Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je v davnih časih, v minulih vekih, v perzijski deželi živel kralj po imenu Šahraman. Njegov sedež je bil v Horasanu in imel je sto priležnic, vendar mu nobena v vsem njegovem življenju ni rodila ne sina ne hčere. Nekega dne se je zamislil nad tem in začel obžalovati, da je večina njegovega življenja že minila, ne da bi mu bil dan sin, ki bi za njim podedoval kraljestvo, kakor ga je sam podedoval po očetih in dedih. Zato sta ga prevzela globoka žalost in huda bridkost. Ko je nekega dne tako sedel, je k njemu stopil eden njegovih služabnikov in rekel: »Gospod moj, pred vrati je trgovec s sužnjo, kakršne po lepoti še nihče ni videl.« Kralj jim je velel: »Pripeljite mi trgovca in sužnjo.« Privedli so ju predenj in kralj je zagledal dekle, vitko kakor rudajnsko kopje, ovito v svileno ogrinjalo, pretkano z zlatom. Trgovec ji je odkril obraz in njena lepota je razsvetlila ves prostor. Sedem težkih kit ji je kakor konjski repi segalo do obročkov na gležnjih. Oči je imela obrobljene s kohlom, boke polne in pas vitek; ozdravila bi bolnikovo bolezen in pogasila ogenj hrepenenja, kakor je o takšni lepoti zapel pesnik:

»Ljubezen do nje me je prevzela, saj vsa je lepota, ki mir in dostojanstvo jo krasita. Ni previsoka, ni prenizka, le boki njeni komaj v ogrinjalo se skrijejo. Njena postava je med drobnim in razkošnim, ne predolga, ne prekratka, da bi grajo si zaslužila. Lasje ji segajo pod obročke na gležnjih, a njen obraz je vselej svetel dan.« Kralj se je čudil njenemu videzu in lepoti, njeni krasoti in skladni postavi ter vprašal trgovca: »Starec, koliko hočeš za to sužnjo?« Trgovec je odgovoril: »Gospod moj, za dva tisoč dinarjev sem jo kupil od trgovca, ki jo je imel pred menoj. Tri leta sem potoval z njo in do prihoda v ta kraj porabil še tri tisoč dinarjev. Toda podarjam ti jo.« Kralj mu je podelil dragoceno častno oblačilo in ukazal, naj mu izplačajo deset tisoč dinarjev. Trgovec jih je vzel, poljubil kraljevi roki, se mu zahvalil za velikodušnost in dobroto ter odšel. Kralj je nato sužnjo izročil ženskam, ki so skrbele za lepotičenje, in jim rekel: »Uredite jo in jo polepšajte, pripravite ji sobano in jo odpeljite vanjo.« Svojim komornikom pa je ukazal, naj ji prinesejo vse, kar potrebuje. Kraljestvo, v katerem je prebival, je ležalo ob morju, njegovo mesto pa se je imenovalo Belo mesto. Sužnjo so odpeljali v sobano, katere okna so gledala na morje. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 739. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj, potem ko je prevzel sužnjo, to izročil ženskam, ki so skrbele za lepotičenje, in jim rekel: »Uredite jo in jo odpeljite v sobano.« Komornikom je ukazal, naj ji prinesejo vse potrebno, nato pa za njo zaprejo vsa vrata. Odvedli so jo v sobano z okni, ki so gledala na morje. Kralj je stopil k njej, vendar ni vstala pred njim niti se ni zmenila zanj. Rekel si je: »Očitno je živela pri ljudeh, ki je niso naučili olike.« Nato se je obrnil k dekletu in videl, kako izjemno lepo je, kako krasno in skladno je njeno telo. Njen obraz je bil kakor polna luna ali sonce, ki sije na jasnem nebu. Osupel nad njeno lepoto in skladnostjo je slavil Boga Stvarnika, čigar moč je vzvišena. Stopil je k njej, sedel obnjo, jo stisnil k prsim in si jo posadil v naročje. Srkal je sladkost njenih ustnic in zdela se mu je slajša od medu. Nato je ukazal prinesti mize z najodličnejšimi jedmi vseh vrst. Sam je jedel in ji podajal grižljaje, dokler se ni nasitila, a ni izgovorila niti besede. Začel se je pogovarjati z njo in jo spraševati po imenu, vendar je molčala; niti besede ni rekla in ničesar mu ni odgovorila. Ves čas je sklanjala glavo k tlom. Pred kraljevo jezo so jo varovali le njena neizmerna lepota, krasota in ljubkost. Kralj si je dejal: »Slava Bogu, ki je ustvaril to dekle! Kako očarljiva je, le da ne govori! Toda popolnost pripada samo vzvišenemu Bogu.« Vprašal je služabnice, ali je kaj govorila, in odgovorile so mu: »Od prihoda do tega trenutka ni izrekla niti besede in nikoli je nismo slišale govoriti.« Kralj je poklical nekaj služabnic in priležnic ter jim velel, naj ji pojejo in jo razvedrijo, da bi morda spregovorila. Pred njo so igrale na raznovrstna glasbila, plesale in jo zabavale na vse mogoče načine. Pele so, dokler niso navdušile vseh navzočih, dekle pa jih je le molče gledalo, ne da bi se zasmejalo ali spregovorilo. Kralja je to potrlo. Odslovil je dekleta in ostal z njo sam.

Nato je slekel svoja oblačila in tudi njo razodel. Ko je pogledal njeno telo, se mu je zdelo kakor ulito iz srebra, in vzljubil jo je z neizmerno ljubeznijo. Potem je legel z njo in ji vzel nedolžnost; spoznal je, da je bila še devica. Silno se je razveselil in si rekel: »Kako nenavadno! Tako lepo in ljubko dekle, pa so jo trgovci pustili nedotaknjeno!« Povsem se ji je predal in ni več pogledoval po drugih. Zapustil je vse svoje priležnice in ljubljenke ter preživel z njo celo leto, ki mu je minilo kakor en sam dan, ona pa še vedno ni spregovorila. Nekega dne, ko sta njegova ljubezen in hrepenenje še bolj narasla, ji je rekel: »O hrepenenje duš, neizmerno te ljubim! Zaradi tebe sem zapustil vse sužnje, priležnice, žene in ljubljenke ter izbral tebe za svoj delež na tem svetu. Celo leto sem bil potrpežljiv s teboj in prosim vzvišenega Boga, naj mi nakloni milost in omehča tvoje srce, da bi spregovorila z menoj. Če si nema, mi to vsaj pokaži z znamenjem, da ne bom več upal na tvoje besede. Prosim slavljenega Boga, naj mi po tebi podari sina, ki bo za menoj podedoval kraljestvo, kajti sam sem, brez naslednika, in že star. Pri Bogu te rotim: če me ljubiš, mi odgovori!« Dekle je sklonilo glavo k tlom in se zamislilo. Nato jo je dvignilo in se nasmehnilo kralju, ki se mu je zazdelo, da je sobano napolnil blisk. Rekla je: »O pogumni kralj, mogočni lev, Bog je uslišal tvojo molitev. Nosim tvojega otroka in čas poroda se je približal, vendar ne vem, ali je dete deček ali deklica. Če ne bi zanosila s teboj, ti ne bi rekla niti besede.«

Ko je kralj slišal njene besede, mu je obraz zažarel od radosti in veselja. Od silne sreče ji je poljubljal glavo in roke ter rekel: »Hvala Bogu, ki mi je naklonil dvoje, po čemer sem hrepenel: najprej tvoj glas in nato novico, da nosiš mojega otroka.« Vstal je, odšel od nje in ves prevzet od veselja sedel na svoj prestol. Vezirju je ukazal, naj v zahvalo vzvišenemu Bogu in kot miloščino v njegovem imenu razdeli sto tisoč dinarjev revežem, siromakom, vdovam in drugim potrebnim. Vezir je storil, kakor mu je ukazal kralj. Nato se je kralj vrnil k dekletu, sedel poleg nje, jo objel in stisnil k prsim ter ji rekel: »Gospa moja, ki me imaš v svoji oblasti, zakaj si molčala? Celo leto si bila pri meni, noč in dan, budna in speča, pa mi v vsem tem letu nisi spregovorila do današnjega dne. Kaj je bil vzrok tvojemu molku?« Dekle je odgovorilo: »Poslušaj, o kralj tega časa. Vedi, da sem nesrečna tujka, strtega srca, ločena od matere in domačih.« Ko je kralj slišal te besede, je razumel njeno željo in ji rekel: »Da si nesrečna, ne moreš reči, kajti vse moje kraljestvo, vse moje imetje in vse, kar imam, ti je na voljo. Tudi sam sem postal tvoj suženj. Kar pa praviš o ločitvi od matere, domačih in brata: povej mi, kje so, in poslal bom ponje ter jih pripeljal k tebi.« Rekla mu je: »Vedi, o srečni kralj, da mi je ime Džulnaz Morska. Moj oče je bil eden izmed morskih kraljev. Umrl je in nam zapustil kraljestvo. Ko smo v njem živeli, pa se je proti nam vzdignil neki kralj in nam ga odvzel. Imam brata po imenu Salih, moja mati pa je ena izmed morskih žensk. Z bratom sva se sprla in prisegla sem, da se bom izročila kakemu človeku s kopnega. Prišla sem iz morja in v mesečini sedla na obalo nekega otoka. Mimo je prišel mož, me vzel s seboj in odpeljal v svojo hišo. Hotel me je prisiliti, da bi se mu vdala, pa sem ga udarila po glavi, da je skoraj umrl. Nato me je odpeljal in prodal možu, od katerega si me dobil ti. Ta človek je dober in pošten, veren, zaupanja vreden in plemenit. Če me tvoje srce ne bi vzljubilo in me ne bi postavil pred vse svoje priležnice, ne bi pri tebi ostala niti ure. Skozi to okno bi se vrgla v morje in odšla k materi in svojcem. Toda sram me je bilo vrniti se k njim noseča s teboj, saj bi si o meni mislili kaj slabega in mi ne bi verjeli, četudi bi prisegla, ko bi jim povedala, da me je kralj kupil za svoj denar, me izbral za svoj delež na tem svetu in mi dal prednost pred ženami in vsemi svojimi sužnjami. Takšna je moja zgodba in nič več.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 740. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džulnaz Morska na vprašanje kralja Šahramana povedala svojo zgodbo od začetka do konca. Ko jo je slišal, se ji je zahvalil, jo poljubil med očmi in rekel: »Pri Bogu, gospa moja in luč mojih oči, niti ure ne bi prenesel ločitve od tebe. Če bi me zapustila, bi pri priči umrl. Kaj naj torej storiva?« Odgovorila je: »Gospod moj, čas mojega poroda je blizu in moji domači morajo priti, da bodo skrbeli zame. Ženske s kopnega namreč ne vedo, kako rojevajo morske ženske, morske ženske pa ne vedo, kako rojevajo ženske s kopnega. Ko pridejo moji domači, si bomo med seboj pomagali.« Kralj jo je vprašal: »Kako pa hodijo po morju, ne da bi se zmočili?« Rekla je: »Po morju hodimo, kakor vi hodite po kopnem, z blagoslovom imen, zapisanih na prstanu Salomona, Davidovega sina, mir z obema. Ko pa pridejo moji domači in sorodnice, o kralj, jim bom povedala, da si me kupil za svoj denar ter z menoj ravnal lepo in dobrotno. Ti moraš pred njimi potrditi moje besede, da bodo na lastne oči videli, kako živiš, in spoznali, da si kralj, sin kralja.« Kralj ji je odgovoril: »Gospa moja, stori, kar se ti zdi prav in kar želiš. V vsem, kar boš storila, ti bom poslušen.« Dekle je reklo: »Vedi, o kralj tega časa, da hodimo po morju z odprtimi očmi. Vidimo vse, kar je v njem, pa tudi sonce, luno, zvezde in nebo, kakor bi bili na kopnem, in nič nam ne škoduje. Vedi tudi, da je v morju mnogo ljudstev in najrazličnejših podob vseh bitij, ki živijo na kopnem. In vedi, da je vsega, kar je na kopnem, prav malo v primerjavi s tem, kar je v morju.« Kralj se je čudil njenim besedam.

Nato je dekle iz oblačila pri rami vzelo dva kosa kamarskega alojinega lesa, odlomilo košček, zanetilo ogenj v kadilnici in ga vrglo vanjo. Glasno je zažvižgalo in začelo izgovarjati besede, ki jih nihče ni razumel. Dvignil se je gost dim, kralj pa je gledal. Nato mu je rekla: »Gospod moj, vstani in se skrij v stransko sobico, da ti pokažem svojega brata, mater in domače, ne da bi te oni videli. Poklicala jih bom sem in prav zdaj boš na tem kraju videl čudo ter se čudil različnim podobam in nenavadnim bitjem, ki jih je ustvaril vzvišeni Bog.« Kralj je takoj vstal, stopil v sobico in od tam opazoval, kaj počne. Ona pa je kadila in izrekala zaklinjanja, dokler se morje ni spenilo in vzvalovilo. Iz njega je prišel mladenič prelepega obraza in krasnega videza, kakor polna luna, s svetlim čelom in rdečimi lici ter lasmi, podobnimi biserom in draguljem. Med vsemi ljudmi je bil najbolj podoben svoji sestri in njegova lepota je brez besed govorila ta verza:

»Polna luna zasije le enkrat na mesec, tvoj obraz pa vsak dan je popolnejši. Ona prebiva le v enem nebesnem znamenju, ti pa imaš v vseh srcih svoj dom.« Nato je iz morja prišla sivolasa starka, z njo pa pet deklet, lepih kakor lune, ki so bila podobna Džulnaz. Kralj je videl mladeniča, starko in dekleta hoditi po gladini vode, dokler niso prišli k njej. Ko so se približali oknu in jih je Džulnaz zagledala, je vstala ter jih sprejela z veseljem in radostjo. Brž ko so jo videli, so jo prepoznali, stopili k njej, jo objeli in bridko zajokali. Nato so ji rekli: »Džulnaz, kako si nas mogla zapustiti za štiri leta, ne da bi vedeli, kje si? Pri Bogu, ves svet nam je postal tesen zaradi ločitve od tebe. Noben dan nam ni teknila ne hrana ne pijača. Noč in dan smo jokali od silnega hrepenenja po tebi.« Dekle je poljubljalo roko svojemu mlademu bratu, materi in sestričnam po očetovi strani. Nekaj časa so sedeli pri njej in jo spraševali, kako je, kaj se ji je zgodilo in kako zdaj živi. Rekla jim je: »Vedite, da sem po slovesu od vas prišla iz morja in sedla na obalo nekega otoka. Tam me je vzel neki mož in me prodal trgovcu. Trgovec me je pripeljal v to mesto in me za deset tisoč dinarjev prodal njegovemu kralju. Ta mi je izkazal vse časti in zaradi mene zapustil vse svoje priležnice, žene in ljubljenke. Tako se mi je posvetil, da je pozabil na vse, kar ima, in na vse, kar je v njegovem mestu.«

Ko je njen brat slišal njene besede, je rekel: »Hvala Bogu, ki nas je spet združil s teboj. Toda želim si, sestra moja, da vstaneš in greš z nami v našo deželo k našim ljudem.« Ko je kralj slišal bratove besede, je skoraj izgubil razum od strahu, da bi dekle privolilo in ga zapustilo. Ne bi je mogel zadržati, čeprav jo je strastno ljubil. Ves zbegan je trepetal pred ločitvijo. Džulnaz pa je bratu odgovorila: »Pri Bogu, brat moj, človek, ki me je kupil, je kralj tega mesta, velik vladar, razumen in plemenit mož, dober in neizmerno radodaren. Izkazal mi je časti, je kreposten in zelo bogat, nima pa ne sina ne hčere. Bil je dober z menoj in storil zame vse lepo. Od dneva, ko sem prišla k njemu, do danes iz njegovih ust nisem slišala niti ene grde besede, ki bi me prizadela. Ves čas je nežen z menoj in ničesar ne stori, ne da bi se posvetoval z menoj. Pri njem živim v največjem blagostanju in uživam vse dobrine. Če bi ga zapustila, bi umrl, kajti niti za eno uro ne bi prenesel ločitve od mene. Tudi jaz bi umrla od silne ljubezni do njega, ki se je rodila iz njegove neizmerne dobrote v vsem času, odkar sem pri njem. Četudi bi bil moj oče še živ, pri njem ne bi imela takšnega položaja, kakršnega imam pri tem velikem in vzvišenem kralju. Videli ste, da nosim njegovega otroka. Hvala Bogu, ki me je naredil za hčer morskega kralja, mojega moža pa za največjega med kopenskimi kralji. Vzvišeni Bog me ni zapustil, temveč mi je izgubljeno poplačal z boljšim.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 741. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Džulnaz Morska bratu povedala vso svojo zgodbo in rekla: »Vzvišeni Bog me ni zapustil, temveč mi je izgubljeno poplačal z boljšim. Kralj nima ne sina ne hčere in prosim vzvišenega Boga, naj mi podari sina, ki bo po tem velikem kralju podedoval stavbe, palače in posesti, s katerimi ga je Bog obdaril.« Ko so njen brat in sestrične slišali te besede, so se razveselili in ji rekli: »Džulnaz, veš, kakšno mesto imaš pri nas, in poznaš našo ljubezen do tebe. Dobro veš, da si nam najdražja med vsemi ljudmi in da ti želimo le mirnega življenja brez tegob in naporov. Če tukaj nisi srečna, pojdi z nami v našo deželo k domačim. Če pa živiš v miru, ljubljena in vesela, je to vse, kar si želimo in po čemer hrepenimo. V vsakem primeru hočemo le tvojo srečo.« Džulnaz je odgovorila: »Pri Bogu, živim v največjem miru, sreči in časti, izpolnjene so vse moje želje.« Ko je kralj slišal te besede, se je razveselil in srce se mu je pomirilo. V sebi se ji je zahvaljeval in jo še bolj vzljubil; njena ljubezen mu je segla v najgloblji kotiček srca. Spoznal je, da ga ljubi, kakor on ljubi njo, in da želi ostati pri njem, dokler ne ugleda njegovega otroka.

Nato je Džulnaz Morska svojim služabnicam ukazala, naj prinesejo mize z raznovrstnimi jedmi. Sama je nadzorovala pripravo hrane v kuhinji, služabnice pa so jim postregle z jedmi, slaščicami in sadjem. Jedla je s svojimi domačimi, potem pa so ji rekli: »Džulnaz, tvoj gospodar nam je tuj. Vstopili smo v njegovo hišo brez njegovega dovoljenja in ne ve za nas, ti pa nam hvališ njegovo dobroto. Prinesla si nam tudi njegovo hrano in jedli smo jo, vendar se z njim nismo srečali, nismo ga videli in on ni videl nas. Ni prišel k nam in ni jedel z nami, da bi si delili kruh in sol.« Vsi so nehali jesti in se razjezili nanjo; iz ust jim je začel švigati ogenj kakor iz bakel. Ko je kralj to zagledal, je od strahu skoraj izgubil razum. Džulnaz je vstala, jih pomirila, nato pa odšla v sobico, kjer je bil skrit kralj, njen gospodar, in mu rekla: »Gospod moj, si videl in slišal, kako sem te hvalila in slavila pred domačimi? Si slišal, kako so mi rekli, da me želijo vzeti s seboj k našim ljudem v našo deželo?« Kralj ji je odgovoril: »Slišal sem in videl. Naj te Bog nagradi z dobrim! Pri Bogu, šele v tej blagoslovljeni uri sem spoznal, kako zelo me ljubiš, čeprav o tvoji ljubezni nisem dvomil.« Rekla mu je: »Gospod moj, ali se dobrota ne vrača z dobroto? Bil si dober z menoj in me velikodušno obdaril z velikimi milostmi. Vidim, da me neizmerno ljubiš. Vse lepo si storil zame in me izbral pred vsemi, ki so ti ljubi in zaželeni. Kako bi mi srce dovolilo, da se ločim od tebe in odidem? Kako bi se to moglo zgoditi, ko pa si tako dober in velikodušen z menoj? Prosim te torej, bodi tako prijazen in pridi pozdravit moje domače, da jih boš videl in oni tebe ter se bosta med vami rodila naklonjenost in prijateljstvo. Vedi, o kralj tega časa, da so te moj brat, mati in sestrične močno vzljubili, ko sem jim govorila o tebi. Rekli so: ‘Ne bomo se vrnili v našo deželo, dokler se ne srečamo s kraljem in ga ne pozdravimo.’ Želijo te videti in uživati v tvoji družbi.« Kralj je odgovoril: »Slišim in ubogam. Tudi sam si želim prav tega.«

Vstal je, odšel k njim in jih nadvse prijazno pozdravil. Brž so vstali in mu izkazali najlepšo dobrodošlico. Sedel je z njimi v palači in z njimi jedel pri mizi. Pri njem so ostali trideset dni. Nato so se želeli vrniti v svojo deželo in dom, zato so se poslovili od kralja in kraljice Džulnaz Morske ter odšli, potem ko jim je kralj izkazal najvišje časti. Džulnaz je zatem dopolnila čas nosečnosti in nastopila je ura poroda. Rodila je dečka, lepega kakor polna luna. Kralj se je silno razveselil, saj v vsem življenju še ni dobil ne sina ne hčere. Sedem dni so prirejali slavja in krasili mesto, vsi pa so bili nadvse srečni in veseli. Sedmi dan so prišli mati kraljice Džulnaz, njen brat in vse njene sestrične, saj so izvedeli, da je rodila. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 742. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je po Džulnazinem porodu, ko so prišli njeni domači, kralj vse sprejel in se razveselil njihovega prihoda. Rekel jim je: »Sklenil sem, da sinu ne dam imena, dokler ne pridete in mu ga po svoji presoji izberete vi.« Poimenovali so ga Badr Basim in vsi so se strinjali s tem imenom. Nato so dečka pokazali njegovemu stricu Salihu. Ta ga je vzel v naročje, vstal izmed njih in se z njim sprehajal po palači sem in tja. Potem je z njim odšel iz palače in se spustil v slano morje ter hodil, dokler ni izginil kralju izpred oči. Ko je kralj videl, da je odnesel njegovega sina in z njim izginil v morskih globinah, je obupal nad njim ter začel jokati in ihteti. Džulnaz ga je videla v takšnem stanju in mu rekla: »O kralj tega časa, ne boj se in ne žaluj za svojim sinom. Jaz ljubim svojega otroka še bolj kakor ti. Z mojim bratom je, zato naj te morje ne skrbi in ne boj se, da bi se utopil. Če bi moj brat vedel, da bi se malemu lahko kaj zgodilo, ne bi ravnal tako, kakor je. Še ta hip ti bo, če bo vzvišeni Bog dal, prinesel sina živega in zdravega.« Ni minilo več kot uro, ko je morje vzvalovilo in se razburkalo. Iz njega se je dvignil otrokov stric s kraljevim sinom, živim in zdravim. Priletel je iz morja in prišel k njim z dečkom v naročju. Otrok je bil miren, njegov obraz pa je bil kakor luna v noči, ko je polna.

Otrokov stric je pogledal kralja in mu rekel: »Si se morda bal, da se bo tvojemu sinu kaj zgodilo, ko sem ga vzel s seboj v morje?« Kralj je odgovoril: »Da, gospod moj, bal sem se zanj in nisem verjel, da bo iz njega prišel živ.« Salih mu je rekel: »O kralj kopnega, oči smo mu namazali s kohlom, ki ga poznamo, in nad njim izrekli imena, zapisana na prstanu Salomona, Davidovega sina, mir z obema. Ko se pri nas rodi otrok, storimo z njim to, kar sem ti opisal. Zato se ne boj, da bi se utopil ali zadušil, in ne boj se nobenega morja, v katero bi se spustil. Kakor vi hodite po kopnem, mi hodimo po morju.« Nato je iz žepa vzel zapečateno mošnjo, prelomil pečat in stresel njeno vsebino. Iz nje so se vsuli nanizani dragulji vseh vrst, rubini in drugi dragi kamni, tristo smaragdnih paličic in tristo dolgih draguljev, debelih kakor nojeva jajca. Njihov sij je bil svetlejši od sonca in lune. Rekel je: »O kralj tega časa, te dragulje in rubine ti podarjam, saj ti doslej še nismo prinesli darila. Nismo namreč vedeli, kje je Džulnaz, in o njej nismo imeli ne sledu ne novice. Ko smo videli, da si se združil z njo in smo tako postali ena družina, smo ti prinesli ta dar. Vsakih nekaj dni ti bomo, če bo vzvišeni Bog dal, prinesli podobnega. Pri nas je namreč takšnih draguljev in rubinov več kakor kamenja na kopnem. Poznamo dobre in slabe, vse poti do njih in kraje, kjer ležijo, zato jih zlahka dobimo.« Ko je kralj pogledal te dragulje in rubine, je osupnil in ni vedel, kaj naj si misli. Rekel je: »Pri Bogu, en sam tak dragulj je vreden toliko kot vse moje kraljestvo.« Zahvalil se je Salihu Morskemu za velikodušnost, nato pogledal kraljico Džulnaz in ji rekel: »Pred tvojim bratom me je sram, saj me je tako velikodušno obdaril s tem dragocenim darom, kakršnega ljudje s kopnega ne morejo dati.« Džulnaz se je zahvalila bratu za njegovo dejanje, on pa je rekel: »O kralj tega časa, že prej si nas zadolžil in dolžni smo ti zahvalo, ker si bil dober do moje sestre, mi pa smo vstopili v tvojo hišo in jedli tvojo hrano. Pesnik je rekel:

‘Ko bi iz hrepenenja po Sadi zajokal, preden je zajokala ona, bi dušo potolažil, še preden bi jo kesanje ranilo. A ona je jokala prva in njen jok je prebudil mojega, zato sem rekel: prednost gre tistemu, ki je bil prvi.’« Nato je Salih dodal: »O kralj tega časa, četudi bi ti tisoč let služili, z obrazom sklonjenim do tal, ti ne bi mogli povrniti vsega. Še vedno bi bilo premalo za to, kar si storil.« Kralj se mu je iz srca zahvalil. Salih je z materjo in sestričnami ostal pri kralju štirideset dni. Nato je Džulnazin brat vstal in poljubil tla pred kraljem, možem svoje sestre. Kralj ga je vprašal: »Kaj želiš, Salih?« Odgovoril je: »O kralj tega časa, izkazal si nam veliko milost. Zdaj te prosimo, da nam v svoji dobroti nakloniš dovoljenje za odhod. Zahrepeneli smo po domačih, po naši deželi, sorodnikih in domovih. Vendar ne bomo nehali prihajati k tebi, k moji sestri in njenemu sinu. Pri Bogu, o kralj tega časa, srce se mi ne more sprijazniti z ločitvijo od vas, toda kaj naj storimo? Odrasli smo v morju in na kopnem se ne počutimo dobro.« Ko je kralj slišal te besede, je vstal in se poslovil od Saliha Morskega, njegove matere in sestričen. Ob ločitvi so vsi jokali. Nato so mu rekli: »Kmalu bomo spet pri vas in nikoli vas ne bomo zapustili. Vsakih nekaj dni vas bomo obiskali.« Potem so poleteli proti morju, se spustili vanj in izginili izpred oči. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 743. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so se sorodniki Džulnaz Morske poslovili od kralja in Džulnaz ter ob ločitvi jokali. Nato so poleteli, se spustili v morje in izginili izpred oči. Kralj je bil do Džulnaz dober in ji izkazoval še večje časti. Deček je lepo odraščal. Njegov stric, babica, teta in sestrične njegove matere so vsakih nekaj dni prihajali v kraljevo palačo, ostajali pri njem mesec ali dva, nato pa se vračali v svoje domove. Z leti je bil deček vse lepši in prikupnejši, dokler ni dopolnil petnajst let. Po dovršenosti, postavi in skladnosti mu ni bilo para. Naučil se je pisanja in branja, zgodovine, slovnice in jezika, streljanja z lokom, bojevanja s kopjem, jahanja in vsega drugega, kar morajo znati kraljevi sinovi. V vsem mestu ni bilo ne moškega ne ženske, ki ne bi govorila o njegovi lepoti, saj je bil izjemno lep in popoln, prav tak, kakršnega opisuje pesnik:

»Puh na licih je z ambro na biser izpisal dve vrstici gagata na jabolkih. Smrt je v njegovih otožnih očeh, ko se zazrejo vate, in omama je v njegovih licih, ne v vinu.« Kralj ga je neizmerno ljubil. Poklical je vezirja, emirje, državne veljake in prvake kraljestva ter jih zavezal s trdnimi prisegami, da bodo po njegovi smrti postavili Badra Basima za svojega kralja. Slovesno so mu prisegli in se tega razveselili. Kralj je bil do vseh dobrotljiv, govoril je prijazno, prinašal dobro in izrekel le tisto, kar je bilo ljudem v korist. Naslednji dan je s svojimi veljaki zajahal konja; pridružili so se jim emirji in vsa vojska. Šli so skozi mesto in se nato vrnili. Ko so se približali palači, je kralj sestopil v čast svojemu sinu in skupaj z emirji in veljaki pred njim nosil kraljevo pregrinjalo za sedlo. Vsak emir in veljak ga je nosil nekaj časa. Tako so hodili, dokler niso prišli do preddverja palače, sin pa je ves čas jezdil. Tam je sestopil, oče in emirji so ga objeli ter posadili na kraljevi prestol, nato pa so oče in emirji obstali pred njim. Badr Basim je sodil med ljudmi, odstavljal krivične uradnike in imenoval pravične. Vladarske dolžnosti je opravljal skoraj do poldneva. Nato je vstal s prestola in stopil k materi Džulnaz Morski s krono na glavi, lep kakor luna. Ko ga je mati videla in pred njim njegovega očeta, je vstala, ga poljubila in mu čestitala za kraljevsko oblast. Zanj in za njegovega očeta je molila za dolgo življenje in zmago nad sovražniki. Sedel je pri materi in si odpočil. Ob času popoldanske molitve je zajahal konja in z emirji pred seboj odjezdil na vadišče. Tam je z očetom in državnimi veljaki do večera vadil v orožju. Nato se je vrnil v palačo, vsi pa so šli pred njim. Vsak dan je jezdil na vadišče, ob vrnitvi pa sedel, da bi sodil med ljudmi in pravično odločal med emirjem in revežem. Tako je ravnal celo leto. Zatem je začel hoditi na lov in potovati po deželah in pokrajinah pod svojo oblastjo, razglašal je varnost in mir ter opravljal vse, kar opravljajo kralji. Med ljudmi svojega časa mu ni bilo enakega po dostojanstvu, pogumu in pravičnosti. Nekega dne pa je oče kralja Badra Basima zbolel. Srce mu je oslabelo in začutil je, da se bliža odhod v večni dom. Bolezen se je stopnjevala, dokler ni bil na robu smrti. Poklical je sina in mu naročil, naj skrbi za podložnike, za mater, za vse državne veljake in za vse služabnike. Vse navzoče je še drugič zavezal s prisego in obljubo, da bodo poslušni njegovemu sinu, ter si s trdnimi prisegami zagotovil njihovo zvestobo. Živel je le še nekaj dni, nato pa odšel v milost vzvišenega Boga. Za njim so žalovali sin Badr Basim, žena Džulnaz, emirji, vezirji in državni veljaki. Zgradili so mu grobnico in ga pokopali v njej, nato pa ves mesec sprejemali izraze sožalja. Prišli so Džulnazin brat Salih, njena mati in sestrične ter jih tolažili ob kraljevi smrti. Rekli so: »Džulnaz, čeprav je kralj umrl, je za seboj pustil tega nadarjenega mladeniča. Kdor zapusti takšnega naslednika, ni umrl. Temu silnemu levu ni para.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 744. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Džulnazin brat Salih, njena mati in sestrične rekli: »Čeprav je kralj umrl, je za seboj pustil tega mladeniča, ki mu ni para, tega silnega leva in sijočo luno.« Nato so državni veljaki in prvaki stopili pred kralja Badra Basima in mu rekli: »O kralj, nič ni narobe, če žaluješ za kraljem, vendar je žalovanje primerno le za ženske. Ne obremenjuj svojega in našega srca z žalostjo za očetom. Umrl je, toda zapustil je tebe, in kdor zapusti takšnega naslednika, ni umrl.« Prijazno so mu prigovarjali in ga tolažili, nato pa ga odpeljali v kopališče. Ko je prišel iz njega, si je nadel razkošno obleko, pretkano z zlatom in posuto z dragulji in rubini, si položil kraljevo krono na glavo ter sedel na prestol. Urejal je zadeve ljudi, šibkega varoval pred močnim in revežu prisodil pravico zoper emirja. Ljudje so ga močno vzljubili. Tako je vladal celo leto, morski sorodniki pa so ga vsakih nekaj časa obiskovali. Lepo je živel in srce mu je bilo zadovoljno. Takšno življenje je trajalo dolgo. Neko noč je njegov stric prišel k Džulnaz in jo pozdravil. Vstala je, ga objela, posadila ob sebe in ga vprašala: »Brat moj, kako si in kako so moja mati in sestrične?« Odgovoril ji je: »Sestra moja, vsi so zdravi in dobro živijo. Ničesar jim ne manjka, le tvoj obraz bi radi videli.« Postregla mu je z jedjo in jedel je, nato pa sta se zapletla v pogovor. Govorila sta o kralju Badru Basimu, njegovi lepoti in krasoti, skladni postavi, spretnosti v jahanju, razumu in oliki. Kralj Badr Basim je ležal v bližini. Ko je slišal, da ga mati in stric omenjata in govorita o njem, se je pretvarjal, da spi, ter poslušal njun pogovor. Salih je rekel svoji sestri Džulnaz: »Tvoj sin je star sedemnajst let in se še ni poročil. Bojim se, da bi se mu kaj zgodilo, ne da bi imel otroka. Rad bi ga poročil z eno izmed morskih princes, ki bi mu bila enaka po lepoti in krasoti.« Džulnaz je rekla: »Naštej mi jih, saj jih poznam.« Začel jih je naštevati drugo za drugo, ona pa je govorila: »Te ne maram za svojega sina. Poročila ga bom le s takšno, ki mu bo enaka po lepoti in krasoti, razumu, veri, oliki, plemenitosti, kraljevskem dostojanstvu in rodu.« Rekel ji je: »Ne poznam nobene druge hčere morskih kraljev. Naštel sem ti jih več kot sto, pa ti ni všeč niti ena. Toda poglej, sestra moja, ali tvoj sin spi ali ne.« Preverila je in opazila, da kaže znamenja spanca, zato mu je rekla: »Spi. Kaj bi mi rad povedal in zakaj sprašuješ, ali spi?« Odgovoril ji je: »Sestra moja, spomnil sem se morskega dekleta, ki bi bilo primerno za tvojega sina. Toda bojim se jo omeniti, če je buden, da se mu srce ne bi vnelo od ljubezni do nje. Morda je ne bomo mogli dobiti zanj, potem pa bi trpeli on, midva in njegovi državni veljaki ter imeli zaradi tega mnogo skrbi. Pesnik je rekel:

‘Ljubezen je sprva le kapljica, a ko zavlada, postane brezmejno morje.’« Ko je sestra slišala te besede, mu je rekla: »Povej mi, kakšno je to dekle in kako ji je ime. Poznam morske hčere, kraljeve in druge. Če se mi bo zdela primerna zanj, bom njenega očeta prosila za njeno roko, četudi bi morala zanjo porabiti vse, kar imam. Povej mi o njej in ničesar se ne boj, saj moj sin spi.« Rekel je: »Bojim se, da je buden. Pesnik je dejal:

‘Vzljubil sem ga, ko so mi opisali njegove odlike; uho se včasih zaljubi pred očesom.’« Džulnaz mu je rekla: »Govori, brat moj, bodi kratek in ne boj se.« Odgovoril je: »Pri Bogu, sestra moja, za tvojega sina ni primerna nobena druga kakor princesa Džavhara, hči kralja Samandala. Enaka mu je po lepoti in krasoti, sijaju in popolnosti. Ne v morju ne na kopnem ni nobene ljubkejše in očarljivejše od nje. Lepa je in krasna, njena postava je skladna, lica rdeča in čelo svetlo, lasje kakor dragulji, oči velike in temne, boki polni, pas vitek in obraz prelep. Ko se ozre, spravi v sram orikse in gazele; ko se sprehodi, ji zavida prožna veja bana. Ko odkrije obraz, osramoti sonce in luno ter prevzame vsakogar, ki jo pogleda. Njene ustnice so sladke in njeno telo mehko.« Ko je slišala bratove besede, mu je rekla: »Prav imaš, brat moj. Pri Bogu, večkrat sem jo videla. Kot deklici sva bili prijateljici, zdaj pa zaradi oddaljenosti nimava več stikov. Osemnajst let je že, odkar sem jo nazadnje videla. Pri Bogu, samo ona je primerna za mojega sina.« Badr Basim je slišal njune besede in od začetka do konca razumel vse, kar sta povedala o dekletu, ki ga je opisal Salih, o Džavhari, hčeri kralja Samandala. Že ob samem poslušanju se je zaljubil vanjo. Še naprej se je pretvarjal, da spi, v srcu pa mu je zaradi nje vzplamtel ogenj in potonil je v morje, ki mu ni bilo mogoče doseči ne obale ne dna. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 745. noč,

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralju Badru Basimu, ko je slišal strica Saliha in mater Džulnaz opisovati hčer kralja Samandala, v srcu vzplamtel ogenj in ga je pogoltnilo morje brez brega in dna. Salih se je nato ozrl k sestri Džulnaz in rekel: »Pri Bogu, sestra, med morskimi kralji ni bolj nespametnega od njenega očeta, pa tudi ne mogočnejšega. Zato sinu nikar ne govori o tem dekletu, dokler pri očetu ne zaprosimo za njeno roko. Če nam jo blagohotno obljubi, se bomo zahvalili vzvišenemu Bogu, če pa nas zavrne in je noče dati tvojemu sinu za ženo, bomo imeli mir in poiskali drugo.« Ko je Džulnaz slišala bratove besede, je rekla: »Dober je tvoj nasvet.« Potem sta utihnila in legla k počitku. Kralju Badru Basimu pa je v srcu gorel ogenj ljubezni do kraljične Džavhare. Svojo skrivnost je zadržal zase in ne materi ne stricu ni povedal ničesar o njej, čeprav se je zaradi ljubezni do nje pražil kakor na žerjavici. Ko se je zdanilo, sta kralj in njegov stric odšla v kopališče in se okopala. Potem sta se vrnila, pila vino in prednje so prinesli jedi. Kralj Badr Basim, njegova mati in stric so se najedli do sitega in si umili roke. Zatem je Salih vstal in rekel kralju Badru Basimu in njegovi materi Džulnaz: »Z vajinim dovoljenjem bi se rad vrnil k materi. Že več dni sem pri vaju, doma pa jih skrbi zame in me pričakujejo.« Kralj Badr Basim je stricu Salihu rekel: »Ostani pri nas še danes.« Stric ga je ubogal, kralj pa je nato rekel: »Vstani, stric, pojdiva na vrt.« Odšla sta na vrt, se sprehajala in občudovala njegovo lepoto. Kralj Badr Basim je sedel pod senčno drevo, da bi se odpočil in zaspal, a se je spomnil, kako je stric Salih opisoval dekle ter njeno milino in lepoto. Ulile so se mu solze in izrekel je ta verza:

Če bi me vprašali, ko plameni divjajo, ko srce mi gori in drobovje žari: »Bi rajši uzrl ljubljene oči ali požirek bistre vode popil?« bi dejal: »Ljubljene oči.« Potem je tožil, vzdihoval in jokal ter izrekel še ta verza:

Kdo me bo rešil ljubezni do mile gazele, ki ima obraz kakor sonce, še lepši od njega? Nekoč je srce mirno živelo brez nje, zdaj v ljubezni do Samandalove hčere gori. Ko je stric Salih slišal njegove besede, je udaril z dlanjo ob dlan in rekel: »Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec! Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem!« Nato ga je vprašal: »Sin moj, ali si slišal, kaj sva z materjo govorila o kraljični Džavhari in kako sva jo opisovala?« Badr Basim je odgovoril: »Da, stric. Že ob poslušanju vajinih besed sem se zaljubil vanjo. Moje srce se je navezalo nanjo in brez nje ne morem potrpeti.« Stric mu je rekel: »O kralj, vrniva se k tvoji materi in ji povejva, kaj se je zgodilo. Prosil jo bom za dovoljenje, da te vzamem s seboj in zate zaprosim za roko kraljične Džavhare. Potem se bova poslovila od nje in skupaj odšla. Bojim se namreč, da se bo razjezila name, če te odpeljem brez njenega dovoljenja, in prav bi imela. Jaz bi bil kriv, da bi se ločila, kakor sem bil nekoč kriv, da se je ločila od nas. Mesto bi ostalo brez kralja, brez človeka, ki bi mu vladal in skrbel zanj. Razmere v kraljestvu bi se poslabšale in oblast bi ti ušla iz rok.« Ko je Badr Basim slišal stričeve besede, mu je rekel: »Vedi, stric, da mi mati ne bo dovolila oditi, če se vrnem in jo vprašam. Zato se ne bom vrnil k njej in je ne bom ničesar vprašal.« Pred stricem je zajokal in dodal: »S teboj pojdem, ne da bi ji povedal, potem pa se vrnem.« Salih je ob nečakovih besedah obstal v zadregi in rekel: »Naj mi vzvišeni Bog pomaga, kar koli že bo.« Ko je videl, v kakšnem stanju je nečak, in spoznal, da se noče vrniti k materi, temveč hoče z njim, je snel s prsta prstan, v katerega je bilo vrezanih nekaj imen vzvišenega Boga. Podal ga je kralju Badru Basimu in rekel: »Natakni si ga na prst. Varoval te bo pred utopitvijo in drugimi nevarnostmi ter pred zlobnimi morskimi živalmi in kiti.« Kralj Badr Basim je vzel prstan od strica Saliha in si ga nataknil na prst. Nato sta se potopila v morje. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 746. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta kralj Badr Basim in njegov stric Salih, potem ko sta se potopila v morje, potovala, dokler nista prispela do Salihove palače in vstopila vanjo. Tam je sedela njegova babica po materini strani, ob njej pa njeni sorodniki. Ko sta prišla prednje, sta jim poljubila roke. Babica je ob pogledu nanj vstala, ga objela, poljubila med oči in rekla: »Blagoslovljen tvoj prihod, sin moj! Kako je s tvojo materjo Džulnaz?« Odgovoril ji je: »Dobro je, zdrava in čila. Pozdravlja tebe in svoje sestrične.« Nato je Salih materi povedal, kaj se je zgodilo med njim in sestro Džulnaz in kako se je kralj Badr Basim že ob samem pripovedovanju zaljubil v kraljično Džavharo, hčer kralja Samandala. Vso zgodbo ji je povedal od začetka do konca in dodal: »Prišel je samo zato, da pri njenem očetu zaprosi za njeno roko in se poroči z njo.« Ko je babica kralja Badra Basima slišala Salihove besede, se je silno razjezila nanj, se vznemirila in užalostila. Rekla mu je: »Sin moj, napak si ravnal, ko si pred nečakom omenjal kraljično Džavharo, hčer kralja Samandala. Saj veš, da je kralj Samandal nespameten tiran, kratke pameti in silno mogočen, ter da hčere Džavhare noče dati nobenemu snubcu. Vsi morski kralji so že prosili za njeno roko, a jih je zavrnil in ni privolil v nobenega od njih. Odslovil jih je z besedami: ‘Niste ji enaki ne po milini ne po lepoti ne po čem drugem.’ Bojim se, da jo bomo zasnubili pri očetu, pa nas bo zavrnil kakor druge. Častni ljudje smo in vrnili bi se strtih src.« Salih je materi odgovoril: »Mati, kaj naj torej storimo? Kralj Badr Basim se je zaljubil v to dekle, ko sem o njej pripovedoval sestri Džulnaz, in rekel: ‘Za njeno roko moramo zaprositi pri očetu, četudi me stane vse kraljestvo.’ Pravi, da bo umrl od ljubezni in hrepenenja po njej, če je ne dobi za ženo.«

Potem je Salih materi rekel: »Vedi, da je moj nečak lepši in milejši od nje. Njegov oče je bil kralj vseh Perzijcev, zdaj pa jim vlada on. Džavhara ni primerna za nikogar drugega kakor zanj. Sklenil sem vzeti rubine in druge dragulje ter njenemu očetu prinesti dar, vreden njegovega položaja, in zaprositi za njeno roko. Če se bo pred nami skliceval na to, da je kralj, je tudi moj nečak kralj in kraljev sin. Če bo govoril o lepoti, je moj nečak lepši od nje. Če se bo skliceval na obsežnost kraljestva, je nečakovo kraljestvo večje od njenega in očetovega, njegova vojska in njegovi pomočniki pa številnejši. Njegova oblast je večja od oblasti njenega očeta. Potruditi se moram, da izpolnim nečakovo željo, četudi pri tem izgubim življenje, saj sem jaz povzročil vse to. Kakor sem ga pahnil v morje ljubezni do nje, si bom prizadeval, da se z njo poroči, in vzvišeni Bog mi bo pri tem pomagal.« Mati mu je rekla: »Stori, kakor želiš, toda ko boš govoril z njim, pazi, da ne boš osoren. Poznaš njegovo nespamet in njegovo moč. Bojim se, da se te bo lotil, saj ne spoštuje nikogar.« Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam.« Nato je vstal, vzel dve vreči, polni draguljev in rubinov, smaragdnih palic ter dragocenih kamnov vseh vrst, in ju naložil svojim služabnikom. Z njimi in nečakom je odšel do palače kralja Samandala ter prosil za sprejem. Kralj mu je dovolil vstopiti. Ko je prišel predenj, je poljubil tla in ga nadvse spoštljivo pozdravil. Kralj Samandal je ob pogledu nanj vstal, mu izkazal največje spoštovanje in ga povabil, naj sede. Ko je Salih sedel, mu je kralj rekel: »Blagoslovljen tvoj prihod! Pogrešali smo te, Salih. Kaj potrebuješ, da si prišel k nam? Povej mi svojo željo, da ti jo izpolnim.« Salih je vstal, še drugič poljubil tla in rekel: »O kralj našega časa, svojo prošnjo naslavljam na Boga in na junaškega kralja, na neustrašnega leva, čigar slavo raznašajo karavane, čigar sloves radodarnosti in dobrodelnosti, odpuščanja, prizanesljivosti in milosti se je razširil po deželah in pokrajinah.« Nato je odprl vreči, iz njiju vzel dragulje in druge dragocenosti ter jih razsul pred kralja Samandala. Rekel mu je: »O kralj našega časa, upam, da boš sprejel moj dar, mi izkazal naklonjenost in razveselil moje srce s tem, da ga vzameš.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 747. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Salih, ko je kralju Samandalu izročil darilo, rekel: »Kralja prosim, naj mi izkaže naklonjenost in razveseli moje srce, tako da sprejme moj dar.« Kralj Samandal ga je vprašal: »Zakaj si mi prinesel to darilo? Povej mi svojo zgodbo in razodeni svojo željo. Če jo lahko izpolnim, jo bom izpolnil še ta hip in ti prihranil trud. Če pa je ne morem, vedi, da Bog nikomur ne nalaga več, kakor zmore.« Salih je vstal, trikrat poljubil tla in rekel: »O kralj našega časa, mojo željo lahko izpolniš, kajti to, kar si želim, je v tvoji oblasti in pripada tebi. Kralju ne nalagam težkega bremena in nisem tako nor, da bi ga prosil za nekaj, česar ne more storiti. Neki modrec je rekel: ‘Če hočeš, da te ubogajo, zahtevaj le, kar je mogoče.’ Željo, zaradi katere sem prišel, pa kralj, naj ga Bog varuje, lahko izpolni.« Kralj mu je rekel: »Povej svojo željo, razloži svojo zadevo in prosi za tisto, kar hočeš.« Salih je odgovoril: »O kralj našega časa, vedi, da sem prišel k tebi kot snubec, željan edinstvenega bisera, skritega dragulja, kraljične Džavhare, hčere našega gospodarja. O kralj, ne razočaraj človeka, ki se je obrnil nate.« Ko je kralj slišal njegove besede, se je posmehljivo zasmejal tako silovito, da se je zvrnil nazaj, in rekel: »Salih, imel sem te za razumnega moža in krepostnega mladeniča, ki ravna le preudarno in govori le modro. Kaj se je zgodilo s tvojo pametjo, da se lotevaš tako velikanske in nevarne zadeve ter snubiš hčere kraljev, gospodarjev dežel in pokrajin? Ali si po veljavi res že dosegel tako visoko stopnjo? Ali si izgubil toliko razuma, da stopaš predme s takšnimi besedami?« Salih je rekel: »Naj Bog ohrani kralja! Nisem je zasnubil zase, čeprav bi ji bil, ko bi to storil, enak in še več. Saj veš, da je bil moj oče eden morskih kraljev, četudi si danes ti naš kralj. Zanjo prosim v imenu kralja Badra Basima, gospodarja perzijskih pokrajin. Njegov oče je bil kralj Šahraman in ti poznaš njegovo moč. Če trdiš, da si velik kralj, je kralj Badr Basim še večji. Če praviš, da je tvoja hči lepa, je kralj Badr Basim lepši od nje, lepšega obličja, uglednejšega rodu in plemenitejšega porekla. Najboljši vitez svojega časa je. Če privoliš v mojo prošnjo, o kralj našega časa, boš stvar postavil na pravo mesto. Če pa se boš nad nami prevzel, ne boš ravnal pravično in nas ne boš vodil po pravi poti. Saj veš, o kralj, da se mora kraljična Džavhara, hči našega gospodarja, nekoč poročiti. Modrec namreč pravi: ‘Dekletu je namenjena poroka ali grob.’ Če si jo sklenil omožiti, je moj nečak zanjo primernejši od vseh drugih ljudi.«

Ko je kralj slišal Salihove besede, se je tako silno razsrdil, da je skoraj izgubil pamet in bi mu duša skoraj zapustila telo. Rekel mu je: »Ti pasji človek! Kako si nekdo, kakršen si ti, drzne tako govoriti z menoj? Mojo hčer omenjaš pred ljudmi in praviš, da ji je sin tvoje sestre Džulnaz enak! Kdo pa si ti? Kdo je tvoja sestra? Kdo je njen sin? In kdo je njegov oče, da mi govoriš take reči in me tako nagovarjaš? Kaj ste v primerjavi z nami drugega kakor psi?« Nato je zavpil služabnikom: »Služabniki, odsekajte glavo temu ničvrednežu!« Pograbili so meče, jih izvlekli in planili za njim. Salih se je pognal v beg proti vratom palače. Ko jih je dosegel, je zagledal bratrance, sorodnike, pripadnike svojega rodu in služabnike: več kot tisoč konjenikov, odetih v železo in gosto spletene verižne oklepe, s sulicami in bleščečimi meči v rokah. Ko so ga videli v takšnem stanju, so ga vprašali: »Kaj se je zgodilo?« Povedal jim je svojo zgodbo. Mati jih je namreč poslala njemu v pomoč. Ko so slišali njegove besede, so spoznali, da je kralj nespameten in nasilen. Skočili so s konj, izvlekli meče in vdrli pred kralja Samandala. Našli so ga sedečega na prestolu, nič hudega slutečega in še vedno silno razjarjenega na Saliha. Njegovi strežniki, služabniki in pomočniki niso bili pripravljeni na boj. Ko jih je zagledal z golimi meči v rokah, je zavpil svojim ljudem: »Gorje vam! Odsekajte glave tem psom!« Toda ni minilo dolgo, ko so bili ljudje kralja Samandala premagani in so se pognali v beg. Salih in njegovi sorodniki so kralja Samandala ujeli in mu zvezali roke za hrbtom. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 748. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so Salih in njegovi sorodniki zvezali kralja Samandala. Ko je Džavhara izvedela, da je njen oče ujet in njegovi pomočniki pobiti, je zbežala iz palače na neki otok. Tam je poiskala visoko drevo in se skrila v njegovo krošnjo. Med spopadom obeh strani je pobegnilo nekaj služabnikov kralja Samandala. Badr Basim jih je zagledal, jih vprašal, kaj se dogaja, in povedali so mu, kaj se je zgodilo. Ko je slišal, da so ujeli kralja Samandala, se je zbal zase in zbežal. V srcu si je rekel: »Ta razdor je nastal zaradi mene in mene iščejo.« Pognal se je v beg, da bi se rešil, ne da bi vedel, kam naj gre. Usoda ga je pripeljala prav na otok, kjer je bila Džavhara, hči kralja Samandala. Prišel je do drevesa in se zgrudil pod njim kakor mrtev, da bi si odpočil. Ni vedel, da tisti, ki ga iščejo, ne najde počitka, in nihče ne ve, kaj mu usoda skriva v neznanem. Ko je dvignil pogled proti drevesu, so se njegove oči srečale z Džavharinimi. Ozrl se je vanjo in zdela se mu je kakor vzhajajoča luna. Rekel je: »Slavljen bodi stvarnik te čudovite podobe, ki je ustvaril vse in ima oblast nad vsem! Slavljen bodi veliki Bog, stvarnik, začetnik in oblikovalec! Pri Bogu, če me slutnja ne vara, je to Džavhara, hči kralja Samandala. Mislim, da je, ko je slišala za vojno med njima, pobegnila na ta otok in se skrila na drevo. Če pa to ni kraljična Džavhara, je še lepša od nje.« Premišljeval je o njej in si rekel: »Vstal bom, jo prijel in jo vprašal, kdo je. Če je ona, bom za njeno roko prosil kar njo samo, in to je vse, kar si želim.« Vstal je in ji rekel: »O cilj vseh želja, kdo si? Kdo te je pripeljal sem?« Džavhara je pogledala Badra Basima in videla, da je kakor polna luna, ki se pokaže izpod temnih oblakov, vitkega telesa in ljubkega nasmeha. Rekla mu je: »O mladenič prijetne zunanjosti, jaz sem kraljična Džavhara, hči kralja Samandala. Sem sem zbežala, ker so se Salih in njegovi vojaki spopadli z mojim očetom, pobili njegove vojake ter ujeli njega in nekaj njegovih ljudi. Zbežala sem, ker sem se bala zase.« Nato je kraljična Džavhara kralju Badru Basimu rekla: »Na ta kraj sem prišla samo zato, da bi ubežala smrti. Ne vem, kaj je usoda storila z mojim očetom.«

Ko je kralj Badr Basim slišal njene besede, se je silno začudil temu nenavadnemu naključju in rekel: »Ni dvoma, da sem z ujetjem njenega očeta dosegel svoj cilj.« Nato jo je pogledal in ji rekel: »Pridi dol, gospa moja. Tvoja ljubezen me je pogubila in tvoje oči so me ujele. Zaradi mene in tebe sta nastala ta razdor in ta vojna. Vedi, da sem jaz kralj Badr Basim, kralj Perzijcev, Salih pa je moj stric. On je prišel k tvojemu očetu in ga prosil za tvojo roko. Zaradi tebe sem zapustil svoje kraljestvo in to, da sva se zdaj srečala, je čudežno naključje. Vstani in pridi dol k meni, da skupaj odideva v palačo tvojega očeta. Strica Saliha bom prosil, naj ga osvobodi, in po postavi se bom poročil s teboj.« Ko je Džavhara slišala besede Badra Basima, si je rekla: »Torej so zaradi tega podlega ničvredneža ujeli mojega očeta, pobili njegove dvorjane in spremstvo, mene pa pregnali iz palače, da sem se kakor ujetnica zatekla na ta otok! Če se ga s kakšno zvijačo ne obvarujem, me bo dobil v svojo oblast in dosegel, kar hoče. Zaljubljen je, zaljubljenca pa ne obsojajo, kar koli že stori.« Zato ga je začela zavajati z besedami in nežnim govorjenjem, on pa ni slutil, kakšno ukano mu pripravlja. Rekla mu je: »Gospod moj in luč mojih oči, ali si ti kralj Badr Basim, sin kraljice Džulnaz?« Odgovoril ji je: »Da, gospa moja.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 749. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džavhara, hči kralja Samandala, vprašala kralja Badra Basima: »Gospod moj, ali si ti kralj Badr Basim, sin kraljice Džulnaz?« Odgovoril ji je: »Da, gospa moja.« Rekla je: »Naj Bog pogubi mojega očeta in mu odvzame kraljestvo, naj nikoli ne potolaži njegovega srca in ga ne vrne iz izgnanstva, če išče koga lepšega od tebe in tvojega očarljivega obličja! Pri Bogu, res je brez pameti in preudarnosti.« Potem mu je rekla: »O kralj našega časa, ne zameri mojemu očetu zaradi tega, kar je storil. Če me ti ljubiš za ped, te jaz ljubim za laket. Ujela sem se v mrežo tvoje ljubezni in postala ena tistih, ki jih je pogubila. Ljubezen, ki je bila v tebi, se je preselila vame; v tebi je ni ostalo niti desetina toliko, kolikor je je v meni.« Nato je splezala z drevesa, se mu približala, stopila k njemu, ga objela in stisnila k prsim ter ga začela poljubljati. Ko je kralj Badr Basim videl, kaj počne, jo je vzljubil še bolj in njegovo hrepenenje se je razplamtelo. Mislil je, da se je zaljubila vanj, zato ji je zaupal ter jo začel objemati in poljubljati. Rekel ji je: »O kraljična, pri Bogu, stric Salih mi ni opisal niti četrtine desetine tvoje lepote, niti četrt karata od vseh štiriindvajsetih.« Džavhara ga je stisnila k prsim, izrekla nerazumljive besede, mu pljunila v obraz in rekla: »Zapusti to človeško podobo in prevzemi podobo najlepše ptice, z belim perjem ter rdečim kljunom in nogami!« Komaj je izgovorila te besede, že se je kralj Badr Basim spremenil v najlepšo ptico, kar jih je mogoče videti. Stresel se je, se postavil na noge in gledal Džavharo. Z njo je bila ena njenih suženj, imenovana Marsina. Džavhara se je obrnila k njej in rekla: »Pri Bogu, če se ne bi bala za očeta, ki je ujetnik njegovega strica, bi ga ubila. Naj mu Bog ne povrne z dobrim! Kako nesrečen je bil njegov prihod za nas! Ves ta razdor je nastal zaradi njega. Toda ti, dekle, ga vzemi, odnesi na Otok žeje in ga pusti tam, da umre od žeje.« Sužnja ga je vzela in odnesla na otok. Hotela se je že vrniti, a si je rekla: »Pri Bogu, bitje takšne miline in lepote si ne zasluži umreti od žeje.« Zato ga je odnesla z Otoka žeje na otok, poln dreves, sadežev in rek. Tam ga je pustila, se vrnila h gospodarici in ji rekla: »Pustila sem ga na Otoku žeje.«

Tako je bilo z Badrom Basimom. Kar pa zadeva Saliha, strica kralja Badra Basima, je ta, potem ko je premagal kralja Samandala, pobil njegove pomočnike in služabnike ter ga vzel v ujetništvo, iskal kraljevo hčer Džavharo, vendar je ni našel. Vrnil se je v svojo palačo k materi in rekel: »Mati, kje je moj nečak, kralj Badr Basim?« Odgovorila mu je: »Sin moj, pri Bogu, nič ne vem o njem in ne vem, kam je odšel. Ko je izvedel, da si se spopadel s kraljem Samandalom in da je med vami izbruhnila vojna, se je prestrašil in zbežal.« Salih se je ob materinih besedah užalostil zaradi nečaka in rekel: »Mati, pri Bogu, zanemarili smo kralja Badra Basima. Bojim se, da bo poginil ali da ga bo ujel kateri od vojakov kralja Samandala ali pa kraljeva hči Džavhara. Pred njegovo materjo nas bo sram in od nje ne bomo deležni nič dobrega, saj sem ga odpeljal brez njenega dovoljenja.« Za njim je poslal pomočnike in oglednike po morju in drugod, vendar niso našli nobene sledi. Vrnili so se in to sporočili kralju Salihu. Njegova skrb in žalost sta se še povečali in tesnoba mu je stiskala srce zaradi kralja Badra Basima.

Tako je bilo s kraljem Badrom Basimom in njegovim stricem Salihom. Njegova mati, morska kraljica Džulnaz, pa je potem, ko se je njen sin Badr Basim s stricem Salihom spustil v morje, čakala nanj. Ni se vrnil k njej in dolgo ni bilo nobene novice o njem. Več dni ga je pričakovala, nato pa je vstala, se spustila v morje in odšla k materi. Ko jo je mati zagledala, je vstala, jo poljubila in objela, prav tako tudi njene sestrične. Džulnaz je mater vprašala po kralju Badru Basimu in ta ji je rekla: »Hči moja, prišel je s stricem. Njegov stric je potem vzel rubine in dragulje ter z njim odšel h kralju Samandalu, da bi zaprosil za roko njegove hčere. Kralj ni privolil in je s tvojim bratom govoril osorno. Bratu sem poslala približno tisoč konjenikov in med njimi in kraljem Samandalom je izbruhnila vojna. Bog je tvojemu bratu naklonil zmago; pobil je kraljeve pomočnike in vojake ter kralja Samandala ujel. Ko je tvoj sin izvedel za to, se je očitno zbal zase in je brez naše privolitve pobegnil. Od takrat se ni vrnil k nam in o njem nismo slišali nobene novice.« Nato jo je Džulnaz vprašala po bratu Salihu. Mati ji je povedala, da sedi na prestolu namesto kralja Samandala in da je na vse strani poslal ljudi iskat njenega sina in kraljično Džavharo. Ko je Džulnaz slišala materine besede, jo je preplavila silna žalost za sinom. Strašno se je razjezila na brata Saliha, ker je brez njenega dovoljenja odpeljal njenega sina v morje. Potem je rekla: »Mati, bojim se za naše kraljestvo. Prišla sem k vam, ne da bi komu v kraljestvu povedala, in bojim se, da se bodo razmere pokvarile ter nam bo oblast ušla iz rok, če bom predolgo ostala proč. Najpametneje je, da se vrnem in skrbim za kraljestvo, dokler Bog ne uredi zadeve mojega sina. Ne pozabite nanj in ne zanemarjajte njegovega iskanja. Če bi ga doletelo kaj hudega, bi zagotovo umrla, saj mi je svet drag samo zaradi njega in se veselim le, dokler je živ.« Mati ji je rekla: »Z ljubeznijo in vsem spoštovanjem, hči moja. Ne sprašuj, kako hudo nam je zaradi njegove odsotnosti in ločitve od njega.« Nato je njena mati poslala ljudi, da bi ga iskali, njegova mati pa se je žalostnega srca in objokanih oči vrnila v kraljestvo. Ves svet ji je postal tesen. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 750. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je kraljica Džulnaz od matere vrnila v svoje kraljestvo s tesnobo v prsih in v hudi stiski. Tako je bilo z njo. Kralja Badra Basima pa je kraljična Džavhara začarala in ga s svojo sužnjo poslala na Otok žeje z besedami: »Pusti ga tam, da umre od žeje.« Toda sužnja ga je pustila na zelenem, rodovitnem otoku, polnem dreves in rek. Jedel je sadeže in pil iz rek. Tako je preživel več dni in noči v ptičji podobi, ne da bi vedel, kam naj gre ali kako naj leti. Nekega dne je na otok prišel lovec, da bi ujel kaj za preživetje. Zagledal je kralja Badra Basima v podobi ptice z belim perjem ter rdečim kljunom in nogami, ki je očarala pogled in osupnila duha. Lovec jo je občudoval in si rekel: »Kako lepa ptica! Nikoli še nisem videl ptice, ki bi ji bila enaka po lepoti ali postavi.« Vrgel je mrežo nanjo, jo ujel in odnesel v mesto. Pri sebi si je rekel: »Prodal jo bom in vzel denar zanjo.« Srečal ga je neki meščan in ga vprašal: »Koliko hočeš za to ptico, lovec?« Lovec mu je odgovoril: »Kaj boš storil z njo, če jo kupiš?« Mož je rekel: »Zaklal jo bom in pojedel.« Lovec mu je odvrnil: »Komu bi srce dopuščalo zaklati in pojesti takšno ptico? Raje jo bom podaril kralju. Dal mi bo več, kakor bi mi ti ponudil zanjo, pa tudi zaklal je ne bo, temveč bo občudoval njeno milino in lepoto. Vse življenje sem lovec, a ne med morskim ne med kopenskim plenom še nisem videl česa podobnega. In če si jo želiš, koliko bi mi največ dal zanjo? En dirham! Pri velikem Bogu, ne prodam je.«

Nato jo je lovec odnesel h kraljevi palači. Ko jo je kralj zagledal, so ga očarali njena milina in lepota ter rdeča barva njenega kljuna in nog. Poslal je služabnika, da bi jo kupil. Služabnik je stopil k lovcu in ga vprašal: »Ali prodajaš to ptico?« Odgovoril je: »Ne. Kralju jo podarjam.« Služabnik jo je vzel, odnesel kralju in mu povedal, kaj je lovec rekel. Kralj je ptico sprejel in lovcu dal deset dinarjev. Lovec jih je vzel, poljubil tla in odšel. Služabnik je ptico odnesel v kraljevo palačo, jo položil v lepo kletko, jo obesil ter ptici nastavil hrano in vodo. Ko je kralj prišel dol, je služabnika vprašal: »Kje je ptica? Prinesi jo, da si jo ogledam. Pri Bogu, kako lepa je!« Služabnik jo je prinesel in postavil pred kralja. Opazil je, da se hrane ni niti dotaknila, zato je kralj rekel: »Pri Bogu, ne vem, kaj jé, da bi jo lahko nahranil.« Nato je ukazal prinesti jedi in predenj so postavili obložene mize. Kralj je začel jesti. Ko je ptica zagledala meso, jedi, slaščice in sadje, je jedla od vsega, kar je bilo razgrnjeno pred kraljem. Kralj je ob tem osupnil in se začudil njenemu jedenju, prav tako vsi navzoči. Služabnikom in mamelukom okoli sebe je rekel: »Še nikoli v življenju nisem videl ptice, ki bi jedla kakor ta.« Nato je ukazal poklicati ženo, da bi si jo ogledala. Služabnik je odšel ponjo in ji rekel: »Gospa moja, kralj te kliče, da bi si ogledala ptico, ki jo je kupil. Ko smo prinesli jedi, je zletela iz kletke, pristala na mizi in jedla od vsega, kar je bilo na njej. Vstani, gospa moja, in si jo oglej. Prijetna je na pogled in eno največjih čudes našega časa.« Ko je slišala služabnikove besede, je hitro prišla. Toda ko je pogledala ptico in jo pozorno preučila, si je zakrila obraz in se obrnila, da bi odšla. Kralj je vstal in šel za njo ter jo vprašal: »Zakaj si si zakrila obraz? Saj so ob tebi samo tvoje sužnje, služabniki, ki ti strežejo, in tvoj mož.« Odgovorila mu je: »O kralj, ta ptica ni ptica, temveč moški, kakor si ti.« Ko je kralj slišal ženine besede, ji je rekel: »To ni res! Kako rada se šališ! Kako bi lahko bil kaj drugega kakor ptica?« Odgovorila mu je: »Pri Bogu, ne šalim se s teboj in govorim ti samo resnico. Ta ptica je kralj Badr Basim, sin kralja Šahramana, gospodarja perzijskih dežel. Njegova mati je morska kraljica Džulnaz.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 751. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljeva žena rekla kralju: »To ni ptica, temveč moški, kakor si ti. To je kralj Badr Basim, sin kralja Šahramana, njegova mati pa je morska kraljica Džulnaz.« Kralj jo je vprašal: »Kako je dobil takšno podobo?« Odgovorila mu je: »Začarala ga je kraljična Džavhara, hči kralja Samandala.« Nato mu je od začetka do konca povedala, kaj se mu je zgodilo: kako je pri njenem očetu prosil za Džavharino roko, kako oče ni privolil ter kako se je njegov stric Salih spopadel s kraljem Samandalom, ga premagal in ujel. Ko je kralj slišal ženine besede, se je silno začudil. Ta kraljica, njegova žena, je bila namreč največja čarovnica svojega časa. Kralj ji je rekel: »Pri mojem življenju te prosim, osvobodi ga uroka in ga ne puščaj v mukah! Naj vzvišeni Bog Džavhari odseka roko! Kako hudobna je, kako malo vere ima in koliko zvijačnosti in zahrbtnosti!« Žena mu je rekla: »Reci mu: ‘Badr Basim, stopi v to sobico.’« Kralj mu je ukazal, naj vstopi v sobico. Ko je slišal kraljeve besede, je stopil vanjo. Kraljeva žena je vstala, si zastrla obraz, vzela v roko skledo vode in vstopila za njim. Nad vodo je izgovorila nerazumljive besede ter rekla: »Pri teh velikih imenih in plemenitih svetih verzih, pri vzvišenem Bogu, stvarniku nebes in zemlje, ki oživlja mrtve ter deli preživetje in življenjske dobe: zapusti podobo, v kateri si, in se vrni v podobo, v kateri te je ustvaril Bog!« Še preden je končala, se je stresel in se povrnil v svojo pravo podobo. Kralj je pred seboj zagledal lepega mladeniča, ki mu po lepoti ni bilo enakega na zemlji.

Ko je kralj Badr Basim videl, kaj se je zgodilo, je rekel: »Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec! Slavljen bodi stvarnik vseh bitij, ki jim določa preživetje in življenjsko dobo!« Nato je poljubil kraljeve roke in mu zaželel dolgo življenje. Kralj je Badra Basima poljubil na glavo in mu rekel: »Badr Basim, povej mi svojo zgodbo od začetka do konca.« Kralj Badr Basim mu je vse povedal in ničesar zamolčal. Kralj se je začudil in mu rekel: »Badr Basim, Bog te je rešil uroka. Kaj si zdaj sklenil? Kaj nameravaš storiti?« Odgovoril mu je: »O kralj našega časa, prosim te, da mi v svoji dobroti pripraviš ladjo, nekaj svojih služabnikov in vse, kar bom potreboval. Že dolgo sem odsoten in bojim se, da bom izgubil kraljestvo. Mislim, da moja mati zaradi ločitve od mene ni več živa. Najbrž je umrla od žalosti za menoj, saj ne ve, kaj se mi je zgodilo, niti tega, ali sem živ ali mrtev. Prosim te, o kralj, dopolni svojo dobroto do mene s tem, za kar sem te prosil.« Ko je kralj videl njegovo milino, lepoto in zgovornost, je privolil in rekel: »Slišim in ubogam.« Pripravil mu je ladjo, dal nanjo naložiti vse, kar je potreboval, in z njim poslal nekaj svojih služabnikov. Badr Basim se je poslovil od kralja in se vkrcal. Odpluli so po morju in veter jim je bil naklonjen. Deset dni zapored so pluli, enajsti dan pa se je morje silno razburkalo. Ladjo je dvigovalo in spuščalo, mornarji pa je niso mogli obvladati. Valovi so se še naprej poigravali z njimi, dokler se niso približali morski čeri. Čer je udarila v ladjo, jo razbila in vsi na njej so utonili razen kralja Badra Basima. Ta se je, že na robu pogube, oprijel ene od desk. Deska ga je nosila po morju, ne da bi vedel, kam gre. Ni je mogel ustaviti, temveč ga je odnašala skupaj z vodo in vetrom.

Tako je bilo tri dni. Četrti dan ga je deska prinesla do morske obale. Tam je zagledal mesto, belo kakor snežno bela golobica. Stalo je na otoku ob morski obali, z visokimi stolpi, lepimi stavbami in mogočnim obzidjem, ob katero je udarjalo morje. Ko je kralj Badr Basim zagledal otok s tem mestom, se je silno razveselil, saj je bil že blizu smrti od lakote in žeje. Spustil se je z deske in hotel stopiti proti mestu, a k njemu so prišle mule, osli in konji, številni kakor zrna peska. Začeli so ga brcati in mu preprečevati, da bi iz morja prišel v mesto. Zato je odplaval na drugo stran mesta in tam stopil na kopno. Nikogar ni našel. Začudil se je in rekel: »Čigavo je neki to mesto? Nima kralja in v njem ni nikogar. Od kod so prišle tiste mule, osli in konji, ki mi niso pustili na obalo?« Hodil je in premišljeval o svojem položaju, ne da bi vedel, kam naj gre. Nato je zagledal starca, ki je prodajal živila. Kralj Badr Basim ga je pozdravil in starec mu je odzdravil. Pogledal ga je, videl njegovo lepoto in ga vprašal: »Mladenič, od kod prihajaš? Kdo te je pripeljal v to mesto?« Povedal mu je svojo zgodbo od začetka do konca. Starec se je začudil in ga vprašal: »Sin moj, ali na poti nisi nikogar videl?« Odgovoril mu je: »Oče moj, prav to me čudi, da je mesto prazno, brez ljudi.« Starec mu je rekel: »Sin moj, stopi v prodajalnico, da ne boš pogubljen.« Badr Basim je stopil vanjo in sedel. Starec je vstal, mu prinesel nekaj jedi in rekel: »Sin moj, pojdi v notranjost prodajalnice. Slavljen bodi On, ki te je obvaroval te hudičevke!« Kralj Badr Basim se je silno prestrašil. Najedel se je starčeve hrane do sitega, si umil roke, ga pogledal in vprašal: »Gospod moj, zakaj tako govoriš? Prestrašil si me pred tem mestom in njegovimi prebivalci.« Starec mu je odgovoril: »Sin moj, vedi, da je to mesto čarovnikov. Vlada mu kraljica čarovnica, kakor bi bila hudičevka: vedeževalka, vešča čarovnij, zvijačna in izdajalska. Konji, mule in osli, ki si jih videl, so bili vsi ljudje, kakor sva ti in jaz, vendar tujci. Vsakega mladeniča, kakršen si ti, ki pride v to mesto, ta brezbožna čarovnica vzame k sebi in z njim preživi štirideset dni. Po štiridesetih dneh ga začara in spremeni v mulo, konja ali osla, v eno tistih živali, ki si jih videl ob morju.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 752. noč,

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je stari trgovec kralju Badru Basimu, potem ko mu je povedal zgodbo o kraljici čarovnici in ga seznanil z njenimi dejanji, dejal: »Vse prebivalce tega mesta je začarala. Ko si hotel priti iz morja na kopno, so se zbali, da bo začarala tudi tebe, kakor je njih, zato so ti z znamenji govorili: ‘Ne prihajaj sem, da te čarovnica ne zagleda!’ Usmilili so se te, saj bi ti utegnila storiti isto, kar je storila njim. To mesto je s čarovnijo iztrgala iz rok njegovih prebivalcev. Ime ji je kraljica Lab, kar v arabščini pomeni Sončevo ravnovesje.« Ko je kralj Badr Basim slišal starčeve besede, ga je obšel silen strah in začel se je tresti kakor trst v vetru. »Komaj sem verjel, da sem se rešil nesreče, v katero me je pahnila čarovnija,« je dejal, »pa me usoda že vrže v kraj, ki je še hujši!« Zatopil se je v misli o svojem položaju in vsem, kar ga je doletelo. Starec je opazil, kako zelo ga je strah, in mu rekel: »Sin moj, vstani, sedi na prag prodajalnice in si oglej ta bitja, njihova oblačila in barve ter čarovnijo, ki jih drži v oblasti. Nikar se ne boj! Kraljica in vsi v mestu me imajo radi in me spoštujejo. Nihče mi ne vzbuja strahu in nihče mi ne kali miru.« Ko je kralj Badr Basim slišal te besede, je stopil ven, sedel pred vrata prodajalnice in se razgledoval. Mimo njega so hodili ljudje v tolikšnem številu, da jih ni bilo mogoče prešteti. Ko so ga zagledali, so pristopili k starcu in ga vprašali: »Starec, je to tvoj novi ujetnik, tvoj nedavni plen?« Odgovoril jim je: »To je sin mojega brata. Slišal sem, da mu je umrl oče, zato sem poslal ponj in ga pripeljal sem, da bi pogasil ogenj svojega hrepenenja po njem.« Rekli so mu: »Zelo lep mladenič je, vendar se zanj bojimo kraljice Lab. Lahko bi te izdala in ti ga vzela, saj ljubi lepe mladeniče.« Starec jim je odgovoril: »Kraljica ne nasprotuje moji volji. Spoštuje me in me ima rada. Ko bo izvedela, da je moj nečak, ga bo pustila pri miru; ne bo me prizadela zaradi njega in mi kalila miru.« Kralj Badr Basim je tako ostal pri starcu več mesecev, jedel in pil pri njem, starec pa ga je zelo vzljubil.

Nekega dne je Badr Basim kakor po navadi sedel pred starčevo prodajalnico, ko je prišlo tisoč služabnikov z golimi meči v rokah. Nosili so raznovrstna oblačila, okoli pasu pa z dragulji okrašene pasove; jahali so arabske konje in ob boku nosili indijske meče. Ustavili so se pri starčevi prodajalnici, ga pozdravili in šli naprej. Za njimi je prišlo tisoč suženj, lepih kakor mesec, oblečenih v raznovrstna oblačila iz svilene atlasovine, izvezena z zlatom in okrašena z najrazličnejšimi dragulji. Vse so nosile sulice. Med njimi je bila sužnja na arabski kobili z zlatim sedlom, posutim z dragulji in rubini. Prišle so do starčeve prodajalnice, ga pozdravile in odšle naprej. Nato se je v veličastnem sprevodu približala kraljica Lab. Ko je prispela do prodajalnice, je zagledala kralja Badra Basima, ki je sedel pred njo, lep kakor polna luna. Njegova lepota jo je osupnila in prevzela, srce pa ji je zagorelo od ljubezni do njega. Ustavila se je pred prodajalnico, razjahala, sedla h kralju Badru Basimu in vprašala starca: »Od kod ti ta lepotec?« »To je sin mojega brata,« je odgovoril. »Pred kratkim je prišel k meni.« Rekla je: »Pusti, naj nocoj ostane pri meni, da se bova pogovarjala.« Starec jo je vprašal: »Ga boš vzela s seboj, ne da bi ga začarala?« »Da,« je odgovorila. »Prisezi mi,« je zahteval. Prisegla je, da mu ne bo škodovala in ga ne bo začarala. Nato je ukazala, naj mu pripeljejo lepega konja, osedlanega in uzdanega z zlato uzdo; vsa njegova oprema je bila iz zlata in okrašena z dragulji. Starcu je podarila tisoč dinarjev in rekla: »Naj ti bodo v pomoč.« Kraljica Lab je nato odpeljala kralja Badra Basima, ki je bil kakor luna štirinajste noči. Jezdil je ob njej, ljudje pa so ob pogledu nanj in na njegovo lepoto žalovali nad njim ter govorili: »Pri Bogu, ta mladenič si ne zasluži, da ga začara ta prekletnica.« Kralj Badr Basim je slišal njihove besede, vendar je molčal in svojo usodo zaupal vzvišenemu Bogu. Šli so naprej proti palači. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto triinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Badr Basim potoval s kraljico Lab in njenim spremstvom, dokler niso prispeli pred palačna vrata. Knezi, služabniki in državni dostojanstveniki so razjahali. Kraljica je ukazala dvorjanom, naj vsem dostojanstvenikom vele odhod; ti so poljubili tla in se umaknili, kraljica pa je s služabniki in sužnjami vstopila v palačo. Ko si jo je kralj Badr Basim ogledal, je videl, da še nikoli ni uzrl česa podobnega. Njene stene so bile zgrajene iz zlata, sredi palače pa je bil na velikem vrtu prostran bazen, poln vode. Badr Basim se je ozrl po vrtu in zagledal ptice najrazličnejših oblik in barv, ki so se oglašale v vseh mogočih jezikih, zdaj z veselimi, zdaj z žalostnimi glasovi. Ob pogledu na to silno bogastvo je dejal: »Slavljen bodi Bog! V svoji radodarnosti in prizanesljivosti daje kruh celo tistim, ki častijo koga drugega namesto njega.« Kraljica je sedla v okensko nišo s pogledom na vrt, na slonokoščeno ležišče, prekrito z visokimi blazinami. Kralj Badr Basim je sedel poleg nje, ona pa ga je poljubila in stisnila k prsim. Nato je sužnjam ukazala, naj prinesejo pogrnjeno mizo. Prinesle so mizo iz rdečega zlata, okrašeno z biseri in dragulji, na njej pa je bilo vseh vrst jedi. Jedla sta do sitega in si umila roke. Sužnje so nato prinesle zlate, srebrne in kristalne posode, najrazličnejše cvetje in pladnje s prigrizki. Kraljica je ukazala še, naj pripeljejo pevke, in prišlo je deset suženj, lepih kakor mesec, z raznovrstnimi glasbili v rokah. Napolnila je čašo in jo izpila, nato pa napolnila drugo ter jo ponudila kralju Badru Basimu. Vzel jo je in izpil. Tako sta pila, dokler nista imela dovolj. Nato je sužnjam ukazala, naj zapojejo. Zapele so najrazličnejše napeve in kralju Badru Basimu se je zazdelo, da vsa palača pleše z njim od radosti. Od veselja se mu je zavrtelo v glavi, srce se mu je razvedrilo in pozabil je, da je daleč od doma. Rekel si je: »Ta kraljica je mlada in lepa. Nikoli več ne bom odšel od nje, saj je njeno kraljestvo večje od mojega, sama pa je lepša od kraljice Džavhare.« Pil je z njo vse do večera, ko so prižgali svetilke in sveče ter zažgali kadilo. Pila sta naprej, dokler se nista opila, pevke pa so še zmeraj pele. Ko se je kraljica Lab opila, je vstala, legla na ležišče in sužnjam ukazala, naj odidejo. Kralju Badru Basimu je velela, naj leže k njej. Legel je ob njej in preživela sta nadvse prijetno noč, dokler ni napočilo jutro. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto štiriinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljica, ko se je prebudila, odšla v kopališče v palači, kralj Badr Basim pa jo je spremljal. Okopala sta se, in ko sta stopila iz kopališča, ga je oblekla v najlepša oblačila ter ukazala prinesti vse potrebno za pitje. Sužnje so prinesle, kar je zahtevala, in pila sta. Nato je kraljica vstala, prijela kralja Badra Basima za roko in skupaj sta sedla na prestol. Ukazala je prinesti hrano; jedla sta in si umila roke. Sužnje so jima nato ponudile posode s pijačo, sadje, cvetje in prigrizke. Jedla in pila sta do večera, sužnje pa so jima pele različne napeve. Tako sta štirideset dni preživela ob jedi, pijači in veselju. Nato ga je vprašala: »Badr Basim, je prijetneje tukaj ali v prodajalnici tvojega strica trgovca?« Odgovoril ji je: »Pri Bogu, kraljica, tukaj je prijetno, moj stric pa je reven mož, ki prodaja bob.« Ob njegovih besedah se je zasmejala. Potem sta v največjem zadovoljstvu legla in spala do jutra. Ko se je kralj Badr Basim prebudil, kraljice Lab ni našel ob sebi. »Le kam je odšla?« se je vprašal. Njena odsotnost ga je vznemirila in ni vedel, kaj naj stori. Dolgo je ni bilo nazaj, zato se je znova vprašal: »Kam je šla?« Oblekel se je in jo začel iskati, vendar je ni našel. »Morda je odšla na vrt,« si je rekel. Šel je tja in zagledal tekočo reko, ob njej belo ptico, na bregu pa drevo, na katerem so sedele ptice različnih barv. Opazoval jih je, ne da bi ga videle. Tedaj je k beli ptici priletel črn ptič in jo začel hraniti iz kljuna, kakor počnejo golobi. Nato je trikrat skočil nanjo in se z njo sparil. Čez čas se je bela ptica spremenila v človeško podobo. Badr Basim jo je pozorneje pogledal in spoznal, da je kraljica Lab. Doumel je, da je črni ptič začaran človek, ki ga ljubi, in da se sama spreminja v ptico, da bi se lahko parila z njim. Prevzela ga je ljubosumnost in zaradi črnega ptiča se je silno razjezil na kraljico Lab.

Vrnil se je v svoje prostore in legel na posteljo. Čez čas se je vrnila kraljica Lab ter ga začela poljubljati in se šaliti z njim, on pa je bil tako jezen nanjo, da ni spregovoril niti besede. Uganila je, kaj mu je, in bila prepričana, da jo je videl, ko se je spremenila v ptico in se je črni ptič sparil z njo. Vendar mu ni ničesar pokazala, temveč je vse prikrila. Ko je potešil njeno željo, ji je dejal: »Kraljica, dovoli mi, da grem v stričevo prodajalnico. Pogrešam ga, saj ga že štirideset dni nisem videl.« Odgovorila mu je: »Pojdi k njemu, vendar se kmalu vrni. Ne morem biti ločena od tebe in niti eno uro ne morem zdržati brez tebe.« »Slišim in ubogam,« je dejal. Zajahal je konja in odšel do prodajalnice starega trgovca. Ta ga je veselo pozdravil, mu vstal naproti, ga objel in vprašal: »Kako se ti godi pri tej nevernici?« Odgovoril mu je: »Dobro se mi je godilo, živel sem v blagostanju in zdravju. Toda nocoj je spala ob meni, in ko sem se prebudil, je ni bilo več. Oblekel sem se in jo šel iskat, dokler nisem prišel na vrt …« Povedal mu je, kaj je videl ob reki in kaj se je zgodilo s pticami na drevesu. Ko ga je starec slišal, mu je rekel: »Varuj se je! Vedi, da so vse ptice na drevesu tuji mladeniči, ki jih je ljubila in nato začarala v ptice. Črni ptič, ki si ga videl, pa je bil eden njenih sužnjev. Silno ga je ljubila, a ko se je zagledal v eno izmed suženj, ga je začarala v črnega ptiča.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto petinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Badr Basim staremu trgovcu povedal vso zgodbo o kraljici Lab in o tem, kar je videl. Starec mu je pojasnil, da so vse ptice na drevesih tuji mladeniči, ki jih je začarala, in da je bil tudi črni ptič nekoč njen suženj, preden ga je spremenila v črnega ptiča. »Kadar zahrepeni po njem,« je nadaljeval, »se začara v ptico, da bi se paril z njo, saj ga silno ljubi. Ko je spoznala, da si odkril njeno skrivnost, ti je začela pripravljati zlo in do tebe ne bo več iskrena. Toda dokler te varujem jaz, ti ne more škodovati, zato se nikar ne boj. Musliman sem, ime mi je Abdulah in v mojem času ni večjega čarovnika od mene. Vendar uporabljam čarovnijo le, kadar sem prisiljen. Pogosto razveljavim uroke te prekletnice in rešim ljudi iz njene oblasti. Ne menim se zanjo, saj nad menoj nima moči; nasprotno, silno se me boji. Prav tako se me bojijo vsi v mestu, ki so čarovniki kakor ona. Vsi so njene vere in namesto vsemogočnega Kralja častijo ogenj. Jutri pridi k meni in mi povej, kaj je storila s teboj. Nocoj si bo namreč prizadevala, da te pogubi, jaz pa ti bom povedal, kako naj ravnaš z njo, da se rešiš njenih zvijač.«

Kralj Badr Basim se je poslovil od starca in se vrnil h kraljici. Našel jo je sedečo, čakala ga je. Ko ga je zagledala, mu je vstala naproti, ga posadila poleg sebe in ga prijazno sprejela. Prinesla mu je jedi in pijačo; jedla sta do sitega in si nato umila roke. Zatem je ukazala prinesti vino in pila sta do polnoči. Kar naprej mu je ponujala nove čaše, dokler se ni opil ter izgubil zavest in razsodnost. Ko ga je videla takšnega, mu je rekla: »Pri Bogu in pri tistem, ki ga častiš, povej mi: če te nekaj vprašam, mi boš odgovoril po resnici?« Opit ji je odgovoril: »Da, moja gospodarica.« Rekla mu je: »Moj gospod in luč mojih oči, ko si se prebudil in me nisi našel, si me šel iskat. Prišel si na vrt in videl črnega ptiča, ki je skočil name. Povedala ti bom resnico o njem. Bil je eden mojih sužnjev in silno sem ga ljubila. Nekega dne pa se je zagledal v eno mojih suženj. Prevzela me je ljubosumnost, zato sem ga začarala v črnega ptiča, sužnjo pa ubila. Še danes ne morem niti uro zdržati brez njega. Kadar zahrepenim po njem, se začaram v ptico in grem k njemu, da skoči name in me vzame, kakor si videl. Mar si zato jezen name? Pa vendar te, pri ognju in svetlobi, pri senci in vročini, ljubim čedalje bolj in sem te izbrala za svoj delež na tem svetu.« Opit ji je odgovoril: »Prav si uganila. Zaradi tega sem jezen in zaradi ničesar drugega.« Objela ga je, ga poljubila, mu izkazovala ljubezen in nato zaspala, on pa je zaspal ob njej.

Sredi noči je vstala s postelje. Kralj Badr Basim je bil buden, vendar se je pretvarjal, da spi, in jo skrivaj opazoval, da bi videl, kaj počne. Videl je, kako je iz rdeče vrečke vzela nekaj rdečega in to zasadila sredi palače. Takoj je nastala reka, ki je tekla kakor morje. Z roko je zajela prgišče ječmena, ga posejala po zemlji in zalila s to vodo. Zraslo je žito s polnimi klasi. Požela ga je, zmlela v moko in jo odložila, nato pa se vrnila k Badru Basimu ter ob njem spala do jutra. Ko se je zdanilo, je kralj Badr Basim vstal, si umil obraz in kraljico prosil za dovoljenje, da obišče starca. Dovolila mu je in šel je k njemu ter mu povedal, kaj je storila in kaj je videl. Starec se je ob njegovih besedah zasmejal in rekel: »Pri Bogu, ta nevernica in čarovnica ti je nastavila past. A nikar se je ne boj.« Nato mu je dal približno en ratl praženega žitnega zdroba in mu rekel: »Vzemi to s seboj. Vedi, da te bo, ko ga zagleda, vprašala: ‘Kaj je to in kaj nameravaš z njim?’ Reci ji: ‘Več dobrega je še boljše,’ in jej od tega. Ko bo prinesla svoj zdrob in ti rekla: ‘Jej od tega,’ se pretvarjaj, da ješ njenega, v resnici pa jej svojega. Pazi, da ne zaužiješ njenega zdroba, niti enega zrnca! Če poješ eno samo zrnce, bo njena čarovnija dobila oblast nad teboj. Začarala te bo in ti rekla: ‘Zapusti to človeško podobo!’ Tedaj boš izgubil svojo podobo in postal, kar koli bo hotela. Če pa ne boš jedel njenega zdroba, bo njena čarovnija brez moči in ti ne bo nič škodovala. Silno jo bo sram in rekla ti bo: ‘Saj se samo šalim s teboj.’ Zatrjevala ti bo svojo ljubezen in naklonjenost, vendar bo vse to le pretvarjanje in zvijača. Tudi ti ji izkazuj ljubezen in ji reci: ‘Moja gospodarica in luč mojih oči, poskusi ta zdrob in se prepričaj, kako okusen je.’ Ko bo pojedla vsaj eno zrnce, zajemi v dlan vodo, ji jo pljuskni v obraz in reci: ‘Zapusti to človeško podobo in se spremeni v …’ Nato izreci podobo, ki ji jo želiš dati. Zatem jo pusti in pridi k meni, da ti povem, kako naprej.«

Badr Basim se je poslovil od njega in odšel v palačo h kraljici. Ko ga je zagledala, mu je rekla: »Dobrodošel, prisrčno dobrodošel!« Vstala je, ga poljubila in dejala: »Dolgo te ni bilo, moj gospod.« »Pri stricu sem bil,« je odgovoril. Pri njej je zagledal zdrob in rekel: »Tudi stric mi je dal jesti tak zdrob.« Rekla mu je: »Naš je boljši od njegovega.« Njegov zdrob je stresla na en krožnik, svojega pa na drugega in mu rekla: »Jej tega, okusnejši je od tvojega.« Pretvarjal se je, da je od njenega. Ko je bila prepričana, da ga je zaužil, je zajela vodo, ga poškropila z njo in rekla: »Zapusti to podobo, ti ničvredni malopridnež, in postani enooka mula grdega videza!« Vendar se ni spremenil. Ko je videla, da je ostal tak, kakršen je bil, je vstala, ga poljubila med oči in rekla: »Moj ljubljeni, samo šalila sem se s teboj. Nikar se zaradi tega ne odvrni od mene.« Odgovoril ji je: »Pri Bogu, moja gospodarica, prav nič se nisem odvrnil od tebe. Verjamem, da me ljubiš. Zdaj pa poskusi ta moj zdrob.« Vzela je grižljaj in ga pojedla. Komaj ji je prišel v želodec, se je zdrznila. Kralj Badr Basim je tedaj zajel v dlan vodo, ji jo pljusknil v obraz in rekel: »Zapusti to človeško podobo in postani siva, lisasta mula!« V trenutku se je znašla v tej podobi. Solze so ji tekle po licih in z glavo se je drgnila ob njegove noge. Hotel ji je nadeti uzdo, vendar je ni pustila v gobec. Zato jo je pustil, odšel k starcu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Starec je vstal, prinesel uzdo in mu rekel: »Vzemi to uzdo in ji jo nadeni.« Badr Basim jo je vzel in se vrnil k muli. Ko ga je zagledala, je stopila k njemu. Vstavil ji je brzdo v gobec, jo zajahal in odjezdil iz palače k starcu Abdulahu. Ko jo je ta zagledal, je vstal in ji rekel: »Naj te vzvišeni Bog osramoti, prekletnica!« Nato je dejal Badru Basimu: »Sin moj, v tem mestu ne smeš več ostati. Zajahaj jo in pojdi, kamor hočeš, vendar uzde nikomur ne izroči.« Kralj Badr Basim se mu je zahvalil, se poslovil in odjezdil.

Potoval je tri dni, nato pa v daljavi zagledal mesto. Srečal ga je starec z lepo sivo brado in ga vprašal: »Sin moj, od kod prihajaš?« »Iz mesta te čarovnice,« je odgovoril. Starec mu je rekel: »Nocoj boš moj gost.« Badr Basim je sprejel povabilo in šel z njim. Na poti sta srečala starko, ki je ob vsakem pogledu na mulo zajokala in rekla: »Ni boga razen Boga! Ta mula je podobna muli mojega sina, ki je poginila, in srce se mi vznemiri ob pogledu nanjo. Pri Bogu, gospod, prodaj mi jo!« Odgovoril ji je: »Pri Bogu, mati, ne morem je prodati.« Rekla mu je: »Pri Bogu, ne zavrni moje prošnje! Če sinu ne kupim te mule, bo gotovo umrl.« Tako dolgo ga je rotila, da ji je naposled dejal: »Prodam jo le za tisoč dinarjev.« Pri sebi si je mislil: »Kje naj ta starka dobi tisoč dinarjev?« Tedaj pa je iz pasu potegnila tisoč dinarjev. Ko jih je kralj Badr Basim zagledal, ji je rekel: »Mati, samo šalil sem se s teboj. Ne morem je prodati.« Starec ga je pogledal in mu dejal: »Sin moj, v tem mestu nihče ne laže. Vsakogar, ki tu izreče laž, usmrtijo.« Kralj Badr Basim je zato sestopil z mule. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto šestinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Badr Basim, potem ko je sestopil z mule, to izročil starki. Ta ji je vzela brzdo iz gobca, zajela v dlan vodo, jo poškropila in rekla: »Hči moja, zapusti to podobo in se vrni v podobo, ki si jo imela prej!« Mula se je pri priči spremenila in dobila svojo nekdanjo podobo. Ženski sta planili druga k drugi in se objeli. Kralj Badr Basim je spoznal, da je starka njena mati in da je nasedel njuni zvijači. Hotel je pobegniti, toda starka je glasno zažvižgala in pred njo se je pojavil ifrit, velik kakor gora. Badr Basim je od strahu obstal. Starka je zlezla ifritu na hrbet, posadila hčer za seboj, kralja Badra Basima pa predse. Ifrit je z njimi odletel in že čez eno uro so prispeli v palačo kraljice Lab. Ko je kraljica sedla na prestol, se je obrnila k Badru Basimu in rekla: »Ničvrednež, spet si tukaj! Dosegel si, kar si želel, zdaj pa ti bom pokazala, kaj bom storila s teboj in s tistim starim trgovcem. Kolikokrat sem mu storila dobro, on pa mi vrača s hudim! Samo po njegovi zaslugi si dosegel svoj namen.« Nato je zajela vodo, ga poškropila z njo in rekla: »Zapusti podobo, ki jo imaš, in postani grd ptič, najgrši med vsemi pticami!« V hipu se je spremenil v grdega ptiča. Zaprla ga je v kletko ter mu odrekla hrano in vodo. Ena izmed suženj pa ga je videla in se ga usmilila, zato ga je skrivaj, brez kraljičine vednosti, hranila in mu dajala piti.

Nekega dne je sužnja izkoristila gospodarničino nepazljivost, odšla k staremu trgovcu in mu povedala, kaj se je zgodilo. »Kraljica Lab namerava pogubiti tvojega nečaka,« mu je dejala. Starec se ji je zahvalil in rekel: »Vzel ji bom mesto in tebe postavil za kraljico namesto nje.« Nato je glasno zažvižgal in pred njim se je pojavil ifrit s štirimi krili. Rekel mu je: »Vzemi to sužnjo in jo odnesi v mesto morske Džulnaz in njene matere Faraše, kajti na vsem svetu ni mogočnejših čarovnic od njiju.« Sužnji pa je dejal: »Ko prispeš tja, jima povej, da je kralj Badr Basim ujetnik kraljice Lab.« Ifrit jo je dvignil in odletel z njo. Že čez eno uro jo je odložil na palači kraljice morske Džulnaz. Sužnja se je spustila s strehe, stopila pred kraljico Džulnaz, poljubila tla in ji od začetka do konca povedala vse, kar je doletelo njenega sina. Džulnaz je vstala, ji izkazala čast in se ji zahvalila. Po mestu je ukazala razglasiti veselo novico ter prebivalcem in dostojanstvenikom sporočila, da so našli kralja Badra Basima.

Morska Džulnaz, njena mati Faraša in njen brat Salih so nato sklicali vsa plemena džinov in morske vojske, kajti po ujetju kralja Samandala so jim bili kralji džinov pokorni. Vzleteli so v zrak in se spustili nad čarovničino mesto. Oplenili so palačo in pobili vse v njej, nato pa v trenutku oplenili še mesto in pobili vse nevernike, ki so živeli v njem. Džulnaz je vprašala sužnjo: »Kje je moj sin?« Sužnja je vzela kletko, jo prinesla pred kraljico, pokazala na ptiča v njej in rekla: »To je tvoj sin.« Kraljica Džulnaz ga je vzela iz kletke, zajela v roko vodo, ga poškropila in rekla: »Zapusti to podobo in se vrni v podobo, ki si jo imel prej!« Še preden je izgovorila do konca, se je stresel in postal človek kakor nekoč. Ko ga je mati zagledala v njegovi prvotni podobi, je vstala in ga objela. Silno je zajokal, prav tako njegov stric Salih, njegova babica Faraša in sestrične. Poljubljali so mu roke in noge. Džulnaz je nato poslala po starca Abdulaha in se mu zahvalila za dobroto, ki jo je izkazal njenemu sinu. Poročila ga je s sužnjo, ki jo je poslal k njej z novico o njenem otroku, in po poroki je legel z njo. Nato ga je postavila za kralja tega mesta. Zbrala je preostale muslimanske prebivalce mesta, jih pozvala, naj prisežejo zvestobo starcu Abdulahu, ter jim naložila zaobljubo, da mu bodo pokorni in mu bodo služili. Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.«

Nato so se poslovili od starca Abdulaha in se vrnili v svoje mesto. Ko so vstopili v palačo, so jih meščani sprejeli z veselimi vzkliki in radostjo. Od silnega veselja nad vrnitvijo svojega kralja Badra Basima so mesto za tri dni okrasili in se neizmerno radovali. Zatem je kralj Badr Basim rekel materi: »Mati, zdaj manjka le še to, da se poročim, pa bomo vsi skupaj združeni.« Odgovorila mu je: »Sin moj, dobra je tvoja zamisel, vendar potrpi, da poizvemo, katera izmed kraljevskih hčera bi bila primerna zate.« Njegova babica Faraša, sestrične in stric so rekli: »Badr Basim, vsi ti bomo nemudoma pomagali doseči, kar želiš.« Vsaka izmed žensk je vstala in se odpravila iskat po deželah. Tudi morska Džulnaz je poslala svoje sužnje na vratovih ifritov in jim rekla: »Ne izpustite nobenega mesta in nobene kraljevske palače, dokler si ne ogledate vseh lepih deklet v njih.« Ko je kralj Badr Basim videl, kako vneto se trudijo, je rekel materi Džulnaz: »Mati, pusti to iskanje. Nobena me ne bo zadovoljila razen Džavhare, hčere kralja Samandala, kajti kakor pove njeno ime, je res pravi dragulj.« Mati mu je odgovorila: »Zdaj vem, kaj želiš.« Takoj je poslala po kralja Samandala in kmalu so ga pripeljali prednjo. Nato je poslala še po Badra Basima. Ko je prišel, mu je povedala, da je Samandal prispel. Badr Basim je stopil k njemu, in ko ga je kralj Samandal zagledal, je vstal, ga pozdravil in mu izrekel dobrodošlico. Kralj Badr Basim ga je nato zaprosil za roko njegove hčere Džavhare. Samandal mu je odgovoril: »Tebi bo služila, tvoja sužnja bo in na voljo ti bo.« Nato je nekaj svojih spremljevalcev poslal v svojo deželo in jim ukazal, naj pripeljejo njegovo hčer Džavharo ter ji povedo, da je njen oče pri kralju Badru Basimu, sinu morske Džulnaz. Vzleteli so v zrak, izginili za eno uro in se vrnili s kraljico Džavharo. Ko je zagledala očeta, je stopila k njemu in ga objela. Pogledal jo je in rekel: »Hči moja, vedi, da sem te dal za ženo temu pogumnemu kralju, temu junaškemu levu, kralju Badru Basimu, sinu kraljice Džulnaz. Med ljudmi svojega časa je najlepši in najžlahtnejši, najvišjega položaja in najplemenitejšega rodu. Nihče drug ni primeren zate in nobena druga ni primerna zanj.« Odgovorila mu je: »Oče, ne morem nasprotovati tvoji volji. Stori, kar želiš. Skrbi in bridkosti je konec, jaz pa bom ena njegovih služabnic.« Tedaj so pripeljali sodnike in priče ter sestavili poročno pogodbo med kraljem Badrom Basimom, sinom kraljice morske Džulnaz, in kraljico Džavharo. Meščani so okrasili mesto, razglasili veselo novico in izpustili vse zapornike. Kralj je vdove in sirote obdaril z oblačili, državnim dostojanstvenikom, knezom in velikašem pa podelil častna oblačila. Priredili so veliko slavje in gostije ter se deset dni veselili od jutra do večera. Nevesto so pred kralja Badra Basima privedli v devetih različnih svečanih opravah. Nato je kralj Badr Basim obdaril kralja Samandala s častnimi oblačili in ga poslal nazaj v njegovo deželo k družini in sorodnikom. Še naprej so živeli nadvse prijetno in srečno, jedli, pili in uživali blagostanje, dokler ni prišel rušilec slasti in ločevalec druščin. Tako se konča njihova zgodba. Naj bo Božje usmiljenje z vsemi njimi.