Prevod

_Lisa se rodi iz cvetnega lista vrtnice in zaradi prekletstva neke vile umre. Mati jo položi v sobo in bratu naroči, naj je ne odpira. Toda njegova ljubosumna žena hoče videti, kaj je v njej, in najde živo Liso. Obleče jo v sužnjo in jo na vse mogoče načine trpinči. Nazadnje jo stric prepozna, ženo prežene in nečakinjo bogato omoži._ _»Resnično,« je rekel princ, »vsak človek naj opravlja svoje delo: gospod naj bo gospod, oproda oproda in birič birič. Kakor namreč fantič postane smešen, če hoče igrati princa, tako princ izgubi ugled, če se vede kakor fantič.« S temi besedami se je obrnil k Paoli in ji velel, naj da besedi prosto pot. Ta si je najprej dodobra obliznila ustnice, se popraskala po glavi in začela takole._ Ljubosumje je, če smemo povedati po pravici, prav zoprna nadloga: vrtoglavica, ki obrača glavo, vročica, ki razgreva žile, božjast, ki hladi ude, griža, ki preobrača drobovje; skratka bolezen, ki krade spanec, greni jed, kali mir in krajša življenje. Je kača, ki grize, črv, ki gloda, žolč, ki zastruplja, sneg, ki otrplost seje, žebelj, ki prebada; razdira zakonsko zvezo med užitki ljubezni, med zaljubljena srca meče kost za pasji ravs in je nenehen vihar na morju Venerinih radosti. Še nikoli ni rodilo nič dobrega, kakor boste tudi sami priznali, ko boste slišali zgodbo, ki sledi.

Nekoč je živel baron iz Serva-scure, ki je imel neomoženo sestro. Ta je z drugimi dekleti svoje starosti rada hodila poskakovat po vrtu. Nekega dne so našle lepo, razcvetelo vrtnico in stavile, da dobi dogovorjeno nagrado tista, ki jo preskoči, ne da bi se dotaknila enega samega cvetnega lista. Cela kopica poskočnih deklet je skakala čeznjo, a vse so se zadele vanjo in nobena je ni preskočila brez dotika. Ko pa je prišla na vrsto Cilla, baronova sestra, se je umaknila nekaj korakov, se tako silovito pognala in tako visoko skočila, da je poletela čez vrtnico. Pri tem je sicer zbila en cvetni list, vendar je bila tako prebrisana in spretna, da ga je v hipu pobrala s tal in pogoltnila ter tako dobila stavo. A še trije dnevi niso minili, ko je začutila, da je noseča. Od žalosti bi bila skoraj umrla, saj je zagotovo vedela, da ni počela nobenih nespodobnosti ali vragolij, in nikakor ji ni šlo v glavo, kako se ji je lahko napel trebuh. Zato je odhitela k vilam, svojim prijateljicam, in te so ji povedale, naj je ne skrbi, saj je vsega kriv cvetni list vrtnice, ki ga je pogoltnila. Ko je Cilla to slišala, je skušala trebuh skrivati, kolikor je le mogla. Ko pa je napočil čas, da odloži svoje breme, je na skrivaj rodila lepo deklico, ji dala ime Lisa in jo poslala k vilam. Vsaka ji je namenila svoj čarobni dar, toda zadnja si je, ko je hitela pogledat dekletce, nesrečno zvila nogo in jo od bolečine preklela: ko bo dopolnila sedem let in jo bo mati česala, naj ji glavnik pozabi v laseh, zarit v glavo, in od tega naj deklica umre. Ko je napočil tisti čas in se je vse tako zgodilo, je nesrečna mati, obupana zaradi te nesreče, najprej bridko objokovala hčer, potem pa jo zaprla v sedem kristalnih krst, položenih drugo v drugo. Postavila jo je v zadnjo sobo palače, ključ pa obdržala pri sebi. Toda žalost jo je tako izčrpala, da ji je ostal le še zadnji požirek življenja. Poklicala je brata in mu rekla: »Brat moj, čutim, kako me kavelj smrti počasi vleče k sebi, zato ti zapuščam vse svoje imetje, da boš njegov gospod in gospodar. Le besedo mi moraš dati, da nikoli ne boš odprl zadnje sobe v tej hiši. Tale ključ spravi v pisalno mizo.« Brat, ki jo je neizmerno ljubil, ji je obljubil, ona pa je še tisti hip rekla: »Zbogom, moja mera je polna.« Čez leto dni se je ta gospod oženil. Ko so ga nekoč povabili na lov, je ženi zaupal skrb za hišo in jo zlasti prosil, naj ne odpira tiste sobe, katere ključ je hranil v pisalni mizi. A komaj ji je obrnil hrbet, že jo je vleklo sumničenje, gnalo ljubosumje in razjedala radovednost, ki je prva ženska dota. Vzela je ključ, odprla sobo in nato še krste, skozi katere je videla deklico, ter našla bitje, ki je bilo videti, kakor da spi. Deklica je namreč rasla kakor vsako drugo dekle, z njo pa tudi krste, ki so se večale, kolikor je rasla sama. Ko je ljubosumna žena zagledala to lepo bitje, je takoj rekla: »Lepo, moj svetniček! Ključ za pasom, ljubica pa za vrati! Zato je torej tako skrbno pazil, da sobe nihče ne odpre: da ne bi videli malika, ki ga časti v teh krstah!« S temi besedami jo je zgrabila za lase in jo izvlekla. Pri tem ji je glavnik padel na tla in deklica se je prebudila ter zavpila: »Mamica moja, mamica moja!« »Le čakaj, ti bom že dala mamico in očka!« je odvrnila baronica. Razkačena kakor sužnja, besna kakor psica z mladiči in strupena kakor kača ji je nemudoma odrezala lase, jo ostrigla prav do kože in ji nadela razcapano obleko. Vsak dan ji je nasula bušk po ostriženi glavi, modric okoli oči in brazgotin po obrazu, usta pa ji je obdelala tako, kakor da bi jedla surove golobe. Ko se je mož vrnil in videl tako grdo zdelano deklico, je vprašal, kdo je. Žena mu je odgovorila, da je sužnja, ki ji jo je poslala teta, prava vaba za palico, ki jo je treba nenehno tepsti. Ko pa se je gospodu ponudila priložnost, da gre na sejem, je vse v hiši, še mačke bi bil vprašal, pobaral, kaj naj jim kupi. Eden je prosil za to, drugi za ono, nazadnje pa je prišel še do mlade sužnje. Toda žena se je pokazala prav nič krščansko in rekla: »Kar prištej k vsem še to gobezdavo sužnjo, pa bomo vsi enaki, vsi bomo hoteli lulati v isti nočni lonec! Pusti jo že, zlodej jo vzemi, in ne napihuj toliko te grde smrklje!« Gospod pa je bil vljuden in je na vsak način hotel, da si tudi mlada sužnja kaj zaželi. Zato je rekla: »Ničesar drugega nočem kakor punčko iz cunj, nož in plovec. Če pa pozabiš, naj ti nikoli ne uspe prečkati prve reke, ki jo srečaš na poti.« Baron je kupil vse razen reči, za katere ga je prosila nečakinja. Ko pa je hotel prečkati reko, ki je z gora proti morju nosila kamenje in drevje, kakor da polaga temelje strahu in dviga zidove osuplosti, nikakor ni mogel čeznjo. Tedaj se je spomnil prekletstva mlade sužnje, se vrnil in natančno kupil vse, kar je naročila. Ko je prišel domov, je vsakomur razdelil kupljene reči. Lisa je vzela svoje malenkosti in se umaknila v kuhinjo. Predse je postavila punčko ter začela jokati in tožiti. Tistemu zvitku cunj je pripovedovala vso zgodbo svojega trpljenja, kakor da govori z živim človekom. Ko pa je videla, da ji ne odgovarja, je vzela nož, ga brusila ob plovec in govorila: »Glej, če mi ne odgovoriš, se bom zdajle zabodla, pa bo konec vsega!« Punčka se je počasi napihovala kakor meh dud, ko vanj pihnejo, in naposled odgovorila: »Da, slišala sem te, saj nisem gluha.«

Ko se je ta pesem ponavljala že nekaj dni, je baron, ki je imel zasebno sobico tik ob kuhinji, nekoč zaslišal isto jadikovanje. Pogledal je skozi ključavnico in zagledal Liso, ki je punčki pripovedovala, kako je njena mati skočila čez vrtnico, kako je pojedla cvetni list in jo rodila, kakšne darove so ji namenile vile in kako jo je ena preklela; kako ji je glavnik ostal v glavi, kako je umrla, kako so jo zaprli v sedem krst in jo spravili v sobo; kako je umrla njena mati in prepustila ključ bratu, kako je ta odšel na lov, kako je njegovo ženo premagalo ljubosumje in je proti njegovemu naročilu vstopila v sobo; kako ji je odrezala lase in ravnala z njo kot s sužnjo ter ji prizadejala toliko in toliko trpljenja. Med pripovedovanjem je jokala in govorila: »Odgovori mi, punčka, sicer se bom ubila s tem nožem!« Nož je brusila ob plovec in se že hotela prebosti, ko je baron dvakrat brcnil v vrata, planil noter in ji ga iztrgal iz rok. Ko je podrobneje slišal njeno zgodbo, jo je objel kot svojo nečakinjo in jo odpeljal iz hiše. Zaupal jo je neki svoji sorodnici, da bi si nekoliko opomogla, saj jo je trpinčenje tiste žene z Medejinim srcem skoraj prepolovilo. Čez nekaj mesecev, ko je postala lepa kakor boginja, jo je poklical k sebi in povedal, da je njegova nečakinja. Priredil je veliko gostijo, in ko so pospravili mize, je dal Lisi povedati zgodbo o vseh prestanih mukah in ženini krutosti. Vsi gostje so se razjokali. Nato je ženo pregnal in jo poslal domov k njenim sorodnikom, nečakinji pa dal lepega moža po njeni srčni želji. Tako se je tudi zanjo vse prav izteklo, _kajti ko človek najmanj pričakuje,_ _nebo nanj milosti svoje usuje._