Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je v mestu Širaz živel mogočen kralj po imenu Sajf al Aazam Šah. Bil je že v letih, otrok pa mu ni bil dan. Zbral je modrece in zdravnike ter jim rekel: »Postaral sem se in dobro poznate moje razmere, razmere v kraljestvu in njegovo ureditev. Bojim se za svoje podložnike, ko me ne bo več, doslej pa mi še ni bil dan otrok.« Odgovorili so mu: »Pripravili ti bomo zdravilo, ki ti bo, če bo vzvišeni Bog hotel, pomagalo.« Pripravili so mu ga in ga je zaužil, nato pa legel k ženi. Ta je zanosila po volji vzvišenega Boga, ki reče stvari: »Bodi!« in ta je. Ko so se iztekli meseci njene nosečnosti, je rodila dečka, lepega kakor mesec, in kralj ga je poimenoval Ardašir. Deček je rasel in se krepil, se učil znanosti in lepega vedenja, dokler ni dopolnil petnajst let. V Iraku pa je živel kralj po imenu Abd al Kadir, ki je imel hčer, lepo kakor vzhajajoča polna luna. Imenovala se je Hajat an Nufus in je sovražila moške, tako da si jih v njeni navzočnosti skoraj nihče ni upal niti omeniti. Kralji in mogočni vladarji so njenega očeta prosili za njeno roko, toda kadar je oče z njo spregovoril o tem, je rekla: »Tega ne bom nikoli storila. Če me prisiliš, si vzamem življenje.« Kraljevič Ardašir je slišal o njej in povedal očetu. Ta je videl, v kakšnem stanju je sin, in se ga usmilil, zato mu je vsak dan obljubljal, da mu jo bo dal za ženo. Nato je poslal svojega vezirja k njenemu očetu, da bi prosil za njeno roko, a kralj ga je zavrnil. Ko se je vezir vrnil od kralja Abd al Kadirja, mu je povedal, kaj se je zgodilo, in mu sporočil, da ni mogel izpolniti njegove želje. Kralja je to hudo prizadelo in se je silno razjezil. Rekel je: »Mar lahko kdo, kakršen sem jaz, pošlje k drugemu kralju s prošnjo, pa mu je ta ne izpolni?« Nato je ukazal glasniku, naj vojski razglasi, da morajo razpostaviti šotore in se z vso skrbnostjo pripraviti na pohod, četudi bi si morali denar za stroške izposoditi. Rekel je: »Ne vrnem se, dokler ne razdejem domov kralja Abd al Kadirja, pobijem njegovih mož, izbrišem sleherne sledi za njim in oplenim njegovega bogastva.« Ko je njegov sin Ardašir izvedel za to, je vstal s postelje, stopil pred očeta, poljubil tla pred njim in rekel: »O najmogočnejši kralj, ne nalagaj si ničesar od tega.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto dvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljevič, ko je izvedel za to, stopil pred svojega očeta, poljubil tla pred njim in mu rekel: »O najmogočnejši kralj, ne nalagaj si tega bremena, ne pošiljaj teh junakov in te vojske na pohod in ne zapravljaj svojega bogastva. Močnejši si od njega, in če boš nadenj poslal vojsko, ki jo imaš, boš razdejal njegove domove in deželo, pobil njegove može in junake ter oplenil njegovo bogastvo; tudi on bo ubit. Ko bo njegova hči izvedela, kaj se je zaradi nje zgodilo njenemu očetu in drugim, si bo vzela življenje, jaz pa bom umrl zaradi nje, saj brez nje nikakor ne morem živeti.« Kralj mu je rekel: »Kaj torej predlagaš, sin moj?« Odgovoril je: »Sam bom odšel po opravku, oblekel se bom kakor trgovec in si zvijačno poiskal pot do nje. Tako bom videl, kako naj pri njej dosežem, kar želim.« Oče ga je vprašal: »Si se odločil za to?« Odgovoril je: »Da, oče.« Kralj je poklical vezirja in mu rekel: »Odpotuj z mojim sinom, sadom mojega srca. Pomagaj mu doseči, kar si je namenil, varuj ga in ga vodi s svojo preudarno pametjo, saj boš ob njem namesto mene.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je kralj dal sinu tristo tisoč zlatih dinarjev, dragulje, drage kamne, nakit, blago, dragocenosti in še marsikaj podobnega. Mladenič je zatem odšel k materi, ji poljubil roke in jo prosil, naj moli zanj. Molila je zanj, nato pa takoj vstala, odprla svojo zakladnico in mu iz nje prinesla dragocenosti, ogrlice, nakit, oblačila in redke umetnine, vse, kar je bilo shranjeno še iz časov nekdanjih kraljev in česar ni moglo odtehtati nobeno bogastvo. S seboj je vzel toliko svojih sužnjev, služabnikov in jezdnih živali, kolikor jih je potreboval za pot in za druge opravke. On, vezir in njuni spremljevalci so se oblekli kakor trgovci. Poslovil se je od matere, domačih in sorodnikov, nato pa so odšli ter podnevi in ponoči prečkali divjine in puščave. Ko se mu je pot začela vleči, je zapel te verze:

»Od hrepenenja in bolezni moja ljubezen raste, a proti krutosti časa nimam pomočnika. Motrim Plejade in svetlo zvezdo, kadar vzide, kakor da od silne ljubezni pred njima molim. Čakam zvezdo jutranjo, in ko se prikaže, blodim v hrepenenju, moja strast pa še narašča. Ljubim vas, nikogar razen vas ne ljubim; srce je bolno, oko bedi, duša koprni. Če to, kar upam, ostaja nedosegljivo, me bolezen še bolj izčrpava; brez vas mi zmanjkuje potrpljenja in opore. Vztrajal bom, dokler nas Bog ne združi, sovražniki in zavistneži pa od žalosti zatemnijo.« Ko je končal pesem, je za nekaj časa omedlel. Vezir ga je poškropil z rožno vodo in mu, ko se je zavedel, rekel: »Kraljevič, potrpi, kajti potrpljenje naposled prinese olajšanje. Saj si že na poti k temu, kar si želiš.« Vezir mu je še naprej prijazno prigovarjal in ga tolažil, dokler se njegova tesnoba ni polegla, nato pa so pospešili korak. Ko se je kraljeviču pot spet zazdela predolga, se je spomnil ljubljene in zapel te verze:

»Ločitev traja dolgo, skrb in nemir sta vse večja, moja duša pa gori v ognjenih plamenih. Lasje so mi osiveli od ljubezenskih muk, ki me pestijo, in solze mi lijejo iz oči. Prisegel sem, o moja želja, o zadnji cilj mojega upanja, pri Stvarniku vsega, tudi vej in listja: zlahka nosim muke, ki mi jih daješ, o moja usoda, čeprav jih drugi zaljubljenci ne bi mogli prenesti. Povprašajte noč o meni, povedala vam bo, ali se moje veke v vseh njenih urah kdaj zapro.« Ko je končal pesem, je zaradi silnih ljubezenskih muk bridko zajokal. Vezir mu je prijazno prigovarjal, ga tolažil in mu obljubljal, da bo dosegel, kar si želi. Potovali so še nekaj dni, dokler niso po sončnem vzhodu zagledali Belega mesta. Vezir je kraljeviču rekel: »Veseli se, kraljevič, vsega dobrega! Poglej, tu je Belo mesto, ki ga iščeš.« Kraljevič se je silno razveselil in zapel te verze:

»Prijatelja moja, srce mi je prevzela ljubezen in blodim; hrepenenje ostaja v meni, strast me ne zapusti. Ko se spusti moja noč, tožim kakor človek, ki mu je žalost ob izgubi pregnala spanec; v ljubezni ni usmiljenja. Kadar vetrovi zapihajo iz vaše dežele, začutim, kako mi njihova svežina hladi srce. Izpod vek mi lije kakor iz deževnih oblakov in v morju mojih solz plava moje srce.« Ko sta prispela do Belega mesta, sta vstopila vanj in vprašala po trgovskem hanu, kjer bivajo premožni trgovci. Pokazali so jima pot, in tam sta se nastanila ter najela tri skladišča. Ko sta dobila ključe, sta jih odklenila in spravila vanje svoje blago in prtljago. Ostala sta tam, dokler se nista odpočila, nato pa je vezir začel iskati način, kako pomagati kraljeviču. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto enaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta se vezir in kraljevič nastanila v hanu, spravila blago v skladišča in tam namestila svoje služabnike. Ko sta se odpočila, je vezir začel iskati način, kako pomagati kraljeviču. Rekel mu je: »Nekaj mi je prišlo na misel in menim, da bi ti to utegnilo koristiti, če bo vzvišeni Bog hotel.« Kraljevič mu je odgovoril: »O vezir, ki znaš tako modro urejati stvari, stori, kar ti je prišlo na misel. Naj Bog usmeri tvojo presojo na pravo pot.« Vezir mu je rekel: »Rad bi ti najel prodajalno na trgu trgovcev s tkaninami, da bi sedel v njej. Vsakdo, od imenitnih do preprostih ljudi, mora kdaj na trg. Menim, da se bodo srca nagibala k tebi, ko boš sedel v prodajalni in te bodo ljudje videli, in tako boš lažje dosegel, kar želiš. Kajti lepega obraza si, ljudem boš prirasel k srcu in oči se bodo veselile pogleda nate.« Kraljevič mu je rekel: »Stori, kar se ti zdi prav in kar želiš.« Vezir je takoj vstal in si nadel najrazkošnejša oblačila, prav tako kraljevič. V žep je spravil mošnjiček s tisoč dinarji in odpravila sta se peš po mestu. Ljudje so ju gledali in strmeli nad kraljevičevo lepoto. Govorili so: »Slavljen naj bo tisti, ki je tega mladeniča ustvaril iz neznatne kaplje! Blagoslovljen bodi Bog, najboljši stvarnik!« Veliko so govorili o njem in pravili: »To ni človek, to je plemenit angel.« Nekateri so govorili: »Mar je Ridvan, varuh rajskih vrtov, pozabil paziti na rajska vrata in je ta mladenič prišel skoznje?« Ljudje so jima sledili vse do trga s tkaninami. Ko sta stopila nanj in se ustavila, je k njima pristopil starec dostojanstvenega in spoštovanje zbujajočega videza ter ju pozdravil. Odzdravila sta mu, on pa je rekel: »Gospoda moja, ali kaj potrebujeta, da bi nama bila v čast pomoč pri tem?« Vezir ga je vprašal: »Kdo pa si ti, starec?« Odgovoril je: »Predstojnik trga sem.« Vezir mu je rekel: »Vedi, starec, da je ta mladenič moj sin. Rad bi mu najel prodajalno na tem trgu, da bi sedel v njej in se naučil kupovanja in prodajanja, sprejemanja in dajanja ter si privzel navade trgovcev.« Predstojnik je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Še tisti hip jima je prinesel ključ prodajalne in ukazal posrednikom, naj jo pometejo. Pometli so jo in očistili, vezir pa je poslal po visoko blazino, napolnjeno z nojevim perjem, za prodajalno. Na njej je bila majhna preproga, obrobljena z vezenjem iz rdečega zlata. Prinesel je tudi vzglavno blazino ter toliko blaga in tkanin, ki jih je pripeljal s seboj, da je z njimi napolnil prodajalno.

Naslednji dan je mladenič prišel, odprl prodajalno in sedel na blazino. Predse je postavil dva mlada sužnja v najlepših oblačilih, na spodnji konec prodajalne pa dva nadvse lepa abesinska sužnja. Vezir mu je naročil, naj ljudem ne izda svoje skrivnosti, saj mu bo to pomagalo izpolniti njegove želje. Nato ga je zapustil in odšel v skladišča, prej pa mu je še naročil, naj mu vsak dan poroča o vsem, kar se bo zgodilo v prodajalni. Mladenič je sedel v njej kakor luna ob ščipu. Ljudje so drug od drugega slišali o njem in njegovi lepoti ter prihajali k njemu, čeprav niso ničesar potrebovali. Na trg so hodili zgolj zato, da bi gledali njegov lepi obraz in skladno postavo ter slavili vzvišenega Boga, ki ga je ustvaril in tako lepo oblikoval. Zaradi gneče se skozi trg skoraj ni bilo več mogoče prebiti. Kraljevič se je oziral na desno in levo, zmeden zaradi ljudi, ki so strmeli vanj. Upal je, da se bo spoprijateljil s kom, ki je blizu dvoru, in bo tako morda izvedel kaj o kraljevi hčeri. Toda do tega ni našel poti, zato ga je stiskalo pri srcu, vezir pa mu je vsak dan vlival upanje, da bo dosegel svoj cilj. Tako je minilo precej časa. Nekega dne, ko je sedel v prodajalni, je prišla stara žena, dostojanstvena, častitljiva in spoštovanje zbujajoča. Nosila je oblačila pobožnih žena, za njo pa sta hodili dve služabnici, lepi kakor dva meseca. Ustavila se je pri prodajalni, nekaj časa opazovala mladeniča in rekla: »Slavljen naj bo tisti, ki je ustvaril ta obraz in tako dovršeno izoblikoval svojo stvaritev.« Nato ga je pozdravila, on pa ji je odzdravil in jo posadil poleg sebe. Vprašala ga je: »Iz katere dežele si, lepi mladenič?« Odgovoril ji je: »Iz indijskih krajev sem, mati, in v to mesto sem prišel, da bi si ga ogledal.« Rekla mu je: »Dobrodošel, spoštovani gost.« Nato ga je vprašala: »Kakšno blago, predmete in tkanine imaš? Pokaži mi kaj lepega, kar je primerno za kralje.« Ko je slišal njene besede, je rekel: »Želiš kaj lepega, da ti pokažem? Imam vse mogoče, za vsakogar nekaj primernega.« Rekla mu je: »Sin moj, rada bi nekaj dragega in lepega, najdražje, kar imaš.« Odgovoril je: »Povedati mi moraš, za koga iščeš blago, da ti pokažem kaj primernega njegovemu položaju.« Rekla je: »Prav imaš, sin moj. Iščem nekaj za svojo gospodarico Hajat an Nufus, hčer kralja Abd al Kadirja, gospodarja te dežele in vladarja teh krajev.«

Ko je kraljevič slišal njene besede, je od veselja skoraj izgubil razum in srce mu je močno zatrepetalo. Segel je za hrbet, ne da bi kaj ukazal svojim služabnikom ali sužnjem, izvlekel mošnjiček s sto dinarji, ga izročil starki in rekel: »Ta mošnjiček je za pranje tvojih oblačil.« Nato je segel v zavoj in iz njega vzel obleko, vredno deset tisoč dinarjev ali še več, ter rekel: »To je ena od stvari, ki sem jih prinesel v vašo deželo.« Starki je bila obleka zelo všeč, ko jo je zagledala. Vprašala je: »Koliko stane ta obleka, o mladenič vseh odlik?« Odgovoril je: »Nič.« Zahvalila se mu je in ponovila vprašanje, on pa je rekel: »Pri Bogu, zanjo ne vzamem plačila. Če je kraljična ne sprejme, naj bo moje darilo tebi, v znamenje gostoljubja. Hvala Bogu, ki naju je združil, da te bom našel pripravljeno pomagati, če bom kdaj kaj potreboval.« Starka se je čudila njegovim lepim besedam, veliki radodarnosti in izredni vljudnosti. Vprašala ga je: »Kako ti je ime, gospod moj?« Odgovoril ji je: »Ardašir.« Rekla je: »Pri Bogu, nenavadno ime! Tako imenujejo kraljeve sinove, ti pa si oblečen kakor sin trgovca!« Odgovoril ji je: »Oče mi je iz ljubezni dal to ime. Ime samo pa ne pomeni ničesar.«

Starka se mu je čudila in rekla: »Sin moj, vzemi plačilo za svoje blago.« Toda prisegel je, da ne bo ničesar vzel. Nato mu je rekla: »Ljubi moj, vedi, da je resnica najpomembnejša od vsega. Tako radodaren do mene nisi brez razloga. Povej mi, kaj se dogaja s teboj in kaj skrivaš v srcu. Morda kaj potrebuješ in ti lahko pomagam to doseči.« Tedaj je položil svojo roko v njeno, od nje dobil obljubo, da bo molčala, in ji povedal vso svojo zgodbo. Razkril ji je svojo ljubezen do kraljeve hčere in vse, kar zaradi nje prestaja. Starka je prikimala in rekla: »Tako je torej! Toda, sin moj, modri ljudje pravijo v znanem pregovoru: Če hočeš, da te ubogajo, prosi za tisto, česar ni mogoče storiti. Ti, sin moj, veljaš za trgovca; četudi bi imel pri sebi ključe vseh zakladnic, bi ti še vedno rekli le trgovec. Če se želiš povzpeti nad svoj položaj, prosi za hčer kadija ali emirja. Zakaj, sin moj, hočeš prav hčer največjega kralja tega časa? To je nedolžno, deviško dekle, ki ne pozna sveta in v vsem svojem življenju ni videlo drugega kakor palačo, v kateri živi. Kljub mladosti pa je razumna, bistra, pronicljiva in preudarna; njen um je tehten, njena dejanja dobra in njena presoja prodorna. Očetu ni bil dan noben drug otrok in dražja mu je od lastne duše. Vsak dan jo obišče in jo okara. Vsi v njeni palači se je bojijo. Ne misli, sin moj, da ji more kdo govoriti o takšnih stvareh; za to ni nobene poti. Pri Bogu, sin moj, z vsem srcem in vsem svojim bitjem sem ti naklonjena in rada bi, da bi bival pri njej. Toda nekaj ti bom predlagala; morda bo Bog v tem dal zdravilo tvojemu srcu. S teboj bom tvegala svoje življenje in premoženje, da ti izpolnim željo.« Vprašal jo je: »Kaj pa je to, mati?« Rekla mu je: »Prosi me za vezirjevo ali emirjevo hčer. Če me prosiš za to, ti bom izpolnila prošnjo, saj nihče ne more z enim samim skokom z zemlje na nebo.« Mladenič ji je vljudno in razumno odgovoril: »Mati, modra žena si in veš, kako stojijo stvari. Ali si človek, ki ga boli glava, obveže roko?« Rekla je: »Ne, pri Bogu, sin moj.« Nadaljeval je: »Prav tako moje srce noče nikogar razen nje in samo ljubezen do nje me ubija. Pri Bogu, pogubljen bom, če ne najdem nikogar, ki bi mi pomagal in me vodil. Zato te pri Bogu prosim, mati, usmili se me v tujini in usmili se mojih tekočih solz.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto dvaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljevič Ardašir starki rekel: »Pri Bogu te prosim, mati, usmili se me v tujini in usmili se mojih tekočih solz.« Odgovorila mu je: »Pri Bogu, sin moj, ob teh tvojih besedah se mi trga srce, toda ne vem, kaj bi lahko storila.« Rekel ji je: »Rad bi te prosil, da iz dobrote vzameš tole pismo, ji ga odneseš in ji v mojem imenu poljubiš roke.« Zasmilil se ji je in mu je rekla: »Napiši, kar želiš, jaz pa ji bom odnesla.« Ko je to slišal, bi od veselja skoraj poletel. Poklical je po črnilnik in papir ter ji napisal te verze:

»O Hajat an Nufus, nakloni srečanje ljubimcu, ki ga je ločitev raztopila. Nekoč sem živel v radosti in blagostanju, danes pa sem zaljubljen, izgubljen in zmeden. Vso dolgo noč me spremlja nespečnost, v njeni dolžini so mi družba le prividi. Usmili se potrtega, trpečega ljubimca, ki mu je hrepenenje razjedlo veke. Če moje srce kdaj začuti opojnost, je opito od vina ljubezni.« Ko je pismo dokončal, ga je zložil, poljubil in dal starki. Nato je segel v skrinjo, izvlekel še en mošnjiček s sto dinarji, ji ga izročil in rekel: »Razdeli jih služabnicam.« Odklonila je in rekla: »Pri Bogu, sin moj, ne pomagam ti zaradi takšnih stvari.« Zahvalil se ji je in rekel: »Vendarle jih moraš vzeti.« Vzela jih je, mu poljubila roke in odšla. Stopila je pred svojo gospodarico in rekla: »Gospodarica moja, prinesla sem ti nekaj, česar ljudje v našem mestu nimajo. Dobila sem od lepega mladeniča, ki mu na vsem svetu ni enakega po lepoti.« Kraljeva hči je vprašala: »Dojilja moja, od kod pa je ta mladenič?« Odgovorila je: »Iz indijskih krajev. Dal mi je to obleko, stkano z zlatom in okrašeno z biseri ter dragulji, vredno kraljestva perzijskega kralja in cesarja.« Ko jo je razgrnila, se je palača razsvetlila od njenega sijaja, tako lepo je bila izdelana in toliko dragih kamnov in draguljev je bilo na njej. Vsi v palači so strmeli vanjo. Kraljeva hči si jo je ogledala in presodila, da bi njeno vrednost lahko odtehtali le davčni prihodki očetovega kraljestva za vse leto. Vprašala je starko: »Dojilja moja, je ta obleka njegova ali od koga drugega?« Odgovorila je: »Njegova je.« Vprašala je: »Dojilja moja, je ta trgovec iz našega mesta ali je tujec?« Odgovorila je: »Tujec je, gospodarica moja, in šele pred kratkim je prišel v naše mesto. Pri Bogu, ima spremstvo in služabnike, lep obraz in skladno postavo, plemenito naravo in široko srce. Nikogar lepšega od njega nisem videla, razen tebe.« Kraljeva hči je rekla: »To je res nenavadno. Kako ima lahko navaden trgovec takšno obleko, ki je ni mogoče poplačati z nobenim bogastvom? Kakšno ceno ti je povedal zanjo, dojilja moja?« Starka je odgovorila: »Pri Bogu, gospodarica moja, ni mi povedal cene. Rekel je le: Zanjo ne vzamem plačila, saj je moje darilo kraljevi hčeri in ni primerna za nikogar drugega. Vrnil je zlato, ki si ga poslala z menoj, in prisegel, da ga ne bo vzel. Rekel je: Če je kraljična ne sprejme, naj bo tvoja.« Kraljeva hči je rekla: »Pri Bogu, to je velika velikodušnost in izredna radodarnost, vendar se bojim, kaj se utegne iz tega izcimiti. Morda nas doleti kakšna škoda. Zakaj ga nisi vprašala, dojilja moja, ali kaj potrebuje, da bi mu lahko izpolnili željo?« Odgovorila je: »Gospodarica moja, vprašala sem ga: Ali kaj potrebuješ? Rekel je, da ima neko željo, vendar mi je ni razkril. Dal pa mi je to pismo in rekel: Izroči ga kraljični.« Vzela ga je iz njenih rok, ga odprla in prebrala do konca. Tedaj se je vsa spremenila, izgubila razsodnost, pobledela in starki rekla: »Gorje ti, dojilja moja! Kako je ime temu psu, ki si drzne tako govoriti kraljevi hčeri? Kaj imava jaz in ta pes skupnega, da mi piše? Pri velikem Bogu, gospodarju Zamzama in Hatima, če se ne bi bala vzvišenega Boga, bi poslala po tega psa, mu dala zvezati roke, raztrgati nosnice, odrezati nos in uho ter ga iznakaziti. Potem pa bi ga dala pribiti na križ pri vratih trga, kjer ima prodajalno.« Ko je starka slišala te besede, je pobledela, vsa se je zatresla in jezik ji je otrpnil. Nato si je opogumila srce in rekla: »Naj bo vse dobro, gospodarica moja. Kaj pa je v pismu, da te je tako vznemirilo? Mar ni le prošnja, ki ti jo je poslal, v kateri se pritožuje nad revščino ali krivico in upa na tvojo dobroto ali na to, da bi mu pomagala do pravice?« Odgovorila je: »Ne, pri Bogu, dojilja moja! To so verzi in nespodobne besede. Ta pes je lahko samo eno od trojega: bodisi je norec brez razuma; bodisi se hoče pogubiti ali pa pri svoji nameri z menoj računa na pomoč koga z veliko močjo in oblastjo; bodisi je slišal, da sem ena od vlačug tega mesta, ki pri vsakem, ki jo pokliče, preživi noč ali dve, in mi zato pošilja nespodobne verze, da bi me z njimi zapeljal.« Starka ji je rekla: »Pri Bogu, gospodarica moja, resnico si povedala. Vendar se ne meni za tega neumnega psa. Ti sediš v svoji visoki, trdno sezidani in nedostopni palači, nad katero niti ptice ne letajo in mimo katere ne gre niti piš vetra, on pa je izgubljen. Napiši mu pismo in ga v njem okaraj na vse mogoče načine. Zagrozi mu kar najhuje, postavi mu smrt pred oči in mu reci: Od kod me poznaš, da mi pišeš, ti trgovski pes? Ti, ki vse življenje tavaš po divjinah in puščavah, da bi zaslužil dirham ali dinar! Pri Bogu, če se ne prebudiš iz svojega sna in ne strezniš od svoje pijanosti, te bom dala pribiti na križ pri vratih trga, kjer imaš prodajalno.« Kraljeva hči je rekla: »Bojim se, da si bo, če mu odpišem, začel delati utvare.« Starka je odgovorila: »Kaj pa je on? Kakšen je njegov položaj, da bi si lahko delal utvare o nas? Pišemo mu samo zato, da mu upanje ugasne in strah naraste.« Tako dolgo je spretno prigovarjala kraljevi hčeri, da je ta nazadnje dala prinesti črnilnik in papir ter mu napisala te verze:

»Ti, ki govoriš o ljubezni, mukah in nespečnosti ter preživljaš noči v hrepenenju in premišljevanju, mar hočeš, zaslepljenec, objem meseca? Je mar kdo kdaj dobil od meseca, kar si želi? Svetujem ti, zato prisluhni mojim besedam: odnehaj, saj si med smrtjo in nevarnostjo. Če še enkrat ponoviš to prošnjo, te od nas doleti kazen, polna hudega trpljenja. Bodi vljuden, preudaren, razumen in bister; svetovala sem ti v svojih verzih in besedah. Pri tistem, ki je ustvaril stvari iz niča in obličje neba okrasil s svetlimi zvezdami: če spet ponoviš, kar si govoril, te bom dala pribiti na drevesno deblo.« Nato je pismo zložila in ga izročila starki. Ta ga je vzela, odšla do mladeničeve prodajalne in mu ga dala. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto triindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je starka vzela pismo Hajat an Nufus in ga odnesla mladeniču, ki je bil v svoji prodajalni. Rekla mu je: »Preberi odgovor. Vedi, da se je, ko je prebrala tvoje pismo, silno razjezila. S prijaznim prigovarjanjem sem jo nazadnje le pripravila do tega, da ti je odgovorila.« Veselo je vzel pismo, ga prebral in razumel njegov pomen. Ko ga je prebral do konca, je bridko zajokal. Starko je zabolelo srce in je rekla: »Sin moj, naj Bog nikoli ne orosi tvojih oči s solzami in ne užalosti tvojega srca. Kakšen milejši odgovor pa bi lahko dobil na pismo, ko si tako ravnal?« Odgovoril je: »Mati, kakšne milejše poti naj še uberem, ko pa mi pošilja grožnje s smrtjo in križanjem ter mi prepoveduje, da bi ji pisal? Pri Bogu, smrt se mi zdi boljša od življenja. Vendar te prosim, da mi iz prijaznosti odneseš še to pismo.« Rekla mu je: »Piši, jaz pa ti bom prinesla odgovor. Pri Bogu, s teboj bom tvegala svoje življenje, da dosežeš, kar želiš, četudi umrem, da bi bil ti zadovoljen.« Zahvalil se ji je, ji poljubil roke in kraljični napisal te verze:

»Grozite mi s smrtjo, ker vas ljubim, toda smrt mi je počitek in je že določena. Ljubimcu je smrt prijetnejša kakor dolgo življenje, v katerem ga odganjajo in zavračajo. Če obiščete ljubimca, ki ima le malo pomočnikov, vedite, da je prizadevanje za dobro med ljudmi vredno hvale. Če ste kaj sklenili, storite: postal sem vaš suženj in suženj je ujetnik. Kako naj najdem pot, ko pa brez tebe ne morem potrpeti? Kako bi mogel, ko je zaljubljeno srce v prisili? Gospodarji moji, usmilite se bolnika, ki hira od ljubezni do vas; vsakomur, ki ljubi plemenite, je treba odpustiti.« Nato je pismo zložil in ga dal starki, poleg njega pa ji izročil dva mošnjička z dvesto dinarji. Ni ju hotela vzeti, vendar jo je s prisego prepričal, da ju je sprejela. Rekla je: »Vsekakor ti bom pomagala doseči, kar si želiš, sovražnikom navkljub.« Odšla je, stopila pred Hajat an Nufus in ji izročila pismo. Ta ji je rekla: »Kaj je to, dojilja moja? Zdaj si že dopisujeva, ti pa hodiš sem in tja. Bojim se, da se bo razvedelo in bova osramočeni.« Starka je odgovorila: »Kako bi se to zgodilo, gospodarica moja? Kdo si upa govoriti o takšnih stvareh?« Kraljična je vzela pismo, ga prebrala in razumela njegov pomen, nato pa udarila z dlanjo ob dlan in rekla: »Ta nadloga nas je doletela, pa še vedeli nismo, od kod se je vzel ta mladenič!« Starka je rekla: »Gospodarica moja, pri Bogu te prosim, napiši mu pismo, toda ostro ga nagovori in mu reci: Če pošlješ še eno pismo, ti dam odsekati glavo.« Odgovorila ji je: »Dojilja moja, vem, da se tako ne bo ustavilo. Najprimerneje bi bilo, da mu sploh ne pišem. Če tega psa niso odvrnile že prejšnje grožnje, mu dam odsekati glavo.« Starka ji je rekla: »Napiši mu pismo in mu to povej.« Kraljeva hči je poklicala po črnilnik in papir ter mu zagrozila s temi verzi:

»O ti, ki ne misliš na nesreče, ki te lahko zadenejo, in ti, čigar zaljubljeno srce hrepeni po srečanju! Premisli, zaslepljenec: mar lahko dosežeš nebo, mar lahko dohitiš sijočo polno luno? Vrgla te bom v ogenj, ki mu plamen ne ugasne, in padel boš pod uničujočimi meči. Prijatelj, pred teboj je predolga pot in skrita stvar, ob kateri osivijo lasje. Sprejmi moj nasvet, odreci se ljubezni in opusti svojo namero, saj se ti ne spodobi.« Nato je pismo zložila in ga vsa vznemirjena zaradi teh besed izročila starki. Starka ga je vzela, odšla do mladeniča in mu ga podala. Vzel ga je, prebral, sklonil glavo proti tlom in s prstom risal po njih, ne da bi spregovoril. Starka ga je vprašala: »Sin moj, zakaj ne spregovoriš in mi ničesar ne odgovoriš?« Rekel ji je: »Mati, kaj naj rečem, ko pa mi grozi in postaja vse bolj kruta in odklonilna?« Odgovorila je: »Napiši ji, kar želiš, jaz pa te bom zagovarjala. Naj ti bo srce mirno, kajti vsekakor vaju bom združila.« Zahvalil se ji je za dobroto, ji poljubil roke in kraljični napisal te verze:

»O Bog, srce, ki se ne omehča pred ljubimcem, in ljubimec, ki hrepeni po srečanju z ljubljeno! Veke ostajajo razjedene od solz, ko jih zagrne tema črne noči. Bodite milostni, radodarni in usmiljeni, naklonite dar tistemu, ki ga je ljubezen izčrpala in živi v ločitvi. Vso dolgo noč beden prestaja ogenj in se utaplja v morju solz. Ne ugasni upanja mojega srca, saj je potrto in trpeče, pa vendar utripa v ljubezni.« Nato je pismo zložil, ga izročil starki in ji dal tristo dinarjev, rekoč: »To je za umivanje tvojih rok.« Zahvalila se mu je, mu poljubila roke in odšla h kraljevi hčeri ter ji dala pismo. Ta ga je vzela in prebrala do konca, nato pa ga vrgla iz rok in planila na noge. V zlatih coklah, okrašenih z biseri in dragulji, je odšla v očetovo palačo, med očmi pa ji je nabrekla žila od jeze. Nihče si je ni upal vprašati, kaj ji je. Ko je prišla v palačo, je vprašala po očetu, kralju. Služabnice in priležnice so ji odgovorile: »Gospodarica moja, odšel je na lov.« Vrnila se je kakor razjarjena levinja in z nikomer ni spregovorila tri ure, dokler se ji obraz ni razjasnil in jeza polegla. Ko je starka videla, da sta jo zapustili razburjenost in jeza, je pristopila k njej, poljubila tla pred njo in vprašala: »Gospodarica moja, kam so te ponesli ti plemeniti koraki?« Kraljična ji je odgovorila: »V očetovo palačo.« Starka je rekla: »Gospodarica moja, mar ni bilo nikogar, ki bi zate opravil, kar si potrebovala?« Odgovorila je: »Odšla sem samo zato, da bi mu povedala, kaj sem doživela s tem trgovskim psom, in nanj naščuvala očeta. Dal bi prijeti njega in vse, ki so na njegovem trgu, ter jih pribiti na križ pred njihovimi prodajalnami. Nobenemu tujemu trgovcu ne bi več dovolil bivati v našem mestu.« Starka jo je vprašala: »Si res samo zaradi tega odšla k očetu, gospodarica moja?« Odgovorila je: »Da, vendar ga nisem našla. Bil je na lovu, zato čakam, da se vrne.« Starka je rekla: »Zatekam se k Bogu, ki vse sliši in vse ve, gospodarica moja! Hvala Bogu, ti si najrazumnejša med ljudmi. Kako moreš kralju povedati te nesmiselne besede, ki jih nihče ne bi smel razkriti?« Vprašala je: »Zakaj pa ne?« Starka je rekla: »Denimo, da bi našla kralja v njegovi palači in mu povedala to zgodbo. Poslal bi po trgovce in ukazal, naj jih obesijo pred njihovimi prodajalnami. Ko bi jih ljudje videli, mar ne bi vprašali: Zakaj so jih obesili? V odgovor bi jim rekli: Ker so hoteli zapeljati kraljevo hčer.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedemsto štiriindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je starka kraljevi hčeri rekla: »Denimo, da bi to povedala kralju in bi ukazal obesiti trgovce. Mar jih ljudje ne bi videli in vprašali: Zakaj so jih obesili? V odgovor bi jim rekli: Ker so hoteli zapeljati kraljevo hčer. Potem bi o tebi širili najrazličnejše zgodbe! Nekateri bi govorili: Deset dni je bila pri njih, odsotna iz svoje palače, dokler se je niso nasitili. Drugi bi govorili kaj drugega. Čast, gospodarica moja, je kakor mleko: najmanjši prah jo umaže; in kakor steklo: če poči, se ne sestavi več. Zato nikar ne povej očetu ali komurkoli drugemu za to stvar, da ne bi bila tvoja čast omadeževana. Razkritje ljudem ti ne bi nič koristilo. Pretehtaj te besede s svojo preudarno pametjo; če se ti ne zdijo pravilne, pa stori, kar želiš.« Ko je kraljeva hči slišala starkine besede, jih je premislila in ugotovila, da so povsem pravilne. Rekla ji je: »Res je, kar si povedala, dojilja moja, toda jeza mi je zaslepila srce.« Starka je rekla: »Tvoj namen je pred vzvišenim Bogom dober, saj nisi nikomur povedala. Toda ostane še nekaj: ne smemo molčati ob predrznosti tega psa, najnizkotnejšega trgovca. Napiši mu pismo in mu reci: Ti najnizkotnejši trgovec, če kralj ne bi bil odsoten, bi že to uro ukazala pribiti na križ tebe in vse tvoje sosede. Toda kazni ne boš ušel. Prisegam pri vzvišenem Bogu: če še kdaj ponoviš takšne besede, izbrišem sleherno sled za teboj z obličja zemlje. Ostro ga nagovori, da ga odvrneš od tega, in ga prebudi iz njegove nepremišljenosti.« Kraljeva hči jo je vprašala: »Ga bodo takšne besede res odvrnile od njegove namere?« Odgovorila je: »Kako ga ne bi, ko pa mu bom še jaz govorila in povedala, kaj se je zgodilo?« Kraljična je poklicala po črnilnik in papir ter mu napisala te verze:

»Svoje upe si obesil na srečanje z nami in hočeš pri nas doseči svoje želje. Človeka pogubi le njegova zaslepljenost in to, kar želi od nas, mu prinese nesrečo. Nisi mogočen junak, nimaš za seboj vojske, nisi ne vladar ne njegov namestnik. Če bi tako ravnal kdo, ki nam je enak, bi od grozot in vojne osivel. Toda zdaj ti bom odpustila, kar si zagrešil, da se morda od te ure dalje pokesaš in odnehaš.« Nato je pismo podala starki in rekla: »Dojilja moja, odvrni tega psa, da mu ne bom odsekala glave in si s tem nakopala greha.« Starka ji je odgovorila: »Pri Bogu, gospodarica moja, ne bom mu pustila niti strani, na katero bi se lahko obrnil.« Vzela je pismo in ga odnesla mladeniču. Pozdravila ga je, on pa ji je odzdravil. Podala mu je pismo, in ko ga je vzel ter prebral, je zmajal z glavo in rekel: »Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo.« Nato je dodal: »Mati, kaj naj storim, ko pa mi je zmanjkalo potrpljenja in je moja vzdržljivost oslabela?« Starka mu je odgovorila: »Sin moj, potrpi; morda bo Bog potem stvari obrnil drugače. Napiši, kar nosiš v srcu, in prinesla ti bom odgovor. Pomiri se in razveseli, kajti vsekakor vaju bom združila, če bo vzvišeni Bog hotel.« Blagoslovil jo je v molitvi, nato pa napisal pismo in vanj vključil te verze:

Če v ljubezni ni nikogar, ki bi me vzel v varstvo, in me krutost hrepenenja ubija in pokončuje, podnevi trpim plamen, ki mi žge drobovje, ponoči pa ne najdem počitka. Zakaj torej ne bi upal vate, o cilj vseh mojih želja, in se sprijaznil z vsem, kar me je doletelo v ljubezni? Boga, gospodarja prestola, sem prosil, naj mi nakloni spokojnost, saj me je ljubezen do lepotic povsem izčrpala, in naj mi nameni skorajšnjo združitev, da bom zadovoljen, ker so me zadele strahote hrepenenja. Nato je pismo zložil in ga izročil starki ter ji dal mošnjo s štiristo dinarji. Vzela je vse in odšla h kraljevi hčeri ter ji ponudila pismo. Ta ga ni hotela vzeti in jo je vprašala: »Kaj je ta list?« Starka ji je odgovorila: »Gospa moja, to je odgovor na pismo, ki si ga poslala tistemu trgovskemu psu.« »Ali si mu prepovedala, kakor sem ti naročila?« »Da, in to je njegov odgovor.« Kraljeva hči je vzela pismo in ga prebrala do konca, nato pa se obrnila k starki in rekla: »Kje je učinek tvojih besed?« »Gospa moja, v odgovoru pravi, da se je spametoval, se pokesal in opravičil za pretekla dejanja.« »Ne, pri Bogu, še hujši je postal!« »Gospa moja, napiši mu pismo in izvedela boš, kaj bom storila z njim.« »Ne potrebujem ne pisma ne odgovora.« Starka je rekla: »Odgovor je nujen, da ga lahko oštejem in mu vzamem vsakršno upanje.« Kraljeva hči ji je odvrnila: »Vzemi mu upanje, ne da bi nosila s seboj pismo.« Toda starka je vztrajala: »Če ga hočem ošteti in mu vzeti upanje, moram imeti s seboj pismo.« Tedaj je kraljeva hči ukazala prinesti črnilnik in papir ter mu napisala te verze:

Dolgo že traja graja, pa te noben očitek ne ustavi; kolikokrat sem te z lastno roko v verzih svarila! Skrìvaj svojo ljubezen in je nikoli ne razglašaj; če mi ne boš poslušen, te ne bom varovala. Če se vrneš k besedam, ki jih izrekaš, bo to kakor prihod glasnika, ki oznanja tvojo smrt. Kmalu boš videl, kako nad teboj divjajo vetrovi in se v puščavi ptice zgrinjajo nate. Vrni se k dobrim dejanjem, pa ti bo čas naklonjen; če pa se nameniš v razuzdanost ali sramoto, te bo to pogubilo. Ko je končala pisanje, je jezno vrgla list iz rok. Starka ga je pobrala in odšla k mladeniču, ki ga je vzel iz njenih rok. Ko ga je prebral do konca, je spoznal, da se ga kraljeva hči ni usmilila, temveč se je njena jeza nanj le še povečala, in da je ne bo mogel doseči. Tedaj mu je prišlo na misel, da ji napiše odgovor in nadnjo prikliče nesrečo. Napisal ji je te verze:

O Gospod, pri petih častitljivih starcih te prosim, reši me ženske, zaradi katere ljubezni sem padel v muke. Ti veš, kako me žge ogenj žalosti in kako silno hrepenim po njej, ki se me ne usmili. Ni se ji zasmililo gorje, ki me je zadelo; kako pogosto je kruta do moje šibkosti in mi dela krivico! Tavam po globinah obupa, odtrgan od nje, in ne najdem nikogar, o ljudje, ki bi mi priskočil na pomoč. Koliko noči prebedim, ko se razgrnejo krila teme, ter na skrivaj in na glas ponavljam svoje tožbe! Ne najdem tolažbe, ki bi me rešila ljubezni do tebe; le kako naj pozabim, ko pa je moja potrpežljivost v hrepenenju skopnela? O ptica ločitve, povej mi: je mar ona varna pred nesrečami časa in njegovimi preizkušnjami?

Nato je pismo zložil in ga izročil starki ter ji dal mošnjo s petsto dinarji. Vzela je list in odšla h kraljevi hčeri ter ji ga izročila. Ko ga je ta prebrala in razumela, ga je vrgla iz rok in rekla: »Poslušaj, hudobna starka! Vse, kar se mi je zgodilo, izvira iz tebe, tvojih zvijač in tvojega odobravanja njegovih dejanj. Zato sem ti pisala list za listom, ti pa si nenehno prenašala sporočila med nama, dokler nisi ustvarila pravega dopisovanja in zgodbe med njim in menoj. Ves čas govoriš: ‘Obvarovala te bom njegovega zla in preprečila, da bi te nadlegoval z besedami.’ To pa govoriš samo zato, da mu napišem pismo in lahko hodiš sem in tja med nama, dokler mi nisi omadeževala časti! Hej, služabniki, primite jo!« Ukazala je, naj jo pretepejo, in tepli so jo, dokler ji ni kri tekla po vsem telesu in je omedlela. Nato je ukazala deklam, naj jo odvlečejo proč, in za noge so jo zvlekle do konca palače. Eni izmed njih je naročila, naj stoji ob njeni glavi in ji, ko se zbudi iz omedlevice, reče: »Kraljična je prisegla, da se ne smeš več vrniti v to palačo niti vstopiti vanjo. Če se vrneš, bo zagotovo ukazala, naj te usmrtijo.« Ko se je starka ovedela, ji je dekla prenesla kraljičine besede in starka je odgovorila: »Slišim in ubogam.«

Nato so ji dekle prinesle košaro in ukazale nosaču, naj jo odnese domov. Nosač jo je odnesel in spravil v njeno hišo. Za njo so poslale zdravnika in mu naročile, naj jo skrbno zdravi, dokler ne ozdravi, in zdravnik je izpolnil ukaz. Ko si je opomogla, je zajahala in se odpravila k mladeniču. Ta je bil globoko žalosten, ker je ni bilo več k njemu, in je hrepenel po novicah o njej. Ko jo je zagledal, je naglo vstal, ji šel naproti in jo pozdravil. Opazil je, da je oslabela, in jo vprašal, kako je z njo. Povedala mu je vse, kar ji je storila kraljična. To ga je silno prizadelo; udaril je z dlanjo ob dlan in rekel: »Pri Bogu, hudo mi je zaradi vsega, kar te je doletelo. Toda povej mi, mati, zakaj kraljična sovraži moške?« Odgovorila mu je: »Sin moj, vedi, da ima prelep vrt, ki mu na vsem svetu ni enakega. Neke noči je spala v njem in med sladkim spanjem sanjala, da je prišla na vrt. Zagledala je ptičarja, ki je nastavil past, okoli nje raztresel pšenico in sedel nekoliko stran, da bi opazoval, kaj se bo ujelo. Ni minilo dolgo, ko so se zbrale ptice, da bi pozobale pšenico. Samec se je ujel v past in začel v njej obupano opletati. Druge ptice so preplašene odletele, med njimi tudi njegova samica. Toda od njega je bila ločena le kratek čas, nato se je vrnila, stopila k pasti in se lotila zanke, ki je držala nogo njenega samca. S kljunom jo je toliko časa grizla, da jo je preščipnila in osvobodila svojega ptiča. Ves ta čas je ptičar sedel in dremal. Ko se je prebudil, je pogledal past in videl, da je poškodovana. Popravil jo je, znova raztresel pšenico in sedel nekoliko stran. Čez nekaj časa so se ptice spet zbrale, med njimi tudi samica in samec. Ko so pristopile, da bi zobale zrnje, se je samica ujela v past in začela opletati. Vsi golobi so odleteli proč, med njimi tudi samec, ki ga je bila rešila, in ni se vrnil k njej. Ptičarja je premagal spanec in šele čez dolgo časa se je prebudil. Ko se je zbudil, je našel samico v pasti. Vstal je, stopil k njej, ji osvobodil nogi in jo zaklal. Kraljeva hči se je zbudila vsa prestrašena in rekla: ‘Tako ravnajo moški z ženskami! Ženska se moškega usmili in je pripravljena zanj žrtvovati življenje, ko je v stiski. Ko pa Gospod njej nameni nesrečo in se znajde v težavah, jo moški zapusti, ne reši je in pozabi vso dobroto, ki mu jo je izkazala. Naj Bog prekolne vsakogar, ki zaupa moškim, saj zanikajo dobro, ki ga ženske storijo zanje!’ Od tistega dne sovraži moške.«

Kraljevi sin je vprašal starko: »Mati, ali nikoli ne gre na ulico?« »Ne, sin moj. Ima pa vrt, ki je eno najlepših sprehajališč tega časa. Vsako leto, ko v njem dozori sadje, gre za en dan vanj in se razvedri, toda vedno prenoči v svoji palači. Na vrt prihaja samo skozi skrivna vrata, ki vodijo naravnost vanj. Nekaj bi ti rada povedala in, če bo Bog dal, ti bo v prid. Vedi, da je do zorenja sadja le še mesec dni, tedaj pa bo prišla na vrt. Zato ti že danes svetujem, da greš k njegovemu oskrbniku in z njim skleneš prisrčno prijateljstvo. Nikomur od božjih stvaritev namreč ne dovoli vstopiti v vrt, ker je povezan s palačo kraljeve hčere. Dva dni pred njenim prihodom te bom obvestila. Tedaj boš kakor po navadi šel tja, vstopil v vrt in si s kako zvijačo omogočil, da v njem prenočiš. Ko bo kraljeva hči prišla, boš skrit na enem izmed njegovih kotičkov.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 725. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka svetovala kraljevemu sinu in mu rekla: ‘Kraljeva hči bo prišla na vrt in dva dni pred njenim prihodom te bom obvestila. Ko bo prišla, bodi skrit v kakšnem kotičku. Ko jo zagledaš, stopi prednjo. Ko te bo videla, te bo vzljubila, kajti ljubezen vse zakrije. Vedi, sin moj, da bi jo že pogled nate prevzel z ljubeznijo, saj si prelep. Zato se razveseli in bodi dobre volje, sin moj; zagotovo vaju bom združila.’ Poljubil ji je roko, se ji zahvalil in ji podaril tri kose aleksandrijske svile ter tri kose atlasa različnih barv. K vsakemu je dodal blago za srajco, kos za hlače, ruto za naglavno obvezo in baalbeško tkanino za podlogo, tako da je imela za tri popolne oprave, vsako lepšo od druge. Dal ji je še mošnjo s šeststo dinarji in rekel: ‘To je za šivanje.’ Vzela je vse in ga vprašala: ‘Sin moj, bi rad poznal pot do moje hiše in da bi tudi jaz poznala tvoje bivališče?’ ‘Da,’ je odgovoril. Z njo je poslal sužnja, da bi spoznal, kje živi, in ji pokazal njegovo hišo. Ko je starka odšla, je kraljevi sin vstal, ukazal svojim služabnikom, naj zaprejo prodajalno, ter odšel k vezirju in mu od začetka do konca povedal, kaj se je zgodilo s starko.

Ko je vezir slišal besede kraljevega sina, mu je rekel: ‘Sin moj, kaj boš storil, če Hajat an Nufus pride ven, pa ti ne pokaže naklonjenosti?’ Odgovoril je: ‘Ne bo mi preostalo nič drugega, kot da od besed preidem k dejanjem. Zaradi nje bom tvegal življenje, jo ugrabil izmed njenih služabnikov, jo posadil za seboj na konja in z njo odjezdil v širno puščavo. Če se rešim, bom dosegel, kar želim; če poginem, se bom vsaj spočil od tega bednega življenja.’ Vezir mu je rekel: ‘Sin moj, ali s takšno pametjo nameravaš živeti? Kako naj odpotujemo, ko pa je naša dežela tako daleč? Kako lahko tako ravnaš s kraljem, enim izmed vladarjev tega časa, ki ima pod svojim poveljstvom sto tisoč konjenikov? Nič nam ne zagotavlja, da ne bo poslal dela svoje vojske, da nam preseka poti. To ni pametno in razumen človek česa takega ne bi storil.’ Kraljevi sin je rekel: ‘Kaj naj torej storim, o vezir modrih nasvetov? Saj bom sicer zagotovo umrl.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Počakaj do jutri, da si ogledava vrt, spoznava, kakšen je, in vidiva, kaj lahko doseževa pri njegovem oskrbniku.’

Ko se je zdanilo, sta vezir in kraljevi sin vstala. Vezir je vzel s seboj tisoč dinarjev in peš sta odšla do vrta. Videla sta, da ima visoko obzidje in trdne vogale, da je poln dreves in obilnih vodotokov ter čudovitih sadežev. Njegovo cvetje je dišalo in ptice so prepevale, kakor da bi bil eden izmed rajskih vrtov. Za vrati je na kamniti klopi sedel prileten starec. Ko ju je zagledal in opazil njuno dostojanstveno držo, je po njunem pozdravu vstal. Odvrnil jima je pozdrav in rekel: ‘Gospoda moja, imata morda kakšno željo, ki bi jo imel čast izpolniti?’ Vezir mu je rekel: ‘Vedi, starec, da sva tujca. Vročina naju je zdelala, najino bivališče pa je daleč, na drugem koncu mesta. Upava na tvojo dobroto: vzemi ta dva dinarja in nama kupi kaj za pod zob, odpri nama vrata vrta in naju posadi kam v senco, kjer je hladna voda, da se osveživa, dokler nama ne prineseš hrane. Potem bomo skupaj jedli, si odpočili in šla bova svojo pot.’ Nato je segel v žep, izvlekel dva dinarja in ju položil oskrbniku v roko. Oskrbnik je bil star sedemdeset let, pa še nikoli ni imel v rokah česa takega. Ko je zagledal dinarja na dlani, je od veselja skoraj izgubil pamet. Nemudoma je vstal, odprl vrata, ju spustil noter in posadil pod sadno drevo z gosto senco. Rekel jima je: ‘Sedita tukaj in nikar ne hodita naprej po vrtu, saj so v njem skrivna vrata, ki vodijo v palačo kraljične Hajat an Nufus.’ Odgovorila sta: ‘Nikamor se ne bova premaknila.’

Nato je stari vrtnar odšel kupit, kar sta mu naročila. Odsoten je bil nekaj časa, potem pa se je vrnil z nosačem, ki je na glavi nosil pečeno jagnje in kruh. Vsi skupaj so jedli in pili ter se nekaj časa pogovarjali. Vezir se je nato razgledal in obračal pogled na desno in levo po vrtu. V njem je opazil visoko palačo, vendar je bila stara: belež se je luščil z zidov in vogali so bili razrušeni. Rekel je: ‘Starec, ali je ta vrt tvoj ali ga imaš v najemu?’ ‘Gospod moj, ni moj in tudi v najemu ga nimam. Le varujem ga.’ ‘Kolikšno plačilo dobivaš?’ ‘Gospod, en dinar na mesec.’ Vezir je rekel: ‘Krivico ti delajo, še zlasti če imaš družino.’ Starec je odgovoril: ‘Pri Bogu, gospod moj, osem otrok imam, pa še sebe moram preživljati.’ Vezir je rekel: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem! Pri Bogu, revež, tvoje skrbi so zdaj tudi moje. Kaj pa praviš o človeku, ki bi tebi in tvoji družini storil kaj dobrega?’ Starec je odgovoril: ‘Gospod moj, vsako dobro delo, ki ga storiš, bo tvoj zaklad pri vsemogočnem Bogu.’ Vezir je rekel: ‘Vedi, starec, da je ta vrt prelep kraj in v njem stoji tale palača, ki pa je stara in razpadla. Rad bi jo popravil, prebelil in lepo poslikal, da bi postala najlepši kotiček tega vrta. Ko pride lastnik in vidi, da je obnovljena in olepšana, te bo gotovo vprašal o obnovi. Če te vpraša, mu reci: “Gospod moj, jaz sem jo obnovil, ker sem videl, da je razrušena, da nikomur ne koristi in da nihče ne more prebivati v njej, ker propada in se ruši. Zato sem jo popravil in plačal obnovo.” Če te vpraša: “Od kod ti denar, ki si ga porabil zanjo?”, mu reci: “Iz lastnega žepa sem dal, da bi si pri tebi pridobil ugled in v upanju na tvojo milost.” Gotovo te bo nagradil za stroške, ki si jih imel s palačo. Jutri bom pripeljal zidarje, beliče in slikarje, da jo uredijo, in ti dal, kar sem ti obljubil.’ Nato je izvlekel mošnjo s petsto dinarji in mu rekel: ‘Vzemi te dinarje in jih porabi za svojo družino. Naj molijo zame in za tega mojega sina.’ Kraljevi sin ga je vprašal: ‘Čemu vse to?’ Vezir mu je odgovoril: ‘Videl boš, kaj bo iz tega.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 726. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir dal staremu vrtnarju petsto dinarjev in mu rekel: ‘Vzemi te dinarje in jih porabi za svojo družino. Naj molijo zame in za tega mojega sina.’ Ko je starec zagledal zlato, je bil ves iz sebe. Vrgel se je vezirju k nogam, jih poljubljal in molil zanj in za njegovega sina. Ko sta odhajala, jima je rekel: ‘Jutri vaju bom čakal. Naj me vsemogočni Bog nikoli ne loči od vaju, ne ponoči ne podnevi!’ Naslednjega dne je vezir prišel tja in poklical zidarskega mojstra. Ko je ta prišel predenj, ga je vzel s seboj na vrt. Oskrbnik se je razveselil njegovega prihoda. Vezir mu je dal denar za potrebščine in vse, kar so delavci potrebovali pri obnovi palače. Pozidali so jo, prebelili in pobarvali. Vezir je nato rekel slikarjem: ‘Mojstri, prisluhnite mojim besedam in razumite moj namen. Vedi se, da imam vrt, podoben temu. Neke noči sem spal v njem in sanjal, da je ptičar nastavil past ter okoli nje raztresel pšenico. Ptice so se zbrale, da bi pozobale zrnje, in samec se je ujel v past. Vse druge ptice so preplašene odletele, med njimi tudi njegova samica. Nekaj časa je bila odsotna, nato se je sama vrnila k njemu in pregrizla zanko na njegovi nogi, da ga je osvobodila. Ptičar je tedaj spal. Ko se je prebudil, je videl, da je past pokvarjena, jo popravil in znova raztresel pšenico. Sedel je nekoliko stran in čakal, da bi se vanjo kaj ujelo. Ptice so prišle zobat pšenico, z njimi pa tudi samec in samica. Samica se je ujela v past in vse ptice so preplašene odletele, med njimi tudi njen samec, ki se ni več vrnil k njej. Ptičar je vstal, vzel samico in jo zaklal. Samca pa je, ko je odletel z drugimi pticami, zgrabila ujeda, ga usmrtila, mu izpila kri in pojedla meso. Želim, da mi vse te sanje naslikate z dobrimi barvami, natanko tako, kakor sem vam jih opisal. Upodobite jih kot del okrasja, z vrtom, njegovim obzidjem, drevesi in pticami. Naslikajte ptičarja in njegovo past ter vse, kar se je zgodilo samcu, ko ga je ugrabila ujeda. Če boste naredili, kakor sem vam razložil, in mi bo delo všeč, vas bom poleg plačila nagradil še z darovi, ki vas bodo razveselili.’

Ko so slikarji slišali njegove besede, so se marljivo lotili dela in ga opravili nadvse dovršeno. Ko je bilo končano, so ga pokazali vezirju. Bilo mu je všeč in v naslikanih sanjah, ki jim jih je opisal, je videl vse tako, kakor si je zamislil. Zahvalil se jim je in jih bogato nagradil. Nato je kraljevi sin kakor po navadi prišel na vrt in vstopil v palačo, ne da bi vedel, kaj je storil vezir. Ko se je ozrl, je zagledal podobo vrta, ptičarja, pasti in ptic ter samca v krempljih ujede, ki ga je usmrtila, mu izpila kri in pojedla meso. Ves osupel se je vrnil k vezirju in mu rekel: ‘O vezir modrih nasvetov, danes sem videl čudo, ki bi bilo, če bi ga z iglami zapisali v očesne kotičke, v poduk vsem, ki iščejo nauk.’ ‘Kaj pa, gospod moj?’ je vprašal vezir. ‘Mar ti nisem povedal o sanjah, ki jih je sanjala kraljeva hči in zaradi katerih sovraži moške?’ ‘Da.’ Kraljevi sin je nadaljeval: ‘Pri Bogu, vezir, videl sem jih naslikane med okrasjem, kakor da bi jih gledal v živo. Našel pa sem še nekaj drugega, kar je kraljevi hčeri ostalo skrito in česar ni videla. Prav v tem je ključ do izpolnitve moje želje.’ ‘Kaj je to, sin moj?’ ‘Videl sem, da je samca, ki je izginil, ko se je njegova samica ujela v past, in se ni vrnil k njej, zgrabila ujeda, ga usmrtila, mu izpila kri in pojedla meso. O, ko bi kraljeva hči le videla sanje v celoti, z vso zgodbo do konca, in zagledala samca, ko ga je ugrabila ujeda! Zato se ni vrnil k njej in je rešil iz pasti.’ Vezir mu je rekel: ‘O srečni kralj, pri Bogu, to je res nenavadna stvar in pravo čudo!’ Kraljevi sin se je kar naprej čudil poslikavi in obžaloval, da kraljeva hči sanj ni videla do konca. Pri sebi si je govoril: ‘Ko bi jih le bila videla do konca ali jih vsaj še enkrat sanjala v celoti, četudi med zmedenimi nočnimi prividi!’ Tedaj je vezir rekel: ‘Vprašal si me, zakaj obnavljam ta kraj, in odgovoril sem ti, da boš videl, kaj bo iz tega. Zdaj vidiš. Jaz sem vse to uredil in slikarjem naročil, naj naslikajo sanje ter upodobijo samca v krempljih ujede, ki ga je usmrtila, mu izpila kri in pojedla meso. Ko bo kraljeva hči prišla na vrt in zagledala poslikavo, bo videla podobo svojih sanj ter ptiča, ki ga je ubila ujeda. Tedaj mu bo odpustila in opustila sovraštvo do moških.’

Ko je kraljevi sin slišal te besede, je poljubil vezirjeve roke, se mu zahvalil za njegovo delo in rekel: ‘Takšen človek, kot si ti, je vreden biti vezir največjega kralja! Pri Bogu, če dosežem svoj cilj in se srečen vrnem h kralju, mu bom povedal vse, da ti bo izkazal še več časti, povzdignil tvoj položaj in prisluhnil tvojim besedam.’ Vezir mu je poljubil roko. Nato sta šla k staremu vrtnarju in mu rekla: ‘Poglej ta kraj, kako lep je postal!’ Starec je odgovoril: ‘Vse to je zaradi vajine blagoslovljene navzočnosti.’ Rekla sta mu še: ‘Starec, če te lastniki vprašajo o obnovi te palače, jim reci: “Obnovil sem jo s svojim denarjem.” Tako boš deležen dobrega in nagrade.’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam.’ Kraljevi sin je odtlej redno obiskoval starca.

Tako se je godilo vezirju in kraljevemu sinu. Hajat an Nufus pa se je, ko so pisma in sporočila prenehala prihajati in starke ni bilo več na spregled, silno razveselila. Menila je, da se je mladenič vrnil v svojo deželo. Nekega dne so ji od očeta prinesli pokrit pladenj. Ko ga je odkrila, je na njem našla čudovito sadje. Vprašala je: ‘Ali je že napočil čas tega sadja?’ ‘Da,’ so ji odgovorili. Rekla je: ‘Ko bi se le že pripravila na sprehod po vrtu!’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 727. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva hči, ko ji je oče poslal sadje, vprašala: ‘Ali je že napočil čas tega sadja?’ Odgovorili so ji: ‘Da.’ Rekla je: ‘Ko bi se le pripravile na sprehod po vrtu!’ Njene dekle so ji odgovorile: ‘Odlična misel, gospa naša! Pri Bogu, prav pogrešamo ta vrt.’ Rekla je: ‘Kako naj to uredimo? Vsako leto nas po vrtu vodi le dojilja in nam razkazuje različne veje in drevesa. Jaz pa sem jo dala pretepsti in ji prepovedala prihajati k meni. Zdaj obžalujem, kar sem ji storila, saj je navsezadnje moja dojilja in sem ji dolžna hvaležnost za vzgojo. Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem!’ Ko so dekle slišale te besede kraljeve hčere, so vse vstale, poljubile tla pred njo in rekle: ‘Pri Bogu te prosimo, gospa naša, odpusti ji in ukaži, naj jo pripeljejo.’ Rekla je: ‘Pri Bogu, prav to sem se odločila storiti. Katera izmed vas bo šla ponjo? Pripravila sem ji že dragoceno častno oblačilo.’ Prednjo sta stopili dve dekli, ena z imenom Bulbul in druga Savad al Ajn. Bili sta najvišji med njenimi deklami in njeni zaupnici, obe prelepi in ljubki. Rekli sta: ‘Midve bova šli ponjo, o kraljična.’ ‘Storita, kakor se vama zdi,’ jima je odgovorila. Odšli sta k dojiljini hiši, potrkali na vrata in vstopili. Ko ju je prepoznala, ju je objela in jima izrekla dobrodošlico. Ko sta sedli, sta ji rekli: ‘Dojilja, kraljična ti je odpustila in ti je spet naklonjena.’ Dojilja je odgovorila: ‘Nikoli več, četudi bi mi dali piti iz čaš smrti! Mar sta pozabili, kako so me kaznovali pred tistimi, ki me imajo radi, in pred tistimi, ki me sovražijo? Moja oblačila so se prepojila s krvjo in od hudih udarcev bi skoraj umrla. Potem so me za noge vlekli kakor mrtvega psa, dokler me niso vrgli pred vrata. Pri Bogu, nikoli več se ne bom vrnila k njej in nikoli več je nočem videti!’ Dekli sta ji rekli: ‘Ne dovoli, da bi bil najin prihod zaman. Kje je tvoje spoštovanje do naju? Poglej, kdo je prišel k tebi in vstopil v tvojo hišo. Mar bi hotela še koga, ki ima pri kraljevi hčeri višji položaj od naju?’ Odgovorila je: ‘Bog ne daj! Vem, da je moj položaj nižji od vajinega. Le kraljeva hči me je povzdignila v očeh svojih dekel in služabnikov, tako da se je, če sem se razjezila na najvišjo med njimi, ta od strahu skoraj sesedla v svoji koži.’ Dekli sta rekli: ‘Vse je še vedno tako, nič se ni spremenilo; še več spoštovanja boš deležna kot prej. Kraljeva hči se je ponižala pred teboj in sama, brez posrednika, prosila za spravo.’ Dojilja je rekla: ‘Pri Bogu, če ne bi vidve prišli k meni, se ne bi vrnila, četudi bi ukazala, naj me usmrtijo.’ Zahvalili sta se ji.

Nato je takoj vstala, se oblekla in odšla z njima. Skupaj so prišle h kraljevi hčeri. Ko je dojilja vstopila, je kraljeva hči vstala. Dojilja ji je rekla: ‘Pri Bogu, kraljeva hči, kdo je kriv, jaz ali ti?’ Kraljeva hči je odgovorila: ‘Krivda je moja, odpuščanje in sprava pa sta v tvojih rokah. Pri Bogu, dojilja moja, zelo te cenim in dolžna sem ti hvaležnost za vzgojo. Toda veš, da je Bog, slavljen in vzvišen, ljudem odmeril štiri stvari: postavo, življenjsko dobo, preživetje in uro smrti. Človek ne more odvrniti usode. Nisem se mogla obvladati niti se zadržati. Zdaj pa, dojilja moja, obžalujem, kar sem storila.’ Tedaj je starkina jeza minila. Vstala je in poljubila tla pred njo. Kraljična je ukazala prinesti dragoceno častno oblačilo in jo odela vanj. Starka se je darila silno razveselila, medtem ko so služabniki in dekle stali pred njima. Ko se je sprejem končal, jo je kraljična vprašala: ‘Dojilja moja, kako je s sadjem in pridelki naših vrtov?’ Odgovorila je: ‘Pri Bogu, gospa moja, v mestu sem videla že večino vrst sadja. Toda še danes se bom pozanimala o tem in ti prinesla odgovor.’ Nato je odšla od nje, deležna največjih časti, in se napotila h kraljevemu sinu. Veselo jo je sprejel, jo objel in se razveselil njenega prihoda. Srce se mu je razvedrilo, saj je že dolgo nestrpno čakal, da jo bo spet videl. Starka mu je povedala, kaj se je zgodilo med njo in kraljevo hčerjo ter da namerava kraljeva hči določenega dne priti na vrt. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 728. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka prišla h kraljevemu sinu in mu povedala, kaj se ji je zgodilo s kraljično Hajat an Nufus ter katerega dne bo prišla na vrt. Nato ga je vprašala: ‘Ali si storil, kar sem ti naročila glede vratarja? Je bil deležen kakšne tvoje dobrote?’ Odgovoril ji je: ‘Da. Postal je moj prijatelj, najine poti so skupne in prav želi si, da bi ga za kaj potreboval.’ Nato ji je povedal, kaj je uredil vezir in kako je dal naslikati sanje kraljeve hčere s ptičarjem, pastjo in ujedo. Ko je starka to slišala, se je silno razveselila in rekla: ‘Pri Bogu te prosim, da svojega vezirja nosiš v samem središču srca! Njegovo dejanje kaže, kako preudaren je, in pomagal ti je doseči tvojo željo. Zdaj pa nemudoma vstani, sin moj, pojdi v kopališče in obleci svoja najdragocenejša oblačila. Boljše zvijače od te nimava več. Pojdi k vratarju in ga s kako pretvezo pripravi do tega, da ti dovoli prenočiti na vrtu. Sicer ne bi nikomur dovolil vstopiti, četudi bi mu dali toliko zlata, da bi z njim napolnili ves svet. Ko vstopiš, se skrij, da te ne zagleda nobeno oko. Ostani skrit, dokler me ne zaslišiš reči: “O ti, čigar milost deluje na skrivaj, obvaruj nas tega, česar se bojimo!” Tedaj stopi iz skrivališča, pokaži svojo lepoto in ljubkost ter se umakni med drevesa. Tvoja lepota spravlja v sramoto celo lune! Kraljična Hajat an Nufus te bo zagledala, ljubezen do tebe ji bo napolnila srce in vse ude, ti pa boš dosegel svoj cilj in željo ter se znebil skrbi.’ Mladenič je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Izvlekel je mošnjo s tisoč dinarji; vzela jo je in odšla. Kraljevi sin je nemudoma odšel v kopališče, se okopal in odišavil ter oblekel najdragocenejša oblačila, kakršna nosijo perzijski kralji. Opasal se je s pasom, v katerem so bili nanizani najrazličnejši dragoceni kamni, in si ovil turban, pretkan s trakovi rdečega zlata ter okrašen z biseri in dragulji. Njegova lica so bila rožnata, ustnice rdeče, njegov pogled je s svojo milino zapeljeval gazele in zibal se je kakor opit. Ves je žarel od lepote in ljubkosti, njegova gibka postava pa je spravljala v sramoto nežne veje. V žep je dal mošnjo s tisoč dinarji in se odpravil do vrta. Potrkal je na vrata. Vratar se je oglasil in mu odprl. Ko ga je zagledal, se je silno razveselil in ga najprisrčneje pozdravil. Opazil pa je, da je kraljevi sin mrkega obraza, in ga vprašal, kaj mu je. Mladenič mu je rekel: ‘Vedi, starec, da me oče zelo ceni in do danes še nikoli ni dvignil roke nadme. Danes pa sva se sprla. Ozmerjal me je, me udaril po obrazu, me pretepel s palicami in me nagnal. Zdaj ne vem več, kdo mi je prijatelj, in bojim se zahrbtnosti usode. Saj veš, da je jeza staršev huda stvar. Zato sem prišel k tebi, stric, kajti moj oče te dobro pozna. Prosim te, bodi dober in mi dovoli, da ostanem na vrtu do konca dneva ter v njem prenočim, dokler Bog ne popravi razmer med menoj in očetom.’

Ko je vratar slišal njegove besede, ga je zabolelo, kar mu je storil oče. Rekel mu je: ‘Gospod moj, ali mi dovoliš, da grem k tvojemu očetu, stopim predenj in poskušam doseči spravo med vama?’ Mladenič mu je odgovoril: ‘Stric, moj oče je neznosnega značaja. Če ga skušaš pomiriti, ko je še razgret od jeze, te ne bo poslušal.’ Starec je rekel: ‘Slišim in ubogam. Toda, gospod moj, pojdi z menoj v mojo hišo. Prenočil boš pri mojih otrocih in družini in nihče nama ne bo ničesar očital.’ Mladenič mu je rekel: ‘Stric, kadar sem jezen, moram biti sam.’ Starec je odgovoril: ‘Hudo mi je, da bi spal sam na vrtu, ko pa imam jaz hišo.’ ‘Stric, za to imam razlog. Tako bo moja stiska minila. Vem tudi, da bo očetu to prav in da se bo njegovo srce omehčalo do mene.’ Starec mu je rekel: ‘Če že mora biti tako, ti bom prinesel ležišče in odejo, da se boš pokril.’ Mladenič je odgovoril: ‘Stric, s tem ni nič narobe.’ Starec je vstal, mu odprl vrata vrta ter mu prinesel ležišče in odejo. Ni pa vedel, da namerava kraljeva hči priti na vrt.

Tako se je godilo kraljevemu sinu. Dojilja pa je odšla h kraljevi hčeri in ji povedala, da je sadje na drevesih dozorelo. Kraljeva hči ji je rekla: ‘Dojilja moja, jutri pojdi z menoj na vrt, da se razvedriva, če bo vsemogočni Bog dal. Toda pošlji sporočilo čuvaju in mu povej, da prideva jutri k njemu na vrt.’ Dojilja mu je poslala sporočilo, da bo kraljična naslednjega dne prišla na vrt, zato v njem ne sme pustiti ne oskrbnikov namakalnih naprav ne poljskih delavcev in vanj ne sme spustiti prav nikogar. Ko je prejel novico kraljeve hčere, je uredil vodne kanale, nato pa stopil k mladeniču in mu rekel: ‘Ta vrt pripada kraljevi hčeri. Gospod moj, oprosti mi: ta kraj je tvoj in živim le od tvoje dobrote, vendar moram ponižno prositi, da me uslišiš. Kraljična Hajat an Nufus namerava jutri zgodaj zjutraj priti na vrt. Ukazala je, naj v njem ne pustim nikogar, ki bi jo mogel videti. Zato te prosim, da danes zapustiš vrt. Kraljična bo tukaj samo jutri do popoldneva, potem pa ga boš imel na voljo mesece, dolga obdobja in leta.’ Mladenič ga je vprašal: ‘Starec, mar si zaradi naju utrpel kakšno škodo?’ ‘Ne, pri Bogu, gospod moj, od vaju sem bil deležen le časti.’ Mladenič mu je rekel: ‘Če je tako, boš od naju dobival samo dobro. Skrijem se na vrtu in nihče me ne bo videl, dokler se kraljeva hči ne vrne v svojo palačo.’ Oskrbnik je odgovoril: ‘Gospod moj, če zagleda samo obris človeka, mi bo dala odsekati glavo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 729. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starec mladeniču rekel: ‘Če kraljeva hči zagleda samo obris človeka, mi bo dala odsekati glavo.’ Mladenič mu je odgovoril: ‘Poskrbel bom, da me prav nihče ne bo videl. Gotovo pa ti danes primanjkuje denarja za družino.’ Segel je v mošnjo, izvlekel petsto dinarjev in mu rekel: ‘Vzemi to zlato in ga porabi za svoje domače, da boš brez skrbi zanje.’ Ko je starec zagledal zlato, je tveganje za lastno življenje vzel zlahka. Kraljevemu sinu je strogo zabičal, naj se ne pokaže na vrtu, nato pa ga pustil sedeti.

Tako se je godilo oskrbniku in kraljevemu sinu. Kraljevo hčer pa so zgodaj zjutraj obiskali njeni služabniki in ukazala je odpreti skrivna vrata, ki so vodila na vrt s palačo. Oblekla se je v kraljevsko perzijsko opravo, posuto z biseri in dragulji. Pod vrhnjim oblačilom je nosila nežno srajco, okrašeno z rubini, pod vsem tem pa je bila lepota, ki je jezik ne more opisati, ob kateri srce ostrmi in zaradi katere ljubezni postane pogumen celo strahopetec. Na glavi je nosila krono iz rdečega zlata, okrašeno z biseri in dragulji. Stopala je v coklah iz rdečega zlata z biseri svežega leska, posutih z dragimi kamni in žlahtnimi kovinami. Položila je roko starki na ramo in ukazala oditi skozi skrivna vrata. Starka pa se je ozrla na vrt in videla, da je poln služabnikov in dekel, ki jedo sadje, kalijo vodo v potokih ter se želijo tega dne zabavati z igro in sprehajanjem. Kraljični je rekla: ‘Bistra si in nadvse razumna. Veš, da na vrtu ne potrebuješ vseh teh služabnikov. Če bi odhajala iz očetove palače, bi ti s spremstvom izkazovali čast, toda, gospa moja, skozi skrivna vrata greš na vrt, kjer te ne vidi nobena božja stvaritev.’ Kraljična ji je odgovorila: ‘Res je, dojilja moja. Kaj naj torej storimo?’ Starka je rekla: ‘Ukaži služabnikom, naj se vrnejo. To ti svetujem samo iz spoštovanja do kralja.’ Ukazala je služabnikom, naj se vrnejo. Dojilja je rekla: ‘Ostalo je še nekaj služabnikov, ki sejejo nered po zemlji. Odslovi še te in obdrži pri sebi le dve dekli, da se bomo z njima razvedrile.’ Ko je dojilja videla, da je kraljičino srce spokojno in da ji trenutek ugaja, je rekla: ‘Zdaj smo si pripravile lep izlet. Vstani, pojdimo na vrt.’ Kraljeva hči je vstala, položila roko dojilji na ramo in odšla skozi skrivna vrata. Njeni dekli sta hodili pred njo, ona pa se jima je smejala in se zibala v svojih lahkih oblačilih. Dojilja je hodila pred njo, ji kazala drevesa in ji dajala pokušati sadeže, medtem ko so se sprehajale od kraja do kraja.

Vodila jo je naprej, dokler nista prispeli do tistega dvorca. Ko ga je kraljična zagledala, se ji je zdel kakor nov, zato je rekla: »Dojilja moja, ali ne vidiš, da so vogali tega dvorca obnovljeni in zidovi pobeljeni?« Dojilja je odgovorila: »Pri Bogu, gospa moja, nekaj sem slišala o tem. Menda je vrtnar od trgovcev vzel blago, ga prodal in za izkupiček kupil opeko, apno, mavec, kamen in drugo. Vprašala sem ga, kaj je storil z vsem tem, pa mi je odvrnil: ‘Obnovil sem propadajoči dvorec.’ Potem mi je starec rekel: ‘Trgovci zahtevajo, naj jim poravnam dolg, jaz pa sem jim dejal, naj počakajo, da pride kraljeva hči na vrt, si ogleda obnovljeni dvorec in ji bo všeč. Ko se bo vračala, bom od nje prejel, kar mi bo blagovolila podariti, in jim poplačal, kar jim dolgujem.’ Vprašala sem ga: ‘Kaj te je pripravilo do tega?’ Odvrnil je: ‘Videl sem, da dvorec razpada, da se mu rušijo vogali in lušči belež, pa ni bilo nikogar tako plemenitega, da bi ga obnovil. Zato sem se sam zadolžil in ga popravil v upanju, da bo kraljeva hči ravnala, kakor pritiče njeni plemenitosti.’ Rekla sem mu: ‘Kraljeva hči je sama dobrota in ti bo vse povrnila.’ Vse to je storil le v upanju na tvojo dobrotljivost.« Kraljeva hči je rekla: »Pri Bogu, obnovil ga je iz plemenitosti in ravnal kakor velikodušni ljudje. Pokliči mi zakladničarko.« Dojilja je poklicala zakladničarko, ki je nemudoma prišla pred kraljevo hčer, in ta ji je ukazala, naj vrtnarju izroči dva tisoč dinarjev. Starkа je poslala sla k vrtnarju. Ko je ta prišel do njega, mu je rekel: »Dolžan si se odzvati kraljičninemu ukazu.«

Ko je vrtnar slišal slove besede, so se mu začela tresti kolena in moč ga je zapustila. Pri sebi si je rekel: »Kraljeva hči je gotovo zagledala mladeniča. Ta dan bo zame najbolj nesrečen od vseh.« Odšel je domov, vse povedal ženi in otrokom, jim dal poslednja navodila in se poslovil od njih, oni pa so jokali za njim. Nato je šel pred kraljevo hčer; obraz mu je bil rumen kakor kurkuma in komaj se je še držal pokonci. Starkа je opazila njegovo stisko in ga hitro nagovorila: »Starec, poljubi tla v zahvalo vzvišenemu Bogu in iskreno moli za kraljično! Povedala sem ji, da si obnovil razpadajoči dvorec. Razveselila se je tega in te nagradila z dva tisoč dinarji. Vzemi jih od zakladničarke, moli za kraljično, poljubi tla pred njo in se vrni k svojemu delu.« Ko je vrtnar slišal dojiljine besede, je vzel dva tisoč dinarjev, poljubil tla pred kraljevo hčerjo in molil zanjo. Nato se je vrnil domov, kjer so se ga domači razveselili in molili za tistega, ki je bil vzrok vsega tega. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto trideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je stari čuvaj, potem ko je od kraljične prejel dva tisoč dinarjev, vrnil domov. Domači so se ga razveselili in molili za tistega, ki je bil vzrok vsega tega. Tako je bilo z njimi. Starkа pa je rekla: ‘Gospa moja, kako lep je postal ta kraj! Še nikoli nisem videla tako sijoče beline in tako lepe poslikave. Le kaj je lepše, zunanjost ali notranjost? Ali pa so zunaj vse pobelili, znotraj pa pustili črnino? Pojdiva noter in si oglejva še notranjost.’ Dojilja je vstopila in kraljeva hči ji je sledila. Videli sta, da je tudi notranjost prepleskana in kar najlepše okrašena. Kraljeva hči je pogledovala na desno in levo, dokler ni prišla do čela obokane dvorane. Tja je uprla pogled in dolgo strmela. Dojilja je vedela, da je zagledala podobo svojih sanj, zato je obe služabnici zadržala ob sebi, da je ne bi motili. Ko si je kraljeva hči ogledala naslikane sanje, se je vsa začudena obrnila k starki, plosknila z dlanjo ob dlan in rekla: ‘Dojilja moja, pridi pogledat nekaj čudovitega! Ko bi to z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bilo v poduk vsakomur, ki zna sprejeti nauk.’ Starkа je vprašala: ‘Kaj pa je, gospa moja?’ Kraljična ji je rekla: ‘Pojdi do čela dvorane in poglej. Potem mi povej, kaj vidiš.’ Starkа je šla tja, si ogledala podobo sanj in se začudena vrnila. Rekla je: ‘Pri Bogu, gospa moja, to je podoba vrta, lovca, zanke in vsega, kar si videla v sanjah. Samčku je po tem, ko je odletel, le velika ovira preprečila, da bi se vrnil k samički in jo rešil iz lovčeve zanke. Videla sem ga namreč pod kremplji ujede, ki ga je ubila, mu izpila kri ter raztrgala in požrla meso. Zato se, gospa moja, ni vrnil k njej in je ni rešil iz zanke. Čudovito pa je, gospa moja, da so te sanje naslikane. Tudi če bi jih hotela naslikati sama, ti ne bi uspelo. Pri Bogu, to je čudež, ki bi ga bilo treba zapisati v letopise! Morda pa so angeli, ki bdijo nad Adamovimi sinovi, vedeli, da se je ptičjemu samčku zgodila krivica, saj sva ga po krivem obdolžili in grajali, ker se ni vrnil. Zato so pokazali dokaz v njegovo obrambo in razkrili njegovo opravičilo. Pravkar sem ga videla mrtvega med kremplji ujede.’

Kraljeva hči je rekla: ‘Dojilja moja, tega ptiča sta zadeli usoda in božja volja, midve pa sva mu storili krivico.’ Starkа je rekla: ‘Gospa moja, pred vzvišenim Bogom se srečajo sprte strani. Zdaj pa se nama je razodela resnica in postalo nama je jasno, kaj opravičuje ptičjega samčka. Če ga ne bi zgrabili kremplji ujede, ki ga je ubila, mu izpila kri in požrla meso, bi se brez odlašanja vrnil k samički in jo rešil iz zanke. Proti smrti pa ni zdravila. Še posebej velja to za človeka: sam strada, da nahrani ženo, sam hodi gol, da jo obleče, jezi svoje sorodnike, da ugodi njej, staršem odreka poslušnost, njej pa se pokorava. Ona pozna njegove skrivnosti in vse, kar skriva, in ne more brez njega potrpeti niti ene ure. Če je eno samo noč ni pri njem, ne zatisne očesa; nihče ji ni dražji od njega in ljubi ga bolj kakor svoje starše. Ko ležeta spat, se objameta: on ji položi roko pod vrat in ona njemu, kakor je rekel pesnik:

Pod glavo sem ji dal svojo roko in legel obnjo; svoji noči sem rekel: »Podaljšaj se, saj je vzšla polna luna!« O noč, kakršne Bog še ni ustvaril: tvoj začetek je sladek, tvoj konec grenak. Nato jo on poljublja in ona njega. Med zgodbami o kraljih je tudi zgodba o kralju, čigar žena je zbolela in umrla. Iz ljubezni do nje in zaradi globoke navezanosti, ki ju je vezala, se je dal živ pokopati z njo in se prostovoljno izročil smrti. Podobno se je zgodilo drugemu kralju, ki je zbolel in umrl. Ko so ga hoteli pokopati, je njegova žena rekla svojim sorodnikom: ‘Pustite, da se živa pokopljem z njim, sicer se ubijem in boste odgovorni za mojo smrt.’ Ko so spoznali, da je nič ne bo odvrnilo od tega, so jo pustili in se je iz velike ljubezni in nežnosti do njega vrgla v njegov grob.« Starkа ji je še naprej pripovedovala zgodbe o moških in ženskah, dokler ni iz njenega srca izginilo sovraštvo do moških. Ko je opazila, da se je v njej na novo prebudila naklonjenost do njih, je rekla: »Čas je, da se sprehodiva po vrtu.« Odšli sta iz dvorca in se sprehajali med drevjem. Kraljevič se je ozrl in jo zagledal. Videl je njeno postavo, njeno skladno rast, rožnata lica, temne oči, izredno ljubkost, bleščečo lepoto in popolnost. Razum mu je zastal, pogled se mu je prikoval nanjo in v ljubezni je izgubil razsodnost. Strast ga je ponesla čez vse meje; vsi njegovi udje so goreli v želji, da bi ji služil, in prsi mu je žgal ljubezenski ogenj, dokler ni omedlel in padel na tla. Ko se je zavedel, je izginila izpred njegovih oči in se skrila med drevje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto enaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kraljevič Ardašir skrival na vrtu, ko je kraljeva hči prišla z starko in se z njo sprehajala med drevjem. Ko jo je zagledal, je od silne ljubezni omedlel. Ko se je zavedel, je ni bilo več pred njegovimi očmi, saj se je skrila med drevje. Iz srca je zavzdihnil in izrekel te verze:

Ko je moje oko uzrlo njeno čudovito lepoto, se mi je srce raztrgalo od hrepenenja in strasti. Obležal sem na tleh, zavržen in nemočen, kraljeva hči pa ni vedela, kaj se dogaja v meni. Zazibala se je in zanetila srce zaljubljenca; pri Bogu, bodi nežna, usmili se iskrene ljubezni! O Gospod, približaj mi trenutek združitve, podari mi dušo mojega srca, saj se bojim grobne teme. Desetkrat, desetkrat in še desetkrat naj ti bolni, žalostni ljubimec poljubi lice. Starkа je vodila kraljevo hčer po vrtu, dokler nista prišli do kraja, kjer je bil kraljevič. Tedaj je rekla: »Ti, čigar dobrote delujejo skrivaj, obvaruj naju tega, česar se bojiva!« Ko je kraljevič slišal dogovorjeno znamenje, je ves prevzet in omamljen stopil iz skrivališča ter se sprehodil med drevjem. Njegova postava je spravljala veje v sram, čelo mu je rosil znoj in lica so mu žarela kakor večerna zarja. Slava velikemu Bogu za vse, kar je ustvaril! Kraljeva hči se je ozrla in ga zagledala. Dolgo je strmela vanj, gledala njegovo lepoto in ljubkost, njegovo skladno postavo, oči, ki so se spogledovale z gazelami, in stas, ob katerem bi se sramovale veje drevesa ban. Osupnil ji je razum, ji ugrabil pamet in s puščicami svojih oči zadel njeno srce. Rekla je starki: »Dojilja moja, od kod se je vzel ta mladenič tako lepe postave?« Starkа je vprašala: »Kje pa je, gospa moja?« Odgovorila je: »Tam, blizu, med drevjem.« Starkа se je začela ozirati na desno in levo, kakor da o njem nič ne ve, in rekla: »Kdo je temu mladeniču pokazal pot na ta vrt?« Hajat an Nufus jo je vprašala: »Kdo nama lahko pove kaj o tem mladeniču? Slava njemu, ki je ustvaril moške! Dojilja moja, ali ga poznaš?« Odgovorila ji je: »Gospa moja, to je mladenič, ki ti je po meni pošiljal pisma.« Kraljeva hči, utopljena v morju ljubezni in ognju hrepenenja, ji je rekla: »Dojilja moja, kako lep je ta mladenič! Kako ljubek je njegov obraz! Mislim, da na vsem svetu ni lepšega od njega.«

Ko je starkа spoznala, da jo je ljubezen do njega povsem prevzela, ji je rekla: »Ali ti nisem rekla, gospa moja, da je lep mladenič s čudovitim obrazom?« Kraljeva hči ji je odgovorila: »Dojilja moja, kraljeve hčere ne poznamo sveta in ne vemo, kakšni so ljudje v njem. Z nikomer se ne družimo, z nikomer nimamo opravkov. Dojilja moja, kako naj pridem do njega? Kako naj mu stopim pred oči? Kaj naj mu rečem in kaj bo on rekel meni?« Starkа je odgovorila: »Kakšno zvijačo pa imam zdaj na voljo? Zaradi tebe sva se znašli v zadregi.« Kraljeva hči je rekla: »Dojilja moja, vedi, da še nihče ni umrl od ljubezni, kakor bom jaz. Zdaj sem prepričana, da bom ta hip umrla, in vse to zaradi ognja svojega hrepenenja.« Ko je starkа slišala njene besede in videla, kako silno je zaljubljena vanj, ji je rekla: »Gospa moja, njega nikakor ne moreva pripeljati k tebi. Tudi tebi ne gre zameriti, da nočeš k njemu, saj si še mlada. Toda vstani in pojdi z menoj. Hodila bom pred teboj, dokler ne prideš do njega, in jaz ga bom nagovorila, da te ne bo sram. Le trenutek bo minil, pa si bosta že domača.« Kraljična je rekla: »Pojdi pred menoj, kajti božje odločitve ni mogoče odvrniti.« Dojilja in kraljeva hči sta vstali ter se približali kraljeviču, ki je sedel kakor polna luna. Ko sta prišli do njega, mu je starkа rekla: »Poglej, mladenič, kdo je prišel predte! To je Hajat an Nufus, hči kralja tega časa. Spoznaj njeno vrednost in ceni, da je sama prišla k tebi. Vstani ji v čast in stoj pred njo.« Mladenič je nemudoma vstal in njegov pogled se je srečal z njenim. Oba sta bila kakor pijana brez vina, njegovo hrepenenje in ljubezen pa sta postala še močnejša. Kraljeva hči je razprla roke in mladenič prav tako. Objela sta se v silnem koprnenju, a ljubezen in strast sta ju premagali, tako da sta oba omedlela in padla na tla. Dolgo sta ležala nezavestna. Starkа se je zbala, da bi ju kdo odkril, zato ju je spravila v dvorec, sedla pred vrata in rekla služabnicam: »Izkoristite čas za sprehod, kraljična spi.« Služabnice so se vrnile na vrt. Ko sta se ljubimca zavedela, sta ugotovila, da sta v dvorcu. Mladenič je rekel: »Pri Bogu, vladarica vseh lepotic, ali so to sanje ali le zmedene sanjske podobe?« Znova sta se objela, opila brez vina in drug drugemu tožila o ljubezenskih mukah. Mladenič je izrekel te verze:

Iz njenega svetlega obraza vzhaja sonce, iz njenih lic žari rdečina večerne zarje. Kjerkoli se njen obraz pokaže očem, zvezda na obzorju od sramu skrije svoj sij. Kadar iz njenih smejočih se ust poblisne luč, zasveti jutro in prežene gosto nočno temo. Kadar se njena postava ljubko zaziblje, ji zavidajo olistane veje drevesa ban. Pogled nanjo mi zadošča namesto vsega; izročam jo v varstvo Bogu ljudi in jutranje zarje. Polni luni je posodila del svoje lepote, sonce jo je hotelo posnemati, pa ni zmoglo. Od kod soncu boki, ki bi se tako zibali? Od kod luni lepota telesa in značaja? Kdo me more grajati, ko ves živim v ljubezni do nje, razpet med nemirom in spokojnostjo? Ona mi je z enim pogledom zavladala srcu; kaj je še ostalo od src zaljubljencev? Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto dvaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva hči, ko je kraljevič končal pesem, mladeniča stisnila k prsim ter ga poljubila na usta in med oči. Življenje se mu je vrnilo in začel ji je tožiti, kaj je prestal zaradi silne ljubezni, neusmiljene strasti, nenehnega hrepenenja in zmedenosti ter kako je trpel zaradi trdote njenega srca. Ko je slišala njegove besede, mu je poljubila roke in noge ter si odkrila glavo: razgrnila se je temna noč, v kateri so zasijale polne lune. Rekla je: ‘Ljubi moj, vrhunec vseh mojih želja, naj bo, kakor da dneva zavračanja nikoli ni bilo, in naj Bog ne dovoli, da se še kdaj vrne med naju!’ Tedaj sta se objela in skupaj jokala, kraljeva hči pa je izrekla te verze:

Ti, ki spravljaš v sram polno luno in dnevno sonce, si obsodil zaljubljeno srce na smrt, da je ostalo brez poti. Z mečem pogleda sekaš globoko v prsi; kam je mogoče ubežati meču oči? Tvoji obrvi sta kakor lok, ki je v moje srce izstrelil puščico hrepenenja in ognja. V sadovih tvojih lic imam svoj raj; kako naj se moje srce odpove njegovim sadovom? Tvoja zibajoča se postava je cvetoča veja in s te veje obiramo sadove. Nezadržno si me pritegnil in mi vzel spanec; v ljubezni do tebe sem zavrgla vse zadržke. Naj ti Bog pomaga s svojo sijočo lučjo, naj skrajša daljavo in približa obisk! Usmili se duše, ki jo žge ljubezen do tebe, in izčrpanega srca, ki išče zavetje v tvoji vzvišenosti. Ko je končala pesem, jo je preplavila ljubezen. Vsa prevzeta je zajokala z obilnimi solzami in mladeniču vnela srce. Tudi on je zapel o svoji ljubezni do nje, stopil bliže, ji poljubil roke in bridko zajokal. Izmenjavala sta očitke, se ljubkovala in si recitirala pesmi, dokler ni zadonel klic k popoldanski molitvi; nič drugega se ni zgodilo med njima. Ko sta se hotela raziti, mu je kraljeva hči rekla: »Luč mojih oči, življenje mojega srca, prišel je čas slovesa. Kdaj se bova spet srečala?« Njene besede so mladeniča zadele kakor puščice in odgovoril je: »Pri Bogu, še omembe slovesa ne maram.« Odšla je iz dvorca. Ko se je ozrl za njo, je videl, da vzdihuje tako bridko, da bi se kamen raztopil, in toči solze kakor dež. Ljubezen ga je potopila v pogubno morje in izrekel je te verze:

O želja mojega srca, vse bolj me muči silna ljubezen do tebe; kaj naj storim? Tvoj obraz je kakor jutro, kadar se prikaže, tvoji lasje pa so temni kakor noči. Tvoja postava je veja, ki se upogiba, ko jo zazibljejo severni vetrovi. Pogledi tvojih oči so kakor pogledi gazel, ki jih zrejo plemeniti možje. Tvoj pas omaguje pod težo polnih bokov; ti so težki, on pa krhek. Vino tvojih ust je slajše od vsake pijače, dišečega mošusa in hladne bistre vode. O gazela našega rodu, nehaj žalovati in mi milostno podari vsaj svojo sanjsko podobo! Ko je kraljeva hči slišala, kako jo opisuje, se je vrnila k njemu in ga objela. Srce ji je gorelo v ognju, ki ga je zanetilo slovo in ga je bilo mogoče pogasiti le s poljubi in objemi. Rekla je: »Pregovor pravi: bolje je potrpeti z ljubljenim kakor ga izgubiti. Najti moram način, da se bova srečevala.« Nato se je poslovila in odšla, od silne ljubezni pa ni vedela, kam postavlja noge. Hodila je naprej, dokler se ni vrgla na ležišče v svojih sobanah. Mladeniča sta medtem vse huje mučila hrepenenje in ljubezen in ni mogel uživati sladkega spanca. Tudi kraljična ni okusila hrane; potrpljenje jo je zapustilo in moči so ji opešale. Ko je napočilo jutro, je poklicala dojiljo. Ta je prišla prednjo in opazila, kako se je spremenila. Kraljična ji je rekla: »Nikar me ne sprašuj, kaj mi je, saj si za vse moje trpljenje kriva ti.« Potem jo je vprašala: »Kje je ljubljeni mojega srca?« Starkа je odgovorila: »Gospa moja, kdaj pa se je poslovil od tebe? Saj sta bila ločena le to noč!« Odvrnila je: »Ali misliš, da morem brez njega potrpeti eno samo uro? Vstani, domisli se zvijače in naju čim prej združi, kajti duša mi skoraj že zapušča telo.« Dojilja ji je rekla: »Potrpi, gospa moja, da vama pripravim kaj domiselnega, česar ne bo nihče opazil.« Kraljična ji je odgovorila: »Pri velikem Bogu, če ga še danes ne pripelješ, bom povedala kralju, da si me spravila v to stanje, in ti bo dal odsekati glavo.« Starkа je rekla: »Pri Bogu te prosim, potrpi z menoj, saj je to nevarna stvar.« Tako dolgo jo je ponižno prosila, da jo je pripravila do treh dni potrpljenja. Nato ji je kraljična rekla: »Dojilja moja, ti trije dnevi so bili zame kakor tri leta. Če mine še četrti dan, ne da bi ga pripeljala k meni, bom poskrbela za tvojo smrt.« Dojilja je odšla od nje in se vrnila domov.

Četrti dan zjutraj je poklicala mestne lepotilke in jih prosila za lepe vzorce, s katerimi bi poslikala in okrasila mlado devico. Prinesle so ji najlepše, kar so premogle. Nato je poklicala mladeniča in ta je prišel. Odprla je skrinjo in iz nje vzela zavoj z ženskimi oblačili, vrednimi pet tisoč dinarjev, ter naglavni trak, izvezen z najrazličnejšimi dragulji. Rekla mu je: »Sin moj, ali bi se rad srečal s Hajat an Nufus?« Odgovoril ji je: »Da.« Vzela je pripravo za odstranjevanje dlak, mu z njo očistila telo in mu oči obrobila s kohlom. Nato ga je slekla ter mu poslikala roke od nohtov do ramen in noge od nartov do stegen, pa tudi vse preostalo telo, da je bil videti kakor rdeče vrtnice na marmornih ploščah. Čez nekaj časa ga je umila in očistila, mu prinesla srajco in hlače ter ga oblekla v tisto razkošno oblačilo, vredno perzijskega kralja. Ovila mu je glavo, ga zastrla in naučila, kako naj hodi. Rekla mu je: »Levo nogo pomakni naprej, desno pa zadrži zadaj.« Storil je, kakor mu je naročila, in se sprehodil pred njo; videti je bil kakor hurija, ki je stopila iz raja. Nato mu je rekla: »Bodi pogumen, saj greš v kraljevo palačo. Pred vrati bodo gotovo vojaki in služabniki. Če se jih ustrašiš ali pokažeš nemir, te bodo pozorno pogledali in prepoznali. Tedaj naju bo doletela nesreča in bova ob življenje. Če tega ne zmoreš, mi povej.« Odgovoril je: »To me ne plaši. Bodi mirna in brez skrbi.« Odšla je in hodila pred njim, dokler nista prispela do vrat palače, polnih služabnikov. Starkа se je ozrla k njemu, da bi videla, ali ga je obšel strah, a je bil prav tak kakor prej in se ni nič spremenil. Ko se je približala, jo je predstojnik evnuhov zagledal in prepoznal, za njo pa je videl dekle takšne lepote, da bi jo bilo nemogoče opisati. Pri sebi si je rekel: »Starkа je dojilja. Toda v naši deželi ni nikogar, ki bi bil podoben dekletu za njo ali bi se približal njeni lepoti in ljubkosti, razen kraljične Hajat an Nufus. Ta pa živi v osami in nikoli ne hodi ven. Le kako se je znašla na ulici? Je šla ven s kraljevim dovoljenjem ali brez njega?« Vstal je, da bi ugotovil, kaj se dogaja, in za njim je šlo kakih trideset služabnikov. Ko jih je starkа zagledala, je skoraj izgubila pamet in rekla: »Božji smo in k njemu se vrnemo. Ta hip sva gotovo ob življenje!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto triintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je starkа, ko je videla približevati se predstojnika evnuhov z njegovimi služabniki, silno prestrašila in rekla: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu! Božji smo in k njemu se vrnemo. Ta hip sva gotovo ob življenje!’ Ko je predstojnik evnuhov slišal njene besede, ga je obšla tesnoba, saj je vedel, kako oblastna je kraljeva hči in da se ji celo oče uklanja. Pri sebi si je rekel: ‘Morda je kralj dojilji ukazal, naj odpelje njegovo hčer po opravku, in noče, da bi kdo vedel za to. Če jo ustavim, se bo hudo razjezila name in rekla: Ta evnuh me je prestregel, da bi odkril, kaj počnem. Potem bo zahtevala mojo smrt. Ni se mi treba vpletati v to.’ Obrnil se je in se vrnil proti vratom palače, z njim pa tudi trideset služabnikov. Odgnali so ljudi izpred vhoda. Dojilja je vstopila in jih pozdravila s priklonom glave; vseh trideset služabnikov je iz spoštovanja do nje vstalo in ji odzdravilo. Šla je naprej in kraljevič za njo. Prehajala sta skozi vrata in mimo vseh stražnih prostorov, Bog, ki zastira skrivnosti, pa ju je varoval, dokler nista prišla do sedmih vrat. To je bil vhod v največjo palačo, kjer je stal kraljevi prestol, od tam pa je vodila pot do soban priležnic, haremskih dvoran in palače kraljeve hčere. Tam se je starkа ustavila in rekla: ‘Sin moj, prišla sva do sem. Slava njemu, ki naju je pripeljal na ta kraj! Toda srečanje lahko uredimo šele ponoči, saj noč zastira prestrašene.’ Odgovoril ji je: ‘Prav imaš. Kaj naj torej storiva?’ Rekla mu je: ‘Skrij se v ta temni prostor.’ Zlezel je v temno jamo, starkа pa je odšla drugam in ga pustila tam, dokler se ni dan iztekel. Potem se je vrnila ponj, ga odpeljala ven in vstopila sta skozi vrata palače. Šla sta naprej, dokler nista prišla do soban Hajat an Nufus. Dojilja je potrkala in prišla je mlada služabnica ter vprašala: ‘Kdo je pred vrati?’ Dojilja je odgovorila: ‘Jaz.’ Služabnica se je vrnila in prosila gospodarico za dovoljenje, da spusti dojiljo noter. Kraljična ji je rekla: ‘Odpri ji in jo spusti noter skupaj s tistim, ki je z njo.’ In vstopila sta.

Ko sta prišla noter, je dojilja pogledala k Hajat an Nufus in videla, da je pripravila prostor za druženje, razvrstila svetilke, prekrila ležišča in divane s preprogami, namestila blazine in prižgala sveče v zlatih in srebrnih svečnikih. Pripravila je pogostitev, sadje in sladice, odišavila prostor z mošusom, alojinim lesom in ambro ter sedla med svetilke in sveče, a sij njenega obraza je zasenčil vse njihove luči. Ko je zagledala dojiljo, ji je rekla: »Dojilja moja, kje je ljubljeni mojega srca?« Odgovorila ji je: »Gospa moja, nisem ga našla in moje oči ga niso videle. Pripeljala pa sem ti njegovo pravo sestro. Tukaj je pred teboj.« Kraljična ji je rekla: »Ali si nora? Njegove sestre ne potrebujem. Ali si človek, ki ga boli glava, obveže roko?« Starkа je odgovorila: »Ne, pri Bogu, gospa moja. Toda poglej jo, in če ti bo všeč, jo obdrži pri sebi.« Odgrnila mu je obraz. Ko ga je kraljična prepoznala, je skočila na noge in ga stisnila k prsim, on pa njo. Nato sta padla na tla in dolgo ležala nezavestna. Dojilja ju je poškropila z rožno vodo, da sta se zavedela. Kraljična ga je več kot tisočkrat poljubila na usta in izrekla te verze:

Ljubljeni mojega srca me je obiskal v nočni temi; iz spoštovanja sem vstala, dokler ni sedel. Rekla sem: »O moja želja, vse moje sanje, prišel si ponoči — se nisi bal straž?« Odvrnil je: »Bal sem se, toda ljubezen mi jemlje dušo in dih.« Objela sva se in dolgo ostala tesno skupaj: »Tukaj mi podari svojo milost in ne boj se straže.« Nato sva vstala brez krivde in otresla robove oblačil, na katerih ni bilo madeža. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto štiriintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se Hajat an Nufus in njen ljubljeni, ko je prišel k njej v palačo, objela in je izrekla pesem, primerno njunemu srečanju. Ko jo je končala, je rekla: ‘Ali je res, da te vidim v svojem domu in da si moj družabnik in moja tolažba?’ Ljubezen jo je vse močneje prevzemala in hrepenenje vse bolj žgalo, tako da je od veselja skoraj izgubila razum. Izrekla je te verze:

Svoje življenje bi dala za tistega, ki me je obiskal v gosti nočni temi, ko sem budno čakala obljubljeno srečanje. Presenetil me je le njegov nežni jok in rekla sem mu: »Dobrodošel, prisrčno dobrodošel!« Tisočkrat sem mu poljubila lice in ga tisočkrat objela, ko je bil še zastrt. Rekla sem: »Dosegla sem, kar sem upala; Bogu gre hvala, ki si jo je zares zaslužil.« Preživela sva najlepšo noč, kakor sva si želela, dokler jutro ni razgnalo njene teme. Ko je napočilo jutro, ga je skrila v skrivni prostor v svojih sobanah, kjer ga nihče ni mogel videti. Ko je prišla noč, ga je spet pripeljala ven in sedla sta skupaj. Rekel ji je: »Rad bi se vrnil domov in očetu povedal o tebi, da bi poslal svojega vezirja k tvojemu očetu in ga prosil za tvojo roko.« Odgovorila mu je: »Ljubi moj, bojim se, da se boš vrnil v svojo deželo in k svojim vladarskim dolžnostim ter pozabil name in mojo ljubezen. Lahko pa se tvoj oče tudi ne strinja s tvojimi besedami, in tedaj bom umrla, pa bo vsega konec. Najpametneje je, da ostaneš z menoj, v moji bližini, da gledaš moj obraz in jaz tvojega, dokler ne najdem načina, da neke noči skupaj pobegneva in odideva v tvojo deželo. Nad svojo družino sem namreč obupala in od nje nič več ne pričakujem.« Rekel ji je: »Slišim in ubogam.« Še naprej sta skupaj pila vino. Neko noč jima je bilo vino tako po volji, da nista zaspala niti zadremala vse do zore. Tedaj je neki kralj njenemu očetu poslal darilo, med katerim je bila ogrlica iz devetindvajsetih neprimerljivih draguljev; niti kraljevske zakladnice ne bi zadoščale za njihovo ceno. Kralj je rekel: »Ta ogrlica je primerna le za mojo hčer Hajat an Nufus.« Ozrl se je k služabniku, ki so mu nekoč zaradi nje izpulili kočnike, ga poklical in rekel: »Vzemi to ogrlico, odnesi jo Hajat an Nufus in ji povej: Eden od kraljev jo je poslal tvojemu očetu v dar. Nobeno bogastvo ne more poplačati njene vrednosti. Nadeni si jo okoli vratu.« Služabnik jo je vzel in si mrmral: »Naj vzvišeni Bog stori, da bo to zadnje, kar bo nosila na tem svetu! Zaradi nje sem ostal brez svojih kočnikov.«

Šel je do vrat njenih soban in jih našel zaprta, starkа pa je spala pred njimi. Zbudil jo je. Prestrašeno se je zdrznila in vprašala: »Kaj želiš?« Odgovoril ji je: »Kralj me je poslal z opravkom k svoji hčeri.« Rekla mu je: »Ključa ni tukaj. Pojdi in se vrni, ko ga prinesem.« Odvrnil je: »Ne morem se kar vrniti h kralju.« Starkа je odšla, kakor da gre po ključ, a jo je premagal strah in je skušala rešiti lastno kožo. Ko je služabnik predolgo čakal nanjo, se je zbal, da se bo prepozno vrnil h kralju. Začel je stresati in majati vrata, dokler se ni zlomil zapah in so se odprla. Vstopil je in šel naprej, dokler ni prišel skozi sedma vrata. V sobanah je našel razkošne preproge, sveče in vinske steklenice. Začudil se je in stopal naprej, dokler ni prišel do postelje, prekrite s svileno zaveso in mrežo iz draguljev. Odgrnil je zaveso in zagledal kraljevo hčer, ki je spala in v objemu držala mladeniča, še lepšega od sebe. Poveličal je vzvišenega Boga, ki ga je ustvaril iz ponižne kaplje, nato pa rekel: »Kako lepa dejanja nekoga, ki sovraži moške! Kako je prišla do tega? Mislim, da mi je dala izpuliti kočnike prav zaradi njega.« Zaveso je spustil nazaj in se odpravil proti vratom. Kraljična se je prestrašena prebudila, zagledala služabnika Kafurja in ga poklicala, a ji ni odgovoril. Vstala je, ga dohitela, prijela rob njegovega oblačila, si ga položila na glavo in mu poljubila noge. Rekla mu je: »Zakrij, kar je Bog zakril.« Odgovoril je: »Naj Bog ne zakrije ne tebe ne tistega, ki te bo prikrival! Dala si mi izpuliti kočnike in govorila: Nihče naj mi ne omenja ničesar o moških!« Iztrgal se ji je, stekel ven in zaklenil vrata za njima. Prednje je postavil služabnika, da jih straži, sam pa šel h kralju. Kralj ga je vprašal: »Ali si izročil ogrlico Hajat an Nufus?« Služabnik je odgovoril: »Pri Bogu, zaslužiš si še več od vsega tega.« Kralj je vprašal: »Kaj se je zgodilo? Povej mi in pohiti!« Odgovoril je: »Povedal ti bom le na samem.« Kralj mu je rekel: »Govori kar tukaj.« Služabnik je prosil: »Zagotovi mi varnost.« Kralj mu je vrgel robec v znamenje varnosti in služabnik je rekel: »O kralj, vstopil sem k kraljični Hajat an Nufus in jo našel v razkošno opremljeni sobi, spečo, z mladeničem v objemu. Zaklenil sem vrata za njima in prišel predte.« Ko je kralj slišal njegove besede, je vstal, prijel meč in zaklical predstojniku evnuhov: »Vzemi svoje ljudi, pojdi k Hajat an Nufus in mi pripelji njo in tistega, ki je z njo. Prinesite ju skupaj s posteljo, na kateri spita, in ju prekrijte z njunim pregrinjalom.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto petintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnik, ko mu je kralj ukazal, naj vzame svoje ljudi, odide k Hajat an Nufus in privede pred njega njo in tistega, ki je z njo, odšel s svojimi možmi. Vstopili so in našli Hajat an Nufus na nogah, vso strto od joka in tarnanja, prav tako pa tudi kraljeviča. Predstojnik evnuhov je mladeniču rekel: ‘Lezi na posteljo, kakor si ležal prej, in kraljeva hči prav tako.’ Kraljeva hči se je zbala zanj in mu rekla: ‘Zdaj ni čas za upiranje.’ Oba sta legla in odnesli so ju pred kralja. Ko je kralj odgrnil pregrinjalo, je njegova hči vstala. Pogledal jo je in ji hotel odsekati glavo, a ga je mladenič prehitel, se vrgel k njegovim prsim in rekel: ‘O kralj, ona ni nič kriva. Kriv sem jaz. Ubij mene pred njo!’ Kralj se je obrnil, da bi ga ubil, tedaj pa se je Hajat an Nufus vrgla na očeta in rekla: ‘Ubij mene, njega pa ne! On je sin največjega kralja, gospodarja vse zemlje po dolgem in počez.’

Ko je kralj slišal hčerine besede, se je obrnil k svojemu vezirju, ki je bil zloben svetovalec, in ga vprašal: »Kaj praviš o tem, vezir?« Vezir je odgovoril: »Pravim, da se vsak, ki se ujame v takšno zagato, zateče k lažem. Za ta dva ni drugega kakor odsekati jima glavi, potem ko ju prej mučiš z vsemi mogočimi mukami.« Kralj je poklical rablja, izvrševalca svoje jeze, in ta je prišel s pomočniki. Kralj je rekel: »Vzemite tega ničvredneža in mu odsekajte glavo, za njim pa še tej vlačugi. Nato ju sežgite in me nič več ne sprašujte o njiju.« Rabelj ji je položil roko na hrbet, da bi jo odpeljal, a je kralj zakričal nanj in ga zadel s predmetom, ki ga je držal v roki, tako silovito, da bi ga skoraj ubil. Rekel mu je: »Pes! Kako moreš biti blag, ko sem jaz jezen? Zgrabi jo za lase in jo vleci, dokler ne pade na obraz!« Rabelj je storil, kakor mu je ukazal kralj, in jo odvlekel z obrazom po tleh, prav tako pa tudi mladeniča, dokler ju ni pripeljal na morišče. Od mladeničevega oblačila je odrezal kos blaga, mu z njim zavezal oči in izvlekel svoj ostri meč. Kraljevo hčer je pustil za konec v upanju, da se bo zanjo našel kdo, ki bi posredoval, sam pa se je lotil mladeniča in trikrat zamahnil z mečem. Vsi vojaki so jokali in prosili Boga, naj se za ljubimca najde rešitev. Rabelj je dvignil roko, tedaj pa se je vzdignil prah in zagrnil vso pokrajino. Vzrok je bil ta, da je mladeničev oče, kralj, predolgo zaman čakal na novice o svojem sinu. Zato je zbral veliko vojsko in se osebno odpravil iskat sina.

Tako je bilo z njim. Kralj Abd al Kadir pa je, ko se je prikazal oblak prahu, vprašal: »Ljudje moji, kaj se dogaja? Kaj je ta prah, ki nam zastira pogled?« Veliki vezir je vstal, se umaknil izpred njega in se odpravil proti oblaku prahu, da bi ugotovil, kaj se skriva v njem. Našel je množico, podobno roju kobilic, ki ji ni bilo mogoče prešteti ljudi in katere okrepitvam ni bilo konca; napolnila je gore, doline in griče. Vezir se je vrnil h kralju in mu povedal, kaj je videl. Kralj mu je rekel: »Pojdi in poizvedi, kaj je s to vojsko in zakaj je prišla v našo deželo. Vprašaj po njenem poveljniku, prenesi mu moj pozdrav in ga vprašaj, čemu je prišel. Če potrebuje pomoč, mu bomo pomagali; če se hoče maščevati kateremu od kraljev, bomo jezdili z njim; če si želi darila, ga bomo obdarili. Kajti to je silna množica in mogočna vojska in bojimo se, da bo opustošila našo deželo.« Vezir se je odpravil na pot in hodil med šotori, vojaki in njihovimi pomočniki. Hodil je od začetka dneva skoraj do sončnega zahoda, preden je prišel do mož s pozlačenimi meči in šotorov, posutih z zvezdami, nato pa še do knezov, vezirjev, dvornih čuvajev in namestnikov. Hodil je dalje, dokler ni prišel do sultana in v njem zagledal mogočnega kralja. Ko so ga uzrli dvorni dostojanstveniki, so mu zavpili: »Poljubi tla!« Poljubil jih je in vstal, toda znova in še tretjič so mu zavpili isto, tako da se je nazadnje od silnega strahospoštovanja komaj drznil dvigniti glavo in vzravnati. Ko je stal pred kraljem, je dejal: »Naj Bog podaljša tvoje dni, utrdi tvojo oblast in povzdigne tvojo veljavo, o srečni kralj! Kralj Abd al Kadir te pozdravlja in poljublja tla pred teboj ter sprašuje, po kakšnem pomembnem opravku si prišel. Če si prišel terjat maščevanje od katerega od kraljev, bo jezdil v tvoji službi; če imaš kakšno željo, ki ti jo more izpolniti, ti bo pri tem na voljo.« Kralj mu je odgovoril: »Odposlanec, pojdi k svojemu gospodarju in mu povej: veliki kralj ima sina, ki je že dolgo odsoten. Že dolgo ni dobil nobene novice o njem in za njim se je izgubila vsaka sled. Če je v tem mestu, ga bo vzel s seboj in odšel od vas. Če pa se mu je kaj pripetilo in ga je pri vas doletelo kaj hudega, bo njegov oče opustošil vaše domove, oplenil vaše premoženje, pobil vaše može in odpeljal vaše žene v sužnost. Brž se vrni k svojemu gospodarju in mu to sporoči, preden ga zadene nesreča.« Vezir je rekel: »Slišim in ubogam.« Ko pa se je hotel posloviti, so mu dvorni čuvaji zavpili: »Poljubi tla! Poljubi tla!« Poljubil jih je dvajsetkrat in, ko je naposled vstal, je bil že napol mrtev od strahu. Nato je zapustil kraljevo dvorano in se odpravil nazaj, ves čas premišljujoč o tem kralju in njegovi neizmerni vojski. Ko je prišel h kralju Abd al Kadirju, je bil bled kot smrt, ves prestrašen in drhteč. Povedal mu je, kaj se mu je zgodilo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto šestintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir, ko se je vrnil od velikega kralja, povedal kralju Abd al Kadirju, kaj se mu je zgodilo, ves bled in drhteč od silnega strahu. Kralja Abd al Kadirja so obšle tesnobne misli in bojazen zase in za svoje ljudstvo, pa je vprašal: »Vezir, kdo je sin tega kralja?« Odgovoril je: »Njegov sin je tisti mladenič, ki si ga ukazal usmrtiti. Hvala Bogu, da z njegovo smrtjo nismo pohiteli, kajti njegov oče bi opustošil naše domove in oplenil naše premoženje.« Kralj mu je rekel: »Poglej, kako poguben je bil tvoj nasvet, ko si nam svetoval, naj ga ubijemo! Kje je torej mladenič, sin tega mogočnega kralja?« Vezir je odgovoril: »O mogočni kralj, saj si ga ukazal usmrtiti.« Ob teh besedah je kralj izgubil razsodnost in iz vsega srca na ves glas zavpil: »Gorje vam! Pohitite k rablju, da ga ne usmrti!« Pri priči so pripeljali rablja. Ko je prišel, je rekel: »O kralj tega časa, odsekal sem mu glavo, kakor si mi ukazal.« Kralj mu je odvrnil: »Pes! Če je to res, te bom poslal za njim!« Rabelj je rekel: »O kralj, ukazal si mi, naj ga usmrtim, ne da bi te še enkrat vprašal za dovoljenje.« Kralj je dejal: »Bil sem razjarjen! Povej resnico, preden izgubiš življenje!« Odgovoril je: »O kralj, še vedno je živ.« Kralj se je razveselil, srce se mu je pomirilo in ukazal je, naj ga pripeljejo. Ko je mladenič stopil predenj, je kralj vstal, ga poljubil na usta in mu rekel: »Sin moj, prosim vsemogočnega Boga odpuščanja za to, kar sem ti storil. Ne povej ničesar, kar bi me osramotilo pred tvojim očetom, velikim kraljem.« Mladenič je vprašal: »O kralj tega časa, kje pa je veliki kralj?« Odgovoril mu je: »Prišel je zaradi tebe.« Mladenič je rekel: »Pri tvoji časti, ne bom odšel izpred tebe, dokler ne operem svoje časti in časti tvoje hčere očitkov, ki so naju doleteli. Ona je nedotaknjena devica. Pokliči babice, da jo v tvoji navzočnosti pregledajo. Če ugotoviš, da je izgubila devištvo, ti dajem pravico do svoje krvi; če pa je devica, razglasi mojo in njeno nedolžnost.« Kralj je poklical babice. Ko so jo pregledale, so ugotovile, da je devica, in to sporočile kralju ter ga prosile za nagrado. Obdaril jih je in jim dal tudi oblačilo, ki ga je nosil. Prav tako je obdaril vse v haremu. Prinesli so posode z dišavami, odišavili dvorne dostojanstvenike in vsi so se neizmerno veselili.

Nato je kralj objel mladeniča ter mu izkazal veliko spoštovanje in čast. Ukazal je, naj ga njegovi najzaupnejši služabniki pospremijo v kopališče. Ko je prišel iz njega, ga je oblekel v razkošno častno oblačilo, mu na glavo položil krono iz draguljev in ga opasal s svilenim pasom, izvezenim z rdečim zlatom ter posejanim z biseri in dragimi kamni. Posadil ga je na enega najlepših konj z zlatim sedlom, okrašenim z biseri in dragulji, in ukazal dostojanstvenikom in prvakom svojega kraljestva, naj ga na konjih spremljajo do njegovega očeta. Mladeniča je še prosil, naj velikemu kralju pove: »Kralj Abd al Kadir ti je na voljo, posluša te in uboga vse, kar mu zapoveš ali prepoveš.« Mladenič je rekel: »Vsekakor bom.« Nato se je poslovil in se odpravil k očetu. Ko ga je oče zagledal, je bil skoraj iz sebe od veselja. Vstal je, mu stopil nekaj korakov naproti in ga objel. Veselje in radost sta se razširila po taboru velikega kralja. Prišli so vsi vezirji in dvorni čuvaji, vojaki in poveljniki, poljubili tla pred mladeničem in se veselili njegovega prihoda. To je bil zanje velik praznični dan. Kraljevič je svojim spremljevalcem in drugim prebivalcem mesta kralja Abd al Kadirja dovolil, da si ogledajo vojsko velikega kralja, in naročil, naj jih nihče ne ovira, da bodo videli množico njegovih vojakov in moč njegove oblasti. Vsakdo, ki je prej zahajal na trg trgovcev s tkaninami in tam videl mladeniča sedeti v trgovini, se je čudil, kako je ob svojem plemenitem rodu in visokem položaju lahko pristal na kaj takega. Toda k temu sta ga prignali ljubezen in naklonjenost do kraljeve hčere. Novica o njegovi številni vojski se je razširila in prišla tudi do Hajat an Nufus. Z vrha palače je pogledala proti goram in videla, da so polne čet in vojakov. Bila je zaprta v očetovi palači in je čakala, kaj bo kralj odločil o njej: ali ji bo odpustil in jo izpustil ali pa jo bo dal ubiti in sežgati.

Ko je Hajat an Nufus zagledala te čete in izvedela, da so vojska njegovega očeta, se je zbala, da bo kraljevič pozabil nanjo, se zamotil z očetom in nato odšel, njen oče pa jo bo ubil. Zato je k njemu poslala sužnjo, ki ji je stregla v njenih zasebnih sobanah, in ji rekla: »Pojdi k Ardaširju, kraljevemu sinu, in ne boj se. Ko prideš do njega, poljubi tla pred njim, povej, kdo si, in mu reci: Moja gospodarica te pozdravlja. Zdaj je zaprta v očetovi palači in čaka na njegovo odločitev: ali ji bo odpustil ali jo bo dal ubiti. Prosi te, da je ne pozabiš in je ne zapustiš, saj imaš danes moč in nihče se ne more upreti tvojemu ukazu. Če se ti zdi prav, da jo rešiš iz očetovih rok in jo vzameš k sebi, bo to znamenje tvoje plemenitosti, kajti vse te bridkosti je pretrpela zaradi tebe. Če pa ti to ni več po volji, ker si pri njej že dosegel, kar si želel, povej svojemu očetu, velikemu kralju, naj zanjo posreduje pri njenem očetu. Naj ne odide, dokler je ne reši iz njegovih rok in od njega ne dobi trdne prisege, da ji ne bo storil nič hudega in je ne bo skušal ubiti. To je vse, kar imam povedati. Naj mi Bog ne nakloni samote brez tebe. Mir s teboj.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto sedemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, ki jo je Hajat an Nufus poslala k Ardaširju, sinu velikega kralja, prišla do njega in mu prenesla besede svoje gospodarice. Ko jih je slišal, je bridko zajokal in ji rekel: »Vedi, da je Hajat an Nufus moja gospodarica, jaz pa sem suženj in ujetnik ljubezni do nje. Nisem pozabil tega, kar je bilo med nama, niti bridkosti dneva, ko sva se ločila. Poljubi ji stopala in ji nato reci: O njej bom govoril z očetom in on bo poslal svojega vezirja, ki je že prvič prosil za tvojo roko, da znova zaprosi zanjo. Tvoj oče se ne bo mogel upreti. Če bo poslal pote, da te vpraša za privolitev, ne odkloni, kajti v svojo deželo se ne bom vrnil brez tebe.« Sužnja se je vrnila k svoji gospodarici, ji poljubila roke in prenesla njegovo sporočilo. Ko je slišala njegove besede, je od silnega veselja zajokala in se zahvalila vzvišenemu Bogu.

Tako je bilo z njo. Mladenič pa je ponoči ostal sam z očetom, ki ga je vprašal, kako je z njim in kaj se mu je zgodilo. Povedal mu je vse od začetka do konca. Oče ga je vprašal: »Kaj želiš, da storim zate, sin moj? Če želiš njegovo pogubo, bom opustošil njegovo deželo, oplenil njegovo premoženje in oskrunil njegov harem.« Mladenič je odgovoril: »Tega nočem, oče, saj mi ni storil ničesar, kar bi zaslužilo takšno kazen. Želim si le, da bi se združil z njo. Prosim te, bodi tako dober in pripravi darilo za njenega očeta. Naj bo dragoceno in pošlji ga s svojim preudarnim vezirjem.« Oče mu je rekel: »Slišim in ubogam.« Nato je šel k zakladom, ki jih je hranil že od nekdaj, izbral iz njih vse najdragocenejše in jih pokazal sinu. Ta je bil z njimi zadovoljen. Kralj je poklical vezirja, mu izročil darilo in mu ukazal, naj ga odnese kralju Abd al Kadirju, zaprosi za roko njegove hčere za njegovega sina in mu reče: »Sprejmi to darilo in pošlji kralju svoj odgovor.« Vezir se je odpravil h kralju Abd al Kadirju. Ta je bil žalosten že vse od mladeničevega odhoda in je ves čas zaskrbljeno pričakoval razdejanje svojega kraljestva in izgubo posesti. Tedaj pa je k njemu prišel vezir, ga pozdravil in poljubil tla pred njim. Kralj je vstal in ga častno sprejel, vezir pa je hitro padel k njegovim nogam, mu jih poljubil in rekel: »Oprosti, o kralj tega časa! Mož tvojega položaja ne sme vstajati pred človekom, kakršen sem jaz, najnižji med sužnji in služabniki. Vedi, o kralj, da je kraljevi sin govoril s svojim očetom in mu povedal o nekaterih tvojih dobrotah in prijaznostih do njega. Kralj ti je za to hvaležen in ti po svojem služabniku, ki stoji pred teboj, pošilja darilo. Pozdravlja te in ti izkazuje posebno čast in spoštovanje.« Kralj mu od silnega strahu ni mogel verjeti, dokler niso predenj prinesli darila. Ko so mu ga razkazali, je videl, da njegove vrednosti ne bi moglo poplačati nobeno bogastvo in da noben kralj na zemlji ne bi mogel podariti česa podobnega. Ob njem se je sam sebi zazdel neznaten. Vstal je, se zahvalil vzvišenemu Bogu in ga hvalil, nato pa izrazil hvaležnost tudi mladeniču.

Vezir mu je nato rekel: »Plemeniti kralj, prisluhni mojim besedam. Vedi, da je veliki kralj prišel k tebi in si želi sorodstva s teboj. Prišel sem prosit za roko tvoje hčere, varovane gospe in skritega dragulja Hajat an Nufus, da bi jo poročil s svojim sinom Ardaširjem. Če na to pristaneš in si s tem zadovoljen, se dogovori z menoj o njenem poročnem daru.« Ko je kralj slišal te besede, je odgovoril: »Slišim in ubogam. Sam nimam nobenega ugovora in ničesar si ne želim bolj kot to. Hči pa je polnoletna in razsodna in sama odloča o svoji usodi. Vedi, da je odločitev njena, saj ima pravico do lastne izbire.« Nato se je obrnil k predstojniku služabnikov in mu rekel: »Pojdi k moji hčeri in jo seznani s tem.« Predstojnik je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Odšel je v harem, stopil h kraljevi hčeri, ji poljubil roke in ji povedal, kaj je rekel kralj. Nato jo je vprašal: »Kaj odgovarjaš na te besede?« Rekla je: »Slišim in ubogam.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto osemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva hči, ko ji je predstojnik haremskih služabnikov povedal, da jo snubijo za sina velikega kralja, odgovorila: »Slišim in ubogam.« Ko je predstojnik slišal te besede, se je vrnil h kralju in mu sporočil njen odgovor. Kralj se je neizmerno razveselil. Ukazal je prinesti razkošno častno oblačilo in vanj oblekel vezirja, mu podaril deset tisoč dinarjev in rekel: »Prenesi kralju odgovor in ga prosi, naj mi dovoli priti k njemu.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je zapustil kralja Abd al Kadirja in se odpravil k velikemu kralju. Sporočil mu je odgovor in prenesel vse, kar mu je bilo naročeno. Kralj se je razveselil, njegov sin pa je bil skoraj iz sebe od radosti; srce se mu je razvedrilo in prsi so se mu sprostile. Veliki kralj je nato dovolil kralju Abd al Kadirju, da pride k njemu. Naslednjega dne je kralj Abd al Kadir prijezdil k velikemu kralju. Ta ga je sprejel, mu izkazal visoko čast in ga pozdravil. Sedla sta skupaj, kraljevič pa je stal pred njima. Nato je vstal govornik iz spremstva kralja Abd al Kadirja, imel zgovoren govor in čestital kraljeviču, ker je dosegel svojo željo in se bo poročil s kraljico, prvakinjo med kraljevimi hčerami. Ko je govornik sedel, je veliki kralj ukazal prinesti skrinjo, polno biserov in draguljev, ter petdeset tisoč dinarjev in kralju Abd al Kadirju rekel: »V vsem, kar smo se dogovorili, zastopam svojega sina.« Kralj Abd al Kadir je potrdil prejem poročnega daru, med katerim je bilo petdeset tisoč dinarjev za poročno slavje njegove hčere Hajat an Nufus, prvakinje med kraljevimi hčerami. Nato so poklicali sodnike in priče ter sestavili poročno pogodbo med hčerjo kralja Abd al Kadirja in Ardaširjem, sinom velikega kralja. To je bil znamenit dan; vsi, ki so ju ljubili, so se veselili, vsi sovražniki in zavistneži pa so se jezili. Priredili so gostije in slavja, nato pa je kraljevič stopil k nevesti. Našel jo je kakor biser, ki še ni bil prevrtan, kakor žrebico, ki je ni zajahal nihče drug, varovano dragocenost in skrit dragulj. To je bilo razodeto tudi njenemu očetu.

Nato je veliki kralj vprašal sina, ali si pred odhodom želi še česa. Odgovoril je: »Da, o kralj. Vedi, da se želim maščevati vezirju, ki nama je storil krivico, in evnuhu, ki naju je obrekoval z lažmi.« Veliki kralj je nemudoma poslal h kralju Abd al Kadirju in zahteval, naj mu izroči vezirja in evnuha. Ta mu ju je poslal. Ko so ju pripeljali predenj, je ukazal, naj ju obesijo pri mestnih vratih. Zatem so ostali še nekaj časa in prosili kralja Abd al Kadirja, naj hčeri dovoli, da se pripravi na pot. Oče ji je priskrbel vse potrebno in kraljevo hčer so posadili v nosilnico iz rdečega zlata, okrašeno z biseri in dragimi kamni, ki so jo vlekli plemeniti konji. S seboj je vzela vse svoje sužnje in služabnike. Tudi dojilja se je po begu vrnila na svoje mesto in spet opravljala svojo nekdanjo službo. Veliki kralj in njegov sin sta zajahala, kralj Abd al Kadir in vsi prebivalci njegovega kraljestva pa so ju pospremili, da bi se poslovili od njegovega zeta in hčere. Bil je eden najlepših dni. Ko so se oddaljili od mesta, je veliki kralj svojega sorodnika s prisego zavezal, naj se vrne v svojo deželo. Kralj Abd al Kadir se je poslovil od njega, ga stisnil na prsi in poljubil med očmi, se mu zahvalil za njegovo dobroto in plemenitost ter mu priporočil svojo hčer. Ko se je poslovil od velikega kralja in njegovega sina, je stopil še k hčeri in jo objel. Poljubila mu je roke in ob slovesu sta oba jokala. Nato se je vrnil v svoje kraljestvo, sin velikega kralja pa je z ženo in očetom potoval, dokler niso prišli v svojo deželo, kjer so znova praznovali. Poslej so živeli v najslajšem in najprijetnejšem, najudobnejšem in najlepšem blagostanju, dokler ni prišel tisti, ki uničuje užitke in ločuje družbe, ruši palače in polni grobove. In to je konec zgodbe.