Prevod
_Lucia gre po vodo k vodnjaku in tam sreča sužnja, ki jo odpelje v prelepo palačo, kjer z njo ravnajo kakor s kraljico. Toda zavistni sestri ji svetujeta, naj pogleda, s kom ponoči spi; ko odkrije, da je to lep mladenič, izgubi njegovo naklonjenost in je izgnana. Po dolgih letih tavanja in blodenj pride visoko noseča na dom svojega ljubega, kjer rodi sina; po raznih pripetljajih se pobotata in postane njegova žena._ _Vse nesreče, ki jih je prestala uboga Lisa, so ganile srca poslušalk; marsikateri so se oči pordečile in napolnile s solzami, saj nič ne vzbudi tolikšnega usmiljenja kakor pogled na človeka, ki trpi po nedolžnem. Ko pa je prišla vrsta na Ciommetello, da zavrti pripovedno vreteno, je spregovorila takole._ Nasveti, ki jih rodi zavist, so bili vselej očetje nesreč, saj pod krinko dobrega skrivajo obraz pogube. Kdor drži srečo za lase, naj ve, da je vsak trenutek okoli njega sto ljudi, ki mu napenjajo vrvice pred nogami, da bi se spotaknil in zgrmel na tla. Tako se je zgodilo dekletu, ki je zaradi slabega nasveta svojih sester padlo z vrha stopnic sreče; le po nebeški milosti si ni zlomilo vratu.
Nekoč je živela mati s tremi hčerami. Ker se je v njeni hiši tako globoko ukoreninila revščina — hiša je bila prava greznica, v katero so se stekali hudourniki nesreč —, jih je pošiljala beračit, da so se lahko preživljale. Nekega jutra je dobila nekaj zeljnatih listov, ki jih je zavrgel kuhar iz neke palače, in ker jih je hotela skuhati, je hčeram, drugi za drugo, naročila, naj gredo k vodnjaku po malo vode.
Toda vsaka je prelagala opravilo na drugo in mačka je ukazovala svojemu repu, tako da je uboga mati nazadnje rekla: »Ukazuj, potem pa sama opravi!« Vzela je vrč in se namenila sama po vodo, čeprav je bila tako stara, da je komaj vlekla noge za seboj. Tedaj je Luciella, najmlajša hči, rekla: »Daj sem, mati moja; čeprav še zase nimam dovolj moči, te hočem vendarle rešiti tega napora.« Vzela je vrč in odšla iz mesta k vodnjaku, ki je rožam, omedlelim od strahu pred nočjo, škropil vodo v obraz. Tam je našla lepega sužnja, ki ji je rekel: »Lepo dekle, če greš z menoj v votlino nedaleč od tod, ti bom dal veliko lepih reči.« Luciella, ki je vedno hrepenela po kakšni milosti, mu je odgovorila: »Pusti me, da odnesem to vodo materi, ki me čaka, potem pa se takoj vrnem.« Odnesla je vrč domov in se pod pretvezo, da gre iskat kakšen kos kruha, vrnila k vodnjaku. Tam je našla istega sužnja in šla za njim. Skozi votlino iz lehnjaka, obraslo z venerinimi laski in bršljanom, jo je odpeljal v prelepo podzemno palačo, ki se je vsa bleščala od zlata. Brž so ji pogrnili čudovito mizo, medtem pa sta prišli dve postavni služabnici, jo slekli iz tistih nekaj cunj, ki jih je nosila, in jo od glave do peta oblekli v razkošna oblačila. Zvečer sta jo položili v posteljo, vso izvezeno z biseri in zlatom. Ko so ugasnile sveče, je nekdo prišel leč k njej, in tako je bilo več dni zapored. Nazadnje si je dekle zaželelo obiskati mater in je to povedalo sužnju. Ta je stopil v neko sobo, se pogovoril ne vem s kom, nato pa se vrnil z veliko mošnjo zlatnikov in ji naročil, naj jih da materi. Opomnil jo je, naj ne pozabi poti in naj se hitro vrne, nikomur pa naj ne pove, od kod prihaja in kje prebiva.
Ko je dekle prišlo domov in sta jo sestri videli tako lepo oblečeno in tako dobro preskrbljeno, sta skoraj počili od zavisti. Ko se je Luciella hotela vrniti, so jo mati in sestri želele pospremiti, vendar je spremstvo odklonila in se skozi isto votlino vrnila v isto palačo. Tam je nekaj mesecev mirno živela, nato pa jo je spet obšla želja po domu in znova so jo poslali k materi z enakimi darovi in enakim opozorilom. Ko se je to ponovilo trikrat ali štirikrat in vsakič prililo nov vroč veter zavisti v napihnjena trebuha njenih sester, sta ti grdi harpiji nazadnje tako dolgo vrtali in poizvedovali, da sta od neke ljudožerke izvedeli, kako je z vso stvarjo. Ko ju je Luciella spet obiskala, sta ji rekli: »Čeprav nama nisi hotela ničesar povedati o svojem lepem življenju, vedi, da midve vse veva. Vsak večer te uspavajo z napojem, zato ne moreš opaziti, da ob tebi spi prelep mladenič. Toda to veselje bo zate ostalo le napol, če ne boš poslušala nasveta tistih, ki te imajo rade. Navsezadnje si najine krvi in želiva ti koristi in sreče. Ko boš torej zvečer legla in ti bo suženj prinesel vino, da si splakneš usta, mu reci, naj ti prinese prtiček, da si obrišeš ustnice, medtem pa spretno zlij vino iz kozarca, da boš ponoči ostala budna. Ko boš videla, da je tvoj mož zaspal, odpri ta zapah; tako bo moral, čeprav proti svoji volji, razdreti čarovnijo, ti pa boš postala najsrečnejša ženska na svetu.« Uboga Luciella ni vedela, da se pod žametnim sedlom skriva odrgnjen viher, med cvetjem kača in v zlati skledi strup. Verjela je besedam svojih sester, se vrnila v votlino in ob prihodu noči storila, kakor sta ji naročili hudobnici. Ko je bilo vse tiho in nemo, je s kresilom prižgala svečo in zagledala ob sebi pravi cvet lepote, mladeniča, na katerem ni bilo videti drugega kakor lilije in vrtnice. Ob pogledu na tolikšno lepoto je rekla: »Pri moji veri, zdaj mi ne uideš več iz krempljev!« Nato je prijela zapah, ga odprla in zagledala skupino žensk, ki so na glavah nosile prelepo prejo.
Eni izmed njih je padlo na tla predeno. Luciella, ki je bila poosebljena dobrota, je pozabila, kje je, in glasno zaklicala: »Poberite prejo, gospa!« Ob tem kriku se je mladenič zbudil.
Tako ga je vznejevoljilo, da ga je Luciella odkrila, da je nemudoma poklical sužnja, ukazal, naj ji spet nadenejo njene stare cunje, in jo odslovil. Bleda kakor bolnica, ki so jo pravkar odpustili iz bolnišnice, se je vrnila k sestrama, ti pa sta jo pregnali z zlobnimi besedami in še hujšimi dejanji. Zato se je odpravila beračit po svetu. Po neštetih bridkostih je nesrečnica, tedaj že visoko noseča, prispela v mesto Torre-Longa. Šla je v kraljevo palačo in prosila za malo zavetja na slami. Sprejela jo je neka dvorna gospodična, ki je bila dobrega srca. Ko je prišel čas, da odloži breme svojega trebuha, je rodila sina, tako lepega, da je bil pravi zlat zaklad. Prvo noč po njegovem rojstvu, ko so vse druge spale, je v sobo stopil lep mladenič in rekel: »O moj lepi sin, ko bi moja mati vedela, bi te v zlati skledi umivala, v zlate plenice povijala; in ko petelin nikdar ne bi zapel, te jaz nikdar ne bi zapustil.« Ko je to izrekel, je ob prvem petelinjem kikirikanju izginil kakor živo srebro.
Dvorna gospodična je to opazila, in ko je videla, da prihaja vsako noč ter ponavlja isto pesem, je povedala kraljici. Ta je, brž ko je sonce kakor zdravnik odpustilo vse zvezde iz nebeške bolnišnice, izdala nadvse krut ukaz, naj pobijejo vse peteline v mestu; tako je v hipu vse tamkajšnje kokoši naredila za vdove in skopljenke. Ko se je zvečer vrnil isti mladenič, je kraljica, ki je bila vsa na preži in ni zapravljala časa z malenkostmi, v njem prepoznala svojega sina in ga tesno objela. Ljudožerka je bila namreč tega princa preklela, da mora tavati daleč od doma, dokler ga mati ne objame, ne da bi zapel petelin. Tako se je v trenutku, ko se je znašel v materinem objemu, čarovnija razblinila in žalostnih muk je bilo konec. Mati je torej dobila vnuka, dragocenega kakor dragulj, Luciella pa moža, lepega kakor pravljični princ. Ko sta sestri izvedeli za njeno srečo in imenitnost, sta jo prišli obiskat s kamnitima obrazoma, brez trohice sramu. Toda dobili sta kruh za pogačo: poplačali so ju z isto mero in z veliko grenkobo v srcu sta spoznali, _da je srčna bolečina otrok zavisti._
