Prevod

Torijec Manheim zamišljen sedi v svoji kmečki hiši blizu Valley Forgea, njegova hči pa z vročično rdečico na licih zre v somrak, kjer naletava sneg. Izčrpana je in bolna; mrzlico si je nakopala prav tega dne, ko se je v mrazu skrivaj odpravila v ameriški tabor, da bi svojega ljubega opozorila na nov poskus umora Washingtona, ki mora ob vrnitvi iz oddaljenega naselja mimo hiše njenega očeta. Torijec o tem ne ve ničesar; vendar se zdrzne vsakič, ko možje v sosednji sobi zaropotajo s kockami ali zapojejo opolzko pesem, in obraz mu potemni od tesnobe, ko mimo hiše po snegu škripaje stopajo napol bosi vojaki, ki iščejo živež. Ure minevajo in hrup v sosednji sobi narašča; nenadoma pa potihne, ko se zasliši trkanje na vrata. Torijec jih odpre in zatrepeta, ko visok, resnoben mož atletske postave stopi v soj ognja ter si mirno sname rokavice. »Dolga ježa je za menoj,« reče. »Ali mi lahko daste kaj jesti in dovolite, da za kakšno uro zaspim, dokler se snežni metež ne poleže?«

Manheim odvrne, da lahko, nato pa oddrsa v sosednjo sobo in zašepeta: »Washington!« Dekle pošljejo po jedačo in pijačo. Zaman skuša z znamenjem ali besedo opozoriti moža, ki tako mirno sedi pred ognjem, saj je oče ves čas dovolj blizu, da jo lahko vidi in sliši. Ko Washington poje skromni obrok, prosi, naj ga za nekaj časa pustijo samega, dekletu pa naročijo, naj ga odpelje v sobo levo od stopniščnega podesta v zgornjem nadstropju.

Njen oče drži svečo ob vznožju stopnic, dokler ne vidi gosta vstopiti v sobo; nato hčeri ukaže, naj gre v svojo posteljo v sobi desno od podesta. Zatem se iz spodnje sobe sliši živahno šepetanje in stresanje lončka s kockami, s katerimi žrebajo, komu bo pripadlo, da se prikrade po stopnicah in zabode spečega Washingtona. Mine ura in zdi se, da v hiši vsi počivajo, toda stopnice rahlo zaškripajo, ko se Manheim prikrade k svojemu plenu. Upihne svečo in tiho vstopi v sobo na levi. Možje, ki v temi prisluškujejo ob vznožju stopnic, zaslišijo stok, torijec pa se zmagoslavno vzklikajoč požene nazaj, saj uporniškega voditelja ni več in Howova nagrada jim bo zagotovila bogastvo do konca življenja.

Kozarci se napolnijo in sredi veselja se na stopnicah zasliši korak. Pred njimi stoji Washington. Z mirnim, globokim glasom se zahvali kmetu za zavetje in prosi, naj mu pripeljejo konja pred vrata ter pripravijo račun. Torijec strmi vanj kakor brez uma. Nato plane po stopnicah, sunkoma odpre vrata sobe na levi in se zazre v obraz, ki počiva na blazini — blazini, oškropljeni s krvjo. Obraz je hčerin. Besede »oče« na tem svetu ne bo nikoli več slišal. Sveča mu pade iz roke; zgrudi se na tla; naj mu bo greh odpuščen! Zunaj se zasliši topot konjskih kopit. Washington odjezdi, ne da bi vedel za nevarnost, ki ji je ušel, in žrtev, ki jo je odvrnila.