Prevod

Nekoč je živel čarovnik, ki je stal sredi velike množice ljudi in izvajal svoje čarovnije. Med drugim je priklical petelina, ki je privzdignil težak tram in ga nosil, kakor da bi bil lahek kot peresce. Med gledalci pa je bilo dekle, ki je pravkar našlo štiriperesno deteljico in zato znalo spregledati vsako slepilo. Videlo je, da tram ni nič drugega kot slamica. Zato je zaklicalo: »Ljudje, ali ne vidite, da petelin nosi navadno slamico, ne pa trama!« Čarovnija je pri priči izginila in ljudje so videli, kaj petelin v resnici nosi, ter čarovnika s sramotenjem in zmerjanjem nagnali. On pa je, ves razvnet od prikrite jeze, dejal: »Že še pride čas, ko se bom maščeval.« Čez nekaj časa se je dekle poročilo. Lepo opravljeno je v velikem sprevodu šlo čez polje proti kraju, kjer je stala cerkev. Nenadoma so prišli do močno naraslega potoka, čez katerega ni bilo ne mostu ne brvi. Nevesta je brž privzdignila krilo in hotela prebresti vodo. Ko je tako stala v vodi, ji je mož, ki je stal ob njej — in to je bil čarovnik — posmehljivo zaklical: »No, kje pa imaš oči, da misliš, da je to voda?« Tedaj so se ji odprle oči in videla je, da s privzdignjenim krilom stoji sredi modro cvetočega lanenega polja. Zdaj so to videli tudi vsi drugi in jo z zmerjanjem in krohotom nagnali.