Pustolovščina Kana ma Kana, sina Dau al Makana

Besedilo

Pustolovščina Kana ma Kana, sina Dau al Makana

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož Nuzhat az Zaman dejal svoji ženi: ‘Če hočeš videti, kakšen bo svet po tebi, poglej, kakšen je po drugih. Zato ji ponudi častno zavetje in jo reši revščine.’ Tako je bilo z Nuzhat az Zaman, njenim možem in materjo Dava al Makana. Kan ma Kan in njegova sestrična Kada fa Kan pa sta rasla in se razvijala, dokler nista postala kakor dve rodovitni veji ali dve svetli luni in dopolnila petnajst let. Kada fa Kan je bila med najlepšimi dekleti, ki so živela odmaknjena od sveta: imela je lep obraz, vitek pas, polne boke, slino kakor vodo rajskega izvira Salsabil, ljubko postavo in usta, slajša od nektarja. Eden izmed tistih, ki so opevali njeno lepoto, je o njej izrekel ta dva verza:

Kakor da se najžlahtnejše vino iz njene sline rodi, iz grozda njenih ust pa bisere obirajo. Grozdje se nagne, kadar se ona upogne; slava Stvarniku, ki jo je ustvaril in ga nič ne more opisati! Bog je v njej združil vse lepote: njena postava je spravljala veje v zadrego, vrtnica je pred njenim licem prosila milosti, njena slina pa se je posmehovala nektarju. Razveseljevala je srce in oko, kakor je o njej dejal pesnik:

Lepa v vseh potezah, popolna v vseh čarih; njene naravno temne veke osramotijo črnilo za oči. Njeni pogledi so v srcu zaljubljenca kakor meč v roki Alija, poveljnika vernikov. Kan ma Kan pa je bil čudovite lepote in izredne popolnosti, brez primere v svoji prikupnosti. Pogum mu je sijal med očmi in pričal njemu v prid, ne v škodo, in vsa srca so se nagibala k njemu. Ko mu je po licih pognal prvi puh, so o njem nastale številne pesmi, kakor tale:

Nihče ni razumel moje ljubezni do njega, dokler mu ni pognal prvi puh; nočna tema je stopila na njegovo lice in tam obstala očarana. Je kakor gazelji mladič: ko se oči zazrejo v njegovo lepoto, njegovi pogledi proti njim potegnejo bodalo. Drugi pesnik pa je dejal:

Duše zaljubljencev so se na njegovem licu izrisale kakor mravlje, ki jih oživlja škrlatna kri. Čudi se jim: njihov med je tam, kjer prebivajo v plamenu, njihovo oblačilo pa je zelena svila. Ob nekem prazniku je Kada fa Kan odšla voščit sorodnikom na dvoru. Obdajale so jo služabnice, vso pa jo je prežemala lepota. Vrtnica na njenem licu je zavidala njenemu znamenju, marjetica pa se je smehljala ob blisku njenih ust. Kan ma Kan je hodil okoli nje in se vanjo odkrito oziral, ko je sijala kakor luna. Opogumil se je, razvezal jezik v pesmi in izrekel ta dva verza:

Kdaj se bo srce, željno bližine, ozdravilo daljave in se bodo usta srečanja nasmehnila ob koncu zavračanja? O, ko bi vedel, ali bom kdaj preživel noč združen z ljubljeno, ki čuti vsaj del tega, kar čutim sam! Ko je Kada fa Kan slišala to pesem, ga je začela grajati in mu očitati ter mu zagrozila s hudo kaznijo. Kan ma Kan se je razjezil in se ves ogorčen vrnil v Bagdad. Kada fa Kan pa je odšla v svojo palačo in se materi pritožila nad bratrancem. Mati ji je rekla: ‘Hčerka moja, morda ti ni želel nič slabega. Saj je vendar sirota! Poleg tega ni rekel ničesar, kar bi te osramotilo. Nikomur ne povej tega, kajti novica bi utegnila priti do sultana, ta pa bi mu skrajšal življenje, ugasnil spomin nanj in izbrisal njegovo sled kakor minuli dan in pokojnika v grobu.’ Po Bagdadu se je razvedelo, da Kan ma Kan ljubi Kado fa Kan, in ženske so govorile o tem. Njemu pa je postajalo tesno pri srcu, potrpljenje ga je zapuščalo in misli so ga vse bolj mučile. Njegovo stanje ljudem ni ostalo skrito. Želel si je razkriti bolečino ločitve, ki mu je gorela v srcu, a se je bal njene jeze, zato je izrekel ta dva verza:

Če se nekega dne zbojiš očitkov nje, ki spreminja svojo nekoč milo naravo, jih prenašaj tako, kakor mladenič prenaša žganje rane, da bi ozdravel. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto devetintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so velikega dvornega komornika, ko je postal sultan, poimenovali kralj Sasan. Ko je izvedel za ljubezen Kan ma Kana do Kade fa Kan, mu je bilo žal, da ju je pustil živeti pod isto streho. Stopil je k svoji ženi Nuzhat az Zaman in dejal: ‘Združiti suho travo in ogenj je ena največjih nevarnosti. Moškim ni mogoče zaupati žensk, dokler imajo te temne oči in gibka telesa. Tvoj nečak Kan ma Kan je odrasel v moža, zato mu moramo preprečiti vstop med dekleta v njihovih zasebnih sobanah. Še nujneje pa je tvojo hčer obvarovati pred moškimi, kajti dekle, kakršno je ona, mora ostati skrito njihovim pogledom.’ Rekla je: ‘Prav imaš, o modri kralj, popolni junak.’ Ko je napočilo jutro, je Kan ma Kan po svoji navadi prišel k teti Nuzhat az Zaman in jo pozdravil. Vrnila mu je pozdrav in rekla: ‘Nekaj ti moram povedati, čeprav tega nikakor ne bi želela. Toda proti svoji volji ti bom povedala.’ Vprašal jo je: ‘Kaj pa?’ Odgovorila je: ‘Kralj je slišal za tvojo ljubezen do Kade fa Kan in ukazal, naj jo skrijemo pred teboj. Če kaj potrebuješ, ti bom poslala skozi vrata, Kade fa Kan pa ne smeš več videti.’ Ko je slišal njene besede, se je vrnil, ne da bi izustil eno samo besedo, in materi povedal, kaj mu je rekla teta. Mati mu je dejala: ‘Vse to je posledica tvojega pretiranega govorjenja. Dobro veš, da se je glas o tvoji ljubezni do Kade fa Kan raznesel na vse strani. Kako moreš jesti njihov kruh, potem pa se zaljubiti v njihovo hčer?’ Odgovoril je: ‘Poročiti se hočem z njo, saj je moja sestrična in imam do nje več pravice kakor drugi.’ Mati mu je rekla: ‘Molči, da tega ne izve kralj Sasan, sicer se boš pogreznil v morje žalosti. Nocoj nama niso poslali večerje. Če bi bila v kakem drugem mestu, bi umrla od lakote ali od ponižanja pri prosjačenju.’ Ko je Kan ma Kan slišal materine besede, se mu je žalost v srcu še povečala in izrekel je te verze:

Manj me grajaj, saj tvoji očitki nimajo konca; moje srce je odšlo k njej, ki me je zasužnjila. Ne zahtevaj od mene niti drobca potrpljenja: pri Božji hiši, potrpljenje se je ločilo od mene! Ko mi grajavci kaj prepovedujejo, jim ne ubogam; glej, v svoji ljubezni sem iskren. S silo so mi preprečili, da bi jo obiskoval, a pri Usmiljenem, nisem razuzdanec. Ko moje kosti zaslišijo njeno ime, so kakor ptice, ki jih preganjajo skobci. Povej tistim, ki mi očitajo ljubezen: pri mojem Bogu, zaljubljen sem v svojo sestrično! Ko je končal pesem, je materi rekel: ‘Pri teti in med temi ljudmi ne morem več ostati. Zapustil bom palačo in se naselil na obrobju mesta med reveži.’ Odšel je in storil, kakor je napovedal. Njegova mati je poslej hodila v hišo kralja Sasana in tam dobivala hrano zase in zanj. Nekega dne je Kada fa Kan ostala sama z materjo Kan ma Kana in ji rekla: ‘Žena mojega strica, kako je s tvojim sinom?’ Odgovorila je: ‘Njegove oči jočejo, srce pa žaluje. Iz ujetništva ljubezni se ne more rešiti, ujet je v zanke ljubezni do tebe.’ Kada fa Kan je zajokala in dejala: ‘Pri Bogu, nisem ga zapustila iz sovraštva, temveč iz strahu pred njegovimi sovražniki. Moje hrepenenje je mnogokrat večje od njegovega. Če ne bi bilo njegovega nepremišljenega jezika in nemirnega srca, mu moj oče ne bi odrekel svoje naklonjenosti ter ga obsodil na prepovedi in pomanjkanje. Toda človeška sreča se obrača in v vsem je najlepše potrpeti. Morda nama bo tisti, ki nama je določil ločitev, naklonil tudi srečanje.’ Nato so se ji ulile solze in izrekla je ta dva verza:

O bratranec moj, v meni gori ljubezen, enaka tisti, ki je prevzela tebe. Toda pred ljudmi sem skrila svoje hrepenenje; zakaj nisi tudi ti prikril svojega? Mati Kan ma Kana se ji je zahvalila, odšla od nje in sinu povedala vse, kar je slišala. Njegovo hrepenenje se je še okrepilo in dejal je: ‘Ne zamenjam je niti za dva tisoč rajskih hurij.’ Nato je izrekel ta dva verza:

Pri Bogu, ne bom poslušal besed grajavca in ne bom izdal skrivnosti, ki sem jo hranil v sebi. Odsotna je ona, katere bližine sem si želel; koliko noči je moje oko prebedelo, medtem ko je njeno spalo! Dnevi in noči so minevali, on pa se je premetaval kakor na žerjavici, dokler ni dopolnil sedemnajst let in njegova lepota dosegla popolnosti. Neke noči ni mogel zaspati in si je dejal: ‘Zakaj gledam, kako moje telo hira? Kako dolgo še ne bom mogel doseči tega, po čemer hrepenim? Edina moja pomanjkljivost je, da nimam veljave in bogastva. Toda izpolnitev upov je pri Bogu. Zato se moram izgnati iz svoje dežele, dokler ne umrem ali dosežem svojega cilja.’ Trdno se je odločil in izrekel te verze:

Pusti moje srce, naj bije vse močneje; ni v njegovi naravi, da bi se poniževalo pred ljudmi. Odpusti mi, kajti moja duša je kakor list, katerega naslov so nedvomno solze. Glej, moja sestrična se je prikazala kakor hurija, ki je z dovoljenjem Ridvana sestopila med nas. Kdor išče poglede njenih oči in se zoperstavlja njihovi morilski moči, ne uide njihovemu napadu. Šel bom po prostrani zemlji, da rešim svojo dušo in ji namesto odrekanja naklonim srečo. Vrnil se bom veselega srca z izpolnjeno željo in se na bojišču spoprijel z junaki. Nazaj bom privedel plen in silovito planil nad sebi enake. Nato je Kan ma Kan odšel iz palače bos, v srajci s kratkimi rokavi. Na glavi je imel sedem let staro klobučevinasto pokrivalo, s seboj pa tri dni star hlebec. Bos je hodil skozi gosto temo, dokler ni prišel do bagdadskih vrat, kjer se je ustavil. Ko so odprli mestna vrata, je bil prvi, ki je stopil skoznje. Ves dan je prečkal doline in pustinje. Zvečer ga je mati iskala, pa ga ni našla. Svet ji je kljub vsej svoji širini postal tesen in nobeno njegovo ugodje je ni več veselilo. Čakala ga je prvi dan, drugi dan in tretji dan, dokler ni minilo deset dni, ne da bi dobila kak glas o njem. Srce se ji je stiskalo, jokala je in klicala: ‘O moja tolažba, razvnel si mojo žalost, ko si se ločil od mene in zapustil moj dom! Sin moj, v katero smer naj te kličem? Le katera dežela ti daje zavetje?’ Nato so se ji iz prsi dvignili vzdihi in izrekla je te verze:

Vedeli smo, da bomo po vašem odhodu trpeli; loki ločitve so proti nam napeli puščice. Ko so se odpravili na pot, so me pustili samo, da se bojujem s smrtno tesnobo, medtem ko oni prečkajo pesek. V zavetju noči me je poklicala grlica z ogrlico okoli vratu; žalostno je tožila in rekla sem ji: ‘Počasi!’ Pri tvojem življenju, če bi bila žalostna kakor jaz, ne bi nosila ogrlice in ne bi imela obarvanih nog. Moj ljubi se je ločil od mene in odtlej me obdajajo skrbi, ki me nikdar ne zapustijo. Nato se je odrekla hrani in pijači ter še huje jokala in ihtela. Jokala je pred vsemi in glas o njeni žalosti se je razširil med ljudmi in po deželi. Ljudje so govorili: ‘Kje so tvoje oči, o Dav al Makan? Ali vidiš, kaj se je zgodilo Kan ma Kanu, da se je oddaljil od domovine in zapustil svoj dom, čeprav je njegov oče nasitil lačne in zapovedoval pravičnost in varnost?’ Novica o Kan ma Kanu je prišla tudi do kralja Sasana. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto štirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so kralju Sasanu novico o Kan ma Kanu prinesli veliki emirji. Rekli so mu: ‘Rodil se je kot kraljevič in je potomec kralja Omarja an Numana. Slišali smo, da je zapustil domovino in odšel v tujino.’ Ko je kralj Sasan slišal te besede, se je silno razburil. Spomnil se je dobrodelnosti njegovega očeta in tega, da mu je sina priporočil v varstvo. Užalostil se je zaradi Kan ma Kana in dejal: ‘Poiskati ga moramo po vseh deželah.’ Ponj je poslal emirja Turkaša s stotimi konjeniki. Ta je bil odsoten deset dni, nato pa se je vrnil in rekel: ‘Nisem izvedel ničesar o njem in nisem našel nobene njegove sledi.’ Kralj Sasan je bil zaradi njega zelo žalosten. Njegova mati pa ni več našla miru in ni mogla potrpeti. Od njegovega odhoda je minilo že dvajset dni.

Tako je bilo z njimi. Kan ma Kan pa je po odhodu iz Bagdada taval v negotovosti in ni vedel, kam naj se obrne. Tri dni je sam hodil po pustinji in ni srečal ne pešca ne jezdeca. Spanec ga je zapustil, njegova nespečnost je bila vse hujša, mislil pa je na družino in domovino. Hranil se je z rastlinjem, pil iz rek in ob opoldanski vročini počival pod drevesi. Nato je s tiste poti zavil na drugo in po njej hodil še tri dni. Četrti dan je zagledal deželo travnatih planjav in ljubkega rastlinja. Napajala se je iz čaš oblakov ob petju grlic in golobov, zato so njeni griči ozeleneli in njene ravnice postale prijetne. Kan ma Kan se je spomnil očetove dežele in pod težo svojih čustev izrekel:

Odšel sem v upanju, da se vrnem, a ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Izgnan sem iz svoje domovine in nisem našel načina, da odvrnem to, kar me je doletelo. Ko je končal pesem, je pojedel nekaj rastlinja, opravil obredno umivanje, zmolil predpisano molitev in sedel k počitku. Ves dan je ostal na tistem kraju. Ko je prišla noč, je zaspal in spal do polnoči, nato pa se je prebudil in zaslišal človeški glas, ki je pel te verze:

Življenje je le to, da uzreš bleščeč nasmeh in jasni obraz tiste, ki jo ljubiš. Smrt je lažja od zavračanja ljubljene, ki me niti kot nočna prikazen ne obišče. Kako veseli so družabniki, ko se zberejo in sta med njimi ljubljena in ljubimec! Še posebno spomladi, med cvetjem, ko čas polepša vse, po čemer hitijo. O pivec rujnega vina, uživaj, kar vidiš: okrašeno zemljo in tekočo vodo! Ko je Kan ma Kan slišal te verze, se je v njem prebudila žalost. Solze so mu tekle po licih kakor potoki in srce mu je zajel plamen. Vstal je, da bi pogledal, kdo izreka te besede, vendar v nočni temi ni videl nikogar. Prevzel ga je nemir, zato se je spustil na dno doline in stopil ob rečni breg. Zaslišal je, kako neznanec globoko vzdihuje in izreka te verze:

Če v ljubezni skrivaš strah, na dan ločitve pusti solzam prosto pot. Mene in moje ljube vežejo zaveze ljubezni, zato bom vse življenje hrepenel po njih. Moje srce najde mir pri Tajmu in sapica iz Tajma me vznemiri, kadar prinese hrepenenje. O Sad, ali se gospa z gleženjskimi obročki po naši ločitvi še spominja najine zaveze in obljube? Se bodo noči združitve kdaj vrnile in naju spet zbrale, da si poveva, kaj sva prestala? Rekla je: ‘Od hrepenenja si očaran nad nami.’ Odgovoril sem ji: ‘Koliko zaljubljencev si že očarala, Bog naj te varuje!’ Naj Bog mojim očem odreče uživanje v njeni lepoti, če so po njenem odhodu okusile sladkost spanca. O žgoča bolečina v mojem srcu, zanjo ne poznam zdravila razen združitve in poljuba njenih ust! Ko je Kan ma Kan še drugič slišal pesem istega glasu, ne da bi videl pevca, je spoznal, da je tudi ta zaljubljenec, ki mu preprečujejo priti do ljubljene. Rekel si je: ‘Morda se srečava in drug drugemu potoživa svoje gorje. Vzel ga bom za družabnika v tujini.’ Nato se je odkašljal in zaklical: ‘Ti, ki hodiš po mračni noči, približaj se mi in mi povej svojo zgodbo! Morda ti bom lahko pomagal v tvoji nesreči.’ Ko je neznanec slišal te besede, je odgovoril: ‘Ti, ki me kličeš in poslušaš moje pesmi, kdo si med vitezi? Si človek ali džin? Pohiti z odgovorom, preden se ti približa smrt! Že dvajset dni hodim po tej pustinji, pa nisem videl nikogar in nisem slišal drugega glasu kakor tvojega.’ Ko je Kan ma Kan slišal te besede, si je dejal: ‘Njegova zgodba je kakor moja, saj tudi jaz že dvajset dni hodim, ne da bi slišal človeški glas.’ Neznanec pa mu je rekel: ‘Če si džin, pojdi v miru. Če si človek, počakaj, da se zdani in noč odnese svojo temo.’ Ko je napočilo jutro, ga je Kan ma Kan zagledal in videl, da je Arabec iz puščave. Stopil je k njemu in ga pozdravil. Beduin mu je vrnil pozdrav ter ga sprejel prijazno in spoštljivo, vendar ga je zaničeval, ko je videl njegovo mladost in siromašni videz. Rekel mu je: ‘Mladenič, iz katerega ljudstva si? Kateremu arabskemu rodu pripadaš? Zakaj hodiš ponoči? To je vendar početje junakov. Ponoči si govoril z menoj tako, kakor govori le pogumen vitez in bojevnik, ki se ne ustraši spopada. Zdaj si v mojih rokah, a zaradi tvoje mladosti se te bom usmilil. Vzel te bom za spremljevalca in pri meni boš opravljal služabniška dela.’

Ko je Kan ma Kan po njegovih lepih pesmih slišal te grobe besede, je spoznal, da ga zaničuje in si ga hoče podrediti. Zato mu je blago rekel: ‘O ponos Arabcev, pustiva mojo mladost in to, da naj bi ti služil. Povej mi raje, zakaj ponoči hodiš po pustinji in izrekaš pesmi. Kaj te je gnalo v to?’ Odgovoril je: ‘Poslušaj, fant. Sem Sabah ibn Ramah ibn Hamam in moje ljudstvo pripada Arabcem iz Šama. Imam sestrično po imenu Nadžma; vsakogar, ki jo vidi, doleti sreča. Oče mi je umrl in odraščal sem pri stricu, Nadžminem očetu. Ko sva oba odrasla, jo je skril pred menoj, ker je videl, da sem reven in imam malo premoženja. Pripeljal sem k njemu ugledne Arabce in poglavarje plemen. Ker ga je bilo pred njimi sram, je privolil, da se poročim z njo, vendar mi je postavil pogoj: petdeset konj, petdeset kamel, deset sužnjev, deset suženj, petdeset tovorov pšenice in prav toliko ječmena. Naložil mi je breme, ki ga ne morem nositi, in zahteval previsok poročni dar. Zato potujem iz Šama v Irak. Že dvajset dni nisem videl nikogar razen tebe. Namenjen sem v bagdadsko deželo, kjer bom prežal na bogate trgovce, ki bodo odhajali iz mesta. Šel bom za njimi, jim pobral premoženje, pobil njihove može ter odgnal njihove kamele in tovore. Kdo pa si ti?’ Kan ma Kan je odgovoril: ‘Moja zgodba je kakor tvoja, le da je moja bolezen hujša od tvoje. Moja sestrična je namreč kraljeva hči. Njeni družini ne bi zadostovalo to, kar si naštel, in s čim takim ne bi bila zadovoljna.’ Sabah je dejal: ‘Najbrž si nor ali pa si od silne ljubezni izgubil pamet. Kako naj bo tvoja sestrična kraljeva hči, ko pa na tebi ni niti sledu kraljevskega rodu in si navaden revež?’ Odgovoril je: ‘O edinstveni med Arabci, ne čudi se takim preobratom časa. Če hočeš pojasnilo, sem Kan ma Kan, sin sultana Dava al Makana, sina kralja Omarja an Numana, gospodarja Bagdada in dežele Horasan. Čas mi je storil krivico in kralj Sasan je prevzel sultansko oblast. Skrivaj sem zapustil Bagdad, da me nihče ne bi videl. Dvajset dni sem potoval po tej deželi in nisem srečal nikogar razen tebe. Tvoja zgodba je kakor moja in tvoja želja je podobna moji.’

Ko je Sabah slišal te besede, je vzkliknil: ‘O, kakšna sreča! Dosegel sem, kar sem si želel! Danes nimam boljšega plena od tebe. Potomec kraljev si, četudi si oblečen kakor revež. Tvoja družina te gotovo ne bo zapustila in ko bo izvedela, kje si, te bo odkupila s svojim bogastvom. Obrni se, fant moj, da ti zvežem roke za hrbtom, in hodi pred menoj!’ Kan ma Kan je rekel: ‘Ne stori tega, arabski brat. Moji sorodniki me ne bodo odkupili ne s srebrom ne z zlatom. Reven sem in nimam ne malo ne veliko. Opusti tako ravnanje in me sprejmi za tovariša. Zapustiva Irak in pohajkujva po svetu. Morda si pridobiva poročni dar in doto ter si pri svojih sestričnah zasluživa poljube in objeme.’ Ko je Sabah to slišal, se je razjezil in še bolj razvnel. Rekel mu je: ‘Gorje ti! Mi boš ugovarjal, ti najpodlejši pes? Obrni se, da te zvežem, sicer te bom hudo kaznoval!’ Kan ma Kan se je nasmehnil in dejal: ‘Kako naj se pustim zvezati? Mar nimaš občutka za pravičnost? Se ne bojiš posmeha Arabcev, ker bi mladeniča ponižal in zasužnjil, ne da bi ga preizkusil na bojišču in ugotovil, ali je vitez ali strahopetec?’ Sabah se je zasmejal in rekel: ‘Za božjo voljo, kakšno čudo! Po letih si še fant, a tvoje besede so velike, kajti tako govori le junak, vajen spopadov.’ Kan ma Kan je odgovoril: ‘Če me hočeš ujeti in vzeti za služabnika, bi bilo pravično, da odložiš orožje, si olajšaš oblačila in se spoprimeš z menoj. Kdor drugega vrže na tla, bo dosegel svoj namen in si ga vzel za slugo.’ Sabah se je zasmejal in dejal: ‘Mislim, da tako veliko govoriš le zato, ker se bliža tvoja smrt.’ Odvrgel je orožje, spodvihal robove oblačila in stopil h Kan ma Kanu. Zgrabila sta se in beduin je spoznal, da ga mladenič po moči prekaša kakor velikanska utež drobceno merico. Pogledal je, kako trdno mu noge stojijo na tleh, in videl, da sta kakor dva minareta na čvrstih temeljih ali dve neomajni gori. Spoznal je, da mu ni kos, in obžaloval, da se je z njim spustil v rokoborbo. Rekel si je: ‘Ko bi se bil z njim bojeval z orožjem!’ Kan ma Kan ga je trdno zgrabil in stresel, da se mu je zazdelo, kakor da se mu drobovje trga v trebuhu. Zakričal je: ‘Nehaj, fant!’ Toda mladenič se ni zmenil za njegove besede. Dvignil ga je s tal in ga odnesel proti reki. Sabah je zaklical: ‘O junak, kaj nameravaš storiti z menoj?’ Odgovoril je: ‘Vreči te nameravam v to reko. Odnesla te bo v Tigris, Tigris te bo odnesel v reko Isa, ta v Evfrat, Evfrat pa te bo naplavil v tvojo deželo. Tvoji ljudje te bodo videli in prepoznali ter spoznali tvojo plemenitost in iskrenost tvoje ljubezni.’ Sabah je zavpil: ‘O vitez planjav, ne ravnaj kakor hudobneži! Izpusti me pri življenju svoje sestrične, kraljice lepotic!’ Kan ma Kan ga je spustil na tla. Ko je Sabah videl, da je prost, je šel po svoj ščit in meč ter ju vzel v roke. Začel je premišljevati, kako bi ga napadel. Kan ma Kan je uganil njegove misli in mu rekel: ‘Vem, kaj imaš v srcu, zdaj ko si vzel meč in ščit. Pomislil si, da v rokoborbi nisi dovolj močan, če pa bi jezdil konja, bi me lahko napadel z mečem. Dovolil ti bom, kar želiš, da ti v srcu ne ostane noben izgovor. Daj mi ščit in me napadi z mečem. Ali boš ti ubil mene ali pa jaz tebe.’ Sabah mu je vrgel ščit, izvlekel meč in planil nad Kan ma Kana. Ta je prijel ščit z desnico in se z njim branil. Sabah je udarjal po njem in govoril: ‘Samo še ta odločilni udarec!’ Kan ma Kan pa ga je prestregel, da je šel v prazno. Sam ni imel ničesar, s čimer bi lahko udaril. Sabah ga je še naprej napadal z mečem, dokler se mu roka ni utrudila. Ko je Kan ma Kan opazil, da mu moč peša in odločnost popušča, je planil nadenj, ga stresel in vrgel na tla. Zvezal mu je roke za hrbtom z jermeni njegovega meča in ga za noge odvlekel proti reki. Sabah je vprašal: ‘Kaj nameravaš storiti z menoj, o vitez našega časa in junak bojišča?’ Odgovoril je: ‘Mar ti nisem povedal, da te bom po reki poslal k tvojim ljudem, da jih ne bo skrbelo zate in ne boš zamudil poroke s svojo sestrično?’ Sabah je obupal, zajokal in zakričal: ‘Ne stori tega, o vitez našega časa! Vzemi me za enega svojih služabnikov!’ Nato so se mu ulile solze in izrekel je ta dva verza:

Odšel sem od svojih domačih; o, kako dolga je moja tujina! Ko bi le vedel, ali bom umrl daleč od doma. Umrl bom, moji domači pa ne bodo vedeli, kje so me ubili; v tujini bom ugasnil, ne da bi obiskal ljubljeno. Kan ma Kan se ga je usmilil in ga izpustil, potem ko je od njega dobil trdne obljube in prisege, da ga bo spremljal na poti in mu bo dober tovariš. Sabah mu je hotel poljubiti roko, vendar mu tega ni dovolil. Beduin je nato vstal, odprl svojo torbo, iz nje vzel tri ječmenove kruhke in jih položil pred Kan ma Kana. Sedel je z njim na rečni breg in skupaj sta jedla. Nato sta opravila obredno umivanje, molila in sedla ter se pogovarjala o preobratih usode, ki sta jih doživela. Kan ma Kan je vprašal beduina: ‘Kam si namenjen?’ Sabah je odgovoril: ‘V tvoje mesto Bagdad. Tam bom ostal, dokler mi Bog ne nakloni poročnega daru.’ Rekel mu je: ‘Pot je pred teboj.’ Beduin se je poslovil od njega in krenil proti Bagdadu. Kan ma Kan pa je vstal in si dejal: ‘O moja duša, kako bi se mogel vrniti reven in brez vsega? Pri Bogu, ne bom se vrnil praznih rok! Če Bog da, mi bo gotovo prišla rešitev.’ Stopil je k reki, se obredno umil in molil. Ko se je poklonil in položil čelo na zemljo, je klical svojega Gospoda: ‘O Bog, ki pošiljaš dež in hraniš črva v skali, prosim te, nakloni mi preživetje s svojo močjo in blagim usmiljenjem!’ S pozdravom je končal molitev, toda vse poti so se mu zdele zaprte. Medtem ko je sedel in se oziral na desno in levo, se je približal jezdec na konju. Sedel je na njegovem hrbtu in pustil vajeti ohlapne. Kan ma Kan se je vzravnal. Čez nekaj časa je jezdec prišel do njega, že skoraj brez sape, saj je imel hudo rano. Ko ga je dosegel, so se mu solze ulile po licih kakor voda iz odprtih mehov. Rekel je Kan ma Kanu: ‘O ponos Arabcev, dokler bom živ, me imej za prijatelja, kajti meni enakega ne boš našel. Daj mi malo vode, čeprav pitje vode ni dobro za rane, zlasti tedaj, ko duša zapušča telo. Če ostanem živ, ti bom dal toliko, da te rešim revščine. Če umrem, pa boš blagoslovljen zaradi svojega dobrega namena.’

Pod jezdecem je bil konj, ob čigar lepoti je človek osupnil in ki ga je jezik komaj zmogel opisati. Noge je imel kakor marmornate stebre in ustvarjen je bil za dan bitke in bojnega vrveža. Ko ga je Kan ma Kan pogledal, ga je prevzela očaranost in dejal si je: ‘Takšnega konja dandanes ni mogoče najti.’ Jezdecu je pomagal na tla, nežno poskrbel zanj in mu dal nekaj požirkov vode. Počakal je, da si je odpočil, nato pa ga vprašal: ‘Kdo ti je to storil?’ Jezdec je odgovoril: ‘Povedal ti bom, kako je bilo v resnici. Sem prekanjen konjski tat; vse življenje kradem konje in jih odvajam podnevi in ponoči. Ime mi je Gasan, nadloga vsakega konja in žrebca. Za tega konja sem slišal v deželi Rum, pri kralju Afridunu. Poimenoval ga je Katul in mu dal vzdevek Norec. Zaradi njega sem odpotoval v Konstantinopel in začel prežati nanj. Medtem ko sem ga tako opazoval, je odšla iz mesta neka starka, ki je med ljudmi Ruma zelo spoštovana in ji v prevarah ni para. Ime ji je Šavahi, gospodarica zvijač. S seboj je imela tega konja in samo deset sužnjev, ki so skrbeli zanj. Namenjena je bila v Bagdad, da bi prišla pred kralja Sasana ter ga prosila za mir in varnost. Odpravil sem se za njimi, ker sem si želel konja. Ves čas sem jim sledil, a nisem mogel priti do njega, saj so ga sužnji skrbno varovali. Ko so prišli v te kraje, me je postalo strah, da bodo vstopili v Bagdad. Medtem ko sem premišljeval, kako naj konja ukradem, se je pred njimi dvignil oblak prahu in zastrل obzorje. Ko se je prah polegel, se je prikazalo petdeset konjenikov, ki so se zbrali, da bi ropali trgovce na poti. Njihov poglavar se imenuje Kahrdaš in je v boju kakor lev, pred katerim so junaki kakor vešče.’ Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto enainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ranjeni jezdec dejal Davu al Makanu: ‘Kahrdaš je planil nad starko in njene spremljevalce, jih obkolil ter udarjal in divjal med njimi. Ni minila niti ura, ko je zvezal vseh deset sužnjev in starko, prevzel konja ter jih ves srečen odpeljal. Rekel sem si: Ves moj trud je šel v nič in nisem dosegel svojega cilja. Nato sem potrpežljivo čakal, da bi videl, kako se bo stvar končala. Ko je starka spoznala, da je ujetnica, je zajokala in rekla Kahrdašu: O pogumni vitez in levji junak, kaj boš s starko in sužnji, ko pa si od konja dobil, kar si hotel? Z blagimi besedami ga je prevarala in mu prisegla, da mu bo privedla konje in živino. Zato je njo in sužnje izpustil, sam pa odšel s svojimi možmi. Sledil sem jim do teh krajev in ga ves čas opazoval. Ko se mi je ponudila priložnost, sem konja ukradel, ga zajahal, iz torbe potegnil bič in ga udaril. Ko so me opazili, so me zasledovali, me obkolili z vseh strani ter me napadli s puščicami in sulicami. Trdno sem se držal na njegovem hrbtu, on pa se je zame bojeval s prednjimi in zadnjimi nogami, dokler me ni ponesel iz njihovega obroča kakor utrinek in izstreljena puščica. Toda med hudim bojem sem dobil nekaj ran. Že tri dni sem na njegovem hrbtu in nisem okusil hrane. Moč me je zapustila in svet mi ne pomeni več veliko. Ti pa si mi izkazal dobroto in usmiljenje. Vidim, da si slabo oblečen in očitno žalosten, vendar se na tebi še kažejo sledovi nekdanjega blagostanja. Kako ti je ime?’ Odgovoril je: ‘Ime mi je Kan ma Kan. Sem sin kralja Dava al Makana, sina kralja Omarja an Numana. Oče mi je umrl in odraščal sem kot sirota. Za njim je oblast prevzel nizkoten mož in postal kralj malih in velikih.’ Nato mu je od začetka do konca povedal svojo zgodbo. Konjski tat, ki se mu je zasmilil, mu je dejal: ‘Iz plemenitega rodu si in tvoja čast je velika. Čaka te pomembna usoda in postal boš najimenitnejši vitez tega časa. Če me lahko dvigneš na konja, sedeš za menoj in me odpelješ v mojo deželo, boš deležen časti na tem svetu in nagrade na sodni dan. Nimam več moči, da bi se sam držal pokonci. Če umrem na poti, boš dobil tega konja, ki ti pripada bolj kakor komurkoli drugemu.’ Kan ma Kan mu je rekel: ‘Pri Bogu, če bi te mogel nesti na ramenih, bi to storil. Če bi bilo moje življenje v mojih rokah, bi ti dal polovico tudi brez tega konja. Sem namreč med tistimi, ki delajo dobro in pomagajo nesrečnim. Dobro delo, storjeno zaradi vzvišenega Boga, zapre sedemdeset vrat nesreče.’ Sklenil je, da ga bo dvignil na konja in se odpravil na pot, zaupajoč Blagemu in Vsevednemu. Mož pa mu je rekel: ‘Počakaj malo.’ Nato je zaprl oči, razprl dlani in dejal: ‘Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed Božji poslanec.’ Pripravil se je na smrt in izrekel te verze:

Ljudem sem delal krivico, blodil po deželah in življenje zapravljal s pitjem vina. Prečkal sem deroče vode, da bi kradel konje, in s hudobnimi dejanji rušil domove. Moje breme je veliko in moj greh težak; Katul je konec vseh mojih prizadevanj. Upal sem, da bom s tem konjem dosegel svoje želje, a moja pot me je izčrpala. Vse življenje sem kradel konje, nazadnje pa je mojo smrt določil Vsemogočni. Moj konec je bil nesreča in trud, da bi si reven tujec, sirota, pridobil preživetje. Ko je končal pesem, je zaprl oči, odprl usta, še zadnjič zajel sapo in zapustil svet. Kan ma Kan mu je izkopal grob in ga pokopal. Nato je konju pogladil obraz in videl, da v posesti kralja Sasana ni njemu enakega. Zatem so mu trgovci prinesli novice o vsem, kar se je med njegovo odsotnostjo zgodilo med kraljem Sasanom in vezirjem Dandanom. Vezir Dandan se je s polovico vojske uprl kralju Sasanu. Prisegli so, da nimajo drugega sultana kakor Kan ma Kana, in Dandan jih je zavezal s prisegami. Z njimi je odšel na indijske in berberske otoke ter v dežele Sudana. Tam so se jim pridružile vojske, velike kakor razburkano morje, ki jim ni bilo videti ne začetka ne konca. Sklenil je, da se bo z vsemi četami vrnil v domovino in pobil vsakogar, ki bi mu nasprotoval. Prisegel je, da vojnega meča ne bo vrnil v nožnico, dokler Kan ma Kan ne postane kralj. Ko je Kan ma Kan izvedel te novice, se je pogreznil v morje misli. Kralj Sasan pa je spoznal, da so se veliki in mali v državi obrnili proti njemu, in se utopil v morju skrbi in bridkosti. Odprl je zakladnice ter med državne veljake razdelil denar in darove. Želel si je, da bi Kan ma Kan prišel k njemu, da bi si z blagostjo in dobroto pridobil njegovo srce ter ga postavil za poveljnika čet, ki so mu še ostale zveste, in tako z njim znova razvnel žerjavico svoje moči.«

Ko je Kan ma Kan od trgovcev izvedel za to novico, se je na svojem konju naglo vrnil v Bagdad. Kralj Sasan je bil ves zmeden in ni vedel, kaj naj stori, tedaj pa je zaslišal, da prihaja Kan ma Kan. Poslal je vse vojake in bagdadske veljake, naj mu gredo naproti. Vse mesto se je zgrnilo predenj in ga pospremilo do palače. Evnuhi so novico sporočili njegovi materi; prihitela je k njemu in ga poljubila med oči. Rekel ji je: »Mati, pusti me, da grem k svojemu stricu, sultanu Sasanu, ki me je zasul z dobrotami in milostjo.« Državni dostojanstveniki niso našli besed, s katerimi bi opisali njegovega konja in njegovega jezdeca, prvaka vseh vitezov. Kralju Sasanu so rekli: »O kralj, še nikoli nismo videli človeka, kakršen je ta.« Nato ga je kralj Sasan prišel pozdravit. Ko je Kan ma Kan videl, da se mu približuje, je vstal, mu poljubil roke in noge ter mu konja ponudil v dar. Kralj ga je prisrčno sprejel in rekel: »Dobrodošel, moj sin Kan ma Kan! Pri Bogu, zaradi tvoje odsotnosti mi je ves svet postal pretesen. Hvala Bogu, da si se srečno vrnil!«

Sultan si je nato ogledal konja, ki mu je bilo ime Katul, in spoznal, da je to tisti konj, ki ga je pred leti videl med obleganjem častilcev križa, ko je bil tam s Kan ma Kanovim očetom Dav al Makanom, ob času, ko so ubili njegovega strica Šarkana. Rekel mu je: »Če bi ga tvoj oče mogel dobiti, bi zanj dal tisoč konj. Zdaj pa se je čast vrnila k tistemu, ki mu pripada. Dar smo sprejeli in ti ga zdaj sami podarjamo. Nihče ga ni bolj vreden kakor ti, saj si prvak vseh vitezov.« Nato je ukazal, naj Kan ma Kanu prinesejo sijajno častno oblačilo in več konj, v palači pa mu je odmeril največše sobane. Spet sta ga obdala čast in veselje. Kralj mu je dal veliko denarja in ga počastil z najvišjimi častmi, saj se je bal, kako se bo končala zadeva z vezirjem Dandanom. Kan ma Kan je bil vesel, ponižanje in sramota pa sta ga zapustila. Šel je v svoje bivališče, stopil k materi in vprašal: »Mati, kako je z mojo sestrično?« Odgovorila je: »Pri Bogu, sinko, tvoja odsotnost me je tako skrbela, da nisem utegnila misliti na tvojo ljubljeno.« Rekel ji je: »Mati, pojdi k njej in jo obišči. Morda mi bo naklonila vsaj pogled.« Odvrnila je: »Hrepenenje po nedosegljivem uklanja vratove mož. Opusti te besede, da te ne pahnejo v pogubo. Ne bom šla k njej in ne bom ji govorila o tem.« Ko je Kan ma Kan slišal materin odgovor, ji je povedal, kaj mu je košarar pravil o starki Zat ad Davahi, ki je prišla v deželo in namerava vstopiti v Bagdad. Rekel je: »Ona je umorila mojega strica in deda. Sramoto moram sprati in se maščevati.« Nato je zapustil mater in se obrnil na staro vlačugo, prekanjeno in zvijačno žensko po imenu Sadana. Potožil ji je o svoji stiski in ljubezni do Kadi fa Kan ter jo prosil, naj gre k njej in jo omehča v njegovo korist. Starka mu je odgovorila: »Poslušam in ubogam.« Odšla je v palačo Kadi fa Kan in ji omehčala srce. Ko se je vrnila, mu je sporočila, da ga Kadi fa Kan pozdravlja in ji je obljubila, da pride k njemu opolnoči. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto dvainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je starka vrnila h Kan ma Kanu in mu povedala, da ga Kadi fa Kan pozdravlja ter ji je obljubila, da pride k njemu opolnoči. Ko je slišal novico, se je razveselil sestričnine obljube. Opolnoči je prišla, zavita v črno svileno ogrinjalo, vstopila k njemu, ga zbudila in rekla: ‘Kako moreš trditi, da me ljubiš, ko pa brez skrbi tako sladko spiš?’ Prebudil se je in odgovoril: ‘Pri Bogu, ti, po kateri hrepeni moje srce, zaspal sem le v upanju, da me v sanjah obišče tvoja podoba.’ Tedaj ga je nežno oštela in mu zapela te verze:

‘Če bi bila resnična tvoja ljubezen, se ne bi predal spanju, ti, ki se hvališ, da poznaš poti ljubezni, nežnosti in strasti. Pri Bogu, bratranec, oči zaljubljenca nikoli ne zaspijo.’ Kan ma Kana je postalo sram. Objela sta se in drug drugemu tožila o bolečini ločitve, silnem hrepenenju in koprnenju. Tako sta ostala, dokler se ni pokazala prva jutranja svetloba in je zasijala zarja. Kan ma Kan je tedaj bridko zajokal, globoko zavzdihnil in zapel te verze:

‘O ti, ki si me po tolikem odklanjanju obiskala, v tvojih ustih so biseri, nanizani v ogrlico. Tisočkrat sem te poljubil, tvoje telo objemal in vso noč pritiskal svoje lice k tvojemu. Dokler naju ni preplašila jutranja luč, kakor rezilo meča, ki blisne iz nožnice.’ Ko je končal pesem, se je Kadi fa Kan poslovila in se vrnila v svoje sobane. Nekaterim služabnicam je razkrila svojo skrivnost. Ena od njih je odšla h kralju Sasanu in mu vse povedala. Kralj je stopil h Kadi fa Kan, potegnil meč in ji hotel odsekati glavo. Tedaj je vstopila njena mati Nuzhat az Zaman in mu rekla: ‘Za božjo voljo, ne stori ji nič hudega! Če ji kaj storiš, se bo novica raznesla med ljudmi in med kralji tega časa ti bo ostala sramota. Kan ma Kan je časten in plemenit človek in ne bi storil ničesar, kar bi mu lahko očitali. Potrpi in ne prenagli se. Po palači in po vsem Bagdadu se je že razvedelo, da je vezir Dandan zbral vojske iz vseh dežel in jih pripeljal, da bi Kan ma Kana postavile za kralja.’ Odgovoril ji je: ‘Spravil ga bom v takšno nesrečo, da ga ne bodo hotela nositi tla niti ga ne bo hotelo pokrivati nebo. Prijazno sem ga sprejel in obdaril samo zaradi svojih podložnikov, da se ne bi obrnili k njemu. Boš že videla, kaj se bo zgodilo.’ Nato jo je zapustil in odšel urejat zadeve svojega kraljestva.

Toliko o kralju Sasanu. Kan ma Kan pa je naslednjega dne stopil k materi in ji rekel: ‘Mati, sklenil sem, da bom hodil na roparske pohode, prestrezal popotnike ter si prignal konje, živino, sužnje in mameluke. Ko bom imel veliko bogastva in si bom izboljšal položaj, bom strica Sasana zaprosil za roko Kadi fa Kan.’ Rekla mu je: ‘Sinko, tuje premoženje ne leži brez varstva. Branijo ga udarci mečev in sunki sulic ter možje, ki lovijo leve in leoparde.’ Kan ma Kan ji je odgovoril: ‘Od svoje namere ne odstopim, dokler me ne doleti smrt.’ Nato je poslal starko h Kadi fa Kan, naj ji pove, da se odpravlja na pot, da bi ji priskrbel ženitovanjsko darilo, ki je bo vredno. Starki je rekel: ‘Vrni se mi z njenim odgovorom.’ Odgovorila je: ‘Poslušam in ubogam.’ Šla je k njej in se vrnila z odgovorom: ‘Opolnoči bo pri tebi.’ Od nemira je ostal buden do polnoči, ko je nenadoma vstopila in rekla: ‘Naj bo moja duša odkupnina za tvoje bedenje.’ Vstal ji je naproti in rekel: ‘Ti, po kateri hrepeni moje srce, naj te moja duša obvaruje vsega hudega.’ Nato ji je povedal, kaj je sklenil, in zajokala je. Rekel ji je: ‘Ne joči, sestrična. Njega, ki nama je namenil ločitev, prosim, naj nama milostno nakloni ponovno srečanje in srečno zvezo.’

Kan ma Kan se je nato pripravil na pot, stopil k materi in se poslovil od nje. Šel je iz palače, si opasal meč, nadel turban in si zakril spodnji del obraza. Zajahal je svojega konja Katula in se, lep kakor polna luna, podal po mestnih ulicah do bagdadskih vrat. Tam je zagledal svojega tovariša Sabaha ibn Rabaha, ki je prav tako odhajal iz mesta. Ko ga je Sabah opazil, je pritekel k njegovemu stremenu in ga pozdravil. Kan ma Kan mu je odzdravil, Sabah pa je rekel: ‘Brat moj, kako si prišel do tega konja in tolikšnega bogastva, ko pa jaz še vedno nimam ničesar razen svojega meča?’ Kan ma Kan mu je odgovoril: ‘Lovec se vrne s plenom, kakršnega si je namenil uloviti. Uro po najinem slovesu se mi je nasmehnila sreča. Bi šel z menoj, mi bil iskren tovariš in z menoj prepotoval to puščavo?’ Odgovoril je: ‘Pri Gospodu Kabe, odslej te bom klical samo še moj gospodar.’ Nato je stekel pred konja z mečem na ramenu in torbo na hrbtu. Štiri dni sta potovala po pustinji, jedla gazele, ki sta jih ulovila, in pila vodo iz studencev. Petega dne sta prišla na visok grič. Pod njim so se razprostirali pašniki, polni kamel, ovac, goveda in konj, ki so prekrivali vzpetine in ravnice, njihovi mladiči pa so se igrali okoli staj. Ko je Kan ma Kan to videl, ga je preplavilo veselje in srce mu je zaigralo. Sklenil je, da se bo bojeval in si prilastil kamele. Sabahu je rekel: ‘Spustiva se k temu bogastvu, ki sameva brez gospodarjev. Zanj se bova bojevala z vsakomer, ki pride, naj bo od blizu ali od daleč, dokler si ne izboriva svojega deleža.’ Sabah je odgovoril: ‘Moj gospodar, lastnikov je silna množica. Med njimi so junaki, vitezi in hrabri možje. Če svoje življenje vrževa v tako strašno nevarnost, nama bo trda predla.’ Kan ma Kan se je zasmejal in spoznal, da je njegov tovariš strahopetec. Pustil ga je na griču in se spustil po pobočju, odločen, da plane na plen, ter si prepeval te verze:

‘Mi smo rod Numanov, možje visokih stremljenj, gospodje, ki udarjajo po vrhovih. Ko bojni vihar završijo nad nami, se nemudoma postavimo v njegove vrste. Med nami revež mirno spi in ne vidi grdega obraza pomanjkanja. Sam pa upam na pomoč Gospodarja vseh kraljestev, Stvarnika vseh duš.’ Nato je kakor razjarjen kamelji samec planil med živino in pognal predse vse kamele, govedo, ovce in konje. Sužnji so prihiteli nadenj z bleščečimi meči in dolgimi sulicami. Na čelu jim je jezdil turški vitez, silovit bojevnik, vešč vihtenja temnih suličnih drogov in svetlih mečev. Planil je nad Kan ma Kana in mu zavpil: ‘Gorje ti! Če bi vedel, čigavo je to premoženje, ne bi storil česa takega. Vedi, da pripada romejski četi in čerkeški družbi samih mrkih junakov. Sto vitezov jih je in nobenega sultana več ne ubogajo. Ukradli so jim konja in prisegli so, da ne odidejo od tod, dokler ga ne dobijo nazaj.’ Ko je Kan ma Kan to slišal, je zaklical: ‘Tukaj je konj, ki ga iščete in zaradi katerega bi se radi bojevali z menoj! Stopite vsi predme in storite, kar vas je volja!’ Nato je zakričal med Katulovimi ušesi in kakor pošast planil nadnje. Obrnil se je proti vitezu in ga tako silovito prebodel, da mu je iztrgal ledvice. Nato se je obrnil proti drugemu, tretjemu in četrtemu ter jim vzel življenje. Sužnje je zgrabil strah. Rekel jim je: ‘Sinovi vlačug, poženite živino in konje, sicer bom konico svoje sulice obarval z vašo krvjo!’ Pognali so črede in se odpravili. Sabah se je tedaj spustil k njemu, veselo kričal in se neizmerno radoval. Nenadoma pa se je dvignil oblak prahu in zastrnil obzorje. Izpod njega se je prikazalo sto vitezov, podobnih mrkim levom. Ko jih je Sabah zagledal, je zapustil ravnico, pobegnil na grič in od tam opazoval boj. Rekel si je: ‘Jaz sem vitez samo pri igri in šali.’ Sto vitezov pa je obkrožilo Kan ma Kana in ga obdalo z vseh strani. Eden je stopil predenj in vprašal: ‘Kam pelješ to premoženje?’ Kan ma Kan mu je odgovoril: ‘Pridi in se bojuj! Vedi, da ga brani mogočen lev, plemenit junak in meč, ki prereže vse, kamor zamahne.’

Ko je vitez slišal te besede, si ga je ogledal in videl, da je pred njim bojevnik, podoben silnemu levu, a z obrazom kakor polna luna. Ta vitez je bil poveljnik stoterice in mu je bilo ime Kahrdaš. Ob pogledu na Kan ma Kana, ki je poleg popolne viteške spretnosti premogel še izredno lepoto, se je spomnil svoje ljubljene Fatin, saj ji je bil mladenič podoben. Fatin je bila ena najlepših žensk. Bog ji je naklonil toliko lepote, ljubkosti in plemenitih lastnosti, da jih jezik ni mogel opisati in so prevzele vsako srce. Vitezi njenega ljudstva so se bali njene moči in junaki tiste dežele so trepetali pred njo. Prisegla je, da se poroči samo s tistim, ki jo premaga. Med njenimi snubci je bil tudi Kahrdaš. Očetu je rekla: ‘Nihče se mi ne sme približati, razen tistega, ki me premaga na bojišču, v spopadu s sulicami.’ Ko je Kahrdaš to izvedel, se je ustrašil boja z dekletom in sramote, ki bi ga lahko doletela. Eden njegovih zaupnikov mu je rekel: ‘Tvoja lepota je popolna. Četudi bi bila močnejša od tebe, jo boš premagal, če se spopadeš z njo. Ko bo namreč zagledala tvojo lepoto, se ti bo vdala in boš njen gospodar. Saj veš, da ženske hrepenijo po moških.’ Toda Kahrdaš ni hotel v boj z njo in je vztrajal pri svoji odločitvi, dokler se mu ni pripetilo to srečanje s Kan ma Kanom. Pomislil je, da je pred njim njegova ljubljena Fatin, ki se je zaljubila vanj, ko je slišala o njegovi lepoti in pogumu. Stopil je h Kan ma Kanu in rekel: ‘Gorje ti, Fatin! Prišla si mi pokazat svoj pogum. Stopi s konja, da se pogovorim s teboj. To živino sem nagrabil in vitezom ter junakom zapiral poti samo zaradi tvoje neprimerljive lepote. Poroči se z menoj, pa ti bodo služile kraljevske hčere in boš kraljica teh dežel.’

Ko je Kan ma Kan slišal te besede, je v njem vzplamtela jeza. Rekel je: ‘Gorje ti, pes tuje krvi! Pusti Fatin in svoje blodnje ter pridi na sulice in meče. Kmalu boš obležal v prahu!’ Nato je zavrtel konja, se pognal naprej in ga izzval na boj. Kahrdaš je videl, da ima pred seboj pogumnega viteza in silovitega junaka. Spoznal je svojo zmoto, kajti na mladeničevih licih je opazil temen puh, podoben mirti, ki poganja med rdečimi vrtnicami. Svojim možem je rekel: ‘Naj eden od vas plane nadenj in mu pokaže oster meč ter prožno sulico! Vedite, da je sramota, če se množica bojuje proti enemu, pa četudi bi na konici njegove sulice gorel plamen.’ Tedaj je nadenj planil vitez na črnem konju z belimi nogami in belo liso na čelu, kakor srebrn dirham. Konj je osupnil razum in očaral pogled, kakor je o njem dejal pesnik:

‘Prišel je k tebi žrebec, ki se ves radosten spušča v boj in v diru meša zemljo z nebom. Kakor da ga je jutro udarilo po čelu, on pa se mu je maščeval in zabredel v njegovo drobovje.’ Vitez je napadel Kan ma Kana in nekaj časa sta krožila drug okoli drugega ter izmenjavala udarce, ki so begali misli in slepili oči. Toda Kan ma Kan ga je prehitel z junaškim zamahom, ki mu je presekal turban in čelado. Zvrnil se je s konja kakor kamela, ki se zgrudi. Nato so ga napadli drugi, tretji, četrti in peti, a z vsemi je opravil kakor s prvim. Preostali so planili nadenj, vse bolj nemirni in razjarjeni. Ni minila niti ura, ko jih je vse pobral s konico svoje sulice. Ko je Kahrdaš videl, kaj se dogaja, se je zbal smrti. Vendar se je imel za neomajnega junaka in verjel, da mu med vitezi ni para. Kan ma Kanu je rekel: ‘Odpovedujem se tvoji krvi in maščevanju za svoje tovariše. Vzemi si premoženja, kolikor hočeš, in pojdi svojo pot. Zaradi tvoje čudovite srčnosti se te je moje srce usmililo; bolje je, da ostaneš živ.’ Kan ma Kan mu je odvrnil: ‘Naj ti nikoli ne zmanjka plemenitosti, toda opusti te besede! Reši si življenje in se ne boj očitkov. Ne slepi se, da boš dobil plen nazaj, temveč poišči varno pot, po kateri boš odnesel celo kožo.’

Kahrdaša je tedaj prevzela silna jeza, ki ga je gnala v pogubo. Kan ma Kanu je rekel: ‘Gorje ti! Če bi vedel, kdo sem, si sredi bojišča ne bi drznil tako govoriti. Pozanimaj se o meni! Jaz sem siloviti lev, znan pod imenom Kahrdaš, ki je oplenil mogočne kralje, prestrezal vse popotnike in si jemal blago trgovcev. Konj, ki ga jezdiš, je tisti, ki ga iščem. Povej mi, kako si prišel do njega in si ga prilastil.’ Odgovoril je: ‘Vedi, da je na tem konju jezdila stara ženska, namenjena k mojemu stricu, kralju Sasanu. Z njo imamo neporavnane račune zaradi mojega deda, kralja Omarja an Numana, in mojega strica, kralja Šarkana.’ Kahrdaš je vprašal: ‘Gorje ti, naj ostaneš brez matere! Kdo pa je tvoj oče?’ Rekel je: ‘Vedi, da sem Kan ma Kan, sin Dav al Makana, sina Omarja an Numana.’ Ko je Kahrdaš slišal te besede, je rekel: ‘Potem se ni čuditi tvoji popolnosti, v kateri sta združeni viteška spretnost in lepota.’ Nato je dodal: ‘Pojdi v miru. Tvoj oče je bil plemenit in dobrotljiv mož.’ Kan ma Kan mu je odvrnil: ‘Pri Bogu, ne bom ti izkazoval spoštovanja, ti nizkotnež!’ Beduin se je razjezil in oba sta planila drug proti drugemu, da so konji polegli ušesa in dvignili repe. Tako silovito sta se spopadala, da se je vsakemu zdelo, da se je nebo razklalo. Bojevala sta se kakor ovna, ki se zaletavata z rogovi, in drug proti drugemu usmerjala sunke sulic. Kahrdaš je poskusil Kan ma Kana prebosti, toda ta se je izmaknil, se obrnil in ga sunil v prsi, da mu je konica sulice pogledala iz hrbta. Nato je zbral konje in plen ter zavpil sužnjem: ‘Poženite črede in hitro naprej!’ Tedaj se je Sabah spustil z griča, prišel h Kan ma Kanu in rekel: ‘Odlično, vitez našega časa! Molil sem zate in moj Gospod je uslišal mojo molitev.’ Sabah je nato Kahrdašu odsekal glavo. Kan ma Kan se je zasmejal in mu rekel: ‘Gorje ti, Sabah! Mislil sem, da si vitez boja in spopadov.’ Sabah je odgovoril: ‘Ne pozabi svojega služabnika pri delitvi plena. Morda se bom z njim lahko poročil s svojo sestrično Nadžmo.’ Rekel mu je: ‘Dobil boš svoj delež, le skrbno varuj plen in sužnje.’

Kan ma Kan se je nato napotil proti domu. Potoval je noč in dan, dokler ni zagledal Bagdada. Vsi vojaki so izvedeli zanj in videli plen ter bogastvo, ki ga je pripeljal, pa tudi Kahrdaševo glavo na Sabahovi sulici. Trgovci so jo prepoznali, se razveselili in rekli: ‘Bog je ljudi rešil tega razbojnika!’ Čudili so se njegovi smrti in blagoslavljali njegovega morilca. Bagdadčani so prihajali h Kan ma Kanu zaradi novic o njegovih dejanjih. Vsi možje so ga spoštovali in se ga bali, pred njim so trepetali vitezi in junaki. Svoj plen je prignal do palače in pri njenih vratih zasadil sulico s Kahrdaševo glavo. Ljudem je delil darove, konje in kamele. Bagdadčani so ga vzljubili in njihova srca so se nagnila k njemu. Nato se je obrnil k Sabahu in mu odmeril prostorno bivališče. Sam je stopil k materi in ji povedal, kaj se mu je zgodilo na poti. Novica o njem je prišla tudi do kralja. Ta je vstal s svojega sedeža, se umaknil s svojimi zaupniki in jim rekel: ‘Razkriti vam hočem svojo skrivnost in vam povedati, kaj skrivam v srcu. Vedite, da bo Kan ma Kan kriv, če nas bodo izgnali iz teh krajev. Ubil je Kahrdaša, za katerim stojijo plemena Kurdov in Turkov. Zaradi njega nam preti poguba, najbolj pa se bojimo njegovih sorodnikov. Saj veste, kaj je storil vezir Dandan. Pozabil je na mojo dobroto in vse, kar sem zanj storil, ter prelomil prisego zvestobe. Izvedel sem, da je zbral vojske iz vseh dežel in namerava Kan ma Kana postaviti za sultana, ker je sultanat pripadal njegovemu očetu in dedu. Nobenega dvoma ni, da me bo ubil.’

Ko so njegovi zaupniki slišali te besede, so mu rekli: ‘O kralj, ni tako mogočen. Če ne bi vedeli, da si ga ti vzgojil, mu nihče med nami ne bi namenil niti pogleda. Vedi, da smo ti na voljo. Če želiš njegovo smrt, ga bomo ubili, in če želiš, da odide, ga bomo odstranili.’ Kralj jim je odgovoril: ‘Najbolje je, da ga ubijemo, vendar se morate prej zavezati s prisego.’ Prisegli so torej, da bodo ubili Kan ma Kana. Ko bo vezir Dandan prišel in izvedel za njegovo smrt, mu bo zmanjkalo moči za uresničitev njegove namere. Ko so kralju dali besedo in prisego, jih je bogato počastil, nato pa odšel v svoje sobane. Poglavarji so se razšli, vojaki pa so opustili premike in čakali, kaj se bo zgodilo, saj so videli, da je večina vojske z vezirjem Dandanom. Novica je prišla do Kadi fa Kan in jo navdala s hudo žalostjo. Poslala je po starko, ki ji je navadno prinašala novice od bratranca. Ko je prišla, ji je naročila, naj gre k njemu in mu sporoči, kaj se pripravlja. Starka je odšla h Kan ma Kanu in ga pozdravila. Razveselil se je je, ona pa mu je povedala novico. Ko jo je slišal, je rekel: ‘Pozdravi mojo sestrično in ji povej: Zemlja pripada Bogu, mogočnemu in vzvišenemu, in daje jo v dediščino tistemu od svojih služabnikov, ki ga sam izbere. Kako lepo je povedal pesnik:

Vsa oblast je Božja. Kdor doseže, kar si želi, ga Njegova moč lahko spet zatre in od njega terja odgovor. Če bi meni ali komurkoli drugemu pripadala za prst zemlje, bi bila oblast deljena.’ Starka se je vrnila k njegovi sestrični, ji povedala, kaj je rekel, in ji sporočila, da je ostal v mestu. Kralj Sasan pa je čakal, da Kan ma Kan odide iz Bagdada, da bi za njim poslal morilce. Naneslo je, da se je odpravil na lov, z njim pa je šel Sabah, ki ga ni zapustil ne podnevi ne ponoči. Ulovil je deset gazel. Med njimi je bila ena s temno obrobljenimi očmi, ki se je ves čas ozirala levo in desno, zato jo je izpustil. Sabah ga je vprašal: ‘Zakaj si izpustil to gazelo?’ Kan ma Kan se je zasmejal, izpustil še preostale in rekel: ‘Plemenito je izpustiti gazele, ki imajo mladiče. Tista se je ozirala zato, ker ima mladiče. Zato sem jo izpustil, njej v čast pa še vse druge.’ Sabah mu je rekel: ‘Izpusti še mene, da grem k svoji družini.’ Kan ma Kan se je zasmejal in ga s topim koncem sulice udaril v prsi, da je padel na tla in se zvijal kakor kača.

Ko sta bila tako zatopljena vase, se je nenadoma dvignil oblak prahu in iz njega so se prikazali dirjajoči konji s hrabrimi vitezi. Nekateri so namreč kralju Sasanu sporočili, da je Kan ma Kan odšel na lov. Kralj je zato poslal dajlamskega emirja po imenu Džami z dvajsetimi vitezi, jim dal denar in jim ukazal, naj Kan ma Kana ubijejo. Ko so se mu približali, so planili nadenj, on pa nadnje in vse do zadnjega pobil. Tudi kralj Sasan je zajahal in se odpravil za vojaki. Ko jih je dohitel, jih je našel mrtve. Osupel se je obrnil nazaj, toda njihovi sorodniki so ga zgrabili in čvrsto zvezali. Kan ma Kan je medtem zapustil tisti kraj, z njim pa je šel beduin Sabah. Med potjo je zagledal mladeniča pred hišnimi vrati in ga pozdravil. Mladenič mu je odzdravil, nato vstopil v hišo in prinesel dve skledi: v eni je bilo mleko, v drugi pa tharid, jed iz kruha in mesa, ob robovih katere se je lesketalo stopljeno maslo. Skledi je postavil pred Kan ma Kana in rekel: ‘Počasti nas in jej našo hrano.’ Toda Kan ma Kan ni hotel jesti. Mladenič ga je vprašal: ‘Kaj ti je, mož, da ne ješ?’ Odgovoril je: ‘Zavezuje me zaobljuba.’ Mladenič je vprašal: ‘Zakaj si se zaobljubil?’ Kan ma Kan je rekel: ‘Vedi, da mi je kralj Sasan krivično in nasilno odvzel kraljestvo, ki je pred menoj pripadalo mojemu očetu in dedu. Po očetovi smrti si ga je prisvojil s silo, mene pa zaradi moje mladosti ni upošteval. Zato sem se zaobljubil, da ne bom jedel nikogaršnje hrane, dokler si ne ohladim srca z maščevanjem nad svojim sovražnikom.’ Mladenič mu je rekel: ‘Veseli se, kajti Bog ti je omogočil izpolniti zaobljubo! Vedi, da je zaprt tukaj blizu, in mislim, da bo kmalu umrl.’ Kan ma Kan je vprašal: ‘V kateri hiši je zaprt?’ Odgovoril je: ‘V tisti stavbi z visoko kupolo.’ Kan ma Kan je pogledal proti visoki kupoli in videl, kako ljudje vstopajo ter udarjajo Sasana, ki okuša grenke muke smrti. Vstal je, šel do stavbe in si ogledal, kaj se dogaja v njej. Nato se je vrnil na svoje mesto, sedel k jedi in pojedel, kolikor je mogel. Preostalo meso je spravil v popotno torbo in ostal tam, dokler se ni znočilo in je mladenič, ki ga je pogostil, zaspal.

Kan ma Kan je nato odšel k stavbi s kupolo, v kateri je bil Sasan. Okoli nje so bili psi čuvaji. Eden je skočil proti njemu, a mu je vrgel kos mesa iz svoje torbe. Tako je psom metal meso, dokler ni prišel do stavbe in se prebil do kralja Sasana. Položil mu je roko na glavo. Kralj je glasno vprašal: ‘Kdo si?’ Odgovoril je: ‘Jaz sem Kan ma Kan, ki si ga skušal ubiti. Bog te je ujel v past tvojih lastnih naklepov. Mar ti ni bilo dovolj, da si si prilastil moje kraljestvo, kraljestvo mojega očeta in deda, da si me skušal še umoriti?’ Sasan je s krivimi prisegami zatrjeval, da ga ni skušal ubiti in da te besede niso resnične. Kan ma Kan mu je odpustil in rekel: ‘Pojdi za menoj.’ Odgovoril je: ‘Tako sem slaboten, da ne morem narediti niti koraka.’ Kan ma Kan je rekel: ‘Če je tako, bova vzela dva konja, ju zajahala in se odpravila v pustinjo.’ Storil je, kakor je rekel. S Sasanom sta zajahala in jezdila do jutra, nato pa opravila jutranjo molitev in nadaljevala pot. Potovali so, dokler niso prišli do vrta. Sedli so vanj in se pogovarjali. Kan ma Kan je nato stopil k Sasanu in ga vprašal: ‘Je v tvojem srcu ostalo še kaj, zaradi česar me sovražiš?’ Sasan je odgovoril: ‘Ne, pri Bogu.’ Dogovorili so se, da se vrnejo v Bagdad. Beduin Sabah je rekel: ‘Pohitel bom pred vama in ljudem sporočil veselo novico.’ Pohitel je naprej ter razveselil žene in može. Ljudje so jim prišli naproti z bobni in piščalmi. Prikazala se je tudi Kadi fa Kan, svetla kakor polna luna v najtemnejši noči. Kan ma Kan jo je pozdravil. Duše so hrepenele po dušah in telesa po telesih. Ljudje niso govorili o ničemer drugem kakor o Kan ma Kanu. Vitezi so pričali, da je najpogumnejši mož svojega časa, in govorili: ‘Nihče drug ni vreden biti naš sultan kakor Kan ma Kan. Naj se vrne na prestol svojega deda, kakor je bilo nekoč!’

Sasan pa je stopil k Nuzhat az Zaman. Rekla mu je: ‘Vidim, da ljudje ne govorijo o nikomer drugem kakor o Kan ma Kanu. Pripisujejo mu lastnosti, ki jih jezik komaj zmore opisati.’ Odgovoril ji je: ‘Eno je slišati, drugo pa videti na lastne oči. Jaz sem ga videl, pa na njem nisem opazil nobene popolnosti. Ni vse, kar človek sliši, vredno ponavljanja. Ljudje le posnemajo drug drugega v hvali in ljubezni do njega. Bog jim je položil njegovo hvalo na jezike, tako da so se srca Bagdadčanov nagnila k njemu. Tudi zahrbtni izdajalec, vezir Dandan, mu je zbral vojske iz vseh dežel. Kateri gospodar dežel pa bi hotel biti pod oblastjo nevredne sirote?’ Nuzhat az Zaman ga je vprašala: ‘Kaj si torej sklenil?’ Odgovoril je: ‘Sklenil sem, da ga ubijem. Tako bo vezirju Dandanu spodletelo, moral se bo ukloniti moji oblasti in me ubogati. Ne bo mu ostalo drugega, kakor da mi služi.’ Nuzhat az Zaman mu je rekla: ‘Izdajstvo je grdo že proti tujcem, kaj šele proti sorodnikom. Prav bi bilo, da mu daš svojo hčer Kadi fa Kan za ženo. Prisluhni temu, kar je bilo rečeno v davnih časih:

Če čas povzdigne koga nadte, čeprav bi si ti bolj zaslužil višino, priznaj mu čast njegovega položaja, pa bo tudi on tebi izkazal čast, naj boš blizu ali daleč. Ne razglašaj vsega, kar veš o njem, da ne boš med tistimi, ki se odvračajo od dobrega. Koliko je v ženskih sobanah lepših od neveste, a nevesti je pač naklonjen čas.’ Ko je Sasan slišal te besede in razumel smisel verzov, je razjarjen vstal in rekel: ‘Če ne bi vedel, da se šališ, bi ti z mečem odsekal glavo in ti vzel zadnji dih!’ Odgovorila je: ‘Ker si se razjezil name, naj velja, da se šalim.’ Nato je skočila k njemu, mu poljubila glavo in roke ter rekla: ‘Prav je, kakor ti misliš. Skupaj bova našla zvijačo, s katero ga bova ubila.’ Ko je to slišal, se je razveselil in rekel: ‘Pohiti z zvijačo in me reši stiske. Meni so se vsa pota zaprla.’ Rekla mu je: ‘Našla bom način, da mu vzamem življenje.’ Vprašal je: ‘Kako?’ Odgovorila je: ‘Z našo služabnico Bakun, ki je mojstrica prevar.’ Ta služabnica je bila ena najhudobnejših stark in zloba je bila zanjo edina prava pot. Vzgojila je Kan ma Kana in Kadi fa Kan, toda Kan ma Kan ji je bil še posebno naklonjen. Tako rad jo je imel, da je spal pri njenih nogah. Ko je kralj Sasan slišal ženin predlog, je rekel: ‘To je pravi načrt.’ Nato je poklical služabnico Bakun, ji povedal, kaj se je zgodilo, ter ji ukazal, naj poskrbi za Kan ma Kanovo smrt. Obljubil ji je najlepše nagrade. Odgovorila je: ‘Tvoj ukaz bom ubogala, moj gospodar, toda daj mi bodalo, prepojeno s smrtonosnim strupom, da ga čim prej pokončam.’ Sasan ji je rekel: ‘Z veseljem.’ Prinesel ji je bodalo, tako smrtonosno, da bi skoraj prehitelo samo usodo. Služabnica je poznala veliko zgodb in pesmi ter je hranila v spominu nenavadne pripetljaje in pripovedi. Vzela je bodalo in zapustila palačo, premišljujoč, kako bo izvedla umor. Prišla je h Kan ma Kanu, ki je sedel in čakal, da ljuba Kadi fa Kan izpolni svojo obljubo. Tisto noč se je spominjal svoje sestrične in v njegovem srcu je gorel ogenj ljubezni. Tedaj je vstopila služabnica Bakun in rekla: ‘Prišel je čas združitve, dnevi ločitve so minili.’ Ko je to slišal, jo je vprašal: ‘Kako je s Kadi fa Kan?’ Bakun mu je odgovorila: ‘Vedi, da jo vso prevzema ljubezen do tebe.’ Kan ma Kan je vstal, ji podaril oblačila, ki jih je nosil, in ji obljubil vsakršno dobro. Rekla mu je: ‘Nocoj bom spala pri tebi in ti pripovedovala, kar sem slišala. Razvedrila te bom z zgodbami o zaljubljencih, ki jih je strast spravila v bolezen.’ Kan ma Kan ji je rekel: ‘Povej mi zgodbo, ki bo razveselila moje srce in razgnala mojo žalost.’ Bakun je odgovorila: ‘Z ljubeznijo in veseljem.’ Sedla je poleg njega, bodalo pa je skrivala pod oblačili. Rekla mu je: ‘Vedi, da je bila najslajša zgodba, kar so jih slišala moja ušesa, o možu, ki je ljubil lepe ženske. Zanje je zapravil vse svoje premoženje, dokler ni obubožal in mu ni ostalo nič. Svet mu je postal tesen in taval je po tržnicah ter iskal kaj za pod zob. Ko je tako hodil, se mu je kos žeblja zapičil v prst, da mu je pritekla kri. Sedel je, si obrisal kri in obvezal prst. Nato je vstal in se z glasnim tarnanjem odpravil naprej, dokler ni prišel do kopališča in vstopil vanj. Snel je oblačila in šel v notranjost. Kopališče je bilo čisto. Sedel je ob vodni bazenček in si tako dolgo polival glavo, da se je utrudil.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto triinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sedel ob vodni bazenček in si polival glavo, dokler se ni utrudil. Nato je šel k bazenu s hladno vodo. Ker tam ni bilo nikogar, je ostal sam, vzel kos hašiša in ga pogoltnil. Ko mu je omamil možgane, se je zvrnil na marmor. Hašiš mu je pričaral uglednega starejšega kopališkega mojstra, ki ga je masiral, ob njegovi glavi pa sta stala dva sužnja. Eden je držal skledo, drugi kopališke pripomočke in vse, kar potrebuje kopališki strežnik. Ko je to videl, si je rekel: ‘Kaže, da so me s kom zamenjali, ali pa so tudi sami iz našega bratstva uživalcev hašiša.’ Iztegnil je noge in zazdelo se mu je, da mu strežnik pravi: ‘Moj gospod, čas je, da vstanete. Danes ste vi na vrsti.’ Zasmejal se je in si rekel: ‘O hašiš, kakšne čudeže delaš!’ Nato je sedel in molčal. Strežnik je vstal, ga prijel za roko in mu okoli pasu ovil črno svileno pregrinjalo. Sužnja sta šla za njim s skledami in potrebščinami. Pripeljali so ga v zasebno kopalno sobo in v njej prižgali kadilo. Bila je polna vsakršnega sadja in dišečih rastlin. Prerezali so mu melono in ga posedli na ebenovinast stol. Strežnik ga je umival, sužnja pa sta polivala vodo. Nato so ga temeljito zdrgnili in rekli: ‘Naš gospod vezir, naj vam ugodje traja večno!’ Odšli so in za seboj zaprli vrata. Ko se mu je vse to prikazalo, je vstal, odvil pregrinjalo s pasu in se začel smejati, dokler ni skoraj omedlel. Dolgo se je smejal, nato pa si rekel: ‘Zakaj me nagovarjajo kakor vezirja in mi pravijo naš gospod? Morda so me zdaj res zamenjali, potem pa me bodo prepoznali in rekli: Saj to je Zalit! In mi naložili toliko zaušnic, da jih bo moj vrat še dolgo pomnil.’

Nato se je okopal in odprl vrata. Zazdelo se mu je, da sta vstopila mlad mameluk in evnuh. Mameluk je nosil zavoj, ki ga je odprl in iz njega vzel tri svilene brisače. Prvo mu je položil na glavo, drugo čez ramena, tretjo pa mu je ovil okoli pasu. Evnuh mu je ponudil lesene cokle in jih je obul. Prišli so mameluki in evnuhi ter ga začeli podpirati. Ves čas se je smejal. Ko je stopil ven in prišel v sprejemno dvorano, je zagledal razkošno ležišče, primerno samo za kralje. Dečki so prihiteli k njemu, ga posedli na blazine in ga masirali, dokler ga ni premagal spanec. Ko je zaspal, je v sanjah zagledal dekle v svojem naročju. Poljubil jo je, jo položil med svoja stegna in se namestil nadnjo kakor moški nad žensko. Z roko je prijel svoj ud, jo potegnil k sebi in jo stisnil pod seboj. Tedaj je nekdo zaklical: ‘Zbudi se, Zalit! Poldne je že, ti pa še spiš!’ Odprl je oči in ugotovil, da leži ob bazenu s hladno vodo. Okoli njega je stala skupina ljudi in se mu smejala. Ud mu je stal, pregrinjalo okoli pasu pa se mu je razvezalo. Spoznal je, da so bile vse skupaj le zmedene sanje in prividi od hašiša. Užaloščen je pogledal tistega, ki ga je zbudil, in rekel: ‘Lahko bi počakal, da ga vtaknem!’ Ljudje so mu rekli: ‘Te ni sram, hašišar? Spiš, ud pa ti stoji!’ Naložili so mu toliko zaušnic, da mu je tilnik pordel. Ostal je lačen, potem ko je okusil srečo samo v sanjah.

Ko je Kan ma kan slišal dekletove besede, se je tako zasmejal, da se je zvrnil na hrbet, in rekel Bakun: »Ljuba moja pestunja, to je pa res nenavadna zgodba! Česa takega še nisem slišal. Ali znaš še kakšno?« »Seveda,« mu je odgovorila. In sužnja Bakun je Kan ma kanu pripovedovala vse mogoče potegavščine in smešne prigode, dokler ga ni premagal spanec. Ostala je ob njegovem vzglavju, dokler ni minil večji del noči, nato pa si rekla: »Zdaj je čas, da izkoristim priložnost.« Vstala je, izvlekla bodalo in planila na Kan ma kana, da bi mu prerezala vrat. Prav tedaj pa je vstopila njegova mati. Ko jo je Bakun zagledala, je vstala in ji šla naproti, nato pa jo je obšel tak strah, da se je začela tresti kakor v mrzlici. Kan ma kanova mati se je začudila, ko jo je videla takšno, in prebudila sina. Ko se je zbudil, je našel mater ob svojem vzglavju. Njen prihod mu je rešil življenje, prišla pa je zato, ker je Kada fa kan slišala pogovor in dogovor o njegovem umoru ter ji rekla: »Žena mojega strica, pohiti k svojemu sinu, preden ga umori vlačuga Bakun!« Povedala ji je vse od začetka do konca in mati je brez odlašanja odhitela k njemu. Vstopila je prav takrat, ko je spal in se je Bakun že sklonila nadenj, da bi ga zaklala. Ko se je prebudil, je materi rekel: »Ob pravem času si prišla, mati. Nocoj je pri meni moja pestunja Bakun.« Nato se je obrnil k Bakun in ji rekel: »Pri mojem življenju te rotim: ali poznaš kakšno zgodbo, ki je še lepša od teh, ki si mi jih povedala?« Sužnja je odgovorila: »Kaj so vse dosedanje zgodbe v primerjavi s tisto, ki ti jo bom še povedala! Slajša je in bolj nenavadna, vendar ti jo povem kdaj drugič.« Potem je vstala, komaj verujoč, da jo je odnesla živo, on pa ji je rekel: »Pojdi v miru.« S svojo zvitostjo je zaslutila, da njegova mati ve, kaj se je zgodilo, in se umaknila. Tedaj mu je mati rekla: »Sin moj, blagoslovljena je ta noč, saj te je Bog rešil te preklete ženske.« »Kako to?« jo je vprašal. Povedala mu je vse od začetka do konca, on pa ji je odvrnil: »Mati, kdor je še namenjen življenju, ga nihče ne more ubiti; četudi bi ga ubili, ne bi umrl. Vendar bo za naju varneje, da zapustiva te sovražnike. Bog pa stori, kar hoče.«

Ko se je zdanilo, je Kan ma kan zapustil mesto in se srečal z vezirjem Dandanom. Po njegovem odhodu so se med kraljem Sasanom in Nuzhat az Zaman zgodile reči, zaradi katerih je tudi ona morala zapustiti mesto. Pridružila se jima je, okoli njih pa so se zbrali tudi tisti dostojanstveniki kralja Sasana, ki so jim bili naklonjeni. Sedli so in se posvetovali, kako naj ravnajo, nazadnje pa sklenili, da bodo napadli kralja dežele Rum in se maščevali. Odpravili so se torej na vojno proti Rumu, po dogodkih, ki bi jih bilo predolgo popisovati in ki jih razkriva pripoved, pa so padli v ujetništvo kralja Rumzana. Ko se je zdanilo, je kralj Rumzan ukazal, naj pripeljejo Kan ma kana, vezirja Dandana in njune spremljevalce. Privedli so jih predenj, on pa jih je posadil poleg sebe in ukazal prinesti pogrnjene mize. Jedli so in pili ter se pomirili, čeprav so bili ob njegovem ukazu, naj jih pripeljejo, prepričani, da jih čaka smrt. Drug drugemu so govorili: »Po nas je poslal samo zato, da nas bo dal pobiti.« Ko so se pomirili, jim je kralj rekel: »Sanjal sem in sanje povedal menihom, ti pa so dejali, da mi jih lahko razloži samo vezir Dandan.« Vezir mu je odgovoril: »Naj bodo tvoje sanje dobro znamenje, kralj našega časa.« Kralj je rekel: »Vezir, sanjal sem, da sem v jami, podobni temnemu vodnjaku, in da me neki ljudje mučijo. Hotel sem vstati, a ko sem se dvignil, sem se zgrudil in nikakor nisem mogel iz jame. Nato sem se ozrl in v njej zagledal zlat pas. Iztegnil sem roko, da bi ga vzel, toda ko sem ga dvignil s tal, sem videl, da sta pasova dva. Opasal sem si ju okoli ledij in tedaj sta postala en sam pas. To, vezir, so moje sanje, to sem videl med sladkim spanjem.«

Vezir Dandan mu je rekel: »Vedi, naš gospod in sultan, da tvoje sanje pomenijo, da imaš brata in bratovega sina ali bratranca ali nekoga drugega iz svojega rodu, nekoga tvoje krvi in mesa. Vsekakor gre za krvnega sorodnika.« Ko je kralj slišal te besede, je pogledal Kan ma kana, Nuzhat az Zaman, Kada fa kan, vezirja Dandana in druge ujetnike ter si rekel: »Če tem odsekam glave, bodo njihovi vojaki ob smrti svojih voditeljev izgubili pogum. Potem se bom lahko kmalu vrnil v svojo deželo, da mi oblast ne spolzi iz rok.« Ko se je za to trdno odločil, je poklical rablja in mu ukazal, naj pri priči odseka glavo Kan ma kanu. Prav tedaj pa je prišla kraljeva pestunja in ga vprašala: »Srečni kralj, kaj si sklenil?« Odgovoril ji je: »Sklenil sem pobiti te ujetnike, ki jih imam v oblasti, potem pa njihove glave vreči njihovim tovarišem. Nato bomo jaz in moji možje skupaj planili nanje, pobili, kogar bomo mogli, druge pa pognali v beg. To bo odločilna bitka in kmalu se bom vrnil v svojo deželo, preden se v mojem kraljestvu zgodijo nove nevšečnosti.«

Ko je pestunja slišala te besede, je stopila k njemu in mu v jeziku Frankov rekla: »Kako moreš pomisliti na to, da bi ubil svojega nečaka, svojo sestro in svojo nečakinjo?« Ob teh besedah se je kralj silovito razjezil in ji rekel: »Prekletnica, mar ne veš, da je bila moja mati umorjena in da je oče umrl zastrupljen? Dala si mi dragoceno jagodo in rekla: ‘Ta jagoda je pripadala tvojemu očetu.’ Zakaj mi ne govoriš resnice?« Odgovorila mu je: »Vse, kar sem ti povedala, je res, toda moja in tvoja usoda sta čudni, najina zgodba pa nenavadna. Meni je ime Mardžana, tvoji materi pa je bilo ime Ibriza. Bila je prelepa in o njenem pogumu so govorili kot o zgledu; slovela je po njem celo med junaki. Tvoj oče pa je bil, brez vsakega dvoma in ne po praznem ugibanju, kralj Omar an Numan, gospodar Bagdada in Horasana. Svojega sina Šarkana je poslal na enega od vojnih pohodov v spremstvu tega vezirja Dandana in tam se je zgodilo, kar se je zgodilo. Tvoj brat, kralj Šarkan, je prijezdil pred vojsko, se sam oddaljil od svojih čet in prišel do tvoje matere, kraljice Ibrize, v njeni palači. Z njo smo se umaknile na samo, da bi se pomerile v rokoborbi, in naletel je na nas prav pri tem. Spoprijel se je s tvojo materjo, ona pa ga je premagala s svojo osupljivo lepoto in pogumom. Nato ga je pet dni gostila v svoji palači. Novica o tem je prišla do tvojega očeta po starki Šavahi, ki so ji pravili Mati vseh zvijač. Tvoja mati je po zaslugi tvojega brata Šarkana sprejela islam, on pa jo je skrivaj odpeljal v Bagdad. Z njo smo bile jaz, Rajhana in dvajset suženj, ki smo prav tako vse sprejele islam po zaslugi kralja Šarkana. Ko smo prišle pred tvojega očeta, kralja Omarja an Numana, in je zagledal tvojo mater, kraljico Ibrizo, se mu je v srcu vnela ljubezen do nje. Neko noč je prišel k njej in bil z njo na samem, ona pa je spočela tebe. Tvoja mati je imela tri dragocene jagode in jih je dala tvojemu očetu. Ta je eno dal svoji hčeri Nuzhat az Zaman, drugo tvojemu bratu Dav al Makanu, tretjo pa tvojemu bratu, kralju Šarkanu. Kraljica Ibriza jo je od njega vzela in jo shranila zate. Ko se je bližal porod, je tvojo mater prevzelo domotožje in zaupala mi je svojo skrivnost. Sestala sem se s črnim sužnjem po imenu Gadban, mu skrivaj povedala, kaj nameravamo, in ga pregovorila, da odpotuje z nama. Suženj naju je odpeljal iz mesta in z nama pobegnil. Tvoja mati je bila že tik pred porodom. Ko smo prišli na rob naše dežele, na samotnem kraju, so jo zgrabile porodne bolečine. Tedaj se je sužnja polastila pohota. Približal se je tvoji materi in jo hotel prisiliti v nečistost. Glasno je zakričala nanj in se tako prestrašila, da te je takoj rodila. Prav tisti hip se je na planjavi, iz smeri naše dežele, dvignil oblak prahu, ki se je razprostrl in zakril vse obzorje. Suženj se je zbal za življenje, v silnem besu udaril kraljico Ibrizo z mečem in jo ubil, nato pa zajahal konja in pobegnil. Ko je odšel, se je prah razkadil in prikazal se je tvoj ded, kralj Hardub, vladar Ruma. Zagledal je tvojo mater, svojo hčer, umorjeno in brez življenja na tleh. To ga je globoko prizadelo in silno potrlo. Vprašal me je, zakaj je bila umorjena in zakaj je skrivaj zapustila očetovo deželo. Povedala sem mu vse od začetka do konca. To je vzrok sovraštva med prebivalci Ruma in prebivalci Bagdada. Nato smo odnesli truplo tvoje matere in jo pokopali v njeni palači. Jaz pa sem vzela tebe, te vzgojila in ti obesila okoli vratu jagodo, ki jo je imela pri sebi tvoja mati, kraljica Ibriza. Ko si odrasel in postal mož, ti nisem mogla povedati resnice, kajti če bi ti jo, bi med vami izbruhnile vojne. Tvoj ded mi je ukazal, naj molčim, in nisem se mogla upreti ukazu tvojega deda, kralja Harduba, vladarja Ruma. Zato sem ti prikrivala resnico in ti nisem povedala, da je tvoj oče kralj Omar an Numan. Zdaj, ko sam vladaš kraljestvu, sem ti povedala. Prej ti tega nisem mogla razkriti, kralj našega časa. Zdaj sem ti razodela skrivnost in njene dokaze. To je vse, kar vem, ti pa sam najbolje presodi.«

Ujetniki so slišali vse, kar je povedala sužnja Mardžana, kraljeva pestunja. Nuzhat az Zaman je pri priči glasno vzkliknila: »Ta kralj Rumzan je moj brat po očetu Omarju an Numanu! Njegova mati je kraljica Ibriza, hči kralja Harduba, vladarja Ruma. To sužnjo Mardžano pa dobro poznam.« Ko je kralj Rumzan slišal te besede, ga je prevzelo silovito vznemirjenje in ni vedel, kaj naj si misli. Takoj je ukazal pripeljati Nuzhat az Zaman predenj. Ko jo je zagledal, je kri začutila kri. Povprašal jo je o svoji zgodbi in povedala mu jo je; njene besede so se ujemale z besedami njegove pestunje Mardžane. Kralj se je tako brez vsakega dvoma prepričal, da izvira iz Iraka in da je njegov oče kralj Omar an Numan. Pri priči je vstal in razvezal roke svoji sestri Nuzhat az Zaman. Stopila je k njemu, mu poljubila roke in oči so se ji orosile. Ob njenih solzah je zajokal tudi kralj, prevzela ga je bratska nežnost in srce se mu je nagnilo k nečaku, sultanu Kan ma kanu. Dvignil se je na noge in vzel meč iz rabljeve roke. Ko so ujetniki to videli, so bili prepričani, da jim je prišla zadnja ura, on pa je ukazal, naj jih pripeljejo predenj, in jim razvezal vezi. Svoji pestunji Mardžani je rekel: »Povej tudi tem ljudem zgodbo, ki si jo povedala meni.« Mardžana je odgovorila: »Vedi, kralj, da je ta starec vezir Dandan, moja najzanesljivejša priča, saj pozna vso resnico.« Nato se je obrnila k njim in k navzočim kraljem Ruma in Frankov ter jim povedala zgodbo. Kraljica Nuzhat az Zaman, vezir Dandan in drugi ujetniki so potrjevali njene besede. Ob koncu pripovedi se je sužnja Mardžana ozrla in na vratu sultana Kan ma kana zagledala prav tisto tretjo jagodo, družico obeh drugih, ki ju je imela kraljica Ibriza. Prepoznala jo je in tako glasno vzkliknila, da je odmevalo naokoli, nato pa rekla kralju: »Sin moj, vedi, da sem zdaj še trdneje prepričana o resnici! Jagoda na vratu tega ujetnika je enaka tisti, ki sem jo obesila okoli tvojega vratu, in je njena družica. Ta ujetnik je tvoj nečak, Kan ma kan.«

Nato se je sužnja Mardžana obrnila h Kan ma kanu in mu rekla: »Pokaži mi to jagodo, kralj našega časa.« Snel jo je z vratu in jo izročil pestunji kralja Rumzana. Vzela jo je, potem pa vprašala Nuzhat az Zaman po tretji jagodi in ta ji jo je dala. Ko je imela obe jagodi v rokah, ju je izročila kralju Rumzanu. Tedaj je imel pred seboj jasen dokaz in se prepričal, da je stric sultana Kan ma kana ter da je njegov oče kralj Omar an Numan. Pri priči je vstal, stopil k vezirju Dandanu in ga objel, nato pa objel še kralja Kan ma kana. Razlegli so se veseli vzkliki. Še isti hip se je razširila srečna novica, zadoneli so kovinski bobni in drugi bobni, zapele so piščali in veselje je vse bolj naraščalo. Vojaki Iraka in Sirije so slišali veselo vpitje iz tabora Ruma, zato so vsi zajahali konje. Zajahal je tudi kralj Zablakan in si rekel: »Le kaj je vzrok temu vpitju in veselju v vojski Frankov in Ruma?« Iraška vojska se je medtem približala, pripravljena na boj, in stopila na bojišče, kjer se križajo meči in sulice. Kralj Rumzan se je ozrl in zagledal čete, ki so prihajale pripravljene na vojno. Vprašal je, kaj to pomeni, in ko so mu pojasnili, je ukazal Kada fa kan, hčeri svojega brata Šarkana, naj takoj odide k vojski Sirije in Iraka ter jim sporoči, da je sklenjen mir in da se je izkazalo, da je kralj Rumzan stric sultana Kan ma kana. Kada fa kan se je sama odpravila na pot, odložila skrbi in žalost ter prišla do kralja Zablakana. Pozdravila ga je in mu povedala za spravo ter za to, da je kralj Rumzan njen stric in stric Kan ma kana. Ko je prišla k njemu, ga je našla objokanega in v strahu za kneze in dostojanstvenike. Razložila mu je vso zgodbo od začetka do konca in njihovo veselje je naraslo, žalost pa izginila. Kralj Zablakan je zajahal z vsemi velikaši in dostojanstveniki, pred njimi pa je jezdila kraljica Kada fa kan in jih pripeljala do velikega šotora kralja Rumzana.

Ko so stopili predenj, so ga našli ob nečaku, sultanu Kan ma kanu. Z njim in vezirjem Dandanom se je že posvetoval o kralju Zablakanu. Sklenili so, da mu izročijo sirsko mesto Damask in ga pustijo vladati tam kakor doslej, sami pa se odpravijo v Irak. Kralja Zablakana so torej postavili za vladarja Damaska v Siriji in mu ukazali, naj odide tja. Odpravil se je s svojimi četami, oni pa so ga za slovo spremljali nekaj časa, nato se vrnili v tabor in vojski razglasili odhod v Irak. Obe vojski sta se združili, kralji pa so rekli drug drugemu: »Naša srca ne bodo našla miru in naš srd se ne bo polegel, dokler se ne maščujemo in ne speremo sramote z maščevanjem nad starko Šavahi, ki ji pravijo Mati vseh zvijač.« Kralj Rumzan se je odpravil s svojimi zaupniki in dostojanstveniki. Sultan Kan ma kan se je veselil svojega strica, kralja Rumzana, in molil za sužnjo Mardžano, ker jim je razkrila sorodstvo. Potovali so brez prestanka, dokler niso prišli v svojo deželo. Ko je veliki komornik Sasan izvedel za njihov prihod, jim je šel naproti in poljubil roko kralju Rumzanu, ta pa ga je obdaril s častnim oblačilom. Nato je kralj Rumzan sedel in ob sebi posadil nečaka, sultana Kan ma kana. Kan ma kan mu je rekel: »Stric, ta prestol pripada samo tebi.« »Bog ne daj, da bi ti oporekal pravico do tvoje oblasti,« mu je odgovoril. Tedaj jima je vezir Dandan svetoval, naj si oblast delita enakopravno in vsak vlada po en dan. Oba sta se s tem strinjala. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto štiriinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, srečni kralj, da sta se dogovorila, da bo vsak vladal po en dan. Nato so prirejali gostije, klali živali za pojedine in njihovo veselje je vse bolj naraščalo. Tako je trajalo nekaj časa, sultan Kan ma kan pa je vse te noči preživljal ob svoji sestrični Kada fa kan. Ko je minilo to obdobje in so nekega dne sedeli, veseli srečnega razpleta in urejenih razmer, so zagledali oblak prahu, ki se je dvignil, razprostrl in zakril obzorje. Izmed trgovcev je pritekel mož, ki je klical na pomoč in vpil: »Kralji našega časa! Kako je mogoče, da sem varen v deželah nevernikov, v vaši deželi, deželi pravice in varnosti, pa me oropajo?« Kralj Rumzan se je obrnil k njemu in ga vprašal, kaj se mu je zgodilo. Mož mu je odgovoril: »Trgovec sem in že dolgo nisem bil doma. Po tujih deželah sem prebil kakih dvajset let. S seboj imam pismo iz Damaska, ki mi ga je napisal pokojni kralj Šarkan, ker sem mu nekoč izročil sužnjo. Ko sem se približal tem krajem, sem imel s seboj sto tovorov dragocenosti iz Indije, namenjenih v Bagdad, vaše varovano mesto, kjer vladata varnost in pravica. Toda nad nas so prišli beduini s Kurdi, zbranimi iz vseh dežel, pobili moje ljudi in odnesli moje premoženje. To se mi je zgodilo.«

Trgovec je pred kraljem Rumzanom zajokal, tožil in ponavljal: »Ni moči ne oblasti razen pri Bogu.« Kralj se ga je usmilil in omehčal, prav tako njegov nečak, kralj Kan ma kan. Prisegla sta, da bosta šla nad roparje, in se odpravila s stotimi jezdeci, od katerih je vsak veljal za tisoč mož. Trgovec je šel pred njimi in jim kazal pot. Potovali so ves dan in vso noč do zore, dokler niso prišli nad dolino z mnogimi rekami in številnimi drevesi. Tam so našli roparje, razkropljene po dolini. Večino trgovčevih tovorov so si že razdelili, nekaj pa jih je še ostalo. Sto jezdecev je planilo nanje in jih obkolilo z vseh strani. Kralj Rumzan in njegov nečak Kan ma kan sta zaklicala bojni krik in v eni sami uri so zajeli vse roparje. Bilo jih je okoli tristo jezdecev, zbranih iz beduinskih malopridnežev. Ko so jih ujeli, so jim pobrali trgovčevo imetje, jih trdno zvezali in odpeljali v Bagdad. Tam sta kralj Rumzan in njegov nečak, kralj Kan ma kan, sedla skupaj na isti prestol. Prednju so privedli vse ujetnike in kralja sta jih vprašala, kdo so in kdo jim poveljuje. Odgovorili so: »Nimamo drugih poglavarjev kakor tri može. Ti so nas zbrali iz vseh krajev in dežel.« Kralja sta rekla: »Pokažite nam jih.« Ko so jima jih pokazali, sta ukazala te tri zadržati, preostale pa izpustiti, potem ko so jim odvzeli vse naropano blago in ga vrnili trgovcu. Trgovec je pregledal svoje blago in imetje ter ugotovil, da je četrtina izgubljena. Kralja sta mu obljubila, da mu bosta povrnila vse, kar je izgubil. Tedaj je trgovec izvlekel dve pismi: eno je bilo napisano s Šarkanovo roko, drugo pa z roko Nuzhat az Zaman. Ta trgovec je namreč nekoč kupil Nuzhat az Zaman od beduina, ko je bila še devica, in jo izročil njenemu bratu Šarkanu; med njo in njenim bratom pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Kralj Kan ma kan si je ogledal obe pismi, prepoznal pisavo svojega strica Šarkana in slišal zgodbo svoje tete Nuzhat az Zaman. Vzel je drugo pismo, ki ga je napisala trgovcu, zdaj oropanemu premoženja, ter odšel k njej in ji povedal trgovčevo zgodbo od začetka do konca. Nuzhat az Zaman se je spomnila trgovca in prepoznala svojo pisavo. Poslala mu je pogostitev ter ga priporočila svojemu bratu, kralju Rumzanu, in nečaku, kralju Kan ma kanu. Ukazala sta, naj mu dajo denar, sužnje in mlade služabnike, da mu bodo stregli. Nuzhat az Zaman mu je poslala sto tisoč dirhamov, petdeset tovorov blaga in dragocena darila, nato pa ga povabila k sebi. Ko je prišel, je stopila predenj, ga pozdravila in mu povedala, da je hči kralja Omarja an Numana, da je kralj Rumzan njen brat, kralj Kan ma kan pa njen nečak. Trgovec se je silno razveselil, ji čestital, ker je bila rešena in znova združena z bratom in nečakom, poljubil njeno roko in se ji zahvalil za vse, kar je storila. Rekel ji je: »Pri Bogu, dobrota, izkazana tebi, ni šla v nič.« Nato se je umaknila v svoje sobane. Trgovec je ostal pri njih tri dni, zatem pa se poslovil in odpotoval v Sirijo.

Potem so kralji dali privesti tri roparje, poglavarje cestnih razbojnikov, in jih vprašali o njihovem življenju. Eden je stopil naprej in rekel: »Vedite, da sem beduin. Prežim ob cestah, ugrabljam otroke in deviška dekleta ter jih prodajam trgovcem. S tem sem se ukvarjal dolgo, vse do današnjih dni. Potem me je zapeljal hudič in dogovoril sem se s tema nesrečnikoma, da bomo zbrali malopridneže izmed beduinov in prebivalcev drugih krajev, ropali premoženje ter trgovcem zapirali poti.« Rekli so mu: »Povej nam, kaj je bilo najbolj nenavadno, kar si doživel pri ugrabljanju otrok in deklet.« Odgovoril jim je: »Najbolj nenavadno, kar se mi je zgodilo, kralji našega časa, je bilo pred dvaindvajsetimi leti, ko sem nekega dne ugrabil dekle iz Jeruzalema. Bila je lepa in ljubka, vendar je bila služabnica; nosila je ponošena oblačila, na glavi pa kos ogrinjala. Videl sem jo, ko je stopila iz karavanseraja, in jo s prevaro pri priči ugrabil. Posadil sem jo na kamelo in z njo oddirjal. Nameraval sem jo odpeljati k svoji družini v puščavo, da bi pri meni pasla kamele in po dolini pobirala njihove iztrebke. Silno je jokala, zato sem stopil k njej in jo boleče pretepel. Potem sem jo odpeljal v Damask. Tam jo je pri meni zagledal neki trgovec in ob pogledu nanjo ostal ves iz sebe. Navdušila ga je njena zgovornost in hotel jo je kupiti. Ponujal mi je čedalje več, dokler mu je nisem prodal za sto tisoč dirhamov. Ko sem mu jo izročil, sem tudi sam spoznal, kako izredno zgovorna je. Pozneje sem slišal, da jo je trgovec lepo oblekel in podaril kralju, gospodarju Damaska, ta pa mu je dal dvakrat toliko, kot je plačal meni. To, kralji našega časa, je najbolj nenavadno, kar se mi je zgodilo. Pri mojem življenju, še tista cena je bila prenizka za takšno dekle.«

Ko so kralji slišali to zgodbo, so se začudili. Nuzhat az Zaman pa je ob beduinovi pripovedi potemnel obraz. Vzkliknila je in rekla bratu Rumzanu: »Prav ta beduin me je ugrabil iz Jeruzalema, o tem ni nobenega dvoma!« Nato jim je povedala vse, kar je pretrpela z njim v tujini: stiske, pretepanje, lakoto, ponižanje in sramoto. Nazadnje je rekla: »Zdaj ga smem po pravici ubiti.« Izvlekla je meč in stopila k beduinu, da bi ga usmrtila, on pa je zavpil: »Kralji našega časa, ne dovolite ji, da me ubije, dokler vam ne povem, kakšne čudne reči sem doživel!« Njen nečak Kan ma kan ji je rekel: »Teta, pusti mu, da nam pove zgodbo, potem pa stori, kar hočeš.« Umaknila se je, kralji pa so mu rekli: »Zdaj nam povej zgodbo.« Vprašal jih je: »Kralji našega časa, ali mi boste odpustili, če vam povem nenavadno zgodbo?« »Da,« so odgovorili. Beduin jim je začel pripovedovati najčudnejši dogodek svojega življenja: »Vedite, da me je pred kratkim neko noč mučila huda nespečnost in komaj sem dočakal jutro. Ko se je zdanilo, sem takoj vstal, si opasal meč, zajahal konja, vzel sulico in odšel na lov. Na poti sem srečal skupino mož. Vprašali so me, kam sem namenjen, in ko sem jim povedal, so rekli: ‘Tvoji spremljevalci bomo.’ Tako smo se odpravili skupaj. Med potjo se je pred nami nenadoma pojavil noj. Pognali smo se za njim, on pa je z razprtimi krili bežal pred nami. Vztrajno smo ga zasledovali vse do poldneva, dokler nas ni zvabil v puščavo brez rastlinja in vode. Tam ni bilo slišati drugega kot sikanje kač, krike džinov in vreščanje gulov. Ko smo prišli tja, nam je izginil izpred oči in nismo vedeli, ali je odletel v nebo ali se pogreznil v zemljo. Obrnili smo konje in hoteli oditi, potem pa presodili, da se v tisti strašni vročini ni dobro vračati in da nam to ne bi koristilo. Vročina nas je neusmiljeno žgala, mučila nas je silna žeja, konji pa so obstali. Bili smo prepričani, da bomo umrli.

Medtem ko smo bili v takšnem stanju, smo v daljavi zagledali prostran travnik, po katerem so se igrale gazele. Tam je stal šotor, poleg njega je bil privezan konj, na zapičeni sulici pa se je svetila ost. Po obupu nam je znova oživelo upanje. Obrnili smo konje proti šotoru in se napotili k travniku in vodi. Vsi moji spremljevalci so odšli tja, jaz pa sem bil prvi med njimi. Jezdili smo, dokler nismo prišli na travnik. Ustavili smo se pri izviru, se napili in napojili konje. Tedaj me je prevzela prevzetnost iz časov nevednosti in odpravil sem se k vhodu v šotor. V njem sem zagledal mladeniča, ki mu na licih še ni rasla brada in je bil lep kakor mladi mesec. Na njegovi desni je sedelo vitko dekle, nežno kakor veja drevesa ban. Ko sem jo zagledal, se mi je v srcu vnela ljubezen. Pozdravil sem mladeniča in vrnil mi je pozdrav. Rekel sem: ‘Arabski brat, povej mi, kdo si in kaj ti je dekle, ki je pri tebi?’ Mladenič je za nekaj časa sklonil glavo k tlom, potem pa jo dvignil in vprašal: ‘Povej mi, kdo si ti in kdo so jezdeci s teboj?’ Odgovoril sem: ‘Jaz sem Hamad ibn al Fazari, slavni vitez, ki med Arabci velja za petsto jezdecev. Od doma smo se odpravili na lov, pa nas je premagala žeja. Zato sem prišel k vhodu v ta šotor, da bi morda pri vas dobil požirek vode.’ Ko je slišal moje besede, se je obrnil k lepemu dekletu in rekel: ‘Prinesi temu možu vode in hrane, kolikor je imamo.’ Dekle je vstalo, za seboj vleklo robove oblačila, zlate zapestnice okoli gležnjev so ji žvenketale in spotikala se je ob svoje dolge lase. Za kratek čas je izginila, nato pa se vrnila. V desnici je nosila srebrno posodo, polno hladne vode, v levici pa skledo datljev, mleka in divjačinskega mesa, ki ga je imela pri roki. Tako močno sem se zaljubil vanjo, da iz njenih rok nisem mogel vzeti ne hrane ne pijače. Izrekel sem ta dva verza:

Henna na njeni dlani je kakor vran, ki stoji na belem snegu. Ob njenem obrazu sta sonce in polna luna blizu, a eno se skriva, druga trepeta. Ko sem se najedel in napil, sem mladeniču rekel: ‘Plemeniti Arabec, povedal sem ti resnico o sebi. Zdaj želim, da mi poveš, kdo si ti, in mi razkriješ svojo zgodbo.’ Mladenič je odgovoril: ‘To dekle je moja sestra.’ Rekel sem: ‘Hočem, da mi jo prostovoljno daš za ženo, sicer te ubijem in jo vzamem na silo.’ Mladenič je za nekaj časa sklonil glavo k tlom, nato pa me pogledal in rekel: ‘Resnico si govoril, ko si se razglasil za slavnega viteza, znanega junaka in leva puščave. Toda če me zahrbtno napadete, me s premočjo ubijete in odpeljete mojo sestro, bo to za vas sramota. Če pa ste res, kakor pravite, vitezi, ki sodijo med junake in se ne bojijo vojne in dvoboja, mi dajte malo časa, da si nadenem bojno opremo, opašem meč, vzamem sulico in zajaham konja. Potem se bomo pomerili na bojišču. Če vas premagam, vas pobijem do zadnjega; če premagate in ubijete vi mene, je moja sestra vaša.’ Ko sem slišal te besede, sem mu rekel: ‘To je pošteno in temu ne ugovarjamo.’ Nato sem obrnil konja. Ljubezen do dekleta me je gnala v vse hujšo blaznost. Vrnil sem se k tovarišem in jim opisal njeno lepoto ter lepoto mladeniča ob njej, njegov pogum in trdno srce, pa tudi to, kako trdi, da se lahko spopade s tisoč jezdeci. Povedal sem jim še o vsem bogastvu in dragocenostih v šotoru ter rekel: ‘Vedite, da ta mladenič živi sam v tej deželi samo zato, ker je izredno pogumen. Dogovorimo se: kdor ga ubije, dobi njegovo sestro.’ ‘Strinjamo se,’ so odgovorili. Nato so si nadeli bojno opremo, zajahali konje in se odpravili proti mladeniču. Našli so ga že oboroženega in na konju. Njegova sestra je planila k njemu, se oklenila njegovega stremena in s solzami močila tančico. V strahu za brata je klicala gorje in pogubo ter recitirala te verze:

Bogu tožim svojo stisko in bridkost, naj jih Gospodar prestola napolni s strahom. Bratec moj, nalašč ti strežejo po življenju, pa ni bilo prej ne boja ne tvoje krivde. Ti jezdeci dobro vedo, da si vitez, najpogumnejši med vsemi na vzhodu in zahodu. Braniš sestro, ki ji je pogum opešal; ti si njen brat in ona zate moli h Gospodu. Ne pusti sovražnikom, da dobijo oblast nad mojim življenjem, da me s silo odvedejo in proti volji zasužnjijo. Pri Bogu, ne ostanem v nobeni deželi, kjer ni tebe, četudi bi bila polna obilja. Iz ljubezni do tebe si bom vzela življenje in legla v grob, kjer mi bo zemlja postelja. Ko je njen brat slišal njene verze, je silno zajokal, obrnil konja proti njej in ji odgovoril s temi besedami:

Postoj in glej, kakšne čudeže bom storil, ko se srečamo in jih zasujem z udarci. Če stopi predme lev, njihov voditelj, najpogumnejši v srcu in najtrdnejši v razumu, ga napojim z zvitim, smrtnim sunkom in mu sulico zasadim do členka. Če se ne bom bojeval zate, sestra, naj raje obležim mrtev in naj me raztrgajo ptice. Plemenito te bom branil, dokler bom mogel, in zgodba o tem bo za nama polnila knjige. Ko je končal verze, je rekel: ‘Sestra, poslušaj, kaj ti bom povedal in kaj ti naročam.’ Odgovorila je: ‘Poslušam in ubogam.’ Rekel ji je: ‘Če padem, se nikomur ne prepusti.’ Tedaj se je udarila po obrazu in rekla: ‘Bog ne daj, brat, da bi te videla mrtvega in se prepustila sovražnikom!’ Mladenič je iztegnil roko k njej in ji odgrnil tančico z obraza. Njena lepota se nam je razkrila kakor sonce izza oblakov. Poljubil jo je med oči in se poslovil, nato pa se obrnil k nam ter rekel: ‘Vitezi, ali ste gostje ali želite boj z meči in sulicami? Če ste gostje, vas čaka dobrodošla pogostitev. Če pa hočete ta sijoči mesec, naj pride predme vitez za vitezom na to polje, na prizorišče vojne in dvoboja.’ Tedaj je predenj prijezdil pogumen vitez. Mladenič ga je vprašal: ‘Kako je ime tebi in kako tvojemu očetu? Prisegel sem namreč, da ne bom ubil nikogar, ki ima isto ime kakor jaz in čigar oče ima isto ime kakor moj. Če je tako s teboj, ti dekle izročim.’ Vitez je odgovoril: ‘Ime mi je Bilal.’ Mladenič mu je odvrnil s temi verzi:

Lažeš, ko praviš, da si Bilal, govoriš neresnico in nemogoče reči. Če si junak, prisluhni mojim besedam: jaz sem tisti, ki na bojišču podira junake z ostrim mečem, ukrivljenim kakor mladi mesec. Zdaj zdrži sunek, ki strese gore! Nato sta planila drug proti drugemu. Mladenič ga je sunil v prsi, da mu je ost pogledala iz hrbta. Predenj je stopil drugi in mladenič je rekel:

Ti umazani pes z medlim glasom, kako bi se dragoceno moglo primerjati z ničvrednim? Lev plemenitega rodu je le tisti, ki mu v bitki ni mar za lastno življenje. Mladenič mu ni dal niti trenutka predaha, temveč ga je pustil utopljenega v njegovi krvi. Nato je zaklical: ‘Je še kdo za dvoboj?’ Predenj je prijezdil nov mož, se pognal proti njemu in govoril:

K tebi prihajam z ognjem v srcu, pred tovariši kličem k boju! Zakaj si danes ubil prvake Arabcev? Danes ne uideš zasledovanju! Ko je mladenič slišal njegove besede, mu je odgovoril:

Lažeš, ti zlobni hudič, prinašaš neresnico in obrekovanje! Danes spoznaš smrtonosno ost na bojišču, v spopadu s sulicami. Nato ga je sunil v prsi, da mu je ost pogledala iz hrbta, in spet vprašal: ‘Je še kdo za dvoboj?’ Predenj je stopil četrti. Mladenič ga je vprašal po imenu in vitez je odgovoril: ‘Ime mi je Hilal.’ Mladenič je izrekel te verze:

Zmotil si se, ko si hotel zabresti v moje morje, prišel si z lažjo in praznimi besedami. Jaz sem tisti, čigar verze poslušaš, jaz ti vzamem življenje, še preden se zaveš. Nato sta planila drug proti drugemu in si izmenjala udarca. Mladeničev udarec je prvi dosegel viteza in ga ubil. Tako je ubil vsakogar, ki se je pomeril z njim. Ko sem videl svoje tovariše mrtve, sem si rekel: ‘Če se spopadem z njim, mu ne bom kos; če zbežim, bom med Arabci ostal zaznamovan s sramoto.’ Toda mladenič mi ni dal časa. Planil je name, me zgrabil z roko in me vrgel iz sedla, da sem padel v nezavest. Dvignil je meč in mi hotel odsekati glavo, jaz pa sem se oklenil robov njegovega oblačila. Z eno roko me je dvignil in v njej sem bil kakor vrabec. Ko je dekle to videlo, se je razveselilo bratovega dejanja, stopilo k njemu in ga poljubilo med oči. Nato me je izročil sestri in ji rekel: ‘Vzemi ga in lepo ravnaj z njim, saj je stopil pod naše varstvo.’ Dekle me je prijelo za ovratnik oklepa in me vodilo kakor psa. Bratu je snelo bojno opremo, ga obleklo v drugo oblačilo in mu postavilo stol iz slonovine. Sedel je nanj, ona pa mu je rekla: ‘Naj Bog ohrani tvojo čast neomadeževano in naj boš opora v nesreči.’ Odgovoril ji je s temi verzi:

»Ko je sestra v boju uzrla moje čelo, ki se je svetilo kakor sončni žarek, je rekla: ‘Bog te blagoslovi, junak, pred čigar bojem se uklanjajo levi vseh dežel!’ Odvrnil sem ji: ‘Vprašaj junake o meni, kadar mojstri mečev zbežijo! Znan sem po svoji sreči in prizadevnosti, moja odločnost sega više od vseh višin. O Hamad, spoprijel si se z levom, ki ti pokaže smrt, kako se plazi kakor kače!’« Ko sem slišal njegove verze, nisem vedel, kaj naj storim. Pomislil sem na svoj položaj in na to, da sem postal ujetnik, in sam sebi sem se zazdel neznaten. Nato sem pogledal dekle, mladeničevo sestro, in njeno lepoto ter si rekel: »Ona je vzrok vse te nesreče.« Strmel sem nad njeno lepoto, solze so mi privrele iz oči in zrecitiral sem te verze:

»Prijatelj moj, nehaj me grajati in karati, saj za očitke nimam ušes. Zaljubil sem se v lepotico; komaj se je prikazala, že me je vse vabilo, naj jo ljubim. Njen brat je postal čuvaj moje ljubezni, mož silne odločnosti in velike moči.« Nato je dekle prineslo bratu jedi in povabil me je, naj jem z njim. Razveselil sem se, saj se mi ni bilo več treba bati, da me bo ubil. Ko je njen brat nehal jesti, mu je prinesla posode z vinom. Mladenič se je lotil pijače in pil, dokler mu ni vino stopilo v glavo in mu obarvalo obraza rdeče. Obrnil se je k meni in rekel: »Gorje ti, Hamad! Jaz sem Abad ibn Tamim ibn Talaba. Bog ti je podaril življenje in ti ohranil nevesto.« Nato mi je v pozdrav ponudil čašo in izpil sem jo, za njo pa še drugo, tretjo in četrto. Vse sem izpil. Pil je z menoj in zahteval, naj mu prisežem, da ga ne bom izdal. Prisegel sem mu s tisoč petsto prisegami, da ga ne bom nikoli izdal, temveč mu bom stal ob strani. Tedaj je sestri naročil, naj mi prinese deset svilenih oprav; ena od njih je ta, ki jo nosim. Naročil ji je tudi, naj mi pripelje eno najlepših kamel, in pripeljala mi je kamelo, otovorjeno z dragocenimi darovi in živežem. Ukazal ji je še, naj mi pripelje kostanjevega žrebca, in pripeljala ga je. Vse to mi je podaril. Tri dni sem ostal pri njiju, jedel in pil, in vse, kar mi je dal, imam še zdaj. Po treh dneh mi je rekel: »Brat moj Hamad, rad bi malo zaspal, da se spočijem. Svoje življenje sem zaupal tebi. Če zagledaš konjenike, ki se zaganjajo sem, se jih ne ustraši. Vedi, da so iz rodu Banu Talaba in da se hočejo bojevati z menoj.« Nato si je položil meč pod glavo in zaspal. Ko je trdno spal, mi je Iblis prišepnil, naj ga ubijem. Hitro sem vstal, mu izvlekel meč izpod glave in ga udaril tako, da sem mu odsekal glavo. Sestra je opazila, kaj sem storil. Planila je izza šotora, se vrgla na brata, raztrgala oblačila na sebi in zrecitirala te verze:

»Sporoči domačim to najnesrečnejšo vest: človek ne more ubežati temu, kar je določil Modri. Ti pa, brat moj, ležiš mrtev na tleh in lepota tvojega obraza je kakor polna luna. Nesrečen je bil dan, ko sem jih srečala, in tvoje kopje se je po silnih naskokih zlomilo. Po tebi noben jezdec ne bo več našel veselja v konjih in nobena žena ne bo rodila moža, ki bi ti bil enak. Hamad je danes postal tvoj morilec, prelomil je prisege in izdal zvestobo. S tem hoče doseči, kar si želi, a satan mu je lagal v vsem, kar mu je velel.« Ko je končala svoje verze, je rekla: »Preklet bodi ti in oba tvoja deda! Zakaj si ubil mojega brata in ga izdal? Hotel te je poslati nazaj v tvojo deželo z živežem in darovi. Ob začetku meseca me je nameraval tudi poročiti s teboj.« Nato je potegnila meč, ki ga je imela pri sebi, uprla njegov ročaj ob tla, konico pa si nastavila na prsi. Nagnila se je nanj, dokler ji ni pogledal iz hrbta, in se mrtva zgrudila na tla. Obšla me je žalost in pokesal sem se, ko kesanje ni moglo več ničesar pomagati. Zajokal sem, nato pa hitro stopil v šotor, pobral vse, kar je bilo lahko za prenašanje in veliko vredno, ter odšel svojo pot. Od strahu in naglice se nisem ozrl na nobenega svojih tovarišev, pa tudi dekleta in mladeniča nisem pokopal. Ta zgodba je še bolj nenavadna od moje prve zgodbe o služabnici, ki sem jo ugrabil v Jeruzalemu.« Ko je Nuzhat az Zaman slišala te beduinove besede, se ji je svetloba pred očmi spremenila v temo. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.