Prevod

Kar pa zadeva Alija az Zajbaka Egipčana, je bil prebrisan junak v Kairu v času moža po imenu Salah al Misri, poveljnika kairske straže, ki je imel štirideset mož. Salahovi možje so Aliju nastavljali pasti in mislili, da se bo ujel vanje, ko pa so ga iskali, so vselej ugotovili, da jim je spolzel iz rok kakor živo srebro. Zato so mu nadeli vzdevek az Zajbak, Živo srebro iz Egipta. Nekega dne je Ali sedel v svoji dvorani med svojimi možmi, pa se mu je stisnilo srce in tesnoba mu je legla na prsi. Oskrbnik dvorane ga je videl sedeti mrkega obraza in ga vprašal: »Kaj ti je, moj poglavar? Če te stiska pri srcu, se sprehodi po Kairu; ko boš hodil po njegovih trgih, te bo skrb minila.« Ali je vstal in se odpravil po mestu, a žalost in tesnoba sta se mu le še povečali. Ko je šel mimo točilnice, si je rekel: »Vstopil bom in se napil.« Vstopil je in zagledal sedem vrst gostov. »Krčmar,« je dejal, »jaz sedim samo sam.« Krčmar ga je posadil samega v zgornjo sobo in mu prinesel vino. Pil je, dokler ni izgubil zavesti o svetu, nato pa zapustil točilnico in se odpravil po Kairu. Hodil je po ulicah, dokler ni prišel do Darb al Ahmarja. Ljudje so se mu iz strahu umikali s poti. Tedaj se je ozrl in zagledal prodajalca vode, ki je ponujal vodo iz vrča in med hojo klical: »O Ti, ki povrneš izgubo! Ni pijače kakor iz rozin, ni objema kakor ljubimčev in na častni sedež sodi le modri!« Ali mu je rekel: »Pridi in mi daj piti.« Prodajalec ga je pogledal in mu ponudil vrč. Ali je pogledal vanj, ga stresel in izlil na tla. »Ali ne boš pil?« ga je vprašal prodajalec. »Daj mi piti,« je odgovoril Ali. Prodajalec je vrč spet napolnil, Ali pa ga je vzel, stresel in zlil na tla. Tudi tretjič je storil enako. »Če ne misliš piti, pojdi,« mu je rekel prodajalec. »Daj mi piti,« je ponovil Ali. Mož je napolnil vrč in mu ga podal. Tokrat je Ali pil in mu nato dal dinar. Prodajalec ga je pogledal zviška in dejal: »Lepo od tebe, lepo od tebe, mladenič! Kdor je med enimi majhen, je med drugimi velik.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto deveta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je prodajalec vode, ko mu je prebrisani Ali dal dinar, pogledal nanj zviška in rekel: ‘Lepo od tebe, lepo od tebe! Kdor je med enimi majhen, je med drugimi velik.’ Ali je planil pokonci, zgrabil prodajalca za oblačilo in proti njemu potegnil dragoceno bodalo, kakor pravita ta verza:

Z bodalom udari upornega in nikogar se ne boj, razen mogočnosti Stvarnikove. Ogibaj se nizkotnosti in vselej le plemenite nravi bodi. Nato mu je rekel: »Starec, govori razumno! Tvoj meh je, tudi če bi zanj veliko zahteval, vreden kvečjemu tri dirhame, tista dva vrča, ki sem ju zlil na tla, pa sta vsebovala približno ratl vode.« »Res je,« je odvrnil mož. »Jaz pa sem ti dal zlat dinar. Zakaj me torej zaničuješ? Si mar videl koga pogumnejšega ali radodarnejšega od mene?« »Videl sem pogumnejšega in radodarnejšega od tebe,« je rekel prodajalec. »Dokler ženske rojevajo, ni na svetu nikogar, ki bi bil najpogumnejši ali najradodarnejši.« »Koga si videl, da je pogumnejši in radodarnejši od mene?« ga je vprašal Ali. Mož je odgovoril: »Vedi, da se mi je pripetila nenavadna zgodba. Moj oče je bil poglavar prodajalcev vode na čaše v Kairu. Ko je umrl, mi je zapustil pet kamel, mulo, prodajalnico in hišo. Toda siromak ne obogati, in če obogati, umre. Rekel sem si: ‘Odpravil se bom v Hidžaz.’ Priskrbel sem si sprevod kamel in si izposojal denar, dokler nisem bil dolžan petsto dinarjev. Na romanju sem vse izgubil, zato sem si rekel: ‘Če se vrnem v Kairo, me bodo upniki spravili v ječo.’ Pridružil sem se sirskim romarjem in prišel v Alep, od tam pa sem odšel v Bagdad. Povprašal sem po poglavarju tamkajšnjih prodajalcev vode in pokazali so mi pot k njemu. Vstopil sem in mu v pozdrav recitiral Fatiho. Vprašal me je, kako se mi godi, in povedal sem mu vse, kar se mi je zgodilo. Izpraznil mi je prodajalnico ter mi dal meh in potrebščine, jaz pa sem se odpravil iskat zaslužek, zaupajoč v Boga. Hodil sem po mestu in ponudil nekemu možu vrč, da bi pil, pa mi je rekel: ‘Ničesar še nisem jedel, da bi potem pil. Danes me je povabil neki skopuh in predme postavil dva vrča vode. Rekel sem mu: Ti nizkotnež, si mi mar dal kaj jesti, da mi zdaj ponujaš pijačo? Pojdi torej, prodajalec vode, naj najprej kaj pojem, potem pa mi daj piti.’ Stopil sem k drugemu, pa je rekel: ‘Naj ti Bog nakloni zaslužek.’ Tako sem hodil vse do poldneva in nihče mi ni ničesar dal. Rekel sem si: ‘Ko bi le ne bil prišel v Bagdad!’ Tedaj sem zagledal ljudi, ki so hiteli, in šel za njimi. Pred menoj se je prikazal veličasten sprevod, ki se je pomikal po dva in dva; vsi so nosili ovratnice, pasove, ogrinjala s kapucami, klobučevino in jekleno opravo. Enega sem vprašal: ‘Čigav sprevod je to?’ ‘Sprevod poveljnika Ahmada ad Danafa,’ je odgovoril. ‘Kakšen položaj ima?’ sem vprašal. Rekel je: ‘Je poveljnik straže in poveljnik Bagdada, zadolžen za varnost na kopnem. Kalif mu vsak mesec izplača tisoč dinarjev, vsakemu izmed njegovih mož pa sto. Hasan Šuman dobiva kakor on tisoč dinarjev. Zdaj se iz dvora vračajo v svojo dvorano.’

Ahmad ad Danaf me je zagledal in rekel: ‘Pridi, daj mi piti.’ Napolnil sem vrč in mu ga podal, on pa ga je stresel in zlil na tla. Drugič je storil enako, tretjič pa je, tako kot ti, naredil požirek in me vprašal: ‘Prodajalec vode, od kod si?’ ‘Iz Egipta,’ sem odgovoril. ‘Bog naj blagoslovi Egipt in njegove ljudi!’ je rekel. ‘Kaj te je pripeljalo v to mesto?’ Povedal sem mu svojo zgodbo in mu pojasnil, da sem zadolžen ter da sem pobegnil pred dolgom in revščino. ‘Dobrodošel!’ je rekel, mi dal pet dinarjev in svojim možem naročil: ‘Storite dobro delo zaradi Boga in mu pomagajte.’ Vsak mi je dal dinar, on pa mi je rekel: ‘Starec, dokler si v Bagdadu, boš to dobil od nas vsakič, ko nam daš piti.’ Začel sem jih redno obiskovati, pa tudi drugi ljudje so mi izkazovali dobroto. Čez nekaj dni sem preštel, kar sem zaslužil, in ugotovil, da imam tisoč dinarjev. Rekel sem si: ‘Zdaj bo najbolje, da se vrneš domov.’ Šel sem k njemu v dvorano in mu poljubil roke. ‘Kaj želiš?’ me je vprašal. ‘Rad bi odpotoval,’ sem rekel in mu izrekel ta verza:

Tujčevo bivanje v katerikoli deželi je kakor grad, sezidan na vetru. Ko veter zapiha, podre, kar je zgradil; tujec se je odločil, da odide. Nato sem mu rekel: ‘Karavana se odpravlja v Egipt in rad bi se vrnil k svoji družini.’ Dal mi je mulo in sto dinarjev ter rekel: ‘Starec, s teboj bi radi poslali nekaj v varstvo. Ali poznaš ljudi v Kairu?’ ‘Poznam jih,’ sem odgovoril.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto deseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je prodajalec vode pripovedoval: ‘Ahmad ad Danaf mi je dal mulo in sto dinarjev ter rekel: S teboj bi radi poslali nekaj v varstvo. Ali poznaš ljudi v Kairu? Odgovoril sem mu, da jih poznam. Tedaj je rekel: Vzemi to pismo in ga izroči Aliju az Zajbaku Egipčanu. Povej mu: Tvoj poglavar te pozdravlja in je zdaj pri kalifu. Vzel sem pismo in potoval, dokler nisem prišel v Kairo. Upniki so me našli in poravnal sem svoje dolgove. Potem sem spet začel prodajati vodo, pisma pa nisem izročil, ker nisem vedel, kje je dvorana Alija az Zajbaka Egipčana.’ Ali mu je rekel: ‘Starec, bodi brez skrbi in razveseli se, kajti jaz sem Ali az Zajbak Egipčan, prvi med možmi poveljnika Ahmada ad Danafa. Daj mi pismo.’ Mož mu ga je izročil. Ko ga je Ali odprl in prebral, je v njem našel ta verza:

Pišem ti, o okras vseh lepih, na listu, ki potuje z vetrovi. Če bi mogel leteti, bi od hrepenenja priletel k tebi; a kako naj leti, kdor ima pristrižene peruti?

In še: pozdrav poveljnika Ahmada ad Danafa njegovemu najstarejšemu sinu Aliju az Zajbaku Egipčanu. Sporočam ti, da sem poiskal Salaha ad Dina al Misrija in z njim meril zvijače, dokler ga nisem živega pokopal. Njegovi možje so se mi podredili, med njimi tudi Ali Katf al Džamal. Postal sem poveljnik mesta Bagdad na kalifovem dvoru in sem uradno zadolžen za varnost na kopnem. Če si zvest vezi med nama, pridi k meni. Morda boš v Bagdadu izvedel kako mojstrovino, ki te bo približala kalifovi službi, da ti določi plačo in oskrbo ter ti zgradi dvorano. To je moj namen. Mir s teboj. Ko je Ali pismo prebral, ga je poljubil in si ga položil na glavo, prodajalcu vode pa dal deset dinarjev za veselo novico. Nato je odšel v dvorano k svojim možem, jim povedal novico in rekel: »Skrbite drug za drugega.« Slekel je svoja oblačila ter si nadel ogrinjalo in fes. Vzel je tudi škatlo, v kateri je bila sulica iz trstovega lesa, dolga štiriindvajset komolcev, sestavljena iz delov, ki so se spajali med seboj. Oskrbnik ga je vprašal: »Odhajaš na pot, ko pa je shramba prazna?« »Ko pridem v Sirijo, vam pošljem, kar boste potrebovali,« je odgovoril. Odpravil se je na pot in dohitel karavano. V njej je videl poglavarja trgovcev s štiridesetimi trgovci; njihovi tovori in tovori poglavarja trgovcev so ležali na tleh. Vodja karavane je bil neki Sirec, ki je mulete prosil: »Naj mi kateri od vas pomaga.« Oni pa so ga zmerjali in psovali. Ali si je rekel: »Najbolje bo, da potujem s tem vodjo.« Bil je lep mladenič brez brade. Stopil je k možu in ga pozdravil. Mož mu je zaželel dobrodošlico in ga vprašal: »Kaj želiš?« »Stric,« je rekel Ali, »vidim, da si sam, tovora pa imaš za štirideset mul. Zakaj nisi pripeljal ljudi, da bi ti pomagali?« »Sin moj,« je odgovoril, »najel sem dva mladeniča, ju oblekel in vsakemu v žep položil dvesto dinarjev. Pomagala sta mi do al Hanke, nato pa pobegnila.« »Kam potujete?« je vprašal Ali. »V Alep,« je odgovoril mož. »Jaz ti bom pomagal,« je rekel Ali. Naložila sta tovor in krenili so na pot. Tudi poglavar trgovcev je zajahal svojo mulo in odjezdil. Sirski vodja je bil Alija vesel in se vanj zaljubil. Ko je padla noč, so se ustavili, jedli in pili. Ob času za spanje je Ali legel na tla in se delal, da spi. Vodja je legel blizu njega. Ali pa je vstal in sedel pred vhod v trgovčev šotor. Vodja se je obrnil, da bi ga vzel v objem, a ga ni našel. Rekel si je: »Morda se je z nekom dogovoril in ga je ta odpeljal. Toda jaz imam večjo pravico do njega; kako drugo noč ga bom zadržal zase.«

Ali je ostal pred trgovčevim šotorom skoraj do zore, nato pa se vrnil in legel poleg vodje. Ko se je ta prebudil in ga zagledal, si je rekel: »Če ga vprašam, kje je bil, me bo zapustil in odšel.« Še naprej mu je nastavljal pasti, dokler niso prišli do votline v gozdu. V tistem gozdu je živel krvoločen lev. Vsakič, ko je mimo prišla karavana, so žrebali, in kogar je doletel žreb, so vrgli levu. Tokrat je žreb padel na poglavarja trgovcev. Lev jim je že zaprl pot in čakal, koga mu bodo izročili iz karavane. Poglavarja trgovcev je obšla huda stiska in vodji je rekel: »Bog naj prekolne tvoj korak in tvoje potovanje! Toda po moji smrti izroči moje tovore mojim otrokom; to ti zapuščam v naročilo.« Prebrisani Ali je vprašal: »Kaj pomeni vse to?« Povedali so mu zgodbo, on pa je rekel: »Zakaj bežite pred divjo mačko? Jaz vam jamčim, da jo bom ubil.« Vodja je odšel k trgovcu in mu to povedal. »Če ga ubije, mu dam tisoč dinarjev,« je dejal trgovec. Drugi trgovci pa so rekli: »Tudi mi mu bomo dali nagrado.« Ali je vstal in slekel ogrinjalo; pod njim se je pokazala jeklena oprava. Vzel je jekleno rezilo in odvil njegov navoj, nato pa sam stopil pred leva in zakričal nanj. Lev se je pognal proti njemu, Ali Egipčan pa ga je z mečem udaril med oči in razklal na dvoje. Vodja in trgovec sta ga gledala. »Ne boj se, stric,« je rekel Ali vodji. »Sin moj, odslej sem tvoj služabnik,« mu je odgovoril ta. Trgovec je vstal, ga objel, poljubil med oči in mu dal tisoč dinarjev, vsak drugi trgovec pa mu je dal dvajset dinarjev. Ali je ves denar spravil pri trgovcu. Prenočili so, zjutraj pa nadaljevali pot proti Bagdadu. Prišli so do Levjega gozda in Pasje doline. Tam je živel uporni beduin, cestni ropar s svojim plemenom. Napadel jih je in ljudje so se pred njimi razbežali. »Moje premoženje je izgubljeno!« je vzkliknil trgovec. Tedaj se jim je približal Ali, oblečen v usnjeno oblačilo, posejano s kraguljčki. Vzel je sulico, sestavil njene dele, beduinu izmaknil enega izmed konj in ga zajahal. »Pomeriva se s sulicama!« je zaklical beduinu. Stresel je kraguljčke in beduinov konj se je njihovega žvenketa ustrašil. Ali je udaril po beduinovi sulici in jo prelomil, nato pa ga udaril po vratu in mu odsekal glavo. Ko so njegovi možje to videli, so obkolili Alija. »Bog je največji!« je zaklical, planil nanje in jih premagal, da so se razbežali. Beduinovo glavo je nato nataknil na sulico. Trgovci so ga obdarili in nadaljevali so pot, dokler niso prispeli v Bagdad. Ali je zahteval svoj denar od trgovca in ta mu ga je izročil. Predal ga je vodji karavane in mu rekel: »Ko se vrneš v Kairo, povprašaj po moji dvorani in daj denar njenemu oskrbniku.«

Ali je prenočil in zjutraj vstopil v mesto. Hodil je po njem in spraševal po dvorani Ahmada ad Danafa, a nihče mu ni pokazal poti. Nazadnje je prišel na trg an Nafd in zagledal otroke, ki so se igrali. Med njimi je bil deček po imenu Ahmad al Lakit. Ali si je rekel: »O njih izveš kaj le od njihovih otrok.« Ozrl se je, zagledal slaščičarja, kupil pri njem sladkarije in poklical otroke. Ahmad al Lakit pa je druge otroke odgnal, nato stopil k Aliju in ga vprašal: »Kaj želiš?« »Imel sem sina, pa mi je umrl,« je rekel Ali. »V sanjah sem ga videl prositi za sladkarije, zato sem jih kupil in bi rad vsakemu otroku dal košček.« Tudi Ahmadu al Lakitu je dal košček. Deček ga je pogledal in videl, da se ga drži dinar. »Pojdi,« je rekel, »jaz se ne prodajam za sramotne reči; kar povprašaj o meni.« Ali mu je odgovoril: »Sin moj, le bistroumnež vzame plačilo in le bistroumnež ga ponudi. Po mestu sem iskal dvorano Ahmada ad Danafa, pa mi nihče ni pokazal poti. Ta dinar je tvoje plačilo, če me pripelješ do nje.« Deček je rekel: »Tekel bom pred teboj, ti pa teci za menoj. Ko pridem do dvorane, bom z nogo pobral kamenček in ga vrgel v vrata, da jo boš prepoznal.« Deček je stekel in Ali je tekel za njim, dokler ni z nogo pobral kamenčka in ga vrgel v vrata dvorane. Tako je Ali izvedel, kje je. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto enajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ahmad al Lakit tekel pred prebrisanim Alijem in mu pokazal dvorano. Ko jo je Ali prepoznal, je zgrabil dečka in mu hotel vzeti dinar nazaj, pa mu ni uspelo. Rekel mu je: ‘Pojdi, zaslužiš si nagrado, kajti bister si, razumen in pogumen. Če bom po Božji volji postal poveljnik pri kalifu, te bom vzel med svoje može.’ Deček je odšel. Ali az Zajbak Egipčan pa je stopil k dvorani in potrkal na vrata. Ahmad ad Danaf je rekel: ‘Oskrbnik, odpri vrata! Tako trka Ali az Zajbak Egipčan.’ Odprli so mu. Vstopil je k Ahmadu ad Danafu, ga pozdravil in objel, nato pa ga je pozdravilo še vseh štirideset mož. Ahmad ad Danaf ga je oblekel v svečano oblačilo in mu rekel: ‘Ko me je kalif imenoval za svojega poveljnika, je obdaril z oblačili tudi moje može. Tole sem prihranil zate.’ Posadili so ga medse na častno mesto, prinesli hrano in jedli, nato še pijačo in pili ter se opijali vse do jutra. Potem je Ahmad ad Danaf rekel Aliju Egipčanu: ‘Nikar ne hodi po Bagdadu, temveč ostani v tej dvorani.’ ‘Zakaj?’ je vprašal Ali. ‘Sem mar prišel, da bom zaprt? Prišel sem samo zato, da si ogledam mesto.’ ‘Sin moj,’ je odgovoril Ahmad, ‘ne misli, da je Bagdad kakor Kairo. Bagdad je sedež kalifata, v njem je veliko prebrisanih junakov in zvijačnost tu raste kakor zelenje iz zemlje.’ Ali je ostal v dvorani tri dni. Tedaj mu je Ahmad ad Danaf rekel: ‘Rad bi te predstavil kalifu, da ti določi plačo.’ ‘Ko bo prišel čas,’ je odgovoril Ali, in Ahmad ga je pustil pri miru.

Nekega dne je Ali sedel v dvorani, pa se mu je stisnilo srce in tesnoba mu je legla na prsi. Rekel si je: »Vstani in se sprehodi po Bagdadu, pa ti bo laže pri srcu.« Odšel je in hodil iz uličice v uličico. Sredi trga je zagledal prodajalnico, vstopil in tam kosil. Ko je stopil ven, da bi si umil roke, je zagledal štirideset sužnjev z jeklenimi rezili in v opravi iz klobučevine, ki so hodili po dva in dva. Zadnja je na muli jezdila Dalila Prekanjenka. Na glavi je nosila pozlačeno čelado, imela je še jekleno kapo, verižno srajco in drugo ustrezno opravo. Z dvora se je vračala v karavanseraj. Ko je zagledala Alija az Zajbaka Egipčana, si ga je pozorno ogledala in opazila, da je po višini in postavi podoben Ahmadu ad Danafu. Nosil je ogrinjalo, burnus, jekleno rezilo in podobno opravo; pogum je žarel iz njega ter pričal njemu v prid, ne v škodo. Dalila je odšla v karavanseraj k svoji hčeri Zajnab, prinesla pladenj s peskom in prerokovala iz njega. Pokazalo se ji je, da je mladeniču ime Ali Egipčan in da je njegova srečna zvezda močnejša od njene in od zvezde njene hčere Zajnab. »Mati, kaj se ti je pokazalo v pesku?« jo je vprašala hči. Dalila je odgovorila: »Danes sem videla mladeniča, podobnega Ahmadu ad Danafu. Bojim se, da bo izvedel, kako si Ahmada ad Danafa in njegove može spravila ob oblačila, pa bo prišel v karavanseraj in se pomeril z nama v zvijačah, da bi maščeval svojega poglavarja in vseh štirideset. Mislim, da prebiva v Ahmadovi dvorani.« Zajnab ji je rekla: »Kaj je to? Videti je, da se ga bojiš.« Nato si je nadela eno svojih najrazkošnejših oblek in se odpravila po mestu. Ko so jo ljudje videli, so se zaljubljali vanjo, ona pa jim je obljubljala, prisegala, jih poslušala in zavajala. Hodila je od trga do trga, dokler ni zagledala Alija Egipčana, ki ji je prihajal naproti. Z ramo se je podrgnila ob njegovo, se ozrla in rekla: »Bog naj pozdravi tiste, ki znajo gledati!« »Kako lepa si!« je rekel Ali. »Čigava si?« »Takega gizdalina, kakršen si ti,« je odgovorila. »Si poročena ali samska?« jo je vprašal. »Poročena.« »Pri meni ali pri tebi?« je vprašal. Odgovorila je: »Sem trgovčeva hči in moj mož je trgovec. Nikoli doslej nisem šla ven, šele danes sem se odpravila. Skuhala sem jed in hotela jesti, pa nisem imela teka. Ko sem te zagledala, mi je ljubezen do tebe segla v srce. Bi mi hotel razveseliti srce in pri meni pojesti grižljaj?« »Kdor je povabljen, naj se odzove,« je rekel Ali.

Šla je in sledil ji je iz uličice v uličico. Ko je hodil za njo, si je rekel: »Kaj vendar počneš, ko pa si tujec? Rečeno je, da Bog tistega, ki prešuštvuje v tuji deželi, pošlje domov razočaranega. Lepo se je odkrižaj.« Nato ji je rekel: »Vzemi ta dinar in odloživa najino srečanje na drugič.« »Pri Največjem imenu,« je rekla, »zdaj moraš z menoj domov, da si izkaževa ljubezen.« Sledil ji je, dokler ni prišla do hiše z visokim vhodom in zaklenjeno ključavnico. »Odpri to ključavnico,« mu je rekla. »Kje pa je ključ?« je vprašal. »Izgubil se je.« Ali ji je odgovoril: »Kdor odpre ključavnico brez ključa, je zločinec in oblast ga mora kaznovati. Jaz ne poznam veščine, s katero bi jo odprl brez ključa.« Odgrnila si je tančico z obraza. En sam pogled nanjo mu je prinesel tisoč muk. Nato je tančico spustila čez ključavnico, nad njo izgovorila imena Mojzesove matere in jo odprla brez ključa. Vstopila je in Ali za njo. V hiši je videl meče in jekleno orožje. Odložila je ogrinjalo in sedla poleg njega. Rekel si je: »Naj se izpolni, kar ti je Bog namenil.« Nagnil se je k njej, da bi jo poljubil na lice, ona pa si je lice zakrila z dlanjo in rekla: »Ljubezenska bližina pride šele ponoči.« Prinesla je hrano in vino, jedla sta in pila. Nato je vstala, pri vodnjaku napolnila vrč in mu polila roke, da si jih je umil. Nenadoma se je udarila po prsih in rekla: »Moj mož je imel prstan z rubinom, zastavljen pri njem za petsto dinarjev. Nadela sem si ga, a je bil preširok, zato sem ga zožila z voskom. Ko sem spustila vedro, mi je prstan padel v vodnjak. Obrni se proti vratom, da se slečem in spustim ponj.« »Sramota bi bila zame, če bi se spustila ti, ko sem jaz tukaj,« je rekel Ali. »Jaz grem dol.« Slekel se je in se privezal na vrv, ona pa ga je spustila v vodnjak, v katerem je bilo veliko vode. Nato mu je rekla: »Vrv je prekratka. Odveži se in se spusti niže.« Odvezal se je, stopil v vodo in se potopil več človeških višin globoko, pa ni dosegel dna. Ona pa si je nadela ogrinjalo, vzela njegova oblačila in odšla k materi. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto dvanajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zajnab, potem ko se je Ali Egipčan spustil v vodnjak, vzela njegova oblačila in odšla k materi. Rekla ji je: ‘Alija Egipčana sem spravila ob oblačila in ga vrgla v vodnjak emirja Hasana, gospodarja tiste hiše. Le stežka se bo rešil.’ Emir Hasan pa je bil tedaj na dvoru. Ko se je vrnil in videl, da je hiša odprta, je vprašal konjarja: ‘Zakaj nisi zaklenil ključavnice?’ ‘Gospod, lastnoročno sem jo zaklenil,’ je odgovoril konjar. ‘Pri mojem življenju, v mojo hišo je vstopil tat!’ je rekel emir Hasan. Vstopil je in pogledal po hiši, pa ni našel nikogar. Konjarju je naročil: ‘Napolni vrč, da opravim obredno umivanje.’ Konjar je vzel vedro in ga spustil v vodnjak. Ko ga je vlekel ven, je bilo težko. Pogledal je v vodnjak in videl nekaj sedeti v vedru. Spustil ga je nazaj in zaklical: ‘Gospod, iz vodnjaka se mi je prikazal ifrit!’ Emir Hasan mu je rekel: ‘Pojdi po štiri učenjake, da bodo nad njim brali Koran, dokler ne odide.’ Ko jih je pripeljal, jim je emir naročil: ‘Stopite okoli vodnjaka in berite nad tem ifritom.’ Nato sta suženj in konjar spustila vedro. Ali Egipčan se ga je oprijel in se skril vanj. Potrpežljivo je čakal, dokler ni prišel blizu njih, nato pa skočil iz vedra in sedel med učenjake. Začeli so drug drugega udarjati in vpiti: ‘Ifrit! Ifrit!’ Emir Hasan pa je videl, da je mladenič človek, in ga vprašal: ‘Si tat?’ ‘Nisem,’ je odgovoril Ali. ‘Zakaj si se potem spustil v vodnjak?’ Ali je rekel: ‘Spal sem in imel mokre sanje, zato sem se šel umit v Tigris. Potopil sem se, tok pa me je potegnil pod zemljo, dokler nisem prišel na dan v tem vodnjaku.’ ‘Povej resnico,’ mu je naročil emir. Ali mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo. Emir mu je dal staro oblačilo in ga poslal iz hiše. Ali se je odpravil v dvorano Ahmada ad Danafa in mu povedal, kaj ga je doletelo. Ahmad je rekel: ‘Ali ti nisem povedal, da so v Bagdadu ženske, ki se poigravajo z moškimi?’ Ali Katf al Džamal pa je rekel: ‘Pri Največjem imenu, povej mi, kako si lahko poglavar egiptovskih mladeničev, pa te dekle spravi ob oblačila?’ Alija so te besede zabolele in kesal se je. Ahmad ad Danaf mu je dal novo obleko.

Nato je Hasan Šuman vprašal: »Ali poznaš to dekle?« »Ne,« je odgovoril Ali. »To je Zajnab, hči Dalile Prekanjenke, vratarke kalifovega karavanseraja. Si se ujel v njeno mrežo, Ali?« »Sem,« je rekel. Hasan mu je povedal: »Ali, ta je vzela oblačila tudi tvojemu poglavarju in vsem njegovim možem.« »To je sramota za vas,« je dejal Ali. »Kaj pa nameravaš?« ga je vprašal Hasan. »Rad bi se poročil z njo.« »To je daleč od tebe. Izbij si jo iz srca.« »Kako naj se torej poročim z njo, Šuman?« je vprašal Ali. Hasan je odgovoril: »Rad ti pomagam. Če boš pil iz moje dlani in hodil pod mojim praporom, boš pri njej dosegel, kar želiš.« »Prav,« je rekel Ali. »Sleci se, Ali,« mu je naročil Hasan. Ali se je slekel, Hasan pa je vzel lonec in v njem zavrel nekaj podobnega smoli. Namazal ga je s tem, da je postal podoben temnopoltemu sužnju. Namazal mu je ustnice in lica, oči obrobil z rdečim črtalom ter ga oblekel v služabniška oblačila. Pripravil mu je pečeno meso in vino ter rekel: »V karavanseraju je suženj kuhar in zdaj si mu podoben. Na trg hodi le po meso in zelenjavo. Prijazno pristopi k njemu, govori po suženjsko, ga pozdravi in reci: Že dolgo se nisva srečala ob buzi. Rekel ti bo: Zaposlen sem, na skrbi imam štirideset sužnjev, ki jim kuham kosilo in večerjo, hranim pse ter pripravljam jedi za Dalilo in njeno hčer Zajnab. Tedaj mu reci: Pridi, bova jedla pečeno meso in pila buzo. Pelji ga v dvorano in ga opijani. Nato ga vprašaj, koliko jedi kuha, kaj jedo psi in kje sta ključa od kuhinje in shrambe. Vse ti bo povedal, kajti pijan človek razkrije vse, kar trezen skriva. Potem ga omami, obleci njegova oblačila, zatakni njegove nože za pas, vzemi košaro za zelenjavo, pojdi na trg in kupi meso in zelenjavo. Vstopi v kuhinjo in shrambo, skuhaj jedi, jih razdeli in odnesi Dalili v karavanseraj. V hrano daj omamilo, da omamiš pse, sužnje, Dalilo in njeno hčer Zajnab. Potem pojdi v palačo in odnesi vsa oblačila. Če pa se želiš poročiti z Zajnab, prinesi še štirideset ptic, ki nosijo sporočila.«

Ali je šel ven, zagledal sužnja kuharja, ga pozdravil in mu rekel: »Že dolgo se nisva srečala ob buzi.« »Zaposlen sem s kuhanjem za sužnje in pse,« je odgovoril kuhar. Ali ga je odpeljal s seboj, ga opijanil in vprašal, koliko jedi kuha. »Vsak dan pet jedi za kosilo in pet za večerjo,« je povedal kuhar. »Včeraj so mi naročili še šesto, zardo, in sedmo, jed z granatnimi zrni.« »Kako pa raznašaš hrano?« je vprašal Ali. »Najprej odnesem jedi Zajnab, nato Dalili. Potem dam večerjo sužnjem, za njimi pa še psom. Vsakemu dam dovolj mesa, najmanj ratl.« Usoda je hotela, da ga je Ali pozabil vprašati po ključih. Slekel mu je oblačila in si jih nadel sam, vzel košaro in odšel na trg po meso in zelenjavo. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali az Zajbak Egipčan, potem ko je omamil sužnja kuharja, vzel njegove nože in si jih zataknil za pas. Vzel je košaro za zelenjavo, šel na trg ter kupil meso in zelenjavo. Nato se je vrnil in vstopil skozi vrata karavanseraja. Videl je Dalilo, ki je sedela in opazovala prihajajoče in odhajajoče, ter štirideset oboroženih sužnjev. Opogumil se je, toda Dalila ga je prepoznala, brž ko ga je zagledala, in rekla: ‘Vrni se, poglavar tatov! Bi me rad v karavanseraju ukanil?’ Ali Egipčan, preoblečen v sužnja, se je obrnil k njej in vprašal: ‘Kaj govoriš, vratarka?’ ‘Kaj si naredil s sužnjem kuharjem?’ ga je vprašala. ‘Kaj si mu storil? Si ga ubil ali omamil?’ ‘Kakšen suženj kuhar?’ je odvrnil. ‘Je tu še kak drug kuhar razen mene?’ ‘Lažeš,’ je rekla. ‘Ti si Ali az Zajbak Egipčan.’ On pa ji je po suženjsko odvrnil: ‘Vratarka, so Egipčani beli ali črni? Jaz ne bom več služil tukaj!’ Sužnji so ga vprašali: ‘Kaj ti je, bratranec?’ Dalila jim je rekla: ‘To ni vaš bratranec, temveč Ali az Zajbak Egipčan. Vašega bratranca je očitno omamil ali ubil.’ ‘To je naš bratranec Sad Alah, kuhar,’ so odgovorili. ‘Ni vaš bratranec,’ je vztrajala Dalila, ‘ampak Ali Egipčan, ki si je pobarval kožo.’ ‘Kakšen Ali?’ je rekel on. ‘Jaz sem Sad Alah.’ ‘Imam mazilo za preizkus,’ je rekla. Prinesla ga je, mu namazala roko in drgnila, toda črna barva se ni odluščila. Sužnji so rekli: ‘Pusti ga, naj nam gre skuhat kosilo.’ Dalila jim je odgovorila: ‘Če je vaš bratranec, bo vedel, kaj ste mu naročili sinoči in koliko jedi kuha vsak dan.’ Vprašali so ga po jedeh in po tem, kaj so mu naročili prejšnji večer. Rekel je: ‘Lečo, riž, juho, obaro in jed z rožno vodo, za šesto jed zardo, za sedmo pa jed z granatnimi zrni. Za večerjo enako.’ ‘Res je,’ so rekli sužnji. Dalila jim je naročila: ‘Pojdite z njim. Če pozna kuhinjo in shrambo, je vaš bratranec, sicer ga ubijte.’ Kuhar je imel mačka, ki je ob njegovem prihodu vselej stal pred kuhinjskimi vrati, potem pa mu skočil na ramena. Ko je Ali vstopil, ga je maček zagledal in mu skočil na ramena. Ali ga je vrgel dol in maček je stekel pred njim h kuhinji. Opazil je, da se je ustavil prav pred kuhinjskimi vrati. Vzel je ključe in videl na enem sled perja. Spoznal je, da je to ključ od kuhinje, odklenil in odložil zelenjavo. Ko je stopil ven, je maček stekel pred njim naravnost k vratom shrambe. Ali je prepoznal shrambo, pogledal ključe in na enem videl sled maščobe. Vedel je, da je to ključ od shrambe, in jo odklenil. Sužnji so rekli: ‘Dalila, če bi bil tujec, ne bi poznal kuhinje in shrambe niti ne bi med vsemi ključi prepoznal pravega za vsaka vrata. To je naš bratranec Sad Alah.’ Ona pa je rekla: ‘Prostore je prepoznal po mačku, ključe pa razločil po sledovih. S tem me ne bo preslepil.’ Ali je nato vstopil v kuhinjo, skuhal hrano in odnesel jedi Zajnab. V njeni palači je videl vsa oblačila. Potem je šel dol, pripravil jedi Dalili, dal kosilo sužnjem in nahranil pse. Enako je storil ob večerji. Vrata so odpirali in zapirali le ob sončnem vzhodu in zahodu.

Nato je Ali vstal in po karavanseraju zaklical: »Prebivalci, sužnji so postavljeni za nočno stražo in pse smo spustili. Kdor pride ven, naj krivi le sebe!« Večerjo za pse je prihranil za pozneje in vanjo dal strup. Ko jim jo je ponudil in so jo pojedli, so poginili. Vse sužnje, Dalilo in njeno hčer Zajnab pa je omamil. Nato je odšel gor, pobral vsa oblačila in golobe pismonoše, odprl karavanseraj in odšel. Prišel je do dvorane, kjer ga je zagledal Hasan Šuman in ga vprašal: »Kaj si naredil?« Ali mu je povedal vse, kar se je zgodilo, in Hasan ga je pohvalil. Nato mu je slekel oblačila, zavrel zelišče in ga z njim umil, da je postal spet svetlopolt kakor prej. Zatem je šel k sužnju, mu nadel njegova oblačila in ga prebudil iz omame. Suženj je vstal, odšel k prodajalcu zelenjave, jo kupil in se vrnil v karavanseraj.

Tako je bilo z Alijem az Zajbakom Egipčanom. Kar pa zadeva Dalilo Prekanjenko, je ob svitu iz svoje sobe prišel trgovec, ki je bival v karavanseraju. Videl je odprta vrata, omamljene sužnje in mrtve pse. Stopil je k Dalili in našel tudi njo omamljeno, okoli vratu pa je imela list. Pri njeni glavi je ležala goba s sredstvom proti omami. Prislonil ji jo je k nosu in prebudila se je. »Kje sem?« je vprašala. Trgovec ji je rekel: »Ko sem prišel dol, sem našel vrata karavanseraja odprta, tebe in sužnje omamljene, pse pa mrtve.« Vzela je list in na njem prebrala: »To delo je opravil nihče drug kot Ali Egipčan.« Sužnjem in svoji hčeri Zajnab je dala povohati sredstvo proti omami ter rekla: »Ali vam nisem povedala, da je to Ali Egipčan?« Sužnjem je nato naročila: »To zamolčite.« Hčeri pa je rekla: »Kolikokrat sem ti povedala, da Ali ne bo pustil svojega maščevanja! To je naredil v povračilo za tisto, kar si mu storila ti. Lahko bi ti storil še kaj hujšega, a se je zadovoljil s tem, da bi ohranil dobro voljo in vzbudil ljubezen med nami.« Nato je Dalila slekla junaško opravo, si nadela ženska oblačila, si zavezala ruto okoli vratu in odšla v dvorano Ahmada ad Danafa. Ko je Ali prinesel oblačila in golobe pismonoše, je namreč Šuman dal oskrbniku denar za štirideset golobov. Ta jih je kupil in pripravil za može. Tedaj je na vrata potrkala Dalila. Ahmad ad Danaf je rekel: »Tako trka Dalila. Vstani in ji odpri, oskrbnik.« Vstal je, odprl in Dalila je vstopila. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto štirinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je oskrbnik odprl Dalili vrata dvorane in je vstopila. Šuman jo je vprašal: ‘Kaj te je prineslo sem, nesrečna starka, ko pa sta se ti in tvoj brat Zurajk, prodajalec rib, zarotila proti nam?’ Odgovorila je: ‘Poveljnik, krivda je moja in moj vrat je v vaših rokah. Toda kateri izmed vas je junak, ki me je tako ukanil?’ Ahmad ad Danaf je rekel: ‘Prvi med mojimi možmi.’ ‘Pri Bogu te prosim,’ je rekla, ‘naroči mu, naj mi vrne golobe pismonoše in vse drugo, ter mi s tem izkaži milost.’ Hasan Šuman je rekel: ‘Bog naj ti povrne, Ali! Zakaj si skuhal tiste golobe?’ ‘Nisem vedel, da so pismonoše,’ je odgovoril Ali. Ahmad je nato rekel: ‘Oskrbnik, prinesi njen delež.’ Prinesel ji ga je. Vzela je košček goloba, ga prežvečila in rekla: ‘To ni meso golobov pismonoš. Hranim jih namreč z zrni mošusa, zato je njihovo meso dišeče kakor mošus.’ Šuman ji je rekel: ‘Če hočeš dobiti nazaj golobe pismonoše, izpolni Aliju Egipčanu njegovo željo.’ ‘Kakšno željo ima?’ je vprašala. ‘Da mu daš svojo hčer Zajnab za ženo.’ ‘Nad njo imam oblast le, če se sama strinja,’ je rekla Dalila. Hasan je rekel Aliju Egipčanu: ‘Daj ji golobe.’ Dal ji jih je in vesela jih je vzela. Šuman pa ji je rekel: ‘Vsekakor nam moraš dati zadovoljiv odgovor.’ Odgovorila je: ‘Če se želi poročiti z njo, je zvijača, ki jo je izvedel, res mojstrstvo. Toda pravo mojstrstvo bo, če jo zasnubi pri njenem stricu, poveljniku Zurajku, ki je njen zastopnik in kliče: Ratl rib za dva džadida! V svoji prodajalnici je obesil mošnjo, v katero je spravil dva tisoč zlatnikov.’ Ko so slišali te besede, so vstali in rekli: ‘Kaj govoriš, vlačuga? Samo pogubiti hočeš našega brata Alija Egipčana!’ Dalila je nato odšla od njih v karavanseraj in hčeri rekla: ‘Ali Egipčan me je prosil za tvojo roko.’ Zajnab se je razveselila, kajti vzljubila ga je, ker se je vzdržal in se je ni dotaknil. Vprašala je mater, kaj se je zgodilo. Dalila ji je vse povedala in dodala: ‘Postavila sem mu pogoj, da te mora zasnubiti pri tvojem stricu, in ga s tem poslala v pogubo.’«

Ali Egipčan se je obrnil k njim in vprašal: »Kaj pa je s tem Zurejkom? Kdo sploh je?« Odgovorili so: »Poglavar je vseh premetencev v iraški deželi. Skoraj bi mogel prevrtati goro in seči po zvezdi, iz očesa pa bi ti ukradel ličilo. V tej umetnosti mu ni para. Toda svojih dejanj se je pokesal in odprl ribarnico. S prodajo rib je zbral dva tisoč dinarjev, jih spravil v mošnjo in nanjo privezal svileno vrvico, na katero je obesil medeninaste kraguljčke in zvončke. Vrvico je pritrdil na klin na notranji strani vrat ribarnice, drugi konec pa na mošnjo. Vsakič, ko odpre prodajalnico, obesi mošnjo in zakliče: ›Kje ste, pretkanci iz Egipta, premetenci iz Iraka in mojstri iz Perzije? Zurejk Ribar je na pročelje svoje prodajalnice obesil mošnjo. Kdor se ima za pretkanca in jo s prevaro vzame, jo sme obdržati!‹ Tedaj prihajajo lakomni premetenci in jo skušajo vzeti, vendar jim ne uspe. Medtem ko cvre ribe in kuri ogenj, ima namreč pri nogah ploščate kose svinca, podobne hlebcem. Če pride kak lakomnež, da bi ga zamotil in mu vzel mošnjo, ga udari s svinčenim hlebcem, tako da ga pohabi ali ubije. Ali, če se boš spoprijel z njim, boš kakor človek, ki se na pogrebu tolče po licih, pa sploh ne ve, kdo je umrl. Ne moreš se kosati z njim in bojimo se, da te bo pokončal. Saj ti ni treba vzeti Zejnab; kdor se čemu odpove, živi tudi brez tega.« Ali je odvrnil: »To bi bila sramota, možje! Mošnjo moram dobiti. Prinesite mi dekliško obleko.« Prinesli so mu jo, on pa si jo je nadel, se pobarval s kano in si čez obraz spustil tančico. Zaklal je ovna in prestregel njegovo kri, nato mu je izvlekel črevo, ga očistil, na spodnjem koncu zavezal in napolnil s krvjo. Privezal si ga je na stegno ter čezenj oblekel spodnje hlače in obul mehke škornje. Iz ptičjih golš si je naredil prsi in jih napolnil z mlekom, okoli trebuha si je ovil nekaj blaga in ga podložil z bombažem, čez vse pa si je zavezal močno poškrobljen pas. Vsakdo, ki ga je pogledal, je vzkliknil: »Kako lepe boke ima!« Tedaj je prišel mimo gonjač oslov. Ali mu je dal dinar, gonjač pa ga je posadil na osla in ga odpeljal proti ribarnici Zurejka Ribarja. Ali je zagledal obešeno mošnjo in zlato, ki se je svetilo iz nje. Zurejk je ravno cvrl ribe. Ali je vprašal: »Gonjač, kaj tako diši?« »Zurejkove ribe,« mu je odgovoril. Ali je rekel: »Noseča sem in ta vonj mi škoduje. Prinesi mi košček ribe.« Gonjač je zaklical Zurejku: »Mar si začel s svojimi vonjavami vznemirjati nosečnice? Z menoj je žena emirja Hasana Šar et-Tarika. Noseča je in zavohala je tvoje ribe. Daj ji košček, saj se ji je otrok v trebuhu začel premikati!« Zurejk je vzkliknil: »O Zaščitnik! Bog, obvaruj nas nesreče tega dne!« Vzel je kos ribe in ga hotel ocvreti, a ogenj je ugasnil, zato je stopil v prodajalnico, da bi ga znova zakuril. Ali Egipčan, ki je sedel na oslu, se je naslonil na črevo in ga pretrgal. Med nogami mu je stekla kri in zavpil je: »Oh, moj bok! Oh, moj hrbet!« Gonjač se je obrnil, zagledal kri in vprašal: »Kaj vam je, gospa?« Ali, še vedno preoblečen v žensko, mu je odgovoril: »Splavila sem!« Zurejk je pogledal ven, zagledal kri in se ves prestrašen umaknil v ribarnico. Gonjač mu je rekel: »Bog naj te spravi v nesrečo, Zurejk! Mlada žena je splavila, njenemu možu pa ne boš kos. Zakaj si sploh pustil, da se širijo te vonjave? Rekel sem ti, da ji daj košček ribe, ti pa nisi hotel!« Nato je vzel svojega osla in odšel. Ko se je Zurejk umaknil v prodajalnico, je Ali Egipčan segel po mošnji. Toda brž ko jo je zgrabil, so zlatniki zažvenketali, kraguljčki, zvončki in obročki pa so zazvonili. Zurejk je zavpil: »Zdaj se je pokazala tvoja prevara, malopridnež! Mene bi rad ukanil, preoblečen v dekle? No, pa vzemi, kar ti gre!« Zalučal je vanj svinčen hlebec, vendar je zgrešil in zadel nekoga drugega. Ljudje so se spravili nanj in rekli: »Si trgovec ali razbijač? Če si trgovec, snemi mošnjo in nas nehaj spravljati v nevarnost!« Odgovoril jim je: »V božjem imenu, kakor želite.«

Ali se je vrnil v skupno hišo in Šuman ga je vprašal: »Kaj si opravil?« Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo, nato pa slekel ženska oblačila in rekel: »Šuman, prinesi mi obleko konjarja.« Prinesel mu jo je in Ali se je preoblekel, vzel krožnik in pet dirhamov ter odšel k Zurejku Ribarju. Ta ga je vprašal: »Kaj želite, mojster?« Ali mu je pokazal denar v roki. Zurejk mu je hotel dati ribe z nizke mize, toda Ali je rekel: »Vzamem samo vroče ribe.« Zurejk je položil ribe v ponev in jih hotel ocvreti, a ogenj je ugasnil. Stopil je noter, da bi ga zakuril, Ali Egipčan pa je segel po mošnji. Komaj je zgrabil njen rob, že so zazveneli zvončki, obročki in kraguljčki. Zurejk mu je rekel: »Tvoja ukana me ni preslepila, čeprav si prišel preoblečen v konjarja. Spoznal sem te po tem, kako držiš denar in krožnik.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto petnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so zvončki in obročki zažvenketali, ko je Ali Egipčan segel po mošnji. Zurejk mu je rekel: ›Tvoja ukana me ni preslepila, čeprav si prišel preoblečen v konjarja. Spoznal sem te po tem, kako držiš denar in krožnik.‹ Nato je zalučal vanj svinčen hlebec. Ali Egipčan se mu je izmaknil in hlebec je priletel v lončeno posodo, polno vročega mesa. Posoda se je razbila, njena omaka pa se je zlila na ramo kadiju, ki je ravno šel mimo. Vse skupaj mu je steklo za obleko, vse do sramnih delov. Kadi je zavpil: ›Oh, moja moškost! Prekleti nesrečnik! Kdo mi je to storil?‹ Ljudje so mu rekli: ›Gospod, neki deček je vrgel kamen in zadel posodo. Bog vas je obvaroval še hujšega!‹ Potem pa so se ozrli, zagledali svinčeni hlebec in ugotovili, da ga je vrgel Zurejk Ribar. Spravili so se nanj in rekli: ›To ni prav pred Bogom, Zurejk! Bolje bo zate, da snameš mošnjo!‹ Odgovoril je: ›Če Bog da, jo bom snel.‹

Ali Egipčan se je vrnil v skupno hišo in stopil k možem. Vprašali so ga: ›Kje je mošnja?‹ Povedal jim je vse, kar se mu je zgodilo, in rekli so mu: ›Dve tretjini njegove pretkanosti si že izčrpal.‹ Slekel je oblačila, ki jih je imel na sebi, se preoblekel v trgovca in odšel. Zagledal je krotilca kač, ki je nosil vrečo s kačami in torbo s svojimi pripomočki. Rekel mu je: ›Rad bi, da zabavaš moje otroke, za to pa boš dobil darilo.‹ Odpeljal ga je v skupno hišo, ga nahranil in omamil, nato pa si nadel njegovo obleko in odšel k Zurejku Ribarju. Stopil je predenj in zaigral na piščal. Zurejk mu je rekel: ›Bog naj ti nakloni zaslužek!‹ Ali je izvlekel kače in jih vrgel pred njega. Zurejk se je kač bal, zato je pobegnil v ribarnico. Ali je kače pobral, jih spravil nazaj v vrečo in segel po mošnji. Komaj je prijel njen rob, so zazveneli obročki, kraguljčki in zvončki. Zurejk mu je rekel: ›Še kar me skušaš ukaniti? Zdaj si se napravil celo v krotilca kač!‹ Zalučal je vanj svinčen hlebec. Prav tedaj je šel mimo vojak, za njim pa njegov konjar. Hlebec je konjarja zadel v glavo in ga podrl. Vojak je vprašal: ›Kdo ga je podrl?‹ Ljudje so mu odgovorili: ›Kamen je padel s strešnega napušča.‹ Vojak je odšel, ljudje pa so se ozrli, zagledali svinčeni hlebec in se spravili na Zurejka: ›Snemi mošnjo!‹ Rekel je: ›Če Bog da, jo bom snel še nocoj.‹ Ali je tako preizkušal Zurejka, dokler ni zoper njega uporabil sedmih ukan, vendar mošnje ni dobil. Krotilcu kač je vrnil obleko in pripomočke, mu dal darilo in se vrnil k Zurejkovi ribarnici. Tam ga je slišal govoriti: ›Če pustim mošnjo čez noč v prodajalnici, bo naredil luknjo v zid in jo ukradel. Zato jo bom vzel s seboj domov.‹ Zurejk je pospravil prodajalnico, snel mošnjo in jo spravil za obleko. Ali mu je sledil. Ko sta se približala njegovi hiši, je Zurejk videl, da ima sosed svatbo, in si rekel: ›Najprej bom šel domov, dal mošnjo ženi in se preoblekel, potem pa se vrnil na svatbo.‹ Šel je naprej, Ali pa za njim. Zurejk je bil poročen s temnopolto sužnjo, ki jo je osvobodil vezir Džafar. Rodila mu je sina in poimenoval ga je Abdulah. Obljubljal ji je, da bo z denarjem iz mošnje plačal sinovo obrezovanje, ga oženil in priredil svatbo. Ko je stopil k ženi, je bil mrkega obraza. Vprašala ga je: ›Zakaj se mrščiš?‹ Odgovoril ji je: ›Naš Gospod mi je poslal pretkanca, ki me je s sedmimi ukanami skušal oropati mošnje, pa je ni mogel vzeti.‹ Rekla je: ›Daj jo meni, da jo shranim za sinovo svatbo.‹ In dal ji jo je.

Ali Egipčan se je medtem skril v stransko sobico, od koder je vse slišal in videl. Zurejk je vstal, slekel delovno obleko in se preoblekel ter rekel ženi: ›Varuj mošnjo, Abdulahova mati. Na svatbo grem.‹ Ona pa mu je rekla: ›Najprej za kakšno uro zaspi.‹ Zaspal je, Ali pa je vstal, po prstih stopil do mošnje, jo vzel in odšel k hiši, kjer je bila svatba, ter se ustavil in opazoval slavje. Zurejk je medtem sanjal, da mu je mošnjo odnesla ptica. Ves prestrašen se je zbudil in rekel Abdulahovi materi: ›Vstani in poglej, ali je mošnja še tam!‹ Vstala je, pogledala in je ni našla. Udarila se je po licih in vzkliknila: ›Kako črna je tvoja sreča, Abdulahova mati! Pretkanec je vzel mošnjo!‹ Zurejk je rekel: ›Pri Bogu, vzel jo je prekanjeni Ali in nihče drug! Vsekakor jo bom prinesel nazaj.‹ Žena mu je odvrnila: ›Če je ne prineseš, ti bom zaklenila vrata in boš prenočil na ulici.‹ Zurejk je odšel na svatbo in zagledal prekanjenega Alija, ki je opazoval dogajanje. Rekel si je: ›Ta je vzel mošnjo, nastanjen pa je v hiši Ahmeda ed-Danafa.‹ Prehitel ga je, odšel do skupne hiše, splezal na streho in se spustil vanjo. Vsi so spali. Kmalu je prišel Ali in potrkal na vrata. Zurejk je vprašal: ›Kdo je pred vrati?‹ ›Ali Egipčan.‹ ›Si prinesel mošnjo?‹ Ali je mislil, da govori s Šumanom, in odgovoril: ›Prinesel sem jo, odpri vrata.‹ Zurejk mu je rekel: ›Ne morem ti odpreti, dokler je ne vidim, saj sem se s tvojim poglavarjem stavil.‹ Ali je rekel: ›Pomoli roko.‹ Zurejk je pomolil roko skozi režo ob spodnjem robu vrat in Ali mu je dal mošnjo. Zurejk jo je vzel, splezal ven po isti poti, po kateri je prišel, in odšel na svatbo. Ali pa je še kar stal pred vrati in nihče mu ni odprl. Tedaj je silovito potrkal, možje so se prebudili in rekli: ›Tako trka Ali Egipčan.‹ Njihov načelnik mu je odprl in vprašal: ›Si prinesel mošnjo?‹ Ali je odgovoril: ›Dovolj šale, Šuman! Saj sem ti jo vendar dal skozi režo pri dnu vrat, ko si mi rekel: »Prisegel sem, da ti ne odprem, dokler mi ne pokažeš mošnje.«‹ Šuman je rekel: ›Pri Bogu, nisem je vzel! Zurejk ti jo je vzel.‹ Ali je odvrnil: ›Vsekakor jo bom prinesel nazaj.‹ Odšel je proti svatbi in zaslišal svatbenega šaljivca, ki je klical: ›Živel, Abdulahov oče! Naj bo naslednja svatba pri tebi, za tvojega sina!‹ Ali si je rekel: ›Sreča je na moji strani.‹ Odšel je k Zurejkovi hiši, splezal na streho in se spustil vanjo. Zagledal je spečo ženo, jo omamil, si nadel njena oblačila in vzel otroka v naročje. Potem je začel brskati po hiši in našel košaro prazničnega peciva, ki ga je skopuški Zurejk hranil zase. Zurejk se je vrnil domov in potrkal. Prekanjeni Ali mu je odgovoril, posnemajoč njegovo ženo: ›Kdo je pred vrati?‹ ›Abdulahov oče.‹ Ali je rekel: ›Mar nisem prisegla, da ti ne odprem, dokler ne prineseš mošnje?‹ ›Prinesel sem jo.‹ ›Daj mi jo, preden odprem.‹ Zurejk je rekel: ›Spusti košaro in jo vzemi v njej.‹ Ali je spustil košaro, Zurejk pa je položil mošnjo vanjo. Prekanjeni Ali jo je potegnil k sebi, omamil otroka in zbudil ženo, nato pa se umaknil po poti, po kateri je prišel, in se napotil v skupno hišo. Stopil je k možem ter jim pokazal mošnjo in otroka, ki ga je prinesel s seboj. Pohvalili so ga, on pa jim je dal pecivo in pojedli so ga. Rekel je: ›Šuman, ta otrok je Zurejkov sin. Skrij ga pri sebi.‹ Šuman ga je vzel in skril. Ali je prinesel ovna, ga zaklal in izročil načelniku. Ta ga je pripravil tako, da je bil videti kot majhno človeško truplo, ga zavil v mrtvaški prt in položil kakor pokojnika.

Zurejk je medtem še vedno stal pred vrati. Nazadnje je silovito potrkal in žena ga je vprašala: ›Si prinesel mošnjo?‹ Odgovoril je: ›Mar je nisi vzela v košari, ki si jo spustila?‹ Rekla je: ›Nobene košare nisem spustila, nobene mošnje nisem videla in nobene nisem vzela.‹ Zurejk je vzkliknil: ›Pri Bogu, prekanjeni Ali me je prehitel in jo vzel!‹ Ozrl se je po hiši in videl, da ni ne peciva ne otroka. Zavpil je: ›O moj sin!‹ Žena se je začela tolči po prsih in rekla: ›Ti in jaz greva k vezirju! Mojega sina je ubil tisti pretkanec, ki te ves čas vleče za nos. Ti si kriv!‹ Zurejk ji je rekel: ›Jaz ti jamčim zanj.‹ Nato je odšel, si okoli vratu zavezal ruto v znamenje ponižnosti, stopil do hiše Ahmeda ed-Danafa in potrkal. Načelnik mu je odprl in Zurejk je stopil k možem. Šuman ga je vprašal: ›Kaj te je prineslo?‹ Rekel je: ›Posredujte pri Aliju Egipčanu, da mi vrne sina, pa mu odpustim zlato mošnjo.‹ Šuman je vzkliknil: ›Bog naj ti povrne, Ali! Zakaj mi nisi povedal, da je to njegov sin?‹ Zurejk je vprašal: ›Kaj se mu je zgodilo?‹ Šuman je odgovoril: ›Dali smo mu rozine, pa se mu je zataknilo v grlu in je umrl. Tule je.‹ Zurejk je vzkliknil: ›O moj sin! Kaj naj rečem njegovi materi?‹ Vstal je in odvil mrtvaški prt, a pod njim zagledal le ovnovo meso, oblikovano v truplo. Rekel je: ›Dobro si me nasmejal, Ali!‹ Nato so mu vrnili sina. Ahmed ed-Danaf mu je rekel: ›Mošnjo si obesil zato, da bi jo vzel vsak pretkanec, ki bi jo mogel dobiti. Če jo vzame pretkanec, mu po pravici pripada, in zdaj pripada Aliju Egipčanu.‹ Zurejk je rekel: ›Tudi jaz mu jo podarjam.‹ Ali ez-Zejbak Egipčan pa mu je rekel: ›Sprejmi jo zaradi svoje nečakinje Zejnab.‹ Zurejk je odgovoril: ›Sprejmem jo.‹ Možje so mu rekli: ›Za Alija Egipčana smo jo zasnubili.‹ Odvrnil je: ›O njej ne morem odločati drugače kakor z njeno privolitvijo.‹ Vzel je sina in mošnjo, Šuman pa ga je vprašal: ›Si sprejel našo snubitev?‹ Rekel je: ›Sprejmem jo od tistega, ki zmore plačati njen poročni dar.‹ ›In kakšen je njen poročni dar?‹ je vprašal Šuman. Zurejk je odgovoril: ›Prisegla je, da bo na svoje prsi spustila le moža, ki ji prinese opravo Kamar, hčere Juda Azre, in vse njene druge dragocenosti.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto šestnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zurejk rekel Šumanu: ›Zejnab je prisegla, da bo na svoje prsi spustila le moža, ki ji prinese opravo Kamar, hčere Juda Azre, njeno krono, pas in zlate čeveljce.‹ Ali Egipčan je rekel: ›Če ji te oprave ne prinesem še nocoj, nimam nobene pravice do snubitve.‹ Zurejk mu je rekel: ›Ali, umrl boš, če jo boš skušal dobiti z ukano.‹ Ali jih je vprašal: ›Zakaj?‹ Odgovorili so mu: ›Jud Azra je zvijačen in zahrbten čarovnik, ki mu služijo džini. Zunaj kraljevega mesta ima palačo, katere zidovi so sezidani iz zlatih in srebrnih opek, ki se menjavajo druga z drugo. Dokler je v njej, jo ljudje vidijo, ko pa odide, izgine. Ima hčer po imenu Kamar in zanjo je iz nekega zaklada prinesel to opravo. Položi jo na zlat pladenj, odpre okna palače in zakliče: »Kje ste, pretkanci iz Egipta, premetenci iz Iraka in mojstri iz Perzije? Kdor vzame opravo, jo sme obdržati!« Vsi premetenci so ga skušali ukaniti, a nihče je ni mogel vzeti. Začaral jih je v opice in osle.‹ Ali je rekel: ›Vsekakor jo bom dobil in v njej bo kot nevesta zasijala Zejnab, hči Dalile Prevarantke.‹ Nato je Ali Egipčan odšel do Judove prodajalnice. V njej je zagledal trdega in osornega moža, ki je imel pred seboj tehtnico, uteži, zlato, srebro in talilne lonce. Pri njem je bila tudi mula. Jud je vstal, zaprl prodajalnico, spravil zlato in srebro v dve vreči, ju položil v bisago in jo naložil muli na hrbet. Zajahal jo je in odjezdil iz mesta. Ali Egipčan mu je sledil, ne da bi ga Jud opazil. Nato je Jud iz vrečke v žepu vzel prah, izrekel nad njim čarobni zagovor in ga raztresel po zraku. Prekanjeni Ali je zagledal palačo, ki ji ni bilo enake. Mula je Juda ponesla po stopnicah; bila je namreč duh, ki mu je služil. Jud je snel bisago, mula pa je odšla in izginila. Sedel je v palači, Ali pa je opazoval njegovo početje. Jud je prinesel zlato palico in nanjo z zlatimi verigami obesil zlat pladenj ter nanj položil opravo. Ali jo je videl izza vrat. Jud je zaklical: ›Kje ste, pretkanci iz Egipta, premetenci iz Iraka in mojstri iz Perzije? Kdor s svojo spretnostjo vzame to opravo, jo sme obdržati!‹ Nato je izrekel zagovor in pred njim se je pojavila pogrnjena miza z jedmi. Najedel se je, miza pa se je sama umaknila. Spet je izrekel zagovor in pred njim se je pojavila miza z vinom. Začel je piti. Ali si je rekel: ›To opravo lahko dobiš samo, ko bo pijan.‹ Približal se mu je od zadaj in potegnil jekleno rezilo. Jud se je obrnil, izrekel zagovor in ukazal njegovi roki: ›Obstani z mečem!‹ Roka z mečem mu je obstala v zraku. Ali je iztegnil levico in tudi ta je obstala v zraku, prav tako njegova desna noga, tako da je stal le še na eni. Nato je Jud razveljavil urok in Ali Egipčan je bil spet tak kot prej.

Jud je nato prerokoval iz znamenj v pesku in izvedel, da mu je ime Ali ez-Zejbak Egipčan. Obrnil se je k njemu in rekel: ›Pridi sem! Kdo si in kaj hočeš?‹ Ali je odgovoril: ›Ali Egipčan sem, varovanec Ahmeda ed-Danafa. Zasnubil sem Zejnab, hčer Dalile Prevarantke, in za njen poročni dar so mi naložili opravo tvoje hčere. Daj mi jo, če hočeš ostati živ in zdrav.‹ Jud je rekel: ›Šele ko boš mrtev! Mnogi so me skušali ukaniti, da bi vzeli opravo, pa mi je niso mogli izmakniti. Če sprejmeš nasvet, si reši življenje. To opravo so zahtevali od tebe samo zato, da bi te spravili v pogubo. Če ne bi videl, da je tvoja sreča močnejša od moje, bi ti že odsekal glavo.‹ Ali se je razveselil, da je Jud videl njegovo srečo močnejšo od svoje, in mu rekel: ›Vsekakor moram dobiti opravo. Daj mi jo, pa boš ostal cel.‹ Jud je vprašal: ›Torej pri tem vztrajaš?‹ ›Da,‹ je odgovoril Ali. Jud je vzel skledo, jo napolnil z vodo, izrekel nad njo zagovor in rekel: ›Zapusti človeško podobo in prevzemi oslovsko!‹ Poškropil ga je z vodo in Ali se je spremenil v osla s kopiti in dolgimi uhlji ter začel rigati kakor drugi osli. Jud je okoli njega zarisal krog in ta se je spremenil v zid. Nato je pil do jutra in mu rekel: ›Jahal bom tebe, da si bo mula odpočila.‹

Jud je opravo, pladenj, palico in verige spravil v zakladnico, nato pa odšel ven in izrekel zagovor nad Alijem. Ta mu je sledil. Naložil mu je bisago na hrbet in ga zajahal; palača je izginila izpred oči. Jahal ga je, dokler ni prispel do svoje prodajalnice. Tam je raztresel vrečo zlata in vrečo srebra v talilni lonec pred seboj. Ali je bil privezan v oslovski podobi, vendar je še vedno slišal in razumel, govoriti pa ni mogel. Tedaj je prišel neki trgovčev sin, ki so ga življenjske tegobe obubožale. Našel ni nobenega lažjega dela, razen da bi postal prodajalec vode. Vzel je ženine zapestnice, prišel k Judu in mu rekel: ›Mi daš denar za te zapestnice, da si kupim osla?‹ Jud ga je vprašal: ›Kaj pa boš tovoril na njem?‹ Mož je odgovoril: ›Mojster, pri reki bom zajemal vodo, jo vozil na njem in živel od njene prodaje.‹ Jud mu je rekel: ›Vzemi mojega osla.‹ Mož mu je prodal zapestnice, za del njihove vrednosti vzel osla, Jud pa mu je izplačal preostanek. Začaranega Alija Egipčana je odpeljal domov. Ali si je rekel: ›Ko ti ta gonjač naloži leseno ogrodje in meh ter s teboj desetkrat prehodi pot, boš izgubil vse moči in umrl.‹ Prodajalčeva žena mu je prišla nastavit krmo, Ali pa jo je sunil z glavo, da se je zvrnila na hrbet. Skočil je nanjo, jo z gobcem udarjal po glavi in iztegnil tisto, s čimer ga je obdaril oče. Zavpila je, sosedje pa so prihiteli, ga pretepli in spravili z njenih prsi. Ko se je njen mož, ki je nameraval postati prodajalec vode, vrnil domov, mu je rekla: ›Ali se loči od mene ali pa vrni osla njegovemu lastniku!‹ Vprašal jo je: ›Kaj se je zgodilo?‹ Odgovorila je: ›To je hudič v oslovski podobi! Skočil je name in če mi ga sosedje ne bi spravili s prsi, bi mi storil nekaj sramotnega.‹ Mož je vzel osla in ga odpeljal k Judu. Ta ga je vprašal: ›Zakaj si ga pripeljal nazaj?‹ Mož je odgovoril: ›Z mojo ženo je počel sramotne reči.‹ Jud mu je vrnil denar in mož je odšel. Nato se je obrnil k Aliju in rekel: ›Spet si se zatekel k zvijači, nesrečnik, da te je pripeljal nazaj k meni!‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto sedemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Jud vrnil denar prodajalcu vode, ko mu je ta pripeljal osla nazaj, nato pa se obrnil k Aliju Egipčanu in rekel: ›Spet si se zatekel k zvijači, nesrečnik, da te je pripeljal nazaj k meni! Ker ti ni bilo všeč biti osel, bom zdaj iz tebe napravil zabavo za stare in mlade.‹ Vzel je osla, ga zajahal in odjezdil iz mesta. Izvlekel je pepel, izrekel nad njim zagovor in ga raztresel po zraku. Palača se je pojavila. Povzpel se je vanjo, snel oslu bisago s hrbta in vzel obe vreči denarja. Nato je prinesel palico in nanjo obesil pladenj z opravo ter zaklical kakor vsak dan: ›Kje ste, premetenci iz vseh dežel? Kdo more vzeti to opravo?‹ Izrekel je zagovor kakor prej in pred njim so se pojavile jedi. Najedel se je, spet izrekel zagovor in pred njim se je pojavilo vino. Napil se je, nato prinesel skledo z vodo, izrekel nad njo zagovor in poškropil osla z besedami: ›Zapusti to podobo in se vrni v svojo prvotno!‹ Ali je spet postal človek, kakor je bil prej. Jud mu je rekel: ›Ali, sprejmi nasvet in se ogni moji jezi. Ni ti treba vzeti Zejnab in dobiti oprave moje hčere, saj to zate ni lahka naloga. Bolje bo, da opustiš pohlep, sicer te bom začaral v medveda ali opico ali pa ti poslal duha, ki te bo vrgel onkraj gore Kaf.‹ Ali mu je rekel: ›Azra, obljubil sem, da bom dobil opravo, in dobiti jo moram. Daj mi jo in ostani živ, sicer te ubijem!‹ Jud mu je odvrnil: ›Ali, ti si kakor oreh: dokler ga ne streš, ga ne moreš pojesti.‹ Vzel je skledo z vodo, izrekel nad njo zagovor, ga poškropil in rekel: ›Postani medved!‹ V hipu se je spremenil v medveda. Jud mu je okoli vratu nataknil obroč, mu zavezal gobec in ga privezal k železnemu klinu. Nato je jedel, mu metal nekaj grižljajev in po njem zlival ostanke vina iz čaše.

Ko se je zdanilo, je Jud vstal in pospravil pladenj z opravo. Izrekel je zagovor nad medvedom in ta mu je sledil do prodajalnice. Jud je sedel vanjo, stresel zlato in srebro v talilni lonec ter verigo okoli medvedovega vratu privezal v prodajalnici. Ali je še vedno slišal in razumel, govoriti pa ni mogel. Tedaj je k Judu prišel trgovec in rekel: ›Mojster, bi mi prodal tega medveda? Moja žena, ki je hči mojega strica, je dobila nasvet, naj jé medvedje meso in se maže z njegovo mastjo.‹ Jud se je razveselil in si rekel: ›Prodal mu ga bom, da ga zakolje in se ga znebim.‹ Ali pa si je mislil: ›Pri Bogu, ta me hoče zaklati! Rešitev je samo pri Bogu.‹ Jud je trgovcu rekel: ›Podarjam ti ga.‹ Trgovec je vzel medveda in se na poti ustavil pri mesarju ter mu rekel: ›Vzemi orodje in pojdi z menoj.‹ Mesar je vzel nože in mu sledil. Nato je stopil k medvedu, ga zvezal in začel brusiti nož, da bi ga zaklal. Ko je Ali Egipčan videl, da se mu bliža, mu je ušel iz rok in poletel med nebom in zemljo. Letel je, dokler ni pristal v Judovi palači.

To pa se je zgodilo zato, ker je Jud, potem ko je medveda podaril trgovcu, odšel v palačo. Hči ga je vprašala o njem in povedal ji je vse, kar se je zgodilo. Rekla je: ›Pokliči duha in ga vprašaj, ali je to res Ali Egipčan ali kdo drug, ki se pretvarja, da je on.‹ Jud je izrekel zagovor, priklical duha in ga vprašal: ›Je to Ali Egipčan ali kdo drug, ki me skuša ukaniti?‹ Duh ga je pograbil, prinesel predenj in rekel: ›To je prav Ali Egipčan. Mesar ga je zvezal, nabrusil nož in ga že hotel zaklati, jaz pa sem mu ga iztrgal iz rok in prinesel sem.‹ Jud je vzel skledo z vodo, izrekel nad njo zagovor, ga poškropil in rekel: ›Vrni se v svojo človeško podobo.‹ Ali je bil spet tak kot prej. Kamar, Judova hči, ga je zagledala kot postavnega mladeniča in vzljubila ga je, prav tako pa je on vzljubil njo. Rekla mu je: ›Nesrečnik, zakaj hočeš mojo opravo, da te moj oče tako muči?‹ Odgovoril je: ›Obljubil sem, da jo bom dobil za Zejnab Prevarantko, da se bom lahko poročil z njo.‹ Rekla mu je: ›Že drugi so skušali mojega očeta ukaniti, da bi dobili mojo opravo, pa jim ni uspelo. Opusti pohlep.‹ Ali je odvrnil: ›Dobiti jo moram. Naj mi jo tvoj oče da in ostane živ, sicer ga ubijem!‹ Njen oče ji je rekel: ›Poglej, hči moja, kako ta nesrečnik išče lastno pogubo!‹ Nato je rekel Aliju: ›Začaral te bom v psa.‹ Vzel je skledo z napisi, v kateri je bila voda, izrekel nad njo zagovor, ga poškropil in rekel: ›Postani pes!‹ Ali se je spremenil v psa, Jud in njegova hči pa sta pila do jutra. Nato je Jud vstal, pospravil opravo in pladenj ter zajahal mulo. Izrekel je zagovor nad psom in ta mu je sledil. Drugi psi so začeli lajati nanj. Ko je šel mimo prodajalnice z drobnim blagom, je njen lastnik vstal in odgnal pse, Ali pa je legel pred njegovo prodajalnico. Jud se je ozrl, vendar ga ni našel. Trgovec je pospravil prodajalnico in odšel domov, pes pa mu je sledil. Ko je stopil v hišo, je njegova hči zagledala psa, si zakrila obraz in rekla: ›Oče, mar pripelješ tujega moškega in ga spustiš k nam?‹ Rekel ji je: ›Hči, to je vendar pes.‹ Ona pa je odgovorila: ›To je Ali Egipčan, ki ga je Jud začaral.‹ Oče se je obrnil k njemu in vprašal: ›Si ti Ali Egipčan?‹ Ali mu je pritrdil s kimanjem. Oče je hčer vprašal: ›Zakaj ga je Jud začaral?‹ Odgovorila je: ›Zaradi oprave njegove hčere Kamar. Lahko ga rešim.‹ Oče je rekel: ›Če lahko storiš kaj dobrega, je zdaj pravi čas.‹ Rekla je: ›Če me vzame za ženo, ga bom rešila.‹ Ali ji je pritrdil s kimanjem. Vzela je skledo z napisi in začela izrekati zagovor. Tedaj se je razlegel silovit krik in skleda ji je padla iz rok. Obrnila se je in zagledala očetovo sužnjo, ki je zakričala in ji rekla: ›Gospodarica, je to zvestoba najinemu dogovoru? Nihče razen mene te ni naučil te umetnosti. Dogovorili sva se, da ne boš ničesar storila brez mojega nasveta in da bo mož, ki vzame tebe, vzel tudi mene: eno noč bo preživel pri meni in drugo pri tebi.‹ Hči je odgovorila: ›Res je.‹ Ko je trgovec slišal te besede, je vprašal hčer: ›Kdo pa je naučil to sužnjo?‹ Rekla mu je: ›Oče, ona je naučila mene. Vprašaj jo, kdo je naučil njo.‹ Vprašal je sužnjo in ta mu je odgovorila: ›Vedi, gospodar, da sem se, ko sem bila pri Judu Azri, skrivaj prikradla k njemu, kadar je izgovarjal čarobne zagovore. Ko je odšel v prodajalnico, sem odpirala njegove knjige in jih brala, dokler se nisem naučila umetnosti obvladovanja duhov. Nekega dne se je Jud napil in me poklical v posteljo. Odklonila sem in rekla: »Tega ti ne dovolim, dokler ne sprejmeš islama.« Ni hotel, zato sem mu rekla: »Potem pa me pelji na sultanov trg.« Prodal me je tebi in prišla sem v tvojo hišo. Svojo gospodarico sem naučila te umetnosti, vendar sem ji postavila pogoj, da ne sme ničesar storiti brez mojega nasveta in da mora mož, ki vzame njo, vzeti tudi mene: eno noč bo pri meni in drugo pri njej.‹ Sužnja je vzela skledo z vodo, izrekla nad njo zagovor, poškropila psa in rekla: ›Vrni se v svojo človeško podobo.‹ Spet je postal človek, kakor je bil prej. Trgovec ga je pozdravil in vprašal, zakaj je bil začaran, Ali pa mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto osemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec pozdravil Alija Egipčana in ga vprašal, zakaj je bil začaran in kaj se mu je zgodilo. Ali mu je povedal vse, kar je doživel. Trgovec ga je vprašal: ›Ti ne zadostujeta moja hči in sužnja?‹ Ali je odgovoril: ›Vsekakor moram dobiti tudi Zejnab.‹ Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Sužnja je vprašala: ›Kdo je pred vrati?‹ Glas je odgovoril: ›Kamar, Judova hči. Je pri vas Ali Egipčan?‹ Trgovčeva hči je rekla: ›Judova hči, kaj pa bi storila z njim, če je pri nas? Sužnja, pojdi dol in ji odpri.‹ Sužnja ji je odprla in Kamar je vstopila. Ko sta se z Alijem zagledala, jo je vprašal: ›Kaj te je prineslo sem, pasja hči?‹ Odgovorila je: ›Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed božji poslanec.‹ Tako je sprejela islam in ga vprašala: ›Ali v islamski veri moški dajejo ženskam poročni dar ali ženske moškim?‹ Odgovoril ji je: ›Moški dajejo poročni dar ženskam.‹ Rekla je: ›Jaz pa sem prišla, da ti za poročni dar prinesem svojo opravo, palico in verige ter glavo svojega očeta, tvojega in božjega sovražnika.‹ Vrgla je očetovo glavo predenj in rekla: ›To je glava mojega očeta, tvojega in božjega sovražnika.‹

Očeta je ubila zato, ker je po tistem, ko je Alija začaral v psa, v sanjah slišala glas, ki ji je rekel: ›Sprejmi islam!‹ In ga je sprejela. Ko se je zbudila, je tudi očetu predlagala, naj sprejme islam, vendar je odklonil. Ker je odklonil, ga je omamila in ubila. Ali je vzel dragocenosti in rekel trgovcu: ›Jutri se dobimo pri kalifu, da se poročim s tvojo hčerjo in sužnjo.‹ Ves vesel je odšel proti skupni hiši in s seboj nesel dragocenosti. Tedaj je zagledal slaščičarja, ki je ploskal z rokami in govoril: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem! Ljudem je zaslužek postal nepošten in ves gre za goljufije. Pri Bogu te prosim, pokusi to slaščico!‹ Ali je vzel košček in ga pojedel, a v njem je bilo mamilo. Slaščičar ga je omamil, mu vzel opravo, palico in verige ter jih spravil v skrinjo s slaščicami. Dvignil je skrinjo in pladenj s slaščicami ter odšel. Tedaj mu je neki kadi zaklical: ›Pridi sem, slaščičar!‹ Ustavil se je, postavil stojalo na tla in nanj položil pladenj ter vprašal: ›Kaj želite?‹ Kadi je odgovoril: ›Slaščice in sladkorne bonbone.‹ Nekaj jih je vzel v roko in rekel: ›Te slaščice in bonboni so ponarejeni.‹ Izza obleke je potegnil slaščico in rekel slaščičarju: ›Poglej to mojstrsko delo, kako je lepo! Pokusi jo in naredi takšno.‹ Slaščičar jo je vzel in pojedel, toda v njej je bilo mamilo. Kadi ga je omamil, vzel stojalo, skrinjo, opravo in druge stvari, slaščičarja položil v stojalo ter vse skupaj odnesel v hišo, kjer je bil ed-Danaf. Kadi je bil namreč Hasan Šuman. Ko se je Ali zavezal, da bo prinesel opravo, in se podal ponjo, o njem niso več slišali nobenega glasu, zato je Ahmed ed-Danaf rekel: ›Fantje, pojdite iskat svojega brata Alija Egipčana!‹ Odšli so ga iskat po mestu, Hasan Šuman pa se je preoblekel v kadija. Ko je naletel na slaščičarja, je spoznal, da je to Ahmed Najdenček. Omamil ga je, ga vzel s seboj skupaj z opravo in ga odnesel v skupno hišo.

Štirideseterica je medtem iskala po mestnih ulicah. Ali Kamelje Pleče se je oddaljil od tovarišev in zagledal gnečo. Stopil je med zbrane ljudi in med njimi našel omamljenega Alija Egipčana. Odpravil je učinek mamila. Ko se je Ali zbudil, je zagledal okoli sebe množico ljudi. Ali Kamelje Pleče mu je rekel: ›Pridi k sebi!‹ Ali je vprašal: ›Kje sem?‹ Ali Kamelje Pleče in njegovi tovariši so mu rekli: ›Našli smo te omamljenega, ne vemo pa, kdo te je omamil.‹ Odgovoril je: ›Neki slaščičar me je omamil in mi vzel dragocenosti. Kam pa je šel?‹ Rekli so mu: ›Nikogar nismo videli. Pojdi z nami v skupno hišo.‹ Odpravili so se tja in stopili k Ahmedu ed-Danafu. Pozdravil jih je in vprašal: ›Ali, si prinesel opravo?‹ Odgovoril je: ›Prinesel sem jo in še druge stvari, pa tudi Judovo glavo. Toda srečal sem slaščičarja, ki me je omamil in mi vse vzel.‹ Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo, in dodal: ›Če bi zagledal tistega slaščičarja, bi mu že povrnil!‹ Tedaj je iz stranske sobice stopil Hasan Šuman in vprašal: ›Si prinesel dragocenosti, Ali?‹ Odgovoril mu je: ›Prinesel sem jih in tudi Judovo glavo. Toda srečal sem slaščičarja, ki me je omamil in mi vzel opravo in vse drugo. Ne vem, kam je šel. Če bi vedel, kje je, bi mu pokazal svoje! Ali ti veš, kam je šel?‹ Šuman je rekel: ›Vem, kje je.‹ Vstal je in mu odprl stransko sobico. V njej je ležal omamljeni slaščičar. Odpravili so učinek mamila in slaščičar je odprl oči ter se zagledal pred Alijem Egipčanom, Ahmedom ed-Danafom in štirideseterico. Ves iz sebe je vprašal: ›Kje sem? Kdo me je prijel?‹ Šuman mu je odgovoril: ›Jaz sem te prijel.‹ Ali Egipčan mu je rekel: ›Zvijačnež, takšne reči počneš!‹ Hotel ga je zaklati, a Hasan Šuman mu je rekel: ›Umakni roko, ta je zdaj tvoj sorodnik po ženini strani.‹ Ali je vprašal: ›Moj sorodnik? Kako to?‹ Šuman je odgovoril: ›To je Ahmed Najdenček, sin Zejnabine sestre.‹ Ali je rekel: ›Zakaj si to storil, Najdenček?‹ Odgovoril je: ›Ukazala mi je moja babica Dalila Prevarantka. Zurejk Ribar se je namreč srečal z mojo babico Dalilo in ji rekel: »Ali Egipčan je izredno spreten pretkanec. Prav gotovo bo ubil Juda in prinesel opravo.« Poklicala me je in vprašala: »Ahmed, ali poznaš Alija Egipčana?« Odgovoril sem: »Poznam ga. Jaz sem mu pokazal pot do hiše Ahmeda ed-Danafa.« Rekla mi je: »Pojdi in mu nastavi past. Če prinese dragocenosti, ga ukani in mu jih vzemi.« Hodil sem po mestnih ulicah, dokler nisem zagledal slaščičarja. Dal sem mu deset dinarjev in vzel njegovo obleko, slaščice in opremo. Nato pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.‹

Ali Egipčan je Ahmedu Najdenčku rekel: ›Pojdi k svoji babici in k Zurejku Ribarju ter jima povej, da sem prinesel dragocenosti in Judovo glavo. Reci jima: »Jutri se srečajta z njim v kalifovi dvorani in vzemita od njega Zejnabin poročni dar.«‹ Ahmed ed-Danaf se je razveselil in rekel: ›Moja vzgoja pri tebi ni šla v nič, Ali!‹ Ko se je zdanilo, je Ali Egipčan vzel opravo, pladenj, palico in zlate verige ter glavo Juda Azre nataknil na sulico. S svojim stricem in njegovimi varovanci je odšel v dvorano. Pred kalifom so poljubili tla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemsto devetnajsta noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Ali, njegov stric Ahmed ad-Danaf in njegovi fantje, ko so prišli v sprejemno dvorano, pred kalifom poljubili tla. Kalif se je ozrl in zagledal mladeniča, od katerega med možmi ni bilo pogumnejšega, ter vprašal, kdo je. Ahmed ad-Danaf je odgovoril: »O vladar pravovernih, to je Ali az-Zajbak Egipčan, poglavar egiptovskih fantov in prvi med mojimi možmi.« Kalifu je bil Ali takoj všeč, saj mu je z obraza sijal pogum, ki je pričal njemu v prid, ne v škodo. Ali je stopil naprej, vrgel Judovo glavo pred kalifa in rekel: »Naj tudi tvoj sovražnik konča tako, o vladar pravovernih!« Kalif ga je vprašal: »Čigava je ta glava?« Odgovoril je: »Glava Juda Azre.« Kalif je vprašal: »In kdo ga je ubil?« Ali Egipčan mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Kalif je rekel: »Ne bi si mislil, da ga moreš ubiti, saj je bil čarovnik.« Ali mu je odgovoril: »O vladar pravovernih, moj Gospod mi je dal moč, da sem ga ubil.« Kalif je poslal mestnega upravitelja v palačo. Ta je našel Juda brez glave, ga položil v krsto in prinesel pred kalifa, ki je ukazal, naj ga sežgejo. Tedaj je prišla Kamar, Judova hči, poljubila tla pred kalifom in mu povedala, da je hči Juda Azre in da je sprejela islam. Nato je pred kalifom še enkrat izpovedala svojo novo vero in mu rekla: »Posreduj zame pri junaku Aliju az-Zajbaku Egipčanu, da me vzame za ženo.« Kalifa je pooblastila, naj jo omoži z Alijem, in kalif je Aliju Egipčanu podaril Judovo palačo z vsem, kar je bilo v njej, ter mu rekel: »Izreci mi svojo željo.« Ali je odgovoril: »Želim si stati na tvoji preprogi in jesti pri tvoji mizi.« Kalif je vprašal: »Ali, ali imaš svoje fante?« Odgovoril je: »Štirideset jih imam, toda v Egiptu so.« Kalif je rekel: »Pošlji ponje, naj pridejo iz Egipta.« Nato ga je vprašal: »Ali, ali imaš hišo?« Odgovoril je: »Nimam.« Hasan Šuman je rekel: »O vladar pravovernih, podaril sem mu svojo hišo z vsem, kar je v njej.« Kalif je odgovoril: »Tvoja hiša naj ostane tvoja, Hasan.« Zakladničarju je ukazal, naj stavbeniku izroči deset tisoč dinarjev, da Aliju zgradi hišo s štirimi ivani in štiridesetimi sobami za njegove fante. Nato je kalif rekel: »Ali, imaš še kakšno željo, ki bi ti jo lahko izpolnili?« Odgovoril je: »O kralj tega časa, posreduj zame pri pretkani Dalili, da mi da svojo hčer Zajnab za ženo in za poročno darilo sprejme obleko Judove hčere in njene dragocenosti.« Dalila je sprejela kalifovo posredovanje ter vzela pladenj, obleko, palico in zlate verige. Sestavili so poročno pogodbo med njo in Alijem, prav tako pa so mu za žene zapisali trgovčevo hčer, sužnjo in Kamar, Judovo hčer. Kalif mu je določil plačo, ukazal, naj mu pripravljajo kosilo in večerjo, ter mu namenil redno oskrbo, krmo za živali in dodaten denarni prejemek. Ali Egipčan je priredil svatbo, ki je trajala polnih trideset dni.

Nato je Ali Egipčan poslal svojim fantom v Egiptu pismo, v katerem jim je opisal časti, ki jih je bil deležen pri kalifu. V pismu jim je rekel: »Vsekakor morate priti, da boste deležni svatovskega veselja, kajti poročil sem se s štirimi dekleti.« Kmalu zatem je prišlo vseh njegovih štirideset fantov in se udeležilo svatbe. Nastanil jih je v svoji hiši in jim izkazal največje gostoljubje, nato pa jih predstavil kalifu, ki jih je obdaril s častnimi oblačili. Žene, ki so lepšale neveste, so Zajnab odeli v dragoceno obleko in jo pokazali Aliju Egipčanu. Ko je legel k njej, jo je našel kakor še nepreluknjan biser in kobilo, ki je ni jezdil noben drug. Zatem je legel še k drugim trem dekletom in ugotovil, da so vse dovršene v lepoti in ljubkosti. Neke noči je Ali Egipčan ostal pri kalifu pozno v noč in kalif mu je rekel: »Ali, želim, da mi poveš vse, kar se ti je zgodilo, od začetka do konca.« Povedal mu je vse, kar je doživel s pretkano Dalilo, sleparko Zajnab in ribarjem Zurajkom. Kalif je ukazal, naj to zapišejo in shranijo v kraljevi zakladnici. Zapisali so torej vse njegove prigode in jih uvrstili med pripovedi za ljudstvo najboljšega med ljudmi. Nato so živeli v največjem udobju in sreči, dokler jih ni obiskala uničevalka užitkov in ločevalka družb. Vzvišeni in vsemogočni Bog pa najbolje ve.