja zgodba je čudovita in moja usoda nenavadna: vse je povezano s tem koščkom blaga, njegovo lastnico in tisto, ki ji pripadajo te podobe in liki.« Nato je blago razgrnil. Na njem je bila s svilo izvezena podoba gazele, okrašena z rdečim zlatom, nasproti nje pa podoba druge gazele, vezena s srebrom. Ta je imela okoli vratu obroč iz rdečega zlata in tri paličice iz peridota. Ko je Tadž al Muluk pogledal podobi in občudoval lepoto izdelave, je rekel: »Slava Bogu, ki je človeka naučil, česar ni vedel.« V srcu si je močno zaželel slišati mladeničevo zgodbo in mu je rekel: »Povej mi svojo zgodbo z lastnico te gazele.«