Prevod
Na začetku tega stoletja je nemirni Jenkij, ki je nosil nič kaj navdihujoče ime Tompkinson, zašel v Carondelet — ali Vuide Poche, francosko naselbino ob Misisipiju, ki jo je pozneje pogoltnil St. Louis — in se začel ozirati za kakim delom. Na poti iz Nove Anglije do velike reke ga je spremljala smola. Njegovi načrti za lastno poveličanje ter za mimogredno razsvetljenje in blaginjo človeštva niso obrodili sadov, zato je gospod Dunois predvsem iz usmiljenja ponudil zavetje razcapanemu, napol sestradanemu, a še vedno vedremu in iznajdljivemu pustolovcu. Dunois je bil edini človek v kraju, ki se je lahko ponašal z nekaj izobrazbe, in moža sta se odlično razumela.
Brž ko si je Tompkinson z nekaterimi špekulacijami priskrbel obleko in denar, je najel hišo in izobesil tablo, ki je oznanjala, da tam opravlja zdravniško prakso. O zdravljenju je sicer vedel manj kot katerakoli vaška babica, toda nekaj bolnikov, ki jih je oskrboval, je imelo redko srečo, da so kljub njemu ozdraveli, in tako je njegov sloves segel daleč onkraj krajevnih meja. V prekipevajočem veselju, ki mu ga je prinesla blaginja, se je precej odkrito spogledoval s številnimi mladenkami v Carondeletu, kar je zgrozilo Dunoisa, ki mu je prepovedal vstop v svojo hišo, in duhovnika, ki ga je izobčil.
Za duhovnika mu ni bilo prav nič mar, Dunoisova jeza pa je bila resnejša reč — edino dekle med vsemi, ki ga je zares ljubil, je bila namreč njegova hči Marie Dunois. Uradno je zaprosil za njeno roko, a starec ga ni hotel niti poslušati. Nato je zamrla še njegova »praksa«. Prihodnost se mu je zdela prav tako mračna, kakor je bila njegova nedavna preteklost, dokler ni prišla k njemu ženska s kostjo v grlu in ga prosila, naj ji pomaga. V takih primerih je ravnal tako, da je zavrtel kolo sreče in ubogal njegovo odločitev. Tokrat se je puščica ustavila pri besedah »Puščanje krvi«.
Pograbil je skalpel in se približal svoji žrtvi; ta je pomislila, da ji namerava prerezati grlo, da bi odstranil oviro, in je začela tako silovito kričati, da je kost zletela ven. To, kar so imeli za njegovo prisebno iznajdljivost v sili, mu je povrnilo zaupanje ljudi in lahko je spet opravljal prakso, ki jo je tako zelo potreboval. Čez nekaj let je osuplemu Dunoisu pokazal tolikšen kup prihranjenega denarja, da mu je ta dal Marie skoraj brez prošnje. Ker se je Tompkinson pozneje lotil trgovanja z Indijanci in s sleparjenjem rdečekožcev početveril svoje bogastvo, je postal eden najbolj spoštovanih meščanov Zahoda.
