Prevod

Iz vojnih časov se nam je ohranilo mnogo zgodb o prerokbah. Ob začetku vojne kralja Filipa v Connecticutu leta 1675 so poročali, da je bilo pok prvega strela slišati po vsej deželi, bobnenje, ki je naseljence klicalo k obrambi, pa osem milj daleč. Braddockov poraz in Washingtonovo rešitev je na posvetu v utrdbi Ponchartrain ob reki Detroit napovedal poglavar plemena Miami, ki sta se mu zaseda in pokol razodela v sanjah. Opozorjene so bile tudi žrtve te bitke, saj je mladi poročnik pod Braddockovim poveljstvom noč ali dve pred nesrečo videl svoje častniške tovariše, kako krvavi in razmesarjeni stopajo skozi njegov šotor; ko je odjeknil prvi strel, je vedel, da napoveduje pogubo skoraj vseh njegovih soborcev. V Killinglyju v Connecticutu so jeseni pred izbruhom revolucije ves dan in vso noč iz smeri Bostona slišali oddaljeno grmenje topov, pomešano s prasketanjem mušket. Prepričanje, da se je vojna začela in da Britanci prodirajo, je bilo tako močno, da so se pripadniki milice, pripravljeni na takojšen vpoklic, zbrali in čakali na ukaze. Pozneje so trdili, da je hrup prihajal od eksplozij meteorjev, saj je tedaj potekal meteorski roj, ki podnevi seveda ni bil viden. Takoj po podpisu Deklaracije o neodvisnosti je strela odbila kraljevi grb z zvonika episkopalne cerkve v Hamptonu v Virginiji. Malo pred Cornwallisovo predajo so v Novi Angliji opazili severni sij, katerega žarki so privzeli obliko topov, obrnjenih proti jugu. V Connecticutu so našteli štiriinšestdeset takšnih topov.

V bitki pri Germantownu je Američane razbesnel uboj enega izmed njihovih mož, ki je stopil naprej z belo zastavo premirja. Ustrelili so ga iz oken hiše sodnika Chewa, v kateri se je trlo britanskih vojakov, in ko je padel na trato ter s svojo krvjo obarval znamenje miru, je vsaj eden od pripadnikov kontinentalne vojske prisegel, da bo njegova smrt temeljito maščevana. Britanske okrepitve, ki so štele šestnajst tisoč mož, so hitele po ulici; njihovi častniki so bili le napol oblečeni, tako nujen je bil poziv na pomoč. Razen njihovega enakomernega koraka je v kraju vladala tišina; vrata so bila zaklenjena in polkna zapahnjena, in če so bili ljudje v hišah, o njih ni bilo videti nobenega znamenja. Med vso vojsko se je le general Agnew zdel potrt in zaskrbljen. Ko so šli mimo menonitskega pokopališča, se je obrnil k adjutantu in dejal: »Na tem bojišču se bom bojeval zadnjič.«

Nad pokopališkim zidom se je prikazal srhljiv obraz, brazgotinast in neobrit, obdan z dolgimi lasmi, pod njim pa telo, oblečeno v živalske kože, in zaslišalo se je vprašanje: »Je to pogumni general Gray, ki je pri Paoliju premagal upornike?« Zdelo se je, da je eden od vojakov z brezbrižnim zamahom roke pokazal na generala Agnewa. Trenutek zatem je počilo, iznad pokopališkega zidu se je dvignil oblaček dima in krogla je zažvižgala mimo generalove glave; ta se je medlo nasmehnil, da bi opogumil svoje može. Neznanca bi pri priči usmrtili, ko ne bi prav tedaj oddelek ameriške konjenice planil nad rdečesuknjičarje in se ne bi vnel srdit boj. Ko se je dan iztekel, je general Agnew, ki se je v bojni zmedi ločil od svojih mož, znova prišel mimo grobov. Utrujen in potrt je za trenutek ustavil konja, da bi se nadihal svežega zraka, še malo prej onesnaženega s prahom in dimom, ter občudoval razkošno svetlobo sončnega zahoda. Spet se je izza zidu dvignil divji neznanec, kakor zli duh tega kraja. Oster pok je pretrgal večerno tišino in iz oddaljenih hiš izvabil ropotajoče odmeve. Konj se je sunkovito pognal in general Agnew je mrtev zgrmel iz sedla: zadnja žrtev spopada pri Germantownu.