Prevod

Bil je večer pred svetimi tremi kralji in francoska vasica Cahokia blizu St. Louisa je v prijetnem vznemirjenju pričakovala ples v stari sodni dvorani, ki je bila v tem majhnem kraju shajališče in še vse drugo. Gorelo je trinajst svetih ognjev — velik ogenj, ki je predstavljal Kristusa, in manjši, ki ga je množica poteptala in tako ponazorila Juda. Trikraljevski kolač, v katerem je bil v eni rezini skrit prstan, so že razrezali; pijače in smeha ni manjkalo, le glasbe še ni bilo. Gwen Malhon, ki se je preživljal z zbiranjem naplavljenega lesa, je najbolj nestrpno čakal, da bi bilo zamude konec, saj je Louison izprosil za ples. Louison Florian je bila lepa, ne brez premoženja in z lepimi obeti, njen ljubimec Beaurain pa je odšel. Začela je postajati nekoliko prezirljiva in nepotrpežljiva, zato se je Gwen odpravil iskat godca.

Povprašal je že skoraj v vsaki koči, a brez uspeha, in se napotil proti brodu, ko je zaslišal glasbo. Pred njim je na z mesečino obsijani reki ležal velik čoln, nedaleč od njega pa je na bregu zagledal skupino mož, ki so čepeli okoli ognja in si podajali steklenico. Malo stran je na štoru sedel suh, sključen mož, zavit v plašč, in prav on je igral. Gwen je pohvalil njegovo igranje in svojo gorečo prošnjo, naj nemudoma odide z njim v sodno dvorano, opravičeval z razočaranjem plesalcev. Tujec je bil vljuden. S šepajočim skokom se je pognal na pot in si razgrnil plašč, da so se pokazali zavihani brki, košate obrvi, kozja bradica in par bleščečih oči. »Pa naj zaplešejo!« je vzkliknil. »Poznam eno vižo. Pravijo ji ‘Vrnitev iz groba’. Plačilo? Bomo videli, kako vam bo všeč moje igranje.«

Ob vstopu v dvorano, kjer je razposajena mladina po kotih že prestopala v plesnih korakih, je godec naletel na gospodično Florian, ki mu je ponudila rezino kolača. Ko se je sklonil ponjo, se ji je precej približal in ona je tiho vzkliknila. Našel je prstan in s tem postal kralj praznovanja, s pravico, da si najlepše dekle izbere za kraljico. Dolg požirek rdečega vina ga je očitno spravil v najboljšo voljo in začel je godeti s takšnim zanosom, da se mu ni bilo mogoče upreti. V eni minuti je vsa druščina — po besedah nekaterih celo duhovnik — živahno poskakovala v plesu. »Uf!« je zasopel neki starec. »Sam hudič nam gode. Prinesite blagoslovljeno vodo in poškropite tla.«

Gwen je godca opazoval tako pozorno, kolikor mu je dopuščal plesni napor, saj mu ni bilo všeč, kako je gledal Louison, in pri sebi je pomislil, da zanj ni nikoli tako ljubko zardela. Ko je zagledal, kako se ji godec smehlja, je pozabil nase in planil proti sodu, na katerem je čepel umetnik. Zaletel se je v plesalca in padel. Prav tedaj je luč ugasnila in po dvorani so zadoneli kriki in smeh. Nad vsemi drugimi se je zaslišal glas: »Po pravici, ki mi jo daje prstan, je dekle moje.«

»Ima me,« so slišali reči Louison, vendar se ni zdelo, da jo je strah. Prinesli so luči. Louison in godca ni bilo več, na tleh pa sta ležala tujčev plašč in polovica umetnih brkov, medtem ko je bil Gwen zagozden v sodu in je obupano brcal, da bi se izkopal iz njega. Ko so ga rešili, je planil proti rečnemu bregu, kjer je prej videl čoln. Pred njim sta švignili dve postavi, a ju je izgubil izpred oči, in v tišini in samoti se je njegova jeza začela polegati. Je bil res lahko hudič? V grmovju je zahukala sova. Brž se je pobral. V poznejših letih se je razširila govorica, da je Beaurain igralec v skupini, ki na barki potuje gor in dol po veliki reki, in da je v njej tudi ženska, podobna Louison. Toda Gwen nikoli ni pripovedoval o svojem razočaranju, ne da bi se ob tem prekrižal.