Prevod

Ta zgodba se sliši precej izmišljena, fantje, pa je vendar resnična, saj je moj ded, od katerega sem jo slišal, vselej, kadar jo je z užitkom pripovedoval, zraven dejal: »Resnična že mora biti, sin moj, sicer je sploh ne bi mogli pripovedovati.« Zgodilo pa se je takole:

Bilo je neko nedeljsko jutro jeseni, ravno ko je cvetela ajda: sonce je svetlo vzšlo na nebu, jutranji veter je toplo vel čez strnišča, škrjanci so peli v zraku, čebele so brenčale v ajdi, ljudje so v nedeljskih oblačilih odhajali v cerkev in vsa živa bitja so bila dobre volje, tudi jež.

Jež je stal pred svojimi vrati, prekrižal roke, gledal v jutranji veter in si brundal pesmico, kakor pač zna jež peti ob ljubem nedeljskem jutru. Ko si je tako prepeval, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi se lahko, medtem ko žena umiva in oblači otroke, malce sprehodil na polje in pogledal svojo kolerabo. Koleraba je rasla tik ob njegovi hiši in z družino jo je rad jedel, zato jo je imel za svojo. Rečeno, storjeno. Jež je zaprl hišna vrata za seboj in se odpravil proti polju. Ni bil še daleč od doma in je ravno hotel pri črnem trnu, ki je rasel pred poljem, zaviti proti njivi s kolerabo, ko je srečal zajca, ki se je odpravil po podobnih opravkih, namreč pogledat svoje zelje. Ko je jež zagledal zajca, mu je prijazno voščil dobro jutro. Zajec pa, ki je bil po svoje imeniten gospod, a obenem zloben in ošaben, na ježev pozdrav ni odgovoril, temveč ga je z nadvse posmehljivim izrazom vprašal: »Kako to, da že tako zgodaj zjutraj tekaš po polju?« – »Na sprehodu sem,« je rekel jež. »Na sprehodu?« se je zasmejal zajec. »Zdi se mi, da bi svoje noge lahko uporabljal tudi za kaj boljšega.« Ta odgovor je ježa silno razjezil, kajti vse je lahko prenesel, le svojih nog ni pustil zasmehovati, prav zato, ker so bile že po naravi krive. »Menda si domišljaš,« je zdaj jež rekel zajcu, »da s svojimi nogami zmoreš več?« – »Mislim, da res,« je rekel zajec. »To bi bilo treba preizkusiti,« je menil jež. »Stavim, da te prehitim, če se pomeriva v teku.« – »Prav smešno, ti s svojimi krivimi nogami,« je rekel zajec, »ampak zaradi mene lahko, če si tega tako želiš. Za kaj staviva?« – »Za zlat luidor in steklenico žganja,« je rekel jež. »Velja,« je dejal zajec. »Seziva si v roke, potem pa lahko kar začneva.« – »Ne, tako zelo se pa ne mudi,« je menil jež. »Še čisto tešč sem; najprej grem domov in malo pozajtrkujem. Čez pol ure bom spet tukaj.«

S tem je jež odšel, saj se je zajec strinjal. Med potjo je jež razmišljal: Zajec se zanaša na svoje dolge noge, ampak ga bom že ugnal. Resda je imeniten gospod, vendar je kljub temu le bedak in plačati bo moral. Ko je jež prišel domov, je rekel ženi: »Žena, hitro se obleci, z menoj moraš na polje.« – »Kaj pa je?« je vprašala žena. »Z zajcem sem stavil za zlat luidor in steklenico žganja; pomeril se bom z njim v teku, ti pa moraš biti zraven.« – »O moj bog, mož,« je začela tarnati ježeva žena, »ali nisi pri pravi pameti? Si čisto izgubil razum? Kako se hočeš pomeriti z zajcem v teku?« – »Drži gobec, baba,« je rekel jež, »to je moja stvar. Ne vtikaj se v moške zadeve! Brž, obleci se in pojdi z menoj!« Kaj naj bi ježeva žena storila? Morala ga je ubogati, pa naj je hotela ali ne.

Ko sta bila skupaj na poti, je jež rekel ženi: »Zdaj pa dobro poslušaj, kaj ti bom povedal. Vidiš, na tisti dolgi njivi se bova pomerila v teku. Zajec bo tekel po eni brazdi, jaz pa po drugi, začela pa bova na zgornjem koncu. Tebi ni treba storiti nič drugega, kakor da se tu spodaj postaviš v brazdo, in ko zajec priteče po drugi strani, mu zakličeš: ‘Jaz sem že tukaj.’«

Medtem sta prispela do njive. Jež je ženi pokazal, kam naj se postavi, sam pa je šel po njivi navzgor. Ko je prišel na zgornji konec, je bil zajec že tam. »Lahko začneva?« je vprašal zajec. »Seveda,« je rekel jež. »Potem pa kar!« In vsak se je postavil v svojo brazdo. Zajec je štel: »Ena, dve, tri!« in kakor vihar sta se pognala po njivi navzdol. Jež pa je pretekel le kake tri korake, nato se je skril v brazdo in mirno obsedel.

Ko je zajec v polnem diru prispel na spodnji konec njive, mu je ježeva žena zaklicala: »Jaz sem že tukaj!« Zajec je obstal in se silno začudil: prepričan je bil, da mu kliče sam jež, kajti, kot je znano, je ježeva žena na las podobna svojemu možu. Zajec pa je pomislil: »Tu nekaj ni prav.« Zaklical je: »Še enkrat, nazaj!« In spet je oddirjal kakor vihar, da so mu ušesa kar opletala okoli glave. Ježeva žena pa je mirno ostala na svojem mestu. Ko je zajec prispel na zgornji konec, mu je jež zaklical: »Jaz sem že tukaj!« Zajec, ves iz sebe od jeze, je zavpil: »Še enkrat, nazaj!« – »Meni je prav,« je odgovoril jež, »zaradi mene tolikokrat, kolikorkrat hočeš.« Tako je zajec tekel še triinsedemdesetkrat in jež je vsakič zdržal z njim. Vsakič, ko je zajec prispel na spodnji ali zgornji konec, je jež ali njegova žena rekla: »Jaz sem že tukaj.«

Štiriinsedemdesetič pa zajec ni več prispel do konca. Sredi njive se je zgrudil na tla, iz grla mu je brizgnila kri in obležal je mrtev. Jež pa je vzel priigrani luidor in steklenico žganja, poklical ženo iz brazde in oba sta vesela odšla domov: in če nista umrla, živita še danes.

Tako se je zgodilo, da je na resavi pri Buxtehudeju jež zajca z dirko spravil v smrt, in od takrat si noben zajec ni več drznil pomeriti se v teku z ježem iz Buxtehudeja.

Nauk te zgodbe pa je, prvič, da naj se nihče, pa naj se ima še za tako imenitnega, ne norčuje iz preprostega človeka, četudi bi bil ta le jež. In drugič, da je pametno, kadar se kdo ženi, da si izbere ženo svojega stanu, ki je videti prav taka kakor on sam. Kdor je torej jež, naj poskrbi, da bo tudi njegova žena jež, in tako naprej.