Prevod

_Viola, ki ji sestri zavidata, se po mnogih potegavščinah, ki jih ušpiči princu in jih ta ušpiči njej, njima navkljub poroči z njim._ _Ta pripoved je vsem, ki so jo poslušali, segla do mozga in tisočkrat so blagoslovili princa, ki je Nellinima sestrama vzel pravo mero, ter do zvezd povzdigovali ime in vdano ljubezen mladenke, ki je s tolikšnim trudom znala pozdraviti prinčeve ljubezenske muke. Toda Taddeo jim je pomignil, naj vse utihnejo, in ukazal Meneci, naj opravi svoj del; ta pa je svoj dolg poravnala takole._ Zavist je veter, ki piha s tolikšno močjo, da podira opore slave poštenih ljudi in k tlom pritiska posevke njihove sreče. A prav pogosto se po nebeški kazni zgodi, da ta veter, ko misli človeka treščiti z obrazom ob tla, tega le še hitreje potisne proti sreči, ki ga čaka, kakor boste slišali v zgodbi, ki vam jo hočem povedati.

Nekoč je živel dober, pošten mož po imenu Col’Aniello, ki je imel tri hčere: Roso, Garofano in Violo. Najmlajša je bila tako lepa, da je iz hrepenenja varila odvajalni sirup, ki je srca očistil vseh muk; zato je Ciullone, kraljev sin, zanjo gorel in plamenel. Vsakič, ko je šel mimo pritlične sobe, kjer so delale tri sestre, je snel čepico in rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Ona pa mu je odgovorila: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Ti besedi sta drugi dve sestri tako jezili, da sta godrnjali: »Nevzgojena si in princa boš pošteno razjezila!« Ker se Viola za njune besede ni menila, sta jo iz zlobe očrnili pri očetu: govorili sta mu, da je preveč predrzna in domišljava ter da princu odgovarja brez vsakega spoštovanja, kakor da bi bila njemu enaka; nekega dne se ji bo že zataknilo in tedaj bo pravični nastradal zaradi grešnika. Col’Aniello, ki je bil razumen mož, je hotel odstraniti povod za težave, zato je Violo poslal k njeni teti Cuccepannelli, da bi se naučila ročnega dela. Princ pa ob tisti hiši ni več videl tarče svojih želja in je več dni blodil kakor slavček, ki v gnezdu ne najde mladičev, pa leta z veje na vejo in objokuje svojo izgubo. Tako dolgo je nastavljal ušesa vsem špranjam, da je nazadnje izvedel, v kateri hiši biva, in šel obiskat teto. Rekel ji je: »Gospa moja, saj veš, kdo sem in kolikšna sta moja moč in veljava. A to naj ostane med nama, tiho kakor v grobu: napravi mi uslugo, potem pa me unovči za kakršenkoli denar hočeš.« »Če je kaj takega, kar zmorem,« je odgovorila starka, »sem vam vsa na voljo.« Princ pa je rekel: »Nič drugega nočem od tebe, kakor da mi omogočiš poljubiti Violo; za to vzemi te moje zlatnike.«

Starka mu je odvrnila: »Da bi vam ustregla, ne morem storiti drugega kakor držati obleko tistemu, ki se odpravi plavat. Nočem pa, da bi ona posumila, da sem temu vrču pritaknila ročaj in pomagala pri teh grdih sramotah, ter mi ob koncu mojih dni nadela ime kovaškega vajenca, ki razpihuje meh. Zato lahko za vaše zadovoljstvo storim tole: pojdite se skrit v pritlično sobico ob vrtu, kamor vam bom pod kakšno pretvezo poslala Violo. Ko boste imeli blago in škarje v rokah, pa ju ne boste znali uporabiti, bo krivda vaša.« Ko je princ slišal, kako naklonjena mu je, ni izgubljal časa, temveč se je brž zavlekel v sobico.

Starka pa je pod pretvezo, da hoče krojiti ne vem kakšno platno, rekla nečakinji: »Viola, če me imaš kaj rada, pojdi dol in mi prinesi merilno palico.« Viola je stopila v sobico, da bi ustregla teti, a je opazila zasedo; pograbila je palico in gibčna kakor mačka skočila iz sobe, princa pa pustila z dolgim nosom od sramote in napihnjenega od jeze. Ko je starka videla, kako naglo je pritekla nazaj, je zaslutila, da prinčeva zvijača ni vžgala, in je čez nekaj časa dekletu rekla:

»Pojdi, nečakinja moja, v spodnjo sobo in mi z omare prinesi klobčič tanke breške niti.« Viola je stekla ponj in z nitjo v roki kakor jegulja zdrsnila princu iz prijema. A ni minilo dolgo, ko ji je starka spet rekla: »Viola moja, če mi od spodaj ne prineseš škarij, sem pogubljena!« Spodaj je Violo pričakal še tretji napad, vendar se je na vso moč iztrgala pasti. Ko je prišla nazaj gor, je s tistimi škarjami teti odrezala uho in rekla: »Na, pa imaš lepo napitnino za posredovanje! Vsako delo terja plačilo: za poseg v čast zareza v uho! In če ti ne odrežem še nosu, ga pustim zato, da boš lahko vohala smrad svojega slovesa.

Zvodnica, zvabljavka gospodov, dobaviteljica mladih kokošk, požrešnica, zapeljevalka deklet!« S temi besedami je v treh skokih odhitela domov ter pustila teto ob uho in princa tako poparjenega, da si je želel le še miru. Ko pa je spet šel mimo očetove hiše in jo zagledal na njenem običajnem mestu, je znova ubral staro vižo: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Ona pa mu je kakor dober diakon nemudoma odpevala: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Sestri nista več mogli prenašati tega njenega postavljanja, zato sta sklenili, da ji bosta zagodli. Ker je eno od njunih oken gledalo na ljudožerčev vrt, sta si zamislili, da se je bosta znebili po tej poti. Namenoma sta spustili skozi okno motek niti, s katero sta izdelovali zastor za kraljico, in vzkliknili: »Gorje nama, pogubljeni sva! Dela ne bova mogli pravočasno končati, če se Viola, ki je med nami najmlajša in najlažja, ne pusti spustiti po vrvi, da pobere nit, ki nam je padla dol.« Viola ju ni mogla gledati tako žalostnih in se je takoj ponudila, da pojde ponjo.

Privezali sta jo na vrv in jo spustili na vrt, potem pa izpustili še vrv. Prav tedaj je ljudožerec prišel pogledat svoj vrt; ker se je navzel obilice talne vlage, mu je ušel tako silovit prdec, s tolikšnim hrupom in truščem, da je Viola od strahu zakričala: »O mamica, pomagaj mi!« Ljudožerec se je obrnil, za seboj zagledal lepo dekle in se spomnil, da je nekoč od učenjakov slišal, kako španske kobile zanosijo od vetra. Pomislil je, da je smrad njegovega prdca oplodil kakšno drevo in da se je iz njega rodilo to prelepo bitje. Zato jo je z veliko ljubeznijo objel in rekel: »Hči moja, del mojega telesa, dih mojega duha! Kdo bi si bil mislil, da bom s sapico dal obliko tako lepemu obrazu? Kdo bi si bil mislil, da bo iz hladnega vetra vzplamtel tak ogenj ljubezni?« Ob teh in drugih nežnih, ljubečih besedah jo je izročil trem vilam, da bi skrbele zanjo in jo razvajale kakor nežno češnjico. Princ pa Viole ni več videl in o njej ni izvedel ne starega ne novega; tako se je žalostil, da so mu oči postale kakor mošnjički, obraz mrliško bled in ustnice pepelnate. Noben grižljaj mu ni povrnil moči in noben spanec mu ni prinesel miru. Toda marljivo je poizvedoval, obljubljal nagrade in tako dolgo spraševal, da je izvedel, kje biva. Dal je poklicati ljudožerca in mu rekel, da je bolan, kakor lahko sam vidi, ter ga prosil za uslugo: naj mu dovoli preživeti en sam dan in eno noč na njegovem vrtu; ena sama soba mu bo zadostovala, da si poživi duha. Ljudožerec kot podložnik njegovega očeta ni mogel odreči tako majhne usluge, zato mu je ponudil, če mu ena soba ne bo dovolj, vse svoje sobe in celo lastno življenje. Princ se mu je zahvalil in dobil sobo, ki je bila na njegovo srečo prav poleg ljudožerčeve; ta je spal v isti postelji z Violo. Ko se je noč odpravila z zvezdami igrat razpenjanje zaves, je princ našel ljudožerčeva vrata odprta: ker je bilo poletje in je bil na varnem, je ljudožerec rad spal na svežem zraku. Princ se je potihem prikradel v sobo, zatipal, na kateri strani leži Viola, in jo dvakrat uščipnil. Zbudila se je in začela tožiti: »O očka, koliko bolh!« Ljudožerec je hčer takoj preselil v drugo posteljo, princ pa je prišel za njo in ponovil svoje početje.

Viola je spet enako zavpila in ljudožerec ji je zdaj menjal žimnico, zdaj rjuhe; s tem opravilom je minila vsa noč, dokler zora ni prinesla novice, da so Sonce našli živo, in so z neba sneli žalna oblačila. Brž ko se je zdanilo, pa se je princ sprehodil po hiši, zagledal dekle pri vratih in ji po svoji stari navadi rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Viola je odgovorila: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.«

Princ pa je odvrnil: »O očka, koliko bolh!« Ob teh besedah je Viola takoj posumila, da je bilo nočno nadlegovanje prinčevo maslo, zato je šla k vilam in jim vse povedala. »Če je tako,« so rekle vile, »mu bomo vrnile milo za drago, gusarju po gusarsko in mornarju po galejaško! Če te je ugriznil ta pes, si bomo priskrbele njegove dlake. On ti je zagodel eno, me pa mu bomo eno in pol! Daj si torej pri ljudožercu narediti par cokel, polnih zvončkov, potem pa prepusti vse nam: plačale mu bomo s poštenim denarjem!« Viola, željna maščevanja, je ljudožercu pri priči naročila cokle. Ko je nebo kakor genovska gospa ovilo obraz v črn taft, so vse štiri skupaj odšle k princu. Vile so z Violo neopažene stopile v njegovo sobo in brž ko so se mu začele lepiti oči, so zagnale silen trušč, Viola pa je tako močno udarjala z nogami, da se je princ ob topotu cokel in žvenketu zvončkov ves prestrašen zbudil ter zakričal: »O mama, mama, pomagaj mi!« To so ponovile dvakrat ali trikrat, nato pa jo ucvrle domov. Princ je zjutraj zaradi prestanega strahu vzel limonov sok in zdravilo proti glistam, potem pa se odpravil na sprehod po vrtu, saj niti trenutka ni mogel prebiti, ne da bi videl to Violo, vijolico, ki je vladala nageljnom njegove ljubezni.

Ko jo je zagledal na pragu, ji je rekel: »Dobro jutro, dobro jutro, Viola!« Viola pa: »Dobro jutro, kraljev sin; jaz te prekosim.« Princ je dodal: »O očka, koliko bolh!« Ona pa: »O mama, mama, pomagaj mi!« Ko je princ to slišal, je rekel: »Pa si mi jo zagodla, pošteno si me ukanila! Vdam se, zmagala si. In ker zdaj zares vem, da si spretnejša od mene, te brez nadaljnjega hočem za ženo.« Poklical je ljudožerca in ga prosil za njeno roko, ta pa ni hotel posegati v tuje snope, saj je prav tistega jutra izvedel, da je dekle Col’Aniellova hči in da se je njegovo zadnje oko zmotilo, ko je mislilo, da je ta dišeča prikazen plod smrdljivega zefirja. Zato je dal poklicati očeta in mu povedal, kakšna sreča se obeta njegovi hčeri. Z velikim veseljem so obhajali svatbo in tako potrdili resničnost izreka: _Lepa nevesta se še na trgu omoži._