Waltey
Pepelka ali stekleni čeveljček
Perraultove pravljice · Charles PerraultO besedilu
Pepelka ali stekleni čeveljček
- Vir
- Perraultove pravljice
- Avtor
- Charles Perrault
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Français
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Cendrillon ou la petite pantoufle de verre
O izvirniku
Perraultove pravljice
Francoske dvorne pravljice, kjer eleganca pogosto skrije ostro svarilo. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Perraultove pravljice v jeziku Français.
Besedilo
Pepelka ali stekleni čeveljček
Nekoč je živel plemič, ki se je drugič oženil, in sicer z najbolj ošabno in prevzetno žensko, kar jih je bilo kdaj videti. Imela je dve hčeri, ki sta bili enakega značaja kakor ona in sta ji bili v vsem podobni. Mož pa je imel mlado hčer, tako milo in dobrosrčno, da ji ni bilo para; to je podedovala po materi, ki je bila najboljša ženska na svetu. Komaj je bila poroka mimo, že je mačeha pokazala svojo zlobno nrav. Ni mogla trpeti dobrih lastnosti mlade deklice, ob katerih sta se njeni hčeri zdeli še bolj zoprni. Naložila ji je najbolj umazana hišna opravila: pomivala je posodo in čistila stopnice, ribala gospejino sobo in sobe njenih gospodičen. Spala je čisto na vrhu hiše, na podstrešju, na borni slamnjači, medtem ko sta njeni sestri prebivali v sobah s parketom, kjer sta imeli postelji po najnovejši modi in ogledala, v katerih sta se lahko ogledovali od nog do glave. Uboga deklica je vse potrpežljivo prenašala in se ni upala potožiti očetu, ki bi jo oštel, saj je bil povsem pod ženino oblastjo. Ko je opravila delo, se je zatekla v kot ob ognjišču in sedla v pepel, zato so ji v hiši navadno pravili Pepelna rit; mlajša sestra, ki ni bila tako nesramna kakor starejša, pa jo je klicala Pepelka. A Pepelka je bila kljub svojim revnim oblačilom stokrat lepša od sester, čeprav sta bili ti razkošno oblečeni.
Naneslo je, da je kraljev sin priredil ples in nanj povabil vse imenitne ljudi. Povabljeni sta bili tudi naši gospodični, saj sta v deželi uživali velik ugled. Kako sta bili veseli in kako zaposleni z izbiranjem oblek in pričesk, ki bi jima najbolje pristajale! Za Pepelko pa je to pomenilo novo nadlogo, saj je morala likati njuno perilo in jima nabirati manšete. Govorili sta samo še o tem, kako se bosta oblekli.
»Jaz,« je rekla starejša, »bom oblekla svojo obleko iz rdečega žameta in si nadela angleške čipke.« »Jaz,« je rekla mlajša, »bom imela samo svoje navadno krilo, zato pa si bom nadela ogrinjalo z zlatimi cvetovi in diamantni okras, ki nikakor ni od muh.« Poslali sta po dobro frizerko, da bi jima uredila čepici z dvema vrstama naborkov, in dali kupiti lepotne obliže pri najboljši izdelovalki. Poklicali sta Pepelko, da bi jo vprašali za nasvet, saj je imela dober okus. Pepelka jima je svetovala, kakor je najbolje znala, in se celo ponudila, da ju bo počesala; to sta radi sprejeli. Medtem ko jima je urejala lase, sta jo spraševali: »Pepelka, ali bi tudi ti rada šla na ples?« »Oh, gospodični, norčujeta se iz mene; to ni zame.« »Prav imaš; kako bi se šele smejali, če bi videli Pepelno rit na plesu!«
Katera druga bi jima nalašč pokvarila pričeski, Pepelka pa je bila dobrosrčna in ju je počesala prelepo. Skoraj dva dni nista nič jedli, tako sta bili iz sebe od veselja. Več kot ducat vezalk sta strgali, ko sta si tako močno zategovali steznika, da bi bil njun pas čim tanjši, in ves čas sta tičali pred ogledalom. Naposled je prišel srečni dan. Odšli sta, Pepelka pa je gledala za njima, dokler je le mogla. Ko sta ji izginili izpred oči, je zajokala. Njena botra jo je videla vso objokano in jo vprašala, kaj ji je. »Tako rada bi … Tako rada bi …« Tako silno je jokala, da ni mogla dokončati. Botra, ki je bila vila, ji je rekla: »Rada bi šla na ples, kajne?«
»Oh, da,« je vzdihnila Pepelka. »No, boš pridna deklica?« je vprašala botra. »Poskrbela bom, da boš šla.« Odpeljala jo je v svojo sobo in ji rekla: »Pojdi na vrt in mi prinesi bučo.«
Pepelka je nemudoma odšla, utrgala najlepšo bučo, kar jih je našla, in jo prinesla botri, ne da bi si mogla misliti, kako ji bo ta buča pomagala priti na ples. Botra jo je izdolbla, pustila samo lupino in se je dotaknila s čarobno paličico. Buča se je pri priči spremenila v lepo, vso pozlačeno kočijo.
Nato je pogledala v mišnico, v kateri je našla šest živih miši. Pepelki je naročila, naj nekoliko privzdigne vratca, in vsako miš, ki je pritekla ven, se je dotaknila s paličico. Miš se je v hipu spremenila v lepega konja in tako je nastala čudovita vprega šestih konj, lepo mišje sivih in lisastih.
Ko je botra premišljevala, iz česa bi naredila kočijaža, je Pepelka rekla: »Pogledala bom, ali je v pasti kakšna podgana; iz nje bova naredili kočijaža.« »Prav imaš,« je rekla botra, »pojdi pogledat.«
Pepelka ji je prinesla past, v kateri so bile tri velike podgane. Vila je izbrala tisto z najimenitnejšimi brki, in ko se je je dotaknila s paličico, se je spremenila v krepkega kočijaža z enimi najlepših brkov, kar jih je bilo kdaj videti.
Nato ji je rekla: »Pojdi na vrt; za zalivalko boš našla šest kuščarjev. Prinesi mi jih.« Komaj jih je Pepelka prinesla, že jih je botra spremenila v šest lakajev. Ti so se v svojih bogato okrašenih opravah takoj povzpeli na zadnji del kočije in se tam držali, kakor da vse življenje ne bi počeli nič drugega.
Vila je tedaj rekla Pepelki: »No, zdaj imaš vse, kar potrebuješ za pot na ples. Ali nisi vesela?« »Sem, toda ali naj grem kar takšna, v teh grdih oblačilih?« Botra se je le dotaknila s paličico in njena oblačila so se v hipu spremenila v obleko iz zlatega in srebrnega blaga, vso posuto z dragimi kamni. Nato ji je podarila še par steklenih čeveljčkov, najlepših na svetu.
Tako opravljena je sedla v kočijo, toda botra ji je posebej zabičala, da ne sme ostati čez polnoč. Opozorila jo je, da se bo kočija spremenila nazaj v bučo, konji v miši in lakaji v kuščarje, njena stara oblačila pa bodo spet takšna kakor prej, če bo na plesu ostala le trenutek predolgo.
Botri je obljubila, da bo prav gotovo odšla s plesa pred polnočjo. Odpravila se je, vsa iz sebe od veselja. Kraljevemu sinu so sporočili, da je pravkar prispela imenitna princesa, ki je nihče ne pozna, in pohitel ji je naproti. Ponudil ji je roko, ko je stopala iz kočije, in jo odpeljal v dvorano, kjer so bili zbrani gostje. Tedaj je vse utihnilo; ples se je ustavil in violine so onemele, saj so vsi zamaknjeno občudovali lepoto neznanke. Slišati je bilo le šepetanje: »Oh, kako je lepa!« Celo kralj, čeprav že star, ni mogel odvrniti pogleda od nje in je potiho dejal kraljici, da že dolgo ni videl tako lepe in ljubke osebe. Vse dame so pozorno opazovale njeno pričesko in obleko, da bi si že naslednji dan priskrbele podobni, če bi le našle dovolj lepo blago in dovolj spretne mojstre.
Kraljev sin jo je posadil na najčastnejše mesto, nato pa jo je popeljal na ples. Plesala je tako ljubko, da so jo še bolj občudovali. Prinesli so imenitno pogostitev, toda mladi princ ni ničesar okusil, tako je bil zatopljen v občudovanje deklice. Ona pa je sedla k sestrama in bila z njima nadvse prijazna. Z njima je delila pomaranče in limone, ki ji jih je podaril princ. To ju je silno presenetilo, saj je nista prepoznali.
Medtem ko so tako kramljale, je Pepelka zaslišala, da ura bije petnajst minut pred polnočjo. Nemudoma se je globoko priklonila zbranim gostom in odšla, kakor hitro je mogla.
Brž ko je prišla domov, je poiskala botro, se ji zahvalila in povedala, da bi rada tudi naslednji večer šla na ples, saj jo je kraljev sin povabil. Ko je botri pripovedovala o vsem, kar se je zgodilo na plesu, sta sestri potrkali na vrata. Pepelka jima je šla odpret. »Kako pozno se vračata,« jima je rekla, zehala, si mencala oči in se pretegovala, kakor da bi se pravkar zbudila. V resnici pa ji vse od njihovega slovesa niti na misel ni prišlo, da bi zaspala.
»Če bi prišla na ples,« ji je rekla ena od sester, »ti prav gotovo ne bi bilo dolgčas. Prišla je najlepša princesa, kar jih je mogoče videti. Do naju je bila nadvse prijazna in nama je dala pomaranče in limone.« Pepelka je komaj zadrževala veselje. Vprašala ju je, kako je princesi ime, a sta ji odgovorili, da je nihče ne pozna, da si kraljev sin zaradi tega beli glavo in da bi dal vse na svetu, samo da bi izvedel, kdo je. Pepelka se je nasmehnila in rekla: »Torej je bila res zelo lepa? Moj bog, kakšno srečo imata! Ali je ne bi mogla tudi jaz videti? Oh, gospodična Javote, posodite mi svojo rumeno obleko, ki jo nosite vsak dan.« »Seveda,« je odvrnila gospodična Javotte, »prav gotovo! Da bi posodila svojo obleko takšni umazani Pepelni riti? Morala bi biti čisto nora!«
Pepelka je takšno zavrnitev pričakovala in je bila vesela, da jo je doletela, saj bi se znašla v hudi zadregi, če bi ji sestra res hotela posoditi obleko.
Naslednji večer sta sestri spet odšli na ples in Pepelka prav tako, le da je bila še lepše opravljena kakor prvič. Kraljev sin ji je bil ves čas ob strani in ji nenehno šepetal sladke besede. Mladi gospodični ni bilo niti malo dolgčas in pozabila je, kaj ji je zabičala botra. Tako je zaslišala prvi udarec polnoči, ko je bila prepričana, da še niti enajst ni. Planila je pokonci in zbežala lahkotno kakor srna. Princ je pohitel za njo, a je ni mogel dohiteti. Med begom ji je z noge zdrsnil eden od steklenih čeveljčkov, ki ga je princ skrbno pobral. Pepelka je prišla domov vsa zasopla, brez kočije, brez lakajev in v svojih bornih oblačilih. Od vsega sijaja ji je ostal le en čeveljček, par tistemu, ki ga je izgubila. Stražarje pri vratih palače so vprašali, ali so videli oditi princeso. Rekli so, da niso videli nikogar razen zelo revno oblečenega dekleta, ki je bilo bolj podobno kmetici kakor gospodični.
Ko sta se sestri vrnili s plesa, ju je Pepelka vprašala, ali sta se spet dobro zabavali in ali je bila tam tudi lepa dama. Odgovorili sta, da je bila, vendar je pobegnila, ko je odbila polnoč, in sicer tako naglo, da je izgubila enega svojih steklenih čeveljčkov, najlepšega na svetu. Kraljev sin ga je pobral in ga ves preostanek plesa samo gledal; prav gotovo je bil močno zaljubljen v lepotico, ki ji je pripadal čeveljček. Govorili sta resnico, saj je kraljev sin nekaj dni pozneje dal ob zvokih trobent razglasiti, da se bo poročil s tisto, ki ji bo čeveljček kot ulit. Najprej so ga pomerjale princese, nato vojvodinje in vse dame na dvoru, a zaman. Prinesli so ga tudi k sestrama, ki sta se na vse pretege trudili stlačiti nogo vanj, vendar jima ni uspelo. Pepelka ju je opazovala in prepoznala svoj čeveljček, zato je smeje rekla: »Naj še jaz pogledam, ali mi je morda prav.« Sestri sta se začeli smejati in se norčevati iz nje. Plemič, ki je skrbel za pomerjanje čeveljčka, pa si je Pepelko pozorno ogledal, videl, da je zelo lepa, in dejal, da je to povsem prav, saj mu je bilo naročeno, naj ga da pomeriti vsem dekletom. Pepelko je posadil in približal čeveljček njeni drobni nogi; videl je, da je noga zlahka zdrsnila vanj in da ji je čeveljček kot ulit. Sestri sta silno ostrmeli, še bolj pa sta bili osupli, ko je Pepelka iz žepa vzela drugi čeveljček in si ga obula. Tedaj je prišla botra in se s paličico dotaknila Pepelkinih oblačil, ki so postala še veličastnejša od vseh prejšnjih.
Šele tedaj sta sestri v njej prepoznali lepotico, ki sta jo videli na plesu. Vrgli sta se ji k nogam in jo prosili odpuščanja za vse grdo ravnanje, ki ga je morala prenašati zaradi njiju. Pepelka ju je dvignila, objela in jima rekla, da jima iz srca odpušča ter ju prosi, naj jo odslej vedno imata radi. Tako opravljeno so odpeljali k mlademu princu. Zdela se mu je še lepša kakor kdaj prej in čez nekaj dni se je poročil z njo. Pepelka, ki je bila tako dobrosrčna, kakor je bila lepa, je sestrama dala bivati v palači in ju še istega dne omožila z dvema imenitnima dvornima gospodoma.
NAUK Lepota je za žensko redek zaklad, ki ga občudovati nihče se ne naveliča; a tisto, čemur pravimo milina, je neprecenljivo in vredno še več.
Prav to je botra Pepelki podarila, ko jo je vzgajala in učila, tako skrbno in tako dobro, da je iz nje kraljico naredila: (takšen nauk nam ta zgodba razkriva.)
Lepotice, ta dar je več vreden od lepe pričeske, če hočete osvojiti srce in ga pridobiti zase. Milina je pravi dar vil; brez nje ne moreš nič, z njo pa vse.
ŠE EN NAUK Nedvomno je velika prednost imeti bister um, pogum, plemenit rod, zdravo pamet in druge podobne vrline, ki nam jih naklonijo nebesa;
a čeprav jih imate, vam pri vzponu ne bodo nič pomagale, če nimate botrov ali boter, ki bi poskrbeli, da pridejo do veljave.
Izvirnik
Cendrillon ou la petite pantoufle de verre
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
CENDRILLON
LA PETITE
PENTOUFLE DE VERRE
CONTE
Il estoit une fois un gentil-homme qui épousa en secondes une femme, la plus hautaine & la plus fiere qu’on eut jamais veuë. Elle avoit deux filles de son humeur, & qui luy ressembloient en toutes choses. Le Mari avoit, de son costé, une jeune fille, mais d’une douceur et d’une bonté sans exemple : elle tenoit cela de sa Mere, qui estoit la meilleure personne du monde. Les nopces ne furent pas plûtost faites que la Belle-mere fit éclater sa mauvaise humeur : elle ne put souffrir les bonnes qualitez de cette jeune enfant, qui rendoient ses filles encore plus haïssables. Elle la chargea des plus viles occupations de la Maison : c’estoit elle qui nettoyoit la vaisselle et les montées, qui frottoit la chambre de Madame & celles de Mesdemoiselles ses filles ; elle couchoit tout au haut de la maison, dans un grenier, sur une méchante paillasse, pendant que ses sœurs estoient dans des chambres parquetées, où elles avoient des lits des plus à la mode, & des miroirs où elles se voyoient depuis les pieds jusqu’à la teste ; la pauvre fille souffroit tout avec patience et n’osoit s’en plaindre à son pere qui l’auroit grondée, parce que sa femme le gouvernoit entierement. Lorsqu’elle avoit fait son ouvrage, elle s’alloit mettre au coin de la cheminée & s’asseoir dans les cendres, ce qui faisoit qu’on l’appeloit communément dans le logis Cucendron ; la cadette, qui n’estoit pas si malhonneste que son aisnée, l’appeloit Cendrillon. Cependant Cendrillon, avec ses méchans habits, ne laissoit pas d’estre cent fois plus belle que ses sœurs, quoy que vestuës tres-magnifiquement.
Il arriva que le fils du Roi donna un bal & qu’il en pria toutes les personnes de qualité : nos deux Damoiselles en furent aussi priées, car elles faisoient grande figure dans le pays. Les voilà bien aises & bien occupées à choisir les habits & les coëffures qui leur seïeroient le mieux ; nouvelle peine pour Cendrillon, car c’estoit elle qui repassoit le linge de ses sœurs & qui godronoit leurs manchettes : on ne parloit que de la maniere dont on s’habilleroit.
Moy, dit l’aînée, je mettray mon habit de velours rouge & ma garniture d’Angleterre.
Moy, dit la cadette, je n’auray que ma juppe ordinaire ; mais, en récompense, je mettray mon manteau à fleurs d’or, & ma barriere de diamants, qui n’est pas des plus indifferentes. On envoya querir la bonne coëffeuse pour dresser les cornettes à deux rangs, & on fit achetter des mouches de la bonne Faiseuse : elles appellerent Cendrillon pour luy demander son avis, car elle avoit le goût bon. Cendrillon les conseilla le mieux du monde, & s’offrit mesme à les coëffer ; ce qu’elles voulurent bien. En les coëffant, elles luy disoient, Cendrillon, serois-tu bien aise d’aller au Bal : Helas ! Mesdamoiselles, vous vous mocquez de moy, ce n’est pas là ce qu’il me faut : tu as raison ; on riroit bien si on voyoit un Cucendron aller au bal.
Une autre que Cendrillon les auroit coëffées de travers ; mais elle estoit bonne, & elle les coëffa parfaitement bien. Elles furent prés de deux jours sans manger, tant elles estoient transportées de joye : on rompit plus de douze lacets à force de les serrer pour leur rendre la taille plus menuë, & elles estoient toûjours devant leur miroir. Enfin l’heureux jour arriva ; on partit, & Cendrillon les suivit des yeux le plus longtemps qu’elle put ; lorsqu’elle ne les vit plus, elle se mit à pleurer. Sa Maraine, qui la vit toute en pleurs, luy demanda ce qu’elle avoit : Je voudrois bien… Je voudrois bien… elle pleuroit si fort qu’elle ne put achever : sa Maraine, qui estoit Fée, luy dit, tu voudrois bien aller au Bal, n’est-ce pas :
Helas ! ouy, dit Cendrillon en soûpirant : Hé bien ! seras-tu bonne fille ? dit sa Maraine ; je t’y feray aller ?
Elle la mena dans sa chambre, et luy dit, va dans le jardin & apporte moy une citroüille :
Cendrillon alla aussi tost cueillir la plus belle qu’elle put trouver, & la porta à sa Maraine, ne pouvant deviner comment cette citroüille la pouroit faire aller au bal : sa Maraine la creusa, & n’ayant laissé que l’écorce, la frappa de sa baguette, & la citroüille fut aussi-tost changée en un beau carosse tout doré.
Ensuite, elle alla regarder dans sa sourissiere, où elle trouva six souris toutes en vie ; elle dit à Cendrillon de lever un peu la trappe de la sourissiere, & à chaque souris qui sortoit, elle luy donnoit un coup de sa baguette, & la souris estoit aussi-tost changée en un beau cheval ; ce qui fit un bel attelage de six chevaux d’un beau gris de souris pommelé :
Comme elle estoit en peine de quoy elle ferait un Cocher, je vais voir, dit Cendrillon, s’il n’y a point quelque rat dans la ratiere ; nous en ferons un Cocher : Tu as raison, dit sa Maraine, va voir :
Cendrillon lui apporta la ratiere, où il y avoit trois gros rats. La fée en prit un d’entre les trois, à cause de sa maîtresse barbe, & l’ayant touché, il fut changé en un gros Cocher qui avoit une des plus belles moustaches qu’on ait jamais veuës.
Ensuite elle luy dit, va dans le jardin, tu y trouveras six lezards derriere l’arrosoir, apporte les moy, elle ne les eut pas plûtost apportez, que la Maraine les changea en six Laquais, qui monterent aussi-tost derriere le carosse avec leurs habits chamarez, & qui s’y tenoient attachez, comme s’ils n’eussent fait autre chose de toute leur vie.
La Fée dit alors à Cendrillon :
Hé bien ? voilà de quoy aller au bal, n’es-tu pas bien aise ? Ouy, mais est-ce que j’irai comme cela, avec mes vilains habits : Sa maraine ne fit que la toucher avec sa baguette, & en même tems ses habits furent changez en des habits de drap d’or & d’argent, tout chamarrez de pierreries : elle luy donna ensuite une paire de pentoufles de verre, les plus jolies du monde.
Quand elle fut ainsi parée, elle monta en carosse ; mais sa Maraine luy recommanda, sur toutes choses, de ne pas passer minuit, l’avertissant que, si elle demeuroit au bal un moment davantage, son carosse redeviendroit citroüille, ses chevaux des sourils, ses laquais des lezards, et que ses vieux habits reprendroient leur première forme.
Elle promit à sa Maraine qu’elle ne manqueroit pas de sortir du bal avant minuit : Elle part, ne se sentant pas de joye.
Le Fils du Roi, qu’on alla avertir qu’il venoit d’arriver une grande Princesse qu’on ne connoissoit point, courut la recevoir ; il luy donna la main à la descente du carosse, & la mena dans la salle où estoit la compagnie : il se fit alors un grand silence ; on cessa de danser, & les violons ne joüerent plus, tant on estoit attentif à contempler les grandes beautez de cet inconnuë : on n’entendoit qu’un bruit confus, ha, qu’elle est belle ! Le Roi même tout vieux qu’il estoit, ne laissoit pas de la regarder, & de dire tout bas à la Reine, qu’il y avoit long-temps qu’il n’avoit vû une si belle & si aimable personne. Toutes les Dames estoient attentives à considerer sa coëffure & ses habits, pour en avoir dés le lendemain de semblables, pourveu qu’il se trouvast des étoffes assez belles & des ouvriers assez habiles.
Le Fils du Roi la mit à la place la plus honorable, & ensuite la prit pour la mener danser : elle dança avec tant de grace, qu’on l’admira encore davantage. On apporta une fort belle collation, dont le jeune Prince ne mangea point, tant il estoit occupé à la considerer. Elle alla s’asseoir auprés de ses sœurs, & leur fit mille honnestetez : elle leur fit part des oranges & des citrons que le Prince luy avoit donnez ; ce qui les estonna fort, car elles ne la connoissoient point.
Lorsqu’elles causoient ainsi, Cendrillon entendit sonner onze heures trois quarts ; elle fit aussi-tost une grande reverence à la compagnie, & s’en alla le plus viste qu’elle pût.
Dés qu’elle fut arrivée, elle alla trouver sa Maraine, & aprés l’avoir remerciée, elle luy dit qu’elle souhaiteroit bien aller encore le lendemain au Bal, parce que le Fils du Roi l’en avoit priée. Comme elle estoit occupée à raconter à sa Maraine tout ce qui s’étoit passé au bal, les deux sœurs heurterent à la porte ; Cendrillon leur alla ouvrir : Que vous estes longtemps à revenir, leur dit-elle, en bâillant, en se frottant les yeux, & en s’étendant comme si elle n’eust fait que de se réveiller : elle n’avoit cependant pas eu envie de dormir depuis qu’elles s’estoient quittées :
Si tu estois venuë au Bal, luy dit une de ses sœurs, tu ne t’y serais pas ennuyée ; il y est venu la plus belle Princesse, la plus belle qu’on puisse jamais voir ; elle nous a fait mille civilitez ; elle nous a donné des oranges & des citrons. Cendrillon ne se sentoit pas de joye : elle leur demanda le nom de cette Princesse ; mais elles luy répondirent qu’on ne la connoissoit pas, que le Fils du Roi en estoit fort en peine, & qu’il donneroit toutes choses au monde pour sçavoir qui elle estoit. Cendrillon sourit & leur dit, elle estoit donc bien belle ? Mon Dieu ! que vous estes heureuses, ne pourrois-je point la voir ? Helas ! Mademoiselle Javote, prestez-moi vostre habit jaune que vous mettez tous les jours : vraiment, dit mademoiselle Javotte, je suis de cet avis, prestez vostre habit à un vilain Cucendron comme cela, il faudroit que je fusse bien folle.
Cendrillon s’attendoit bien à ce refus, & elle en fut bien aise, car elle auroit esté grandement embarrassée si sa sœur eut bien voulu luy prester son habit.
Le lendemain, les deux sœurs furent au bal, & Cendrillon aussi, mais encore plus parée que la premiere fois. Le Fils du Roi fut toûjours auprés d’elle, & ne cessa de lui conter des douceurs ; la jeune Demoiselle ne s’ennuyoit point & oublia ce que sa Maraine luy avoit recommandé ; de sorte qu’elle entendit sonner le premier coup de minuit, lorsqu’elle ne croyoit pas qui fut encore onze heures : elle se leva & s’enfüit aussi legerement qu’auroit fait une biche : le Prince la suivit, mais il ne put l’attraper ; elle laissa tomber une de ses pantoufles de verre, que le Prince ramassa biensoigneusement. Cendrillon arriva chez elle, bien ésoufflée, sans carosse, sans laquais, & avec ses méchans habits, rien ne luy estant resté de toute sa magnificence, qu’une de ses petites pantoufles, la pareille de celle qu’elle avoit laissé tomber. On demanda aux Gardes de la porte du Palais s’ils n’avoient point veu sortir une Princesse ; ils dirent qu’ils n’avoient veu sortir personne, qu’une jeune fille fort mal vestuë, & qui avoit plus l’air d’une Paysanne que d’une Demoiselle.
Quand les deux sœurs revinrent du Bal, Cendrillon leur demanda si elles s’estoient encore bien diverties, & si la belle Dame y avoit esté ; elles luy dirent que oüy, mais qu’elle s’étoit enfuye lorsque minuit avoit sonné, & si promptement qu’elle avoit laissé tomber une de ses petites pantoufles de verre, la plus jolie du monde ; que le fils du Roy l’avoit ramassée, & qu’il n’avoit fait que la regarder pendant tout le reste du Bal, & qu’assurément il estoit fort amoureux de la belle personne à qui appartenoit la petite pentoufle. Elles dirent vray, car peu de jours aprés, le fils du Roy fit publier à son de trompe, qu’il épouseroit celle dont le pied seroit bien juste à la pentoufle. On commença à l’essayer aux Princesses, ensuite aux Duchesses, & à toute la Cour, mais inutilement : on la porta chez les deux sœurs, qui firent tout leur possible pour faire entrer leur pied dans la pentoufle, mais elles ne purent en venir à bout. Cendrillon, qui les regardoit, & qui reconnut sa pentoufle, dit en riant, que je voye si elle ne me serait pas bonne : ses sœurs se mirent à rire et à se moquer d’elle. Le Gentilhomme qui faisoit l’assay de la pentoufle, ayant regardé attentivement Cendrillon, & la trouvant fort belle, dit que cela estoit juste, & qu’il avoit ordre de l’essayer à toutes les filles : il fit asseoir Cendrillon, & approchant la pentoufle de son petit pied, il vit qu’elle y entroit sanspeine, et qu’elle y estoit juste comme de cire. L’étonnement des deux sœurs fut grand, mais plus grand encore quand Cendrillon tira de sa poche l’autre petite pentoufle, qu’elle mit à son pied. Là-dessus arriva la Maraine, qui, ayant donné un coup de sa baguette sur les habits de Cendrillon, les fit devenir encore plus magnifiques que tous les autres.
Alors ses deux sœurs la reconnurent pour la belle personne qu’elles avoient veuë au Bal. Elles se jetterent à ses pieds pour luy demander pardon de tous les mauvais traittemens, qu’elles luy avoient fait souffrir. Cendrillon les releva et leur dit, en les embrassant, qu’elle leur pardonnoit de bon cœur, & qu’elle les prioit de l’aimer bien toûjours. On la mena chez le jeune Prince, parée comme elle estoit : il la trouva encore plus belle que jamais, & peu de jours aprés il l’épousa. Cendrillon, qui estoit aussi bonne que belle, fit loger ses deux sœurs au Palais, et les maria dés le jour même à deux grands Seigneurs de la Cour.
MORALITE
La beauté, pour le sexe, est un rare tresor ;
De l’admirer jamais on ne se lasse ;
Mais ce qu’on nomme bonne grace
Est sans prix, & vaut mieux encor.
C’est ce qu’à Cendrillon fit avoir sa Maraine,
En la dressant, en l’instruisant,
Tant & si bien qu’elle en fit une Reine :
(Car ainsi sur ce conte on va moralisant.)
Belles, ce don vaut mieux que d’estre bien coëffées,
Pour engager un cœur, pour en venir à bout,
La bonne grace est le vrai don des Fées ;
Sans elle on ne peut rien, avec elle on peut tout.
AUTRE MORALITÉ
C’est sans doute un grand avantage
D’avoir de l’esprit, du courage,
De la naissance, du bon sens,
Et d’autres semblables talens
Qu’on reçoit du Ciel en partage ;
Mais vous aurez beau les avoir,
Pour vostre avancement ce seront choses vaines
Si vous n’avez, pour les faire valoir,
Ou des parrains, ou des Maraines.
Nadaljuj z branjem