Prevod
_Lucia gre po vodo k vodnjaku in tam sreča sužnja, ki jo odpelje v prelepo palačo, kjer z njo ravnajo kakor s kraljico. Toda zavistni sestri ji svetujeta, naj pogleda, s kom ponoči spi; ko odkrije, da je to lep mladenič, izgubi njegovo naklonjenost in je izgnana. Po dolgih letih tavanja in blodenj pride visoko noseča na dom svojega ljubega, kjer rodi sina; po raznih pripetljajih se pobotata in postane njegova žena._ _Vse nesreče, ki jih je prestala uboga Lisa, so ganile srca poslušalk; marsikateri so se oči pordečile in napolnile s solzami, saj nič ne vzbudi tolikšnega usmiljenja kakor pogled na človeka, ki trpi po nedolžnem. Ko pa je prišla vrsta na Ciommetello, da zavrti pripovedno vreteno, je spregovorila takole._ Nasveti, ki jih rodi zavist, so bili vselej očetje nesreč, saj pod krinko dobrega skrivajo obraz pogube. Kdor drži srečo za lase, naj ve, da je vsak trenutek okoli njega sto ljudi, ki mu napenjajo vrvice pred nogami, da bi se spotaknil in zgrmel na tla. Tako se je zgodilo dekletu, ki je zaradi slabega nasveta svojih sester padlo z vrha stopnic sreče; le po nebeški milosti si ni zlomilo vratu.
Nekoč je živela mati s tremi hčerami. Ker se je v njeni hiši tako globoko ukoreninila revščina — hiša je bila prava greznica, v katero so se stekali hudourniki nesreč —, jih je pošiljala beračit, da so se lahko preživljale. Nekega jutra je dobila nekaj zeljnatih listov, ki jih je zavrgel kuhar iz neke palače, in ker jih je hotela skuhati, je hčeram, drugi za drugo, naročila, naj gredo k vodnjaku po malo vode.
Toda vsaka je prelagala opravilo na drugo in mačka je ukazovala svojemu repu, tako da je uboga mati nazadnje rekla: »Ukazuj, potem pa sama opravi!« Vzela je vrč in se namenila sama po vodo, čeprav je bila tako stara, da je komaj vlekla noge za seboj. Tedaj je Luciella, najmlajša hči, rekla: »Daj sem, mati moja; čeprav še zase nimam dovolj moči, te hočem vendarle rešiti tega napora.« Vzela je vrč in odšla iz mesta k vodnjaku, ki je rožam, omedlelim od strahu pred nočjo, škropil vodo v obraz. Tam je našla lepega sužnja, ki ji je rekel: »Lepo dekle, če greš z menoj v votlino nedaleč od tod, ti bom dal veliko lepih reči.« Luciella, ki je vedno hrepenela po kakšni milosti, mu je odgovorila: »Pusti me, da odnesem to vodo materi, ki me čaka, potem pa se takoj vrnem.« Odnesla je vrč domov in se pod pretvezo, da gre iskat kakšen kos kruha, vrnila k vodnjaku. Tam je našla istega sužnja in šla za njim. Skozi votlino iz lehnjaka, obraslo z venerinimi laski in bršljanom, jo je odpeljal v prelepo podzemno palačo, ki se je vsa bleščala od zlata. Brž so ji pogrnili čudovito mizo, medtem pa sta prišli dve postavni služabnici, jo slekli iz tistih nekaj cunj, ki jih je nosila, in jo od glave do peta oblekli v razkošna oblačila. Zvečer sta jo položili v posteljo, vso izvezeno z biseri in zlatom. Ko so ugasnile sveče, je nekdo prišel leč k njej, in tako je bilo več dni zapored. Nazadnje si je dekle zaželelo obiskati mater in je to povedalo sužnju. Ta je stopil v neko sobo, se pogovoril ne vem s kom, nato pa se vrnil z veliko mošnjo zlatnikov in ji naročil, naj jih da materi. Opomnil jo je, naj ne pozabi poti in naj se hitro vrne, nikomur pa naj ne pove, od kod prihaja in kje prebiva.
Ko je dekle prišlo domov in sta jo sestri videli tako lepo oblečeno in tako dobro preskrbljeno, sta skoraj počili od zavisti. Ko se je Luciella hotela vrniti, so jo mati in sestri želele pospremiti, vendar je spremstvo odklonila in se skozi isto votlino vrnila v isto palačo. Tam je nekaj mesecev mirno živela, nato pa jo je spet obšla želja po domu in znova so jo poslali k materi z enakimi darovi in enakim opozorilom. Ko se je to ponovilo trikrat ali štirikrat in vsakič prililo nov vroč veter zavisti v napihnjena trebuha njenih sester, sta ti grdi harpiji nazadnje tako dolgo vrtali in poizvedovali, da sta od neke ljudožerke izvedeli, kako je z vso stvarjo. Ko ju je Luciella spet obiskala, sta ji rekli: »Čeprav nama nisi hotela ničesar povedati o svojem lepem življenju, vedi, da midve vse veva. Vsak večer te uspavajo z napojem, zato ne moreš opaziti, da ob tebi spi prelep mladenič. Toda to veselje bo zate ostalo le napol, če ne boš poslušala nasveta tistih, ki te imajo rade. Navsezadnje si najine krvi in želiva ti koristi in sreče. Ko boš torej zvečer legla in ti bo suženj prinesel vino, da si splakneš usta, mu reci, naj ti prinese prtiček, da si obrišeš ustnice, medtem pa spretno zlij vino iz kozarca, da boš ponoči ostala budna. Ko boš videla, da je tvoj mož zaspal, odpri ta zapah; tako bo moral, čeprav proti svoji volji, razdreti čarovnijo, ti pa boš postala najsrečnejša ženska na svetu.« Uboga Luciella ni vedela, da se pod žametnim sedlom skriva odrgnjen viher, med cvetjem kača in v zlati skledi strup. Verjela je besedam svojih sester, se vrnila v votlino in ob prihodu noči storila, kakor sta ji naročili hudobnici. Ko je bilo vse tiho in nemo, je s kresilom prižgala svečo in zagledala ob sebi pravi cvet lepote, mladeniča, na katerem ni bilo videti drugega kakor lilije in vrtnice. Ob pogledu na tolikšno lepoto je rekla: »Pri moji veri, zdaj mi ne uideš več iz krempljev!« Nato je prijela zapah, ga odprla in zagledala skupino žensk, ki so na glavah nosile prelepo prejo.
Eni izmed njih je padlo na tla predeno. Luciella, ki je bila poosebljena dobrota, je pozabila, kje je, in glasno zaklicala: »Poberite prejo, gospa!« Ob tem kriku se je mladenič zbudil.
Tako ga je vznejevoljilo, da ga je Luciella odkrila, da je nemudoma poklical sužnja, ukazal, naj ji spet nadenejo njene stare cunje, in jo odslovil. Bleda kakor bolnica, ki so jo pravkar odpustili iz bolnišnice, se je vrnila k sestrama, ti pa sta jo pregnali z zlobnimi besedami in še hujšimi dejanji. Zato se je odpravila beračit po svetu. Po neštetih bridkostih je nesrečnica, tedaj že visoko noseča, prispela v mesto Torre-Longa. Šla je v kraljevo palačo in prosila za malo zavetja na slami. Sprejela jo je neka dvorna gospodična, ki je bila dobrega srca. Ko je prišel čas, da odloži breme svojega trebuha, je rodila sina, tako lepega, da je bil pravi zlat zaklad. Prvo noč po njegovem rojstvu, ko so vse druge spale, je v sobo stopil lep mladenič in rekel: »O moj lepi sin, ko bi moja mati vedela, bi te v zlati skledi umivala, v zlate plenice povijala; in ko petelin nikdar ne bi zapel, te jaz nikdar ne bi zapustil.« Ko je to izrekel, je ob prvem petelinjem kikirikanju izginil kakor živo srebro.
Dvorna gospodična je to opazila, in ko je videla, da prihaja vsako noč ter ponavlja isto pesem, je povedala kraljici. Ta je, brž ko je sonce kakor zdravnik odpustilo vse zvezde iz nebeške bolnišnice, izdala nadvse krut ukaz, naj pobijejo vse peteline v mestu; tako je v hipu vse tamkajšnje kokoši naredila za vdove in skopljenke. Ko se je zvečer vrnil isti mladenič, je kraljica, ki je bila vsa na preži in ni zapravljala časa z malenkostmi, v njem prepoznala svojega sina in ga tesno objela. Ljudožerka je bila namreč tega princa preklela, da mora tavati daleč od doma, dokler ga mati ne objame, ne da bi zapel petelin. Tako se je v trenutku, ko se je znašel v materinem objemu, čarovnija razblinila in žalostnih muk je bilo konec. Mati je torej dobila vnuka, dragocenega kakor dragulj, Luciella pa moža, lepega kakor pravljični princ. Ko sta sestri izvedeli za njeno srečo in imenitnost, sta jo prišli obiskat s kamnitima obrazoma, brez trohice sramu. Toda dobili sta kruh za pogačo: poplačali so ju z isto mero in z veliko grenkobo v srcu sta spoznali, _da je srčna bolečina otrok zavisti._
Izvirnik
_Lucia va ped’acqua a na fontana, e ttrova no Schiavo, che la mette a no bellissimo palazzo dov’è trattata da Regina; ma da le ssore ’nvidiose consigliata a bedere co chi dormesse la notte, trovatolo no bello giovane nne perde la grazia ed è cacciata; ma da dapò essere juta sperta, e demerta grossa prena na maniata d’anne, arriva ’n casa de lo nnammorato, dove fatto no figlio mascolo, dapò varie socciesse, fatto pace, le deventa mogliere._ _Moppe a gran compassione lo core de tutte le ddesgrazie passate da la poverella de Lisa, cchiù de quatto fecero l’uocchie russe co le lagreme ’n ponta, che non è ccosa, che cchiù tetelleca la piatate, quanto lo bedere chi perisce ’nnozentemente: ma toccanno a Cciommetella de votare sto filatorio, cossì decette._
Li consiglie de la ’nvidia sempre foro patre de le ddesgrazie, perchè sotto la mascara de lo bene chiudeno la facce de le rroine, e la perzona che se vede la mano a li capille de la fortuna, deve mmagenarese d’avere a tutt’ore ciento, che le metteno le ffonecelle tirate ’nnanze li piede pe ffarelo tommoliare, comme soccesse a na figliola, che pe lo male consiglio de le ssore, cadette da coppa la scala de la felecetà, e fu mmeserecordia de lo cielo, che non se rompesse lo cuollo.
Era na vota na mamma, ch’aveva tre figlie, che pe la pezzentaria granne, ch’aveva pigliato pede a la casa soja (la quale era chiaveca, dove correvano le lave de le desgrazie) le mannava pezzenno pe mantenere la vita, ed avenno na matina abboscato certe ffronne de caole jettate da no cuoco de no palazzo, e bolennole cocinare, disse una ped’una a le ffiglie, che ghiessero pe no poco d’acqua a la fontana; ma l’una co l’autra se la pallottiava, e la gatta commannava la coda, tanto che la povera mamma disse, commanna, e fa tu stessa, e pigliata la lancella, doveva ire essa pe sto servizio, ancora che pe la gran vecchiezza non poteva strascinare le gamme; ma Luciella, ch’era la cchiù ppiccerella disse, da ccà mamma mia ca si bè n’aggio tanta forza,
quanto mme vasta, puro te voglio levare sto travaglio; e ppigliatase la lancella, jette fora la Cetate, dove steva na fontana, che pe bedere li sciure smajate pe la paura de la notte, le jettava acqua ’nfacce, dove trovaje no bello schiavo, che le disse, bella fegliola mia, se vuoje venire co mmico a na grotta poco lontano, te voglio dare tante belle coselle. Luciella, che steva sempre speruta pe na grazia, le respose, lassame portare sto poco d’acqua a mmamma, che m’aspetta, ca subeto torno; e pportata la lancella a la casa, co scusa de ire cercanno quarche tozza, tornaje a la fontana, dove trovato lo medesemo schiavo se l’abbiaje appriesso, e fu portata pe ddinto na grotta de tufe apparata de capille viennere, e d’ellere dinto a no bellissimo
palazzo sotto terra, ch’era tutto lampante d’oro, dove le fu subbeto apparecchiata na bellissima tavola, e fra tanto scettero doje belle schiantune de vajasse a spogliarela de chille poche straccie, che portava, ed a vestirela de tutto punto: facennola corcare la sera a no lietto tutto racamato de perne, e d’oro; dove comme furo astutate le ccannele, se venne a ccorcare uno, la quale cosa duraje na mano de juorne: all’utemo venne golio a sta figliola de vedere la mamma, e lo disse a lo schiavo, lo quale trasuto a na cammara, parlato non saccio co chi, tornaje fora dannole no gran vorzone de scute, e decennole, che le ddesse a la mamma: allecordannole a no scordarese de la via, ma che tornasse priesto, senza dire da dove veneva, nne dove stesse:
ora juta la fegliola, e bedennola le ssore cossì bella vestuta, e cossì bona trattata, n’appero na ’nvidia da crepare; e bolennosenne tornare Luciella, la mamma, e le ssore la vozero accompagnare; ma essa refutanno la compagnia, se nne tornaje a lo medesemo palazzo pe la stessa grotta; e stanno n’autra mano de mise cojeta, all’utemo le venne lo stisso sfiolo, e fu co lo stisso protiesto, e co li stisse donative mannata a la mamma; e doppo essere socciesso sto chiajeto tre, o quatto vote, co rrefonnere sempre sceroccate de ’nvidia a la guallara de le ssore; all’utemo tanto scervecaro ste brutte arpie, che pe bia de n’Orca sapettero tutto lo fatto comme passava, e benuta n’autra vota da loro Luciella, le dissero, si bè non c’aje voluto dicere niente de
li guste tuoje, agge da sapere, ca nuje sapimmo ogne cosa, e ca ogne nnotte essennose dato l’adduobbio, non te puoje addonare, ca dorme co ttico no bellissemo giovane; ma tu starraje sempre co st’allegrezza a repieneto, si non te resuorve de fare lo consiglio de chi te vo bene; all’utemo si sango nnuostro, e desiderammo l’utele e lo gusto tujo: perzò quanno la sera te vaje a ccorcare, e bene lo schiavo co lo sciacqua dente, e tu decennole che te piglia na tovaglia pe te stojare lo musso, jetta destramente lo vino da lo becchiero, azzò puozze stare scetata la notte; e comme vedarraje mariteto addormuto, apre sto catenaccio, ca a ddespietto sujo besogna che sfaccia sto ’ncanto, e tu restarraje la cchiù ffelice femmena de lo munno. La povera Luciella,
che non sapeva, ca sotto sta sella de velluto nc’era lo garrese, dinto sti sciure nc’era lo serpe, e dinto sto vacile d’oro nc’era lo ttuosseco, credette a le pparole de le ssore, e ttornata a la grotta, e benuta la notte, fece comme le dissero chelle ’mmiciate, ed essenno tutte le cose zitto, e mmutto, allomaje co lo focile na cannela, e se vedde a canto no sciore de bellezza, no giovane che non bedive autro, che giglie e rrose; essa vedenno tanta bellezzetudene cosa, disse affè ca no mme scappe cchiù da le granfe; e pigliato lo Catenaccio l’aperze, e bedde na mano de ffemmene, che portavano ’ncapo tanto bello filato; a una de le cquale cascata na matassa, Luciella, ch’era no cunno de lemmosena, non recordannose dove steva, auzaje la voce decenno,
auza Maddamma lo ffilato; a lo quale strillo, scetatose lo Giovane; sentette tanto desgusto d’essere stato scopierto da Luciella, che a la medesema pedata chiammato lo schiavo, e fattole mettere le primme straccie ncuollo, nne la mannaje, che co no colore de sciuto da lo spitale tornaje a le ssore, da le quale fu co ttriste parole, e peo fatte cacciata, pe la quale cosa se mese a pezzire pe lo munno, tanto che dapò mille stiente, essenno la negrecata grossa prena, arrevaje a la cetate de Torre-Longa, e ghiuta a lo Palazzo riale, cercaje quarche poco de recietto ’ncoppa a la paglia; dove na dammecella de corte, ch’era na bona perzona, la raccouze; ed essenno l’ora de scarrecare la panza, fece no figlio accossì bello, ch’era na puca d’oro; ma la
primma notte, che nnascette, mentre tutte l’autre dormevano, trasette no bello giovane a cchella cammara, decenno: o bello figlio mio, se lo sapesse mamma mia, ’nconca d’oro te lavarria, ’n fasce d’oro te ’nfasciarria, e si maje gallo cantasse, maje da te me parterria: cossì decenno, a la primma cantata de gallo squagliaje comm’argiento vivo; de la quale cosa, essennose addonata la dammecella, e bisto, ch’ogne nnotte veveva lo stisso a ffare la stessa museca, lo ddisse a la Regina, la quale subbeto che lo Sole, comm’a miedeco, lecenziaje da lo spitale de lo Cielo tutte le stelle, fece no banno crodelissimo, che s’accedessero tutte li galle de chella Cetate, facenno tutto a no tiempo vedole, e ccarose quanta galline nc’erano, e ttornanno la sera
chillo medesemo giovane, la Regina, che steva sopra lo fierro, e no sceglieva nemmiccole, recanoscette ch’era lo figlio, e l’abbracciaje strettamente, e perchè la mardezzione data da n’Orca a sto Prencepe era, che sempre jesse spierto, lontano da la casa soja, ’nfiche la mamma no l’avesse abbracciato, e lo gallo non avesse cantato, tanto che ssubeto, che fu tra le braccia de la mamma se desfece sto percanto, e scompette lo tristo ’nfruscio. Cossì la mamma se trovaje avere acquistato no nepote, comme na gioja; Luciella trovaje no marito comme no fato, e le ssore avuto nova de le grannezze soje, se ne venettero co na facce de pepierno a trovarela; ma le fu rresa pizza pe ttortano, e fforo pagate de la stessa moneta, e co gran crepantiglia d’arma
canoscettero, _Ca figlio de la ’Nvidia è l’antecore._
