Prevod

Med strašno zimo, ki jo je ameriška vojska preživljala v taboru pri Valley Forgeu, se je šest ali osem vojakov odpravilo iskat živež. Ker so vedeli, da v bližini tabora svojih sestradanih tovarišev ne morejo pričakovati kaj prida, so krenili proti potoku French Creek. Tam se je skupina razšla in malo pozneje so dva izmed vojakov napadli torijski kmetje. Nekaj časa sta bežala ob potoku, nato pa prišla do majhne votline v skalnem bregu. Eden od njiju, mlad južnjak po imenu Carrington, je splezal vanjo. Njegov tovariš ni bil daleč za njim in je hitel proti votlini, ko sta ga ustavila bobnenje in tresk: več ton težak granitni blok, ki je dotlej negotovo visel nad vhodom, je zdrsnil z mesta in vhod povsem zaprl. Zadušeni krik obupa živega ujetnika v grobnici ga je zadel v srce. Skril se je v bližnji gozd in počakal, da so se torijci razšli, nato pa se vrnil k votlini in na vse pretege skušal premakniti skalo, vendar zaman.

Ko je naslednji dan prispel v tabor, je povedal, kakšna nesreča se je zgodila, toda menili so, da je za reševanje že prepozno ali da bi bilo delo preveč izčrpavajoče in nevarno za može, ki so že tako komaj ohranjali življenje v svojih oslabelih telesih. Tragedija je bila dvojna, saj si mladeničeva izvoljenka nikoli ni opomogla od pretresa, ki ji ga je zadala novica. Na njenem grobu blizu Richmonda v Virginiji so vklesane besede: »Umrla zaradi strtega srca 1. marca 1780, Virginia Randolph, stara 21 let in 9 dni. Zvesta do smrti.« Poleti leta 1889 so delavci, ki so razstreljevali skale blizu slapov na potoku French Creek, odkrili dolgo skrito votlino in v njej našli okostje z nekaj cunjami uniforme kontinentalne vojske. V steklenici ob njem sta bila opis nesreče, ki ga je doletela, podpisan z imenom Arthur L. Carrington, in pismo, v katerem je svoji izvoljenki izpovedoval večno ljubezen.

Umrl je od lakote. Kosti so skrbno položili v krsto in jih poslali v Richmond, da bi jih pokopali ob posmrtnih ostankih zveste gospodične Randolph.