Prevod

Vedite, da sem bil v Jeruzalemu med nekaterimi abdali in možmi, obdarjenimi z mističnimi stanji, in se nisem prevzemal nad njimi, saj me je Bog, slavljeni in vzvišeni, obdaril s ponižnostjo in odpovedjo posvetnemu. Neko noč pa sem odšel k morju in hodil po vodi. Ne da bi se zavedal, se je vame prikradla samovšečnost in rekel sem si: Kdo je kakor jaz, da hodi po vodi? Od tistega trenutka mi je srce otrdelo in Bog me je preizkusil s slo po potovanju. Odpotoval sem v deželo Rum in se celo leto potikal po njej, dokler ni bilo kraja, kjer ne bi častil Boga. Ko sem prišel semkaj, sem se povzpel na to goro, kjer stoji samostan meniha po imenu Matruhni. Ko me je zagledal, mi je prišel naproti, poljubil roke in noge ter rekel: »Opazoval sem te, odkar si stopil v deželo Rum, in vzbudil si mi hrepenenje po deželah islama.« Nato me je prijel za roko, me odpeljal v samostan in z menoj stopil v temno sobo. Ko sem bil notri, me je presenetil, zaklenil vrata za menoj in me pustil tam štirideset dni brez hrane in pijače. Tako me je hotel počasi umoriti. Nekega dne pa je v samostan prišel patricij po imenu Dakjanus z desetimi mladimi služabniki in s hčerjo, ki ji je bilo ime Tamasil; po lepoti ji ni bilo enake. Ko so stopili v samostan, jim je menih Matruhni povedal o meni. Patricij je dejal: »Spravite ga ven, saj mu ni ostalo niti toliko mesa, da bi ga imele ptice kaj kljuvati.« Odprli so vrata temne sobe in me našli, kako stojim v molilni niši, molim, berem sveto knjigo, slavim Boga in ponižno prosim Vzvišenega. Ko so me videli v takem stanju, je Matruhni rekel: »Ta človek je čarovnik.« Ob teh besedah so vsi vstali in prišli k meni. Dakjanus se je s svojimi možmi spravil name in me silovito pretepel. Tedaj sem si zaželel smrti, grajal sem samega sebe in si rekel: To je plačilo tistemu, ki se prevzema in ponaša z darom svojega Gospoda, ki ga sam nikoli ne bi zmogel doseči. Ti, moja duša, pa si se pustila prežeti s samovšečnostjo in napuhom! Mar nisi vedela, da napuh razsrdi Gospoda, otrdi srce in človeka pahne v pekel?

Nato so me vklenili in vrnili na moje mesto, v podzemno klet pod tisto sobo. Vsake tri dni so mi vrgli ječmenov hlebček in požirek vode. Vsaka dva meseca je patricij prihajal v samostan, njegova hči Tamasil pa je medtem odrasla: ko sem jo prvič videl, je bila stara devet let, jaz pa sem v ujetništvu prebil petnajst let, tako da jih zdaj šteje štiriindvajset. Ne v naši deželi ne v deželi Rum ni lepše od nje. Njen oče se boji, da mu je kralj ne bi vzel, kajti posvetila se je Kristusu. Z očetom jezdi oblečena kakor vitez, in čeprav ji po lepoti ni enake, nihče, ki jo vidi, ne ve, da je dekle. Njen oče hrani svoje premoženje v tem samostanu, saj vsakdo, ki ima dragocene zaklade, te spravi tja. V njem sem videl toliko zlata, srebra, draguljev, posod in dragocenosti vseh vrst, da bi jih lahko preštel le vzvišeni Bog. Vi ste jih bolj vredni kakor ti neverniki, zato vzemite vse, kar je v samostanu, in porabite za muslimane, zlasti za bojevnike v sveti vojni. Ko so ti trgovci prišli v Konstantinopel in prodali svoje blago, jih je nagovorila podoba na steni: to je bil čudežni dar, s katerim me je počastil Bog. Prišli so v samostan, Matruhnija vlekli za brado in ga strahovito mučili, dokler jim ni pokazal, kje sem, nato pa so ga ubili. Odpeljali so me od tam, vendar jim ni preostalo drugega, kakor da zbežijo, saj so se bali pogube. Jutri zvečer bo Tamasil po svoji navadi prišla v samostan, za njo pa njen oče s služabniki, ker ga skrbi zanjo. Če hočete to videti na lastne oči, me vzemite s seboj in izročil vam bom premoženje in zakladnico patricija Dakjanusa na tej gori. Videl sem jih, kako prinašajo zlate in srebrne posode ter pijejo iz njih, in pri njih sem videl sužnjo, ki jim poje v arabščini. O, kakšna škoda, da ta lepi glas ne recitira Korana! Če hočete, torej pojdite v samostan in se skrijte v njem, dokler ne pride Dakjanus s hčerjo. Tedaj jo zajemite, saj je vredna le kralja tega časa Šarkana in kralja Dav al Makana.

Ko so slišali njene besede, so se razveselili vsi razen vezirja Dandana. Njenim besedam ni mogel verjeti in se je z njo pogovarjal le kralju na ljubo. Ob njenem pripovedovanju je ostrmel, na obrazu pa se mu je risalo nezaupanje. Starka Zat ad Davahi je rekla: »Bojim se, da bo prišel patricij in na travniku zagledal to vojsko, pa si ne bo upal v samostan.« Sultan je zato vojski ukazal, naj se odpravi proti Konstantinoplu, Dav al Makan pa je dejal: »Moj namen je, da vzamemo s seboj sto jezdecev in veliko mul ter odidemo na tisto goro, da bomo lahko odpeljali premoženje iz samostana.« Takoj je poslal po velikega komornika, ga poklical predse ter zbral poveljnike, Turke in Dajlamce. Rekel jim je: »Zjutraj se odpravite proti Konstantinoplu. Ti, komornik, me boš nadomeščal pri odločanju in vodenju, ti, Rustam, pa boš v boju zastopal mojega brata. Nikomur ne povejte, da nas ni med vami. Čez tri dni vas dohitimo.« Nato je izbral sto hrabrih jezdecev in se skupaj z bratom Šarkanom, vezirjem Dandanom in temi jezdeci ločil od vojske. S seboj so vzeli mule in skrinje, da bi odpeljali zaklad. Šeherezado pa je dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šestindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Šarkan, njegov brat Dav al Makan in vezir Dandan s stotimi jezdeci odšli v samostan, ki jim ga je opisala prekleta Zat ad Davahi. S seboj so vzeli mule in skrinje za prevoz zaklada. Ko se je zdanilo, je komornik med vojaki razglasil odhod in odpravili so se v prepričanju, da so Šarkan, Dav al Makan in vezir Dandan z njimi. Niso vedeli, da so odšli v samostan.

Tako je bilo z njimi. Šarkan, njegov brat Dav al Makan in vezir Dandan pa so ostali tam do konca dneva. Neverniki, spremljevalci Zat ad Davahi, so skrivaj odšli, potem ko so stopili k njej, ji poljubili roke in noge ter jo prosili za dovoljenje za odhod. Dovolila jim je oditi in jim naročila, kakšne spletke naj izvedejo. Ko se je spustila tema, je starka vstala in rekla Dav al Makanu ter njegovim tovarišem: »Pojdite z menoj na goro in vzemite s seboj le malo vojakov.« Ubogali so jo in ob vznožju gore pustili pet jezdecev, da so bili Zat ad Davahi na razpolago. Od silnega veselja se ji je povrnila moč, Dav al Makan pa je govoril: »Slavljen bodi Tisti, ki je okrepil tega asketa, kakršnemu še nismo videli enakega!« Svečenica je bila s ptico poslala pismo kralju Konstantinopla in mu v njem povedala, kaj se je zgodilo. Na koncu pisma je zapisala: »Hočem, da mi pošlješ deset tisoč najhrabrejših rumskih jezdecev. Ob vznožju gore naj potujejo skrivaj, da jih ne opazi muslimanska vojska. Pridejo naj v samostan in se skrijejo v njem, dokler ne pridem k njim s kraljem muslimanov in njegovim bratom. Pretentala sem ju in ju pripeljala sem, z njima pa so le vezir in sto jezdecev. Izročila jim bom križe, ki so v samostanu. Odločila sem se tudi ubiti meniha Matruhnija, kajti brez njegove smrti zvijača ne more uspeti. Če se posreči, se izmed muslimanov ne bo vrnila domov niti ena živa duša, niti kdo, ki bi še razpihoval ogenj. Matruhni bo žrtev za kristjane in družbo križa. Hvala Kristusu na začetku in na koncu!« Ko je pismo prispelo v Konstantinopel, ga je skrbnik golobov prinesel kralju Afridunu. Ta ga je prebral in nemudoma odposlal vojsko. Vsakega moža je opremil s konjem, jezdno kamelo, mulo in živežem ter jim ukazal, naj odidejo v tisti samostan.

Tako je bilo z njimi. Kralj Dav al Makan, njegov brat Šarkan, vezir Dandan in vojaki pa so prišli v samostan in stopili vanj. Zagledali so meniha Matruhnija, ki jim je prišel naproti, da bi videl, kaj hočejo. Asket je rekel: »Ubijte tega prekletega človeka!« Udarili so ga z meči in mu dali izpiti čašo smrti. Nato jih je prekletnica odpeljala v prostor za votivne darove, od koder so odnesli še več dragocenosti in zakladov, kot jim jih je bila opisala. Ko so vse zbrali, so zložili v skrinje in naložili na mule. Tamasil pa ni prišla, ne ona ne njen oče, saj sta se bala muslimanov. Dav al Makan jo je čakal ves tisti dan, pa še drugi in tretji. Tedaj je Šarkan rekel: »Pri Bogu, skrbi me za muslimansko vojsko; ne vem, kako se ji godi.« Njegov brat je odgovoril: »Dobili smo ta velikanski zaklad in ne verjamem, da bo Tamasil ali kdor koli drug prišel v samostan po vsem, kar se je zgodilo rumski vojski. Zadovoljimo se s tem, kar nam je naklonil Bog, in se odpravimo dalje. Morda nam bo Bog pomagal osvojiti Konstantinopel.«

Nato so se spustili z gore. Zat ad Davahi jih ni mogla zadržati, ker se je bala, da bi spregledali njeno prevaro. Hodili so, dokler niso prišli do vhoda v sotesko, kjer jim je starka nastavila zasedo deset tisoč jezdecev. Ko so jih ti zagledali, so jih obkolili z vseh strani, nastavili sulice in proti njim potegnili svetle meče. Neverniki so vzklikali svoje brezbožne besede in razsipali puščice svoje zlobe. Dav al Makan, njegov brat Šarkan in vezir Dandan so se ozrli po tej vojski in videli, kako ogromna je. Rekli so: »Kdo je tem četam povedal za nas?« Šarkan je dejal: »Brat moj, zdaj ni čas za besede, temveč za udarce z meči in streljanje s puščicami. Zberite pogum in utrdite svoja srca! Ta soteska je kakor hodnik z dvema vhodoma. Pri gospodu Arabcev in nearabcev, če ne bi bilo tu tako tesno, bi jih iztrebil, četudi bi jih bilo sto tisoč jezdecev!« Dav al Makan je rekel: »Ko bi bili to vedeli, bi vzeli s seboj pet tisoč jezdecev.« Vezir Dandan pa je dejal: »Tudi deset tisoč jezdecev nam v tej tesnobi ne bi nič pomagalo. Toda Bog nam bo pomagal proti njim. Poznam to sotesko in njene tesne prehode, vem pa tudi, da je v njej mnogo samotnih, pustih predelov. Tu sem se namreč bojeval s kraljem Omarjem an Numanom, ko smo oblegali Konstantinopel, in tu smo taborili. V njej je voda, hladnejša od snega. Pojdimo torej in se prebijmo iz soteske, preden pride še več nevernikov in nas prehitijo na vrhu gore. Tedaj bi nas obmetavali s kamenjem, mi pa jim ne bi mogli ničesar.« Začeli so hiteti proti izhodu iz soteske, asket pa jih je pogledal in jim rekel: »Čemu ta strah, ko ste vendar izročili svoje življenje vzvišenemu Bogu, da bi se bojevali na njegovi poti? Pri Bogu, petnajst let sem prebil zaprt pod zemljo, pa nisem ugovarjal Bogu zaradi tega, kar je storil z menoj. Bojujte se na Božji poti! Kdor izmed vas pade, bo našel dom v raju, kdor pa bo ubijal sovražnike, bo dosegel čast.«

Ko so od asketa slišali te besede, sta jih zapustili skrb in potrtost. Ostali so neomajni, dokler niso neverniki planili nanje od vsepovsod. Meči so zaplesali po vratovih in med njimi je zakrožila čaša smrti. Muslimani so se v poslušnosti Bogu silovito bojevali in nad njegove sovražnike dvigali osti in rezila. Dav al Makan je udarjal može, podiral junake in sekal glave po pet in po deset naenkrat, dokler ni pokončal neštete množice in neizmernih trum. Medtem je opazil prekletnico, kako jim kaže z mečem in jih spodbuja. Kdor se je prestrašil, je zbežal k njej, ona pa jim je z znamenji velevala, naj ubijejo Šarkana. Skupina za skupino se je obračala proti njemu, da bi ga pokončala. Vsako četo, ki ga je napadla, je napadel tudi sam in jo porazil; ko se je nadenj pognala druga, jo je z mečem prisilil k umiku. Mislil je, da jih premaguje po zaslugi svetega moža, in si govoril: »Bog je tega pobožnega moža pogledal z očesom svoje milosti in z njegovo iskreno vero okrepil moj pogum proti nevernikom. Vidim, da se me bojijo in si ne upajo napasti; kadar koli se poženejo name, obrnejo hrbet in se zatečejo v beg.«

Bojevali so se do konca dneva. Ko je nastopila noč, so se zaradi hudega trpljenja in kamenja, ki je letelo nanje, zatekli v votlino v soteski. Tistega dne je padlo petinštirideset njihovih mož. Ko so se zbrali, so iskali asketa, a za njim niso našli sledu. To jih je močno potrlo in rekli so: »Morda je umrl mučeniške smrti.« Šarkan je dejal: »Videl sem ga, kako je jezdece krepil z božanskimi znamenji in jih varoval z verzi Usmiljenega.« Medtem ko so govorili, je prišla prekleta Zat ad Davahi. V roki je nosila glavo velikega patricija, poveljnika dvajsetih tisočev. Bil je trmast silak in uporen hudič. Neki Turek ga je ubil s puščico in Bog je njegovo dušo nemudoma poslal v pekel. Ko so neverniki videli, kaj je ta musliman storil njihovemu poveljniku, so vsi planili nanj, ga kruto napadli in razsekali z meči; Bog pa ga je nemudoma poslal v raj.

Prekletnica je nato patriciju odsekala glavo, jo prinesla in vrgla pred Šarkana, kralja Dav al Makana in vezirja Dandana. Ko jo je Šarkan zagledal, je skočil na noge in rekel: »Hvala Bogu, da te spet vidim, o pobožni bojevnik in asket!« Dejala je: »Sin moj, danes sem iskal mučeniško smrt in se metal med čete nevernikov, oni pa so trepetali pred menoj. Ko ste se umaknili, me je prevzela goreča skrb za vas. Planil sem na velikega patricija, njihovega poveljnika, ki je veljal za tisoč jezdecev, in ga udaril, da sem mu odsekal glavo. Noben nevernik se mi ni upal približati, jaz pa sem vam prinesel njegovo glavo.« Šeherezado je dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je prekleta Zat ad Davahi vzela glavo patricija, poveljnika dvajset tisoč nevernikov, jo prinesla in vrgla pred kralja Dav al Makana, njegovega brata Šarkana in vezirja Dandana. Rekla jim je: »Ko sem videl, kako se vam godi, me je prevzela goreča skrb za vas. Planil sem na velikega patricija, ga udaril z mečem in mu odsekal glavo. Noben nevernik se mi ni upal približati. Prinesel sem vam njegovo glavo, da bi se vam okrepil pogum za sveto vojno in bi s svojimi meči ugodili Gospodu vseh ljudi. Hočem, da nadaljujete boj, sam pa odidem k vaši vojski, četudi je že pred vrati Konstantinopla, in vam pripeljem dvajset tisoč jezdecev, ki bodo pokončali te nevernike.« Šarkan je vprašal: »Kako pa boš prišel do njih, o asket, ko so neverniki zaprli dolino z vseh strani?« Prekletnica je odgovorila: »Bog me bo skril pred njihovimi očmi, da me ne bodo videli. Kdor pa me bo videl, se mi ne bo upal približati, kajti tedaj bom povsem potopljen v Boga in on se bo zame bojeval proti svojim sovražnikom.« Šarkan je dejal: »Res govoriš, o asket, saj sem to videl na lastne oči. Če moreš oditi že na začetku noči, bo za nas še bolje.« Rekel je: »Odšel bom ta trenutek. Če hočeš iti z menoj, ne da bi te kdo videl, vstani. Če gre z nama tvoj brat, vzameva le njega, kajti senca svetnika lahko skrije samo dva.« Šarkan je odgovoril: »Jaz svojih tovarišev ne bom zapustil. Če pa moj brat privoli, naj gre s teboj in se reši te stiske, saj je trdnjava muslimanov in meč Gospoda svetov. Če hoče, naj vzame s seboj vezirja Dandana ali kogar si izbere, potem pa naj nam pošlje deset tisoč jezdecev, da nam pomagajo proti tem podležem.« Tako so se dogovorili. Nato je starka rekla: »Počakajte, da grem pred vami in pogledam, kako je z neverniki, ali spijo ali bedijo.« Rekli so: »Odšli bomo samo s teboj in svojo usodo izročili Bogu.« Odgovorila je: »Če vam ugodim, potem ne krivite mene, temveč sebe. Menim, da me morate pustiti, da prej poizvem, kako je z njimi.« Šarkan je dejal: »Pojdi k njim, a ne mudi se, saj te bomo čakali.« Tedaj je Zat ad Davahi odšla, Šarkan pa se je po njenem odhodu obrnil k bratu in rekel: »Če ta asket ne bi imel čudežne moči, ne bi mogel ubiti tega silnega patricija. Že to je zadosten dokaz njegove svetosti. S smrtjo tega patricija je bila moč nevernikov zlomljena, kajti bil je trmast silak in uporen hudič.«

Medtem ko so govorili o asketovih čudežnih darovih, se je prekleta Zat ad Davahi vrnila in jim obljubila zmago nad neverniki. Zahvalili so se asketu, ne da bi vedeli, da je vse skupaj zvijača in prevara. Nato je prekletnica vprašala: »Kje je kralj tega časa, Dav al Makan?« Odzval se je njenemu klicu in rekla mu je: »Vzemi s seboj vezirja in pojdita za menoj, da pridemo do Konstantinopla.« Zat ad Davahi je bila nevernikom povedala za svojo ukano in ti so se neizmerno razveselili. Rekli so: »Nič nas ne bo potolažilo, razen če za smrt patricija ubijemo njihovega kralja. Med nami namreč ni bilo boljšega viteza od njega.« Ko jim je zlovešča starka Zat ad Davahi povedala, da jim bo pripeljala kralja muslimanov, je dodala: »Ko ga pripeljem, ga odvedemo h kralju Afridunu.« Nato je krenila na pot, Dav al Makan in vezir Dandan pa z njo. Hodila je pred njima in jima govorila: »Pojdita z blagoslovom vzvišenega Boga.« Ubogala sta jo in puščica usode je zadela oba. Vodila ju je, dokler ju ni pripeljala v sredo rumske vojske, in prišli so v že omenjeno ozko sotesko. Čete nevernikov so jih gledale, a jim niso storile nič žalega, kajti prekletnica jim je tako naročila. Ko sta Dav al Makan in vezir Dandan videla neverniško vojsko ter spoznala, da so ju neverniki opazili, pa ju kljub temu pustili pri miru, je vezir Dandan dejal: »Pri Bogu, to je asketov čudež! Brez dvoma je eden izmed Božjih izbrancev.« Dav al Makan je odgovoril: »Pri Bogu, mislim, da so ti neverniki slepi, saj jih midva vidiva, oni pa naju ne.« Medtem ko sta hvalila asketa ter naštevala njegove čudežne darove, odpovedovanje in pobožnost, so neverniki nenadoma planili nanju, ju obkolili in zajeli. Vprašali so: »Je z vama še kdo, da ga ujamemo?« Vezir Dandan je rekel: »Mar ne vidite tistega moža pred nama?« Neverniki so odgovorili: »Pri Kristusu, menihih, katolikosu in metropolitu, nikogar razen vaju nisva videla!« Dav al Makan je dejal: »Pri Bogu, to, kar naju je doletelo, je Božja kazen.« Šeherezado je dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so neverniki, ko so zajeli kralja Dav al Makana in vezirja Dandana, vprašali: »Je z vama še kdo, da ga ujamemo?« Vezir Dandan je odgovoril: »Mar ne vidite tega drugega moža, ki je z nama?« Rekli so: »Pri Kristusu, menihih, katolikosu in metropolitu, nikogar razen vaju ne vidimo!« Nato so jima nadeli okove na noge in postavili stražarje, da so ju varovali čez noč. Oba sta se kesala in govorila drug drugemu: »Kdor dvomi o svetih možeh, ga lahko doleti še kaj hujšega. Ta stiska, v kateri sva se znašla, je najino zasluženo plačilo.«

Tako je bilo z Dav al Makanom in vezirjem Dandanom. Kralj Šarkan pa je prebil tisto noč in ob zori vstal ter opravil jutranjo molitev. Nato se je s svojimi vojaki pripravil na boj z neverniki, jim vlival pogum in obljubljal vse dobro. Odpravili so se in prišli do nevernikov. Ko so jih ti zagledali od daleč, so jim zaklicali: »Muslimani, ujeli smo vašega sultana in njegovega vezirja, ki skrbi za red med vami. Če se ne nehate bojevati z nami, vas bomo pobili do zadnjega. Če pa se nam predate, vas odpeljemo k našemu kralju. Z vami bo sklenil mir pod pogojem, da ne zapustite naše dežele in se ne vrnete v svojo. Vi nam ne boste škodovali in mi ne vam. Če privolite, bo sreča na vaši strani, če pa odklonite, vas čaka le smrt. Zdaj veste vse; to so naše zadnje besede.« Ko je Šarkan slišal njihovo govorjenje in se prepričal, da sta njegov brat in vezir Dandan res ujeta, ga je prevzela globoka žalost. Zajokal je, moč ga je zapustila in prepričan je bil, da jih čaka poguba. Rekel si je: »Le zakaj so ju zajeli? Sta se do asketa vedla nespoštljivo in mu ugovarjala? Kaj se jima je zgodilo?« Nato so planili v boj z neverniki in jih pobili silno množico. Tistega dne se je pokazalo, kdo je junak in kdo strahopetec; meči in osti so se obarvali s krvjo. Neverniki so od vsepovsod drli nadnje kakor muhe na sladko pijačo. Šarkan in njegovi možje so se bojevali kakor ljudje, ki se smrti ne bojijo in ne zamudijo nobene priložnosti za napad, dokler ni po dolini tekla kri in je bila zemlja polna mrtvih. Ko je nastopila noč, sta se vojski razšli in vsaka se je vrnila na svoje mesto. Muslimani so se umaknili v votlino. Ostala jih je le peščica, ki se je zanašala samo še na Boga in meč. Tistega dne je padlo petintrideset njihovih jezdecev, emirjev in uglednih mož, čeprav so njihovi meči pokončali na tisoče neverniških pešcev in konjenikov. Ko je Šarkan videl, kako je, ga je stisnila tesnoba in vprašal je tovariše: »Kaj naj storimo?« Odgovorili so mu: »Zgodilo se bo le tisto, kar hoče vzvišeni Bog.«

Naslednjega dne je Šarkan rekel preostalim vojakom: »Če se odpravite v boj, ne bo ostal živ niti eden izmed vas, saj imamo le še malo vode in živeža. Po moji presoji bo najpametneje, da potegnete meče, stopite ven in se postavite k vhodu v votlino. Tako se boste branili pred vsakim, ki bi hotel vdreti k vam. Morda je asket že prišel do muslimanske vojske in nam pripelje deset tisoč jezdecev, ki nam bodo pomagali proti nevernikom. Morda neverniki niso opazili ne njega ne njegovih spremljevalcev.« Tovariši so mu odgovorili: »To je pravi načrt, o njegovi razumnosti ni dvoma.« Vojaki so stopili ven, zasedli vhod v votlino in se postavili na obe strani. Vsakega nevernika, ki je hotel vdreti k njim, so ubili. Odbijali so jih od vhoda in vztrajali v boju, dokler ni dan minil in se je spustila gosta noč. Šeherezado je dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so muslimanski vojaki zasedli vhod v votlino in se postavili na obe strani. Odbijali so nevernike od vhoda in ubili vsakogar, ki je hotel vdreti vanj. V boju so vztrajali, dokler ni dan minil in se je spustila gosta noč. Ob kralju Šarkanu je ostalo le še petindvajset mož. Neverniki so govorili drug drugemu: »Kdaj bo konec teh dni? Utrujeni smo že od boja z muslimani.« Nekateri so rekli: »Dajmo, napadimo jih! Ostalo jih je le še petindvajset. Če jim ne bomo kos, jih zažgemo. Če se vdajo in predajo, jih vzamemo v ujetništvo. Če pa odklonijo, jih pustimo ognju za kurjavo, da bodo v svarilo vsem, ki imajo oči. Naj se Kristus ne usmili njihovih očetov in naj jim ne nakloni prebivališča med kristjani!« Nato so k vhodu v votlino nanosili drv in jih zažgali. Šarkan in njegovi možje so bili prepričani, da jim je odzvonilo. Tedaj pa se je patricij, ki jim je poveljeval, obrnil k možu, ki je predlagal njihovo smrt, in mu rekel: »Usmrtiti jih smejo le pred kraljem Afridunom, da bo potešil svojo jezo. Obdržimo jih torej kot ujetnike in jih jutri odpeljimo v Konstantinopel. Izročimo jih kralju Afridunu, pa naj stori z njimi, kar hoče.« Rekli so: »To je prava odločitev.« Nato so ukazali, naj jim zvežejo roke za hrbtom, in jim postavili stražo.

Ko se je stemnilo, so se neverniki prepustili zabavi in jedači. Veleli so prinesti vino in pili, dokler ni vsak izmed njih obležal na hrbtu. Šarkan, njegov brat Dav al Makan in drugi junaki z njima so bili vklenjeni. Tedaj je Šarkan pogledal brata in ga vprašal: »Brat moj, kako naj se rešimo?« Dav al Makan je odgovoril: »Pri Bogu, ne vem. Postali smo kakor ptice v kletkah.« Šarkan se je razsrdil in od silne jeze tako globoko vzdihnil, da so vezi na njegovih rokah počile. Ko se jih je otresel, je stopil k poveljniku straže, mu iz žepa vzel ključe okovov in osvobodil Dav al Makana, vezirja Dandana in preostale vojake. Nato se je obrnil k bratu in vezirju ter rekel: »Hočem ubiti tri stražarje, da jim vzamemo obleke. Mi trije jih bomo oblekli in se preoblekli v Rume. Tako bomo lahko hodili med njimi, ne da bi nas kdo prepoznal, nato pa se odpravimo k svoji vojski.« Dav al Makan je dejal: »Ta načrt ni dober. Če jih ubijemo, bi lahko kdo slišal njihovo hropenje. Neverniki bi nas opazili in pobili. Najpametneje je, da se odpravimo iz soteske.« Privolili so.

Ko so se nekoliko oddaljili od soteske, so zagledali privezane konje, katerih gospodarji so spali. Šarkan je rekel bratu: »Vsak izmed nas naj vzame enega teh konj.« Bilo jih je petindvajset, zato so vzeli petindvajset konj. Bog je namreč nevernikom poslal spanec iz razloga, ki ga je poznal le on. Nato je Šarkan začel nevernikom krasti orožje, meče in sulice, dokler ga ni bilo dovolj. Zajahali so konje, ki so jih vzeli, in odšli. Neverniki so bili prepričani, da nihče ne more osvoboditi Dav al Makana, njegovega brata in njunih vojakov ter da ne morejo pobegniti. Ko so se vsi rešili ujetništva in bili varni pred neverniki, se je Šarkan obrnil k njim in rekel: »Ne bojte se, saj nas je Bog obvaroval. Vendar imam zamisel, ki bi utegnila biti dobra.« Vprašali so: »Kakšno?« Odgovoril je: »Hočem, da se povzpnete na goro in vsi hkrati zakličete: ‘Bog je največji!’ Nato vzkliknite: ‘Muslimanska vojska je prišla nad vas!’ Še enkrat vsi v en glas zavpijmo: ‘Bog je največji!’ Od tega se jim bodo razbile vrste in v tistem trenutku si ne bodo znali pomagati. Pijani so in mislili bodo, da jih je muslimanska vojska obkolila z vseh strani ter vdrla mednje. Omamljeni od vina in spanja se bodo z meči spravili drug na drugega. Tako jih bomo pokončali z njihovimi lastnimi meči in klanje med njimi bo trajalo do jutra.« Dav al Makan je rekel: »Ta načrt ni dober. Prav bi bilo, da se odpravimo k svoji vojski, ne da bi črhnili besedo. Če bomo vzklikali, nas bodo opazili in dohiteli, pa se ne bo rešil nihče izmed nas.« Šarkan je dejal: »Pri Bogu, tudi če nas opazijo, nam ne bo hudega. Želim, da pritrdite moji zamisli, saj lahko prinese le dobro.« Privolili so, se povzpeli na goro in zaklicali: »Bog je največji!« Z njimi so iz strahospoštovanja do Boga vzklikale gore, drevesa in kamenje. Neverniki so slišali te vzklike in zavpili … Šeherezado je dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila stota noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkan dejal: »Želim, da pritrdite moji zamisli, saj lahko prinese le dobro.« Privolili so, se povzpeli na goro in zaklicali: »Bog je največji!« Z njimi so iz strahospoštovanja do Boga vzklikale gore, drevesa in kamenje. Neverniki so jih slišali, začeli vpiti drug na drugega in si nadeli orožje. Govorili so: »Pri Kristusu, sovražniki so nas napadli!« Nato so jih med seboj pobili toliko, da bi jih lahko preštel le vzvišeni Bog. Zjutraj so iskali ujetnike, a za njimi ni bilo sledu. Njihovi poveljniki so rekli: »To so vam zakuhali ujetniki, ki smo jih imeli pri sebi. Brž za njimi! Dohitite jih in jim dajte izpiti čašo pogube. Naj vas ne prevzameta strah in zmeda!« Zajahali so konje in se pognali za njimi. V hipu so jih dohiteli in obkolili. Ko je Dav al Makan to videl, se mu je strah še povečal in rekel je bratu: »Zgodilo se je prav tisto, česar sem se bal. Zdaj nam ne preostane drugega kakor boj.« Šarkan ni rekel ničesar. Dav al Makan se je spustil z vrha gore in zaklical: »Bog je največji!« Možje so vzkliknili z njim ter se odločili za sveto vojno in za to, da v poslušnosti Gospodu vseh ljudi darujejo svoje življenje.

Medtem so nenadoma zaslišali glasove, ki so vzklikali, da ni boga razen Boga in da je Bog največji, ter klicali blagoslov in mir na oznanjevalca veselja in svarilca. Obrnili so se proti glasovom in zagledali prihajajoče muslimanske čete in vojsko častilcev edinega Boga. Ob tem pogledu jim je zrasel pogum. Šarkan je napadel nevernike in s svojimi možmi vzklikal, da ni boga razen Boga in da je Bog največji. Zemlja se je stresla kakor ob potresu, neverniške čete pa so se razkropile po gorah. Muslimani so jih zasledovali z udarci mečev in sunki sulic ter jim sekali glave s teles. Dav al Makan in muslimani z njim so udarjali po vratovih nevernikov, dokler ni dan minil in se je spustila gosta noč. Nato so se muslimani zbrali in vso noč prebili v veselem upanju. Ko je nastopilo jutro ter zasijalo s svojo svetlobo, so zagledali Bahrama, poveljnika Dajlamcev, in Rustama, poveljnika Turkov. Z njima je prihajalo dvajset tisoč jezdecev, kakor mrki levi. Ko so zagledali Dav al Makana, so razjahali, ga pozdravili in pred njim poljubili tla. Dav al Makan jim je rekel: »Veselite se zmage muslimanov in pogube nevernikov!« Nato so drug drugemu čestitali za rešitev in za veliko plačilo na dan vstajenja.

V ta kraj pa so prišli takole. Emir Bahram, emir Rustam in veliki komornik so z muslimanskimi vojskami korakali pod razpetimi prapori, dokler niso prispeli do Konstantinopla. Tam so videli, da so se neverniki povzpeli na obzidje, zasedli stolpe in utrdbe ter se pripravili v vsaki neosvojljivi trdnjavi, saj so izvedeli za prihod muslimanskih čet in Mohamedovih praporov. Slišali so žvenket orožja in glasno vpitje. Ko so se ozrli, so zagledali muslimane ter izpod oblakov prahu zaslišali topot kopit njihovih konj. Bili so kakor razsejane kobilice in deževni oblaki. Slišali so muslimanske glasove, ki so recitirali Koran in slavili Usmiljenega. Neverniki so vse to izvedeli zaradi laži, izprijenosti, obrekovanja in spletk starke Zat ad Davahi. Vojske so se približale kakor razburkano morje, tako številni so bili možje, jezdeci, ženske in otroci. Poveljnik Turkov je rekel poveljniku Dajlamcev: »Emir, ogrožajo nas sovražniki na obzidju. Poglej tiste stolpe in to množico, podobno razpenjenemu morju, v katerem se zaletavajo valovi! Teh nevernikov je stokrat več kakor nas. Ne moremo biti varni pred zlonamernim vohunom, ki bi jim povedal, da smo v nevarnosti pred sovražniki, ki jim ni mogoče prešteti števila in katerih okrepitvam ni konca, zlasti ker med nami ni kralja Dav al Makana, njegovega brata in plemenitega vezirja Dandana. Zaradi njihove odsotnosti bi jih zamikalo napasti nas in pobili bi nas z meči do zadnjega, tako da se ne bi rešil nihče. Menim, da bi moral vzeti deset tisoč jezdecev iz Mosula in med Turki ter jih odpeljati k Matruhnijevemu samostanu in na travnik Maluhna, da poiščete naše brate in tovariše. Če me poslušate, jih utegnete rešiti, če so jih neverniki stisnili v kot. Če pa me ne poslušate, me ne krivite. Ko odidete, se morate čim prej vrniti, kajti previdnost terja nezaupanje.« Omenjeni emir je sprejel njegove besede. Izbrala sta dvajset tisoč jezdecev in odpravili so se po poteh iskat tisti travnik in znameniti samostan.

Tako je bilo z razlogom njihovega prihoda. Starka Zat ad Davahi pa je, potem ko je sultana Dav al Makana, njegovega brata Šarkana in vezirja Dandana spravila v roke nevernikom, vzela konja in ga zajahala. Ta vlačuga je nevernikom rekla: »Hočem dohiteti muslimansko vojsko in se domisliti zvijače, da jo pogubim. Zdaj so pri Konstantinoplu. Povedala jim bom, da so njihovi tovariši umrli. Ko bodo to slišali od mene, bo njihova sloga razpadla, pretrgale se bodo vezi med njimi in njihove vrste se bodo razkropile. Nato pojdem h kralju Afridunu, kralju Konstantinopla, in k svojemu sinu, kralju Hardubu, kralju Ruma, ter jima sporočim novico. S svojima vojskama bosta krenila nad muslimane in jih pokončala, da ne bo ostal živ niti eden.« Nato je vso noč jezdila po deželi. Ko se je zdanilo, je zagledala Bahramovo in Rustamovo vojsko. Umaknila se je v gozd in tam skrila konja, nato pa stopila ven in nekoliko pešačila, govoreč si: »Morda se muslimanske čete vračajo poražene iz boja za Konstantinopel.« Ko se jim je približala, si jih je ogledala in razločila njihove prapore. Videla je, da niso spuščeni, in spoznala, da ne prihajajo poraženi in da jih tudi ne žene strah za kralja in njegove tovariše. Ko je to opazila, je stekla proti njim kakor uporen hudič, dokler jih ni dosegla. Zaklicala je: »Pohitite, pohitite, vojaki Usmiljenega, v boj proti Satanovi družbi!« Ko jo je Bahram zagledal, ji je šel naproti, razjahal in pred njo poljubil tla. Vprašal jo je: »Božji svetnik, kakšne novice prinašaš?« Odgovorila je: »Ne sprašuj o nesreči in strahotah! Ko so naši tovariši vzeli zaklad iz Matruhnijevega samostana, so hoteli kreniti proti Konstantinoplu. Tedaj pa je nadnje planila velikanska in silovita vojska nevernikov.«

Nato jim je prekletnica znova pripovedovala svojo zgodbo ter vanje sejala strah in trepet. Rekla je, da jih je večina pomrla in da je ostalo le še petindvajset mož. Bahram je vprašal: »O asket, kdaj si jih zapustil?« Odgovorila je: »To noč.« Bahram je rekel: »Slavljen bodi On, ki je zate skrajšal daljne poti, ko vendar hodiš peš in se opiraš na palmovo palico! Gotovo si eden tistih svetnikov, ki letijo po zraku in jim je navdihnjen skrivni jezik znamenj.« Nato je zajahal konja, ves osupel in zmeden ob tem, kar je slišal od te lažnivke in obrekovalke, ter rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu! Ves naš trud je šel v nič, srca so nam tesna, naš sultan in njegovi spremljevalci pa so ujeti.« Potem so se podali na pot in noč in dan prečkali deželo po dolgem in počez. Tik pred zoro so prispeli do vhoda v sotesko in zagledali Dau al Makana ter njegovega brata Šarkana, ki sta glasno oznanjala, da ni boga razen Boga in da je Bog največji, ter klicala blagoslov in mir nad prinašalca blagih vesti in svarila. Bahram in njegovi možje so se pognali v napad in obkolili nevernike kakor hudournik, ki zalije puščavo. Njihov bojni krik je pretresel junake in razklal gore. Ko je nastopilo jutro in se razlila njegova svetloba, jih je dosegla prijetna dišava Dau al Makana; prepoznali so drug drugega, kakor smo že povedali, in poljubili tla pred Dau al Makanom in njegovim bratom Šarkanom. Šarkan jim je povedal, kaj se jim je zgodilo v votlini, in vsi so strmeli od začudenja. Nato so rekli drug drugemu: »Pohitimo v Konstantinopel! Tam smo pustili tovariše in naša srca so pri njih.« Brž so se podali na pot ter zaupali v Dobrotljivega in Vsevednega. Dau al Makan je muslimane spodbujal k stanovitnosti in jim recitiral te verze:

Hvala ti, ki si vreden vse hvale in zahvale, saj mi, Gospod, pri mojih opravilih vedno stojiš ob strani. Odraščal sem kot tujec v tujih deželah, a ti si me varoval, zato se nikdar nisem bal pogube. Dal si mi bogastvo, kraljestvo in blagostanje ter me opasal z mečem poguma in zmage. Podaril si mi dolgo življenje v senci vladarske oblasti in me obilno obdaril iz prekipevajoče radodarnosti. Rešil si me vsake nesreče, ki sem se je bal, in spoznal sem, da zlo pokonča zlo. Po tvoji milosti smo silovito udarili po Bizantincih in naši udarci so jih odeli v rdeče obleke. Pretvarjal sem se, da sem premagan, nato pa se vrnil nadnje kakor plemenit lev. Pustil sem jih ležati po ravnici, kakor bi jih opila čaša smrti, ne čaša vina. Vse ladje so prišle v naše roke in oblast na kopnem in morju je postala naša. K nam je prišel pobožni asket, čigar čudeži so znani med nomadi in meščani. Prišli smo se maščevat vsem nevernikom in med ljudmi se je razvedelo, kaj se mi je zgodilo. Nekaj naših mož so pobili; zdaj imajo v večnosti sobane, ki se dvigajo nad reko. Ko je Dau al Makan končal pesem, mu je brat Šarkan čestital, ker je ušel nevarnosti, in se mu zahvalil za njegova dejanja. Nato so se naglo podali naprej. Šahrazado pa je dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto prva noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkan svojemu bratu Dau al Makanu čestital, ker je ušel nevarnosti, in se mu zahvalil za njegova dejanja. Nato so hitro krenili na pot, da bi poiskali svoje čete. Tako je bilo z njimi. Starka Zat ad Davahi pa se je po srečanju z Bahramovo in Rustamovo vojsko vrnila v gozd, vzela svojega konja, ga zajahala in pohitela, dokler ni zagledala muslimanske vojske, ki je oblegala Konstantinopel. Tam je razjahala, prijela konja za uzdo in ga odpeljala do šotora, v katerem je bil dvorni komornik. Ko jo je zagledal, je vstal, ji spoštljivo pokimal in rekel: »Dobrodošel, pobožni asket!« Nato jo je vprašal, kaj se je zgodilo. Postregla mu je s svojo grozljivo pripovedjo in pogubnimi lažmi ter rekla: »Bojim se za emirja Rustama in emirja Bahrama. Na poti sem ju srečal z njuno vojsko in ju poslal h kralju in njegovim spremljevalcem. Imela sta dvajset tisoč konjenikov, nevernikov pa je še več. Želim, da nemudoma pošlješ del svoje vojske za njima, da ju hitro dohiti, preden vsi do zadnjega poginejo.« In priganjala jih je: »Hitro, hitro!«

Ko so komornik in muslimani slišali te besede, jim je upadel pogum in zajokali so. Zat ad Davahi jim je rekla: »Zanesite se na Boga in potrpežljivo prenašajte to nesrečo. Za zgled naj vam bodo prejšnji rodovi Mohamedove skupnosti. Raj s palačami je pripravljen za tiste, ki umrejo kot mučenci. Vsakdo mora umreti, toda smrt v sveti vojni je najbolj hvalevredna.« Ko je komornik slišal besede preklete Zat ad Davahi, je poklical brata emirja Bahrama, viteza po imenu Turkaš. Zanj je izbral deset tisoč junaških konjenikov mrkih obrazov in mu ukazal odriniti. Potovali so ves tisti dan in vso noč, dokler se niso približali muslimanom. Ko se je zdanilo, je Šarkan zagledal oblak prahu in se zbal za muslimane. Rekel je: »Vojska se nam bliža. Če so muslimani, nam prinašajo očitno zmago; če so neverniki, pa se usodi ne moremo upirati.« Nato je stopil k bratu Dau al Makanu in mu rekel: »Nikdar se ne boj! Z življenjem te bom obvaroval pred smrtjo. Če prihaja muslimanska vojska, je to nova milost; če so naši sovražniki, se bomo morali bojevati z njimi. Toda pred smrtjo bi rad srečal pobožnega moža in ga prosil, naj moli zame, da umrem le kot mučenec.«

Medtem so se prikazale zastave, na katerih je pisalo: »Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec.« Šarkan je zaklical: »Kako je z muslimani?« Odgovorili so: »Zdravi so in varni. Prišli smo le zato, ker nas je skrbelo za vas.« Poveljnik vojske je razjahal, poljubil tla pred njim in rekel: »Naš gospod, kako so sultan, vezir Dandan, Rustam in moj brat Bahram? So vsi zdravi in varni?« Odgovoril je: »Dobro so.« Nato ga je vprašal: »Kdo vam je prinesel novice o nas?« Rekel je: »Asket. Povedal je, da je srečal mojega brata Bahrama in Rustama ter ju poslal k vam. Dejal je, da ju obkrožajo številni neverniki, a vidim, da je drugače in da ste zmagali.« Vprašali so ga: »Kako pa je asket prišel do vas?« Odgovorili so: »Peš. V dnevu in noči je prehodil pot, za katero bi hiter jezdec potreboval deset dni.« Šarkan je rekel: »Nedvomno je Božji svetnik. Kje je?« Odgovorili so mu: »Pustili smo ga pri naši vojski vernikov, ki jih spodbuja k boju proti nevernikom in nasilnežem.« Šarkan se je razveselil in se zahvalil Bogu, da so oni in asket na varnem. Prosili so milosti za padle in rekli: »Tako je bilo zapisano v Knjigi.« Nato so naglo nadaljevali pot. Medtem se je dvignil prah, ki je zagrnil vsa obzorja in zatemnil dan. Šarkan ga je pogledal in rekel: »Bojim se, da so neverniki premagali muslimansko vojsko. Ta prah je zastrل ves vzhod in zahod.« Izpod oblaka prahu se je pokazal steber teme, črnejši od najtemnejšega dne. Vse bolj se jim je približeval, strašnejši kakor groza sodnega dne. Jezdeci in pešci so mu hiteli naproti, da bi videli, kaj je vzrok tej nesreči. Zagledali so že omenjenega asketa in se zgnetli okoli njega, da bi mu poljubili roke, on pa je klical: »O ljudstvo najboljšega med ljudmi, svetilke v temi! Neverniki so zahrbtno napadli muslimane! Pohitite k vojski tistih, ki verujejo v edinega Boga, in jo rešite iz rok podlih nevernikov! Planili so nanje v šotorih in jih pahnili v ponižujoče trpljenje, ko so se počutili varne na svojih položajih.«

Ko je Šarkan slišal te besede, mu je srce divje vztrepetalo. Zmeden je razjahal in asketu poljubil roke in noge. Enako so storili njegov brat Dau al Makan in vsi drugi vojaki, pešci in jezdeci, le vezir Dandan ni stopil s konja. Rekel je: »Pri Bogu, srce se mi upira temu asketu! Od ljudi, ki v veri pretiravajo, še nikdar nisem videl nič drugega kakor škodo. Pustite ga in pohitite k svojim muslimanskim tovarišem. Ta človek je izgnan izpred vrat usmiljenja Gospoda svetov. Kolikokrat sem se bojeval s kraljem Omarjem an Numanom in prehodil te kraje!« Šarkan mu je rekel: »Opusti ta zgrešeni sum! Mar ne vidiš tega pobožnega moža, kako spodbuja vernike k boju in mu ni mar za meče in puščice? Ne obrekuj ga, kajti obrekovanje je graje vredno in meso pravičnih je strupeno. Poglej, kako nas spodbuja k boju s sovražniki! Če ga vzvišeni Bog ne bi ljubil, mu ne bi skrajšal daljnih poti, potem ko ga je prej izpostavil hudemu trpljenju.« Nato je Šarkan ukazal, naj asketu pripeljejo nubijsko mulo, da bi jo zajahal, in mu rekel: »Zajáhaj, o pobožni in bogaboječi asket!« Toda ni sprejel ponudbe in ni hotel jezditi; razkazoval je svojo odpoved posvetnemu, da bi dosegel cilj. Niso vedeli, da je ta pokvarjeni asket prav tak, o kakršnem je pesnik dejal:

Molil je in se postil zaradi nečesa, kar je hotel doseči; ko je dosegel svoje, ni več molil in se ni več postil. Nato je ta asket še naprej hodil med konji in možmi kakor zvita lisica, ki preži, da bi koga umorila. Na poti je glasno recitiral Koran in slavil Usmiljenega. Potovali so, dokler niso zagledali muslimanske vojske. Šarkan jo je našel na robu poraza, komornik je bil tik pred tem, da se vda in pobegne, meči pa so kosili med pravičnimi in hudobnimi. Šahrazado je dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto druga noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkan dohitel muslimane, ko so bili na robu poraza, komornik tik pred begom, meči pa so kosili med pravičnimi in hudobnimi. Vzrok za nesrečo muslimanov je bila prekleta Zat ad Davahi, sovražnica vere. Ko je videla, da sta Bahram in Rustam s svojima vojskama odšla proti Šarkanu in njegovemu bratu Dau al Makanu, se je sama odpravila v muslimanski tabor in odposlala emirja Turkaša, kakor smo že povedali. Hotela je razdeliti muslimansko vojsko in jo tako oslabiti. Nato jih je zapustila, se napotila v Konstantinopel in na ves glas zaklicala bizantinskim patricijem: »Spustite vrv, da nanjo privežem to pismo, in ga izročite svojemu kralju Afridunu, da ga prebereta on in moj sin, kralj Bizantincev, ter se ravnata po njegovih ukazih in prepovedih.« Spustili so ji vrv in nanjo je privezala pismo. V njem je pisalo: »Od največje zvijačnice in najhujše nadloge Zat ad Davahi kralju Afridunu. Vedite, da sem vam pripravila zvijačo, s katero bodo muslimani pogubljeni, zato bodite brez skrbi. Zajela sem njih, njihovega sultana in vezirja, nato pa odšla k njihovi vojski in ji to povedala. S tem sem zlomila njeno bojno moč in jo oslabila. Prevarala sem vojsko, ki oblega Konstantinopel, in od nje poslala dvanajst tisoč konjenikov z emirjem Turkašem za tistimi, ki so ujeti. Ostala jih je le peščica. Zato želim, da še danes krenete nadnje z vso svojo vojsko in jih napadete v šotorih. Odrinite vsi hkrati in jih pobijte do zadnjega. Kristus je obrnil pogled k vam in Devica se vas je usmilila. Upam, da Kristus ne bo pozabil dejanja, ki sem ga storila.«

Ko je pismo prispelo h kralju Afridunu, se je silno razveselil. Nemudoma je poslal po kralja Bizantincev, sina Zat ad Davahi, ga poklical predse in mu prebral pismo. Tudi ta se je razveselil in rekel: »Poglej zvijačnost moje matere! Nadomesti lahko meče in že njena navzočnost odtehta grozo strašnega bojnega dne.« Kralj Afridun je rekel: »Naj Kristus nikdar ne ostane brez tvoje matere in naj tebe nikdar ne zapustita zvijačnost in podlost!« Nato je patricijem ukazal, naj naznanijo odhod iz mesta. Novica se je razširila po Konstantinoplu in krščanske vojske s križarskimi četami so krenile na plan. Izdrle so ostre meče, glasno oznanjale nevero in brezbožnost ter zanikale Gospoda vseh služabnikov. Ko je komornik to zagledal, je rekel: »Bizantinci so prišli nad nas. Izvedeli so, da našega sultana ni, in utegnejo nas napasti, ko je večina naše vojske odšla h kralju Dau al Makanu.« Razsrjen je zaklical: »O muslimanska vojska, branilci trdne vere! Če zbežite, boste pogubljeni; če vztrajate, boste zmagali. Vedite, da je pogum potrpežljivost ene ure. Nobena stiska ni tako tesna, da ji Bog ne bi odprl izhoda. Naj vas Bog blagoslovi in vas pogleda z očesom usmiljenja!«

Tedaj so muslimani zaklicali, da je Bog največji, in verniki v edinega Boga so dvignili glas. Zavrtelo se je mlinsko kolo vojne, polno sunkov in udarcev; meči in sulice so opravili svoje, kri pa je zalila doline in ravnice. Duhovniki in menihi so opravljali obrede, si zategnili pasove in dvignili križe. Muslimani so glasno slavili veličino Kralja in Sodnika ter recitirali Koran. Vojska Usmiljenega je trčila ob vojsko Satana, glave so letele s teles in dobri angeli so krožili nad ljudstvom izbranega preroka. Meči so kosili, dokler se dan ni iztekel in ni nastopila gosta nočna tema. Neverniki so obkolili muslimane in mislili, da bodo sami ušli ponižujoči kazni. Mnogobožci so si obetali zmago nad verniki, dokler ni vzšla zora. Tedaj so komornik in njegovi vojaki zajahali v upanju, da jim bo Bog naklonil zmago. Ljudstva so se pomešala med seboj, vojna se je razvnela in glave so letele. Pogumni so vztrajali in napredovali, strahopetci so obračali hrbet in bežali, sodnik smrti pa je razsojal in izrekal sodbe. Junaki so padali iz sedel in travniki so se polnili z mrtvimi. Muslimani so se umaknili s svojih položajev, Bizantinci so zavzeli nekaj njihovih šotorov in bivališč, muslimani pa so bili že pripravljeni priznati poraz, se umakniti in zbežati.

Prav tedaj pa je prišel Šarkan z muslimanskimi četami in zastavami vernikov v edinega Boga. Ko se jim je približal, je planil nad nevernike, Dau al Makan pa mu je sledil. Za njima so napadli vezir Dandan, emir Dajlamcev Bahram, Rustam in njegov brat Turkaš. Ob pogledu na prizor so vsi izgubili razsodnost in podivjali. Prah se je dvignil in napolnil vsa obzorja, dobri muslimani pa so se združili s svojimi pravičnimi tovariši. Šarkan se je srečal s komornikom, se mu zahvalil za vztrajnost ter mu čestital za Božjo pomoč in zmago. Muslimani so se razveselili, srca so jim postala pogumnejša in napadli so sovražnike, iskreno predani Bogu v svojem boju. Ko so neverniki zagledali Mohamedove zastave z napisom islamske izpovedi vere, so zaklicali od obupa in strahu, prosili za pomoč samostanske predstojnike ter klicali Ano, Marijo in očrnjeni križ. Roke so jim omahnile in niso se več mogli bojevati. Kralj Afridun se je približal kralju Bizantincev; eden se je postavil na desno, drugi na levo krilo, med njima pa je stal slovit vitez po imenu Lavija. Razvrstili so se za boj, čeprav so bili prestrašeni in so trepetali. Tudi muslimani so uredili svoje vrste. Tedaj je Šarkan stopil k bratu Dau al Makanu in rekel: »O kralj tega časa, nedvomno si želijo dvoboja, to pa je tudi naša največja želja. Toda rad bi naprej postavil može neomajne odločnosti, kajti preudarnost je polovica uspeha.« Sultan ga je vprašal: »Kaj predlagaš, o mož modre presoje?« Šarkan je odgovoril: »Sam hočem udariti v sredino vojske nevernikov. Vezir Dandan naj bo na levi, ti na desni, emir Bahram na desnem krilu in emir Rustam na levem. Ti, veliki kralj, pa ostani pod prapori in zastavami, saj si naš steber in za Bogom naša opora. Vsi te bomo s svojimi življenji obvarovali vsega, kar bi ti lahko škodovalo.« Dau al Makan se mu je zahvalil. Bojni kriki so se dvignili in meči so zapustili nožnice.

Medtem se je iz bizantinske vojske prikazal jezdec. Ko se je približal, so videli, da jezdi počasi stopajočo mulo, ki svojega jezdeca lahko odnese proč od udarcev mečev. Njeno sedelno pregrinjalo je bilo iz bele svile, na njem pa je ležala kašmirska preproga. Na njej je sedel starec lepe sive brade in dostojanstvenega videza, oblečen v tuniko iz bele volne. Priganjal je mulo in se vzravnaval, dokler ni prišel do muslimanske vojske. Rekel je: »Poslanec sem k vam vsem in poslančeva naloga je le prenesti sporočilo. Zagotovite mi varnost in prizanesite mi, da vam izročim poslanico.« Šarkan mu je odgovoril: »Varen si. Ne boj se udarca meča ne sunka sulice.« Tedaj je starec razjahal, si pred sultanom snel križ z vratu in se ponižno priklonil, kakor se priklanja človek, ki upa na milost. Muslimani so ga vprašali: »Kakšne novice prinašaš?« Odgovoril je: »Poslanec kralja Afriduna sem. Svetoval sem mu, naj neha uničevati ta človeška telesa, ta svetišča Usmiljenega. Pojasnil sem mu, da je prav preprečiti prelivanje krvi in boj omejiti na dva viteza. Privolil je in vam sporoča: ‘S svojo dušo sem pripravljen odkupiti svojo vojsko. Naj kralj muslimanov stori enako in svojo vojsko odkupi s svojo dušo. Če me ubije, vojska nevernikov ne bo več vztrajala; če jaz ubijem njega, muslimanska vojska ne bo več vztrajala.’«

Ko je Šarkan slišal te besede, je rekel: »Menih, sprejemamo njegov predlog, saj je pravičen, zato mu nihče ne bo ugovarjal. Sam bom stopil pred njega in ga napadel, kajti jaz sem vitez muslimanov, on pa vitez nevernikov. Če me ubije, bo dosegel zmago in muslimanski vojski bo ostal le beg. Vrni se k njemu, menih, in mu povej, da bo dvoboj jutri. Danes smo se vrnili utrujeni od poti; ko si odpočijemo, ne bo več izgovorov ne očitkov.« Menih se je vesel vrnil h kralju Afridunu in kralju Bizantincev ter jima povedal odgovor. Kralj Afridun se je neizmerno razveselil, skrb in žalost pa sta ga zapustili. Pri sebi je pomislil: »Nedvomno je ta Šarkan njihov najboljši mečevalec in najspretnejši borec s sulico. Če ga ubijem, jim bo upadel pogum in moč jim bo opešala.« Zat ad Davahi je o tem že pisala kralju Afridunu. Povedala mu je, da je Šarkan vitez vseh junakov in junak vseh vitezov, ter ga posvarila pred njim. Afridun pa je bil silen bojevnik, vešč vseh vrst boja: metal je kamenje in streljal puščice, udarjal z železnim kijem in se ni bal niti najhujšega spopada. Ko je od meniha slišal, da je Šarkan privolil v dvoboj, bi od veselja skoraj poletel, kajti zaupal je vase in bil prepričan, da mu nihče ni kos.

Neverniki so tisto noč preživeli v veselju, radosti in pitju vina. Ko je nastopilo jutro, so prišli vitezi z rjavimi sulicami in svetlimi meči. Na bojišče je stopil vitez na odličnem konju, pripravljenem za vojno in spopad, s krepkimi nogami. Vitez je nosil železen oklep za najhujši boj, na prsih je imel z dragulji okrašeno ploščo, v roki oster meč in težko sulico iz galangovega lesa, nenavadne frankovske izdelave. Razkril je obraz in rekel: »Kdor me pozna, že ve dovolj; kdor me ne pozna, me bo še spoznal. Jaz sem Afridun, prežet z blagoslovom Šavahi Zat ad Davahi!« Komaj je končal, mu je nasproti stopil vitez muslimanov Šarkan. Jezdil je rdečerjavega konja, vrednega tisoč zlatnikov iz čistega zlata, z opravo, izvezeno z biseri in dragulji. Ob boku mu je visel z dragulji okrašeni indijski meč, ki je sekal vratove in premagoval najtežje ovire. Konja je pognal med obe vojski, vitezi pa so ga opazovali. Nato je zaklical Afridunu: »Gorje ti, prekletnik! Mar misliš, da sem kakor vitezi, ki si jih doslej srečal in ki niso zdržali pred teboj v bojnem vrvežu?«

Nato sta planila drug nad drugega, kakor bi trčili dve gori ali se zaleteli dve morji. Približevala sta se in oddaljevala, se stiskala drug ob drugega in se ločevala. Napadala sta in se umikala, se poigravala in udarjala zares, sekala in zbadala, obe vojski pa sta ju gledali. Nekateri so govorili: »Šarkan zmaguje!« Drugi so govorili: »Afridun zmaguje!« Viteza sta se še naprej bojevala, dokler niso vsi glasovi potihnili. Prah se je dvigal, dan se je iztekal in sonce je rumenelo. Kralj Afridun je zaklical Šarkanu: »Pri Kristusu in pravi veri, res si vitez silovitih napadov in neustrašen junak! Toda zahrbten si in tvoja narava ni narava plemenitih mož. Tvoje ravnanje se mi ne zdi hvalevredno, čeprav se bojuješ kakor velikan. Tvoji ljudje pa te štejejo med sužnje. Glej, že so ti pripeljali drugega konja, da se vrneš v boj! Pri moji veri, boj s teboj me je izčrpal in tvoji udarci in sunki so me utrudili. Če se hočeš nocoj še bojevati z menoj, ne zamenjaj ne oprave ne konja, da bodo vitezi videli tvojo plemenitost in junaštvo.«

Ko je Šarkan slišal te besede, se je razjezil, da naj bi ga njegovi tovariši prištevali med sužnje. Obrnil se je k njim, da bi jim z znamenjem ukazal, naj mu ne zamenjajo konja ne oprave. Tedaj je Afridun zamahnil s sulico in jo sunil proti Šarkanu. Ta je pogledal za seboj, a ni našel nikogar; spoznal je, da ga je prekletnik prevaral. Hitro je obrnil obraz nazaj, toda sulica ga je že dosegla. Umaknil se je tako nizko, da se je z glavo spustil do sedelnega loka. Sulica mu je zdrsnila čez prsi; ker je bil širokoprs, mu je odrla kožo na prsnem košu. Enkrat je kriknil in izgubil zavest. Prekleti Afridun se je razveselil, prepričan, da ga je ubil, ter radostno zaklical nevernikom. Ljudje nasilja so zagnali hrup, verniki pa so zajokali. Ko je Dau al Makan videl brata nagnjenega na konju, tik pred padcem, je poslal ponj viteze. Junaki so tekmovali, kdo bo prej pri njem, in ga pripeljali k njemu. Neverniki so planili nad muslimane, vojski sta se spopadli, vrste so se pomešale in jemenski meči so zapeli. Prvi je do Šarkana prišel vezir Dandan. Šahrazado pa je dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto tretja noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Dau al Makan, ko je videl, kako je prekletnik s sulico zadel Šarkana, pomislil, da je brat mrtev, in poslal ponj viteze. Prvi so ga dosegli vezir Dandan, emir Turkov Bahram in emir Dajlamcev. Ujeli so ga, ko je omahoval s konja, ga podprli in odpeljali nazaj k bratu Dau al Makanu. Nato so ga zaupali služabnikom in se vrnili v boj. Spopad se je zaostril, rezila so se lomila in vsi glasovi so potihnili; videti je bilo le tekočo kri in omahujoče vratove. Meči so še naprej sekali po vratu in bitka je divjala, dokler ni minila večina noči. Obe strani sta bili izčrpani od boja, zato sta naznanili premirje in se vsaka vrnili v svoje šotore. Vsi neverniki so se zbrali pri kralju Afridunu in pred njim poljubili tla. Duhovniki in menihi so mu čestitali za zmago nad Šarkanom. Nato je kralj Afridun vstopil v Konstantinopel in sedel na prestol svojega kraljestva. K njemu je prišel kralj nevernikov in rekel: »Naj Kristus okrepi tvojo roko in ti vedno pomaga! Naj usliši molitve, ki jih zate izreka dobra mati Zat ad Davahi! Vedi, da muslimani po Šarkanovem padcu ne morejo več vztrajati.« Afridun je odgovoril: »Jutri bo odločeno. Stopil bom na bojišče, izzval Dau al Makana in ga ubil; tedaj bo njihova vojska obrnila hrbet in se zatekla v beg.«

Tako je bilo z neverniki. V muslimanski vojski pa Dau al Makan ob vrnitvi v tabor ni mislil na nič drugega kakor na brata. Ko je stopil k njemu, ga je našel v najhujšem stanju in silnih mukah. Poklical je vezirja Dandana, Rustama in Bahrama, da bi se posvetoval z njimi. Ko so prišli, so sklenili poklicati zdravnike, da bi zdravili Šarkana. Nato so zajokali in rekli: »Čas še ni rodil njemu enakega.« Vso noč so bedeli ob njem. Proti koncu noči je prišel asket in jokal. Ko ga je Dau al Makan zagledal, mu je vstal naproti. Asket je položil roko na njegovega brata, recitiral nekaj iz Korana in ga z verzi Usmiljenega obvaroval pred zlom. Bedel je ob njem do jutra. Tedaj se je Šarkan predramil, odprl oči, premaknil jezik v ustih in spregovoril. Sultan Dau al Makan se je razveselil in rekel: »Dosegel ga je asketov blagoslov!« Šarkan je rekel: »Hvala Bogu za ozdravljenje! Ta hip se počutim dobro. Tisti prekletnik me je ukanil. Če se ne bi umaknil hitreje od bliska, bi mi sulica prebila prsi. Hvala Bogu, ki me je rešil! Kako je z muslimani?« Dau al Makan mu je odgovoril: »Zaradi tebe jokajo.« Šarkan je rekel: »Dobro sem in pri zdravju. Kje je asket?« Ta je sedel pri njegovem vzglavju, zato mu je brat odgovoril: »Pri tvoji glavi.« Šarkan se je obrnil k njemu in mu poljubil roke. Asket je rekel: »Sin moj, potrpežljivo vztrajaj in Bog ti bo pomnožil plačilo, kajti plačilo je tolikšno kakor prestana muka.« Šarkan je rekel: »Moli zame.« In molil je zanj.

Ko je nastopilo jutro in se je pokazala zora, so muslimani krenili na bojišče, neverniki pa so se pripravili na udarce in sunke. Muslimanske čete so napredovale, zahtevale boj in spopad ter izdrle orožje. Kralj Dau al Makan in Afridun sta hotela napasti drug drugega. Dau al Makan je stopil na bojišče, z njim pa vezir Dandan, komornik in Bahram. Rekli so mu: »Z življenjem te bomo branili.« Odgovoril jim je: »Pri svetem Božjem hramu, Zamzamu in svetem postajališču ne bom ostal zadaj, temveč bom stopil pred te brezbožneže!« Ko je prišel na bojišče, je tako spretno vihtel meč in sulico, da je osupnil viteze in začudil obe vojski. Napadel je desno krilo in ubil dva patricija, nato levo in tam ubil še dva. Ustavil se je sredi bojišča in zaklical: »Kje je Afridun, da mu dam okusiti muke ponižanja?« Prekletnik se je hotel umakniti, ves potrt, toda Dau al Makan ga je zaprisegel, naj ne zapusti bojišča, in mu rekel: »O kralj, včeraj si se bojeval z mojim bratom, danes se boš z menoj! Tvoj pogum me prav nič ne skrbi.« Nato je Afridun stopil naprej z ostrim mečem v roki, pod njim pa je bil konj, kakor Antara sredi boja. Ta konj je bil vranec nenavadne lepote, o kakršnem je pesnik dejal:

S hitrim konjem je prehitel pogled, kakor da hoče dohiteti usodo. Njegova črnina je tako gosta, kakor noč, ko se noč povsem stemni. Njegovo rezgetanje razveseli poslušalca, kakor grom, ko se oglasi nevihta. Če bi tekmoval z vetrom, bi ga prehitel; niti blisk ga ne prehiti, ko šine. Nato sta planila drug nad drugega, se varovala udarcev in razkrila vso čudežno spretnost, ki sta jo premogla. Napadala sta in se umikala, dokler niso srca postala tesna in je pošla potrpežljivost pred usodo. Dau al Makan je zaklical, planil nad konstantinopelskega kralja Afriduna ter ga udaril tako, da mu je odsekal glavo in ustavil dih. Ko so neverniki to videli, so vsi hkrati planili nanj in se z vso silo usmerili proti njemu. Sprejel jih je sredi bojišča. Udarci in sunki so se nadaljevali, dokler ni kri tekla v potokih. Muslimani so glasno klicali, da je Bog največji in da ni boga razen Boga, ter molili za prinašalca blagih vesti in svarila. Bojevali so se silovito, Bog pa je vernikom naklonil zmago, nevernikom pa sramoto. Vezir Dandan je zaklical: »Maščujte kralja Omarja an Numana in njegovega sina Šarkana!« Razkril je glavo in zaklical Turkom. Ob njem je bilo več kot dvajset tisoč konjenikov in vsi so hkrati planili z njim v napad. Nevernikom ni ostalo drugega kakor beg in obračanje hrbta, ostri meči pa so kosili med njimi. Ubili so okoli petdeset tisoč konjenikov in ujeli še več. Ob vstopu skozi mestna vrata jih je zaradi strašne gneče umrlo veliko. Nato so zaprli vrata in se iz strahu pred kaznijo povzpeli na obzidje. Muslimanske čete so se vrnile z Božjo pomočjo in zmago ter odšle v svoje šotore. Kralj Dau al Makan je stopil k bratu in ga našel v nadvse dobrem stanju. V zahvalo Plemenitemu in Vzvišenemu je padel na obraz, nato pa pristopil k njemu in mu čestital za okrevanje. Šarkan mu je rekel: »Vsi smo deležni blagoslova tega pobožnega asketa. Zmagali smo le zaradi njegove uslišane molitve, kajti ves dan je sedel in molil za zmago muslimanov.« Šahrazado pa je dohitelo jutro in umolknila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto četrta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Dau al Makan, ko je stopil k bratu Šarkanu, našel brata sedečega, ob njem pa pobožnega moža. Razveselil se je, pristopil in mu čestital za okrevanje. Šarkan je rekel: »Vsi smo deležni blagoslova tega asketa in zmagali ste le zaradi njegove molitve. Ves dan se ni ganil od tod in je molil za muslimane. Ko sem zaslišal vaše vzklike, da je Bog največji, sem v sebi začutil moč in vedel, da ste premagali sovražnike. Povej mi, brat, kaj se ti je zgodilo.« Brat mu je povedal vse, kar se je zgodilo med njim in prekletim Afridunom, ter mu razodel, da ga je ubil in poslal v Božje prekletstvo. Šarkan ga je pohvalil in se mu zahvalil za njegov trud. Ko je Zat ad Davahi, preoblečena v asketa, slišala, da je njen sin, kralj Afridun, mrtev, je porumenela in oči so se ji napolnile z obilnimi solzami. Toda to je prikrila in muslimanom pokazala, kakor da se veseli in joče od prevelike radosti. Pri sebi je pomislila: »Pri Kristusu, moje življenje nima več smisla, če mu ne zažgem srca zaradi njegovega brata Šarkana, kakor je on meni zažgal srce zaradi stebra krščanske vere in križarskih čet, kralja Afriduna.« Toda svoje občutke je zataila. Vezir Dandan, kralj Šarkan in komornik so še naprej sedeli ob Šarkanu, dokler mu niso namestili obkladkov in mazil ter mu dali zdravila. Zdravje se mu je vračalo in vsi so se silno razveselili. Novico so sporočili vojski in muslimani so jo veselo pozdravili ter rekli: »Jutri bo jezdil z nami in se pridružil obleganju.« Nato jim je Šarkan rekel: »Danes ste se bojevali in boj vas je utrudil. Pojdite v svoja bivališča in spite, ne bedite.« Ubogali so ga in vsak je odšel v svoj šotor. Pri Šarkanu je ostalo le nekaj služabnikov in starka Zat ad Davahi. Del noči se je pogovarjal z njo, nato pa legel spat. Enako so storili služabniki. Spanec jih je premagal in obležali so kakor mrtvi.

Tako je bilo s Šarkanom in njegovimi služabniki. Starka Zat ad Davahi pa je, ko so zaspali, edina ostala budna v šotoru. Pogledala je Šarkana in videla, da trdno spi. Skočila je na noge kakor napadalna medvedka ali poguba, ki se vrže na žrtev, ter izza pasu potegnila zastrupljeno bodalo, ki bi raztopilo skalo, če bi ga položila nanjo. Izvlekla ga je iz nožnice, stopila k Šarkanovemu vzglavju in mu zarezala čez vrat. Zaklala ga je in ločila glavo od telesa. Nato je skočila k spečim služabnikom in jim odsekala glave, da se ne bi prebudili. Zapustila je šotor in odšla do sultanovih šotorov, toda tam je našla budne stražarje. Zavila je k šotoru vezirja Dandana in ga našla pri branju Korana. Opazil jo je in rekel: »Dobrodošel, pobožni asket!« Ko je slišala vezirjeve besede, ji je srce vztrepetalo. Rekla mu je: »Ob tej uri sem prišel sem zato, ker sem slišal glas enega izmed Božjih svetnikov in zdaj grem k njemu.« Nato se je obrnila in odšla. Vezir Dandan pa si je rekel: »Pri Bogu, nocoj bom sledil temu asketu!« Vstal je in šel za njo. Ko je prekletnica zaslišala njegove korake, je spoznala, da ji sledi. Zbala se je, da bo razkrita, in pomislila: »Če ga ne ukanim, me bo razkril.« Od daleč se je obrnila k njemu in rekla: »O vezir, sledim temu svetniku, da bi spoznal, kdo je. Ko ga spoznam, ga bom prosil, naj ti dovoli priti k njemu, nato pa se vrnil in ti povedal. Bojim se namreč, da bi šel z menoj brez svetnikovega dovoljenja in bi se mu zameril, če bi te zagledal ob sebi.«

Ko je vezir slišal njene besede, ga je bilo preveč sram, da bi ji odgovoril. Zapustil jo je in se vrnil v svoj šotor. Hotel je zaspati, a spanec mu ni prinesel miru; zdelo se mu je, da se bo ves svet zgrnil nanj. Vstal je, stopil iz šotora in si rekel: »Pojdem k Šarkanu in se bom z njim pogovarjal do jutra.« Odšel je do Šarkanovega šotora in vstopil. Našel ga je v potoku krvi, ki je tekla kakor po strugi, in videl mladeniče s prerezanimi vratovi. Tako silovito je zakričal, da je prebudil vse, ki so spali. Ljudje so prihiteli k njemu, zagledali tekočo kri ter planili v jok in tarnanje. Tedaj se je prebudil sultan Dav al Makan in vprašal, kaj se je zgodilo. Rekli so mu: »Tvoj brat Šarkan in njegovi mladeniči so umorjeni.« Naglo je vstal in pohitel v šotor, kjer je našel vezirja Dandana, ki je glasno žaloval, in bratovo truplo brez glave. Izgubil je zavest, vsi vojaki pa so vpili in jokali ter ga obstopali, dokler ni čez čas prišel k sebi. Nato je pogledal Šarkana in bridko zajokal; z njim so jokali tudi vezir, Rustam in Bahram. Dvorni komornik pa je kričal in neutolažljivo tarnal, potem pa je v silnem strahu zahteval, naj odrinejo. Kralj je vprašal: »Ali ne veste, kdo je to storil mojemu bratu? In zakaj nikjer ne vidim asketa, ki se odreka vsem posvetnim dobrinam?« Vezir je odgovoril: »Kdo drug nam je nakopal to gorje kakor ta hudičev asket? Pri Bogu, moje srce ga je zavračalo od prvega do zadnjega trenutka, saj vem, da je vsak verski prenapetnež zloben prekanjenec.« Ljudje so nato še glasneje jokali in tarnali ter rotili Boga, ki je blizu in uslišuje prošnje, naj jim izroči tega asketa, ki zanika Božja znamenja. Zatem so pripravili Šarkana za pogreb, ga pokopali na že omenjeni gori in žalovali za njegovo daleč znano plemenitostjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto peta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Šarkana pripravili za pogreb, ga pokopali na že omenjeni gori in žalovali za njegovo daleč znano plemenitostjo. Ko pa je prekleta ženska dokončala svojo strašno nakano in razkrila vso svojo podlost, je vzela črnilnik in list papirja ter napisala: »Od Šavahi Zat ad Davahi muslimanski gospodi. Vedite, da sem prišla v vašo deželo in s svojo podlostjo preslepila vaše odličnike. Že prej sem ubila vašega kralja Omarja an Numana sredi njegove palače, v bitki v soteski in votlini pa sem pobila še mnogo mož. Zadnji, ki sem jih s svojo zvijačnostjo, prekanjenostjo in zahrbtnostjo umorila, so bili Šarkan in njegovi mladeniči. Če bi mi bil čas naklonjen in bi mi hudič pomagal, bi ubila tudi sultana in vezirja Dandana. Jaz sem bila tista, ki je prišla med vas preoblečena v asketa, vi pa ste nasedli mojim zvijačam in spletkam. Če hočete odslej ostati živi, odidite; če hočete pogubiti sami sebe, ostanite, kjer ste. Četudi bi tu vztrajali leta in leta, pri nas ne boste dosegli svojega cilja.« Ko je napisala pismo, je tri dni žalovala za kraljem Afridunom. Četrti dan je poklicala patrikija in mu ukazala, naj vzame list, ga pritrdi na puščico in izstreli med muslimane. Nato je odšla v cerkev, kjer je tarnala in jokala za umrlim Afridunom, njegovemu nasledniku na prestolu pa je rekla: »Prav gotovo bom ubila Dav al Makana in vse muslimanske emirje.«

Tako je bilo z njo. Muslimani pa so tri dni preživeli v skrbeh in žalosti. Četrti dan so pogledali proti obzidju in zagledali patrikija s puščico, na koncu katere je bilo pritrjeno pismo. Počakali so, da jo je izstrelil proti njim, nato pa je sultan ukazal vezirju Dandanu, naj prebere pismo. Ko ga je prebral, slišal njegovo vsebino in dojel njen pomen, so mu oči zalile solze; zavpil je in se razsrdil nad njeno zvijačnostjo. Vezir je rekel: »Pri Bogu, moje srce jo je ves čas zavračalo.« Sultan pa je vzkliknil: »Kako nas je mogla ta vlačuga kar dvakrat preslepiti? Toda pri Bogu, ne premaknem se od tod, dokler ji ne napolnim mednožja z raztaljenim svincem in je ne zaprem v kletko kakor ptico. Potem jo bom za lase obesil na carigrajska vrata.« Nato se je spomnil brata in bridko zajokal. Ko se je Zat ad Davahi vrnila k nevernikom in jim povedala, kaj se je zgodilo, so se razveselili Šarkanove smrti in njene srečne vrnitve. Muslimani so se zatem vrnili pred carigrajska vrata in sultan jim je obljubil, da bo, če osvoji mesto, njegovo bogastvo enakomerno razdelil mednje. Sam pa si zaradi žalosti za bratom še vedno ni osušil solz in telo mu je tako shujšalo, da je bil kakor zobotrebec. Vezir Dandan je prišel k njemu in mu rekel: »Pomiri dušo in razvedri pogled. Tvoj brat je umrl šele, ko je prišla njegova določena ura, in ta žalost ničemur ne koristi. Kako lepo je rekel pesnik:

Česar ne bo, ne prikliče nobena zvijača, kar pa je usojeno, bo. Kar je usojeno, pride ob svojem času, nevednež pa je vselej na izgubi. Opusti torej jok in tarnanje ter okrepi srce, da boš lahko vihtel orožje.« Sultan je odgovoril: »O vezir, moje srce teži smrt očeta in brata, pa tudi to, da smo tako daleč od domovine, saj me skrbi za moje podložnike.« Vezir in vsi navzoči so zajokali. Še nekaj časa so vztrajali pri obleganju Carigrada, nato pa so jim iz Bagdada prispele novice, ki jih je prinesel eden tamkajšnjih emirjev. Glasile so se: »Žena kralja Dav al Makana je rodila sina, kraljeva sestra Nuzhat az Zaman pa mu je dala ime Kan ma Kan. Temu dečku je namenjena velika prihodnost, kakor kažejo čudežne in nenavadne stvari, ki so jih opazili pri njem. Učenjakom in pridigarjem je bilo naročeno, naj molijo za vas s prižnic in po vsaki molitvi. Mi smo zdravi in se nam dobro godi, dežja je veliko. Tvoj prijatelj kurjač živi v velikem blagostanju ter ima služabnike in mlade strežaje, vendar še vedno ne ve, kaj se ti je zgodilo. Mir s teboj.« Dav al Makan je rekel: »Zdaj imam trdno oporo, saj se mi je rodil sin po imenu Kan ma Kan.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto šesta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Dav al Makan silno razveselil, ko je prejel novico, da mu je žena rodila sina, in je rekel: »Zdaj imam trdno oporo, saj se mi je rodil sin po imenu Kan ma Kan.« Nato je rekel vezirju Dandanu: »Rad bi odložil to žalost, dal v bratov spomin prebrati ves Koran in opravil še druga dobra dela.« Vezir je odvrnil: »Lepa je tvoja namera.« Sultan je ukazal postaviti šotore ob bratovem grobu in postavili so jih. Izmed vojakov so zbrali tiste, ki so znali brati Koran; eni so brali, drugi pa so do jutra slavili Boga. Nato je sultan Dav al Makan stopil k grobu svojega brata Šarkana, prelival solze in izrekel te verze:

Odnesli so ga in vsakogar, ki je šel za njim v solzah, je pretreslo, kakor je Mojzesa, ko se je gora razsula. Prinesli so ga do groba, kakor da bi bil ta grob izkopan v srcu vsakega, ki veruje v enega Boga. Preden sem videl tvoja nosila, si nisem mislil, da bom videl goro Radvo potovati na rokah mož. Ne, in preden so te položili v zemljo, nisem vedel, da se tudi zvezde lahko pogreznejo v prah. O ti, ki prebivaš v temnici groba, ujetnik počivališča, v katerem iz tvojega obličja sijeta svetloba in luč! Hvala ti je obljubila, da ti povrne življenje: čeprav si odšel, je, kakor da si znova obujen. Ko je Dav al Makan končal svoje verze, je zajokal in z njim so zajokali vsi ljudje. Nato je h grobu pristopil vezir Dandan, se v obupu vrgel nanj in izrekel pesnikove besede:

Zapustil si minljivo in dosegel večno; tudi drugi, tebi podobni, so že šli pred teboj. Brez madeža si zapustil to bivališče in v onem svetu se veseliš tega, kar te čaka. Pred sovražniki si nas varoval, kadar so vojne puščice letele proti nam. Ta svet vidim kot prevaro in ničevost, največja želja ljudi pa bi morala biti iskanje resnice. Bog na prestolu ti je naklonil zmago v raju in Vodnik ti je tam namenil bivališče resnice. Jaz pa sem zaradi tebe obležal v bridkosti; vidim, da za teboj žalujeta zahod in vzhod. Ko je vezir Dandan končal svoje verze, je bridko zajokal, iz oči pa so se mu usipale solze kakor nanizani biseri. Nato je pristopil eden Šarkanovih družabnikov in jokal tako silno, da so bile njegove solze podobne rečnim rokavom. Spominjal se je Šarkanovih plemenitih dejanj in izrekel te verze:

Kje je zdaj darovanje, ko tvoja radodarna roka leži v prahu in je moje telo po tvojem odhodu izčrpala bolezen? O vodnik karavane, ali te veseli, kar vidiš? Moje solze so mi na lica izpisale vrstice. Pri Bogu, nikoli se v duši ne spomnim nate, nikoli mi ne pride na misel ta nesreča, ne da bi mi solze ranile oči, tudi ko pogled obračam k drugemu. Ko je mož končal svoje verze, sta Dav al Makan in vezir Dandan zajokala, vsa vojska pa je glasno planila v jok. Nato so se vrnili v šotore. Sultan se je obrnil k vezirju Dandanu in začela sta se posvetovati o bojevanju. Tako sta nadaljevala dneve in noči, Dav al Makana pa so mučile skrbi in žalost. Naposled je rekel: »Rad bi poslušal pripovedi o ljudeh, zgodbe o kraljih in zaljubljencih. Morda bo Bog tako pregnal silno tesnobo iz mojega srca ter me odrešil joka in žalovanja.« Vezir je odgovoril: »Če lahko tvojo žalost prežene le poslušanje nenavadnih zgodb o kraljih in pripovedi o nekdanjih zaljubljencih ter drugih ljudeh, je to prav lahko. Za življenja tvojega pokojnega očeta se namreč nisem ukvarjal z ničimer drugim kakor z zgodbami in pesmimi. Nocoj ti bom povedal zgodbo o ljubimcu in njegovi ljubljeni, da se ti bo srce razvedrilo.« Ko je Dav al Makan slišal vezirjeve besede, se je njegovo srce oklenilo obljube in ni več mislil na nič drugega kakor na prihod noči, ko bo lahko poslušal Dandanove zgodbe o nekdanjih kraljih in zaljubljencih. Komaj je dočakal večer; brž je ukazal prižgati sveče in svetilke ter prinesti vse potrebno za jed in pijačo, pa tudi kadilnice. Vse so mu prinesli, nato pa je poslal po vezirja Dandana, ki je prišel. Poslal je še po Bahrama, Rustama, Turkaša in velikega komornika, in tudi ti so prišli. Ko so bili vsi zbrani pred njim, se je obrnil k vezirju Dandanu in mu rekel: »Vedi, o vezir, da je prišla noč in razprostrla svoja ogrinjala nad nami. Želimo si, da nam poveš zgodbe, ki si nam jih obljubil.« Vezir je odgovoril: »Z veseljem in v čast mi bo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto sedma noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Dav al Makan, ko so prišli vezir, komornik, Rustam in Bahram, obrnil k vezirju Dandanu in rekel: »Vedi, o vezir, da je prišla noč in razprostrla svoja ogrinjala nad nami. Želimo si, da nam poveš zgodbe, ki si nam jih obljubil.« Vezir je odgovoril: »Z veseljem in v čast mi bo.«