Prevod

_Fonzo in Canneloro se rodita po čarovniji; kraljica, Fonzova mati, zavida Canneloru in mu razbije čelo. Canneloro odide, postane kralj in se znajde v hudi nevarnosti. Fonzo po zaslugi studenca in mirte izve za njegove tegobe ter ga gre rešit._ _Z odprtimi usti so poslušali Paolino prelepo pripoved in vsi sklenili, da je ponižen človek kakor žoga: čim močneje jo treščiš ob tla, tem više odskoči; in kakor oven: čim dlje se umakne, tem siloviteje udari. Ko pa je Taddeo pomignil Ciommetelli, naj nadaljuje pripovedovanje, je takole pognala jezik._ Velika je brez dvoma moč prijateljstva, saj nam pomaga, da zaradi prijatelja z lahkoto prenašamo napore in nevarnosti. Premoženje nam je le bilka, čast drobec plovca, življenje ničvredna cunjica, če jih le lahko žrtvujemo prijatelju v prid. O tem na ves glas pripovedujejo pravljice in zgodovine so tega polne; jaz pa vam bom danes povedala primer, ki mi ga je rada pripovedovala moja babica Semmonella, naj počiva v miru, če boste le zaprli usta in napeli ušesa, da mi za hip prisluhnete.

Nekoč je živel kralj Longa-pergole po imenu Jannone, ki si je silno želel otrok, zato je nenehno prosil bogove, naj njegovi ženi napnejo trebuh. Da bi jih pripravil do tega, da mu izpolnijo željo, je bil tako radodaren do romarjev, da jim je dajal še čez mero. Ko pa je naposled videl, da se stvar vleče in da ni niti najmanjšega znamenja, da bo kaj vzklilo, je trdno zapahnil vrata in s samostrelom streljal na vsakogar, ki se jim je približal. Prav tedaj je skozi tisti kraj prišel imeniten starec, ki bodisi ni vedel, da je kralj obrnil ploščo, bodisi je vedel in je hotel stvar popraviti. Odšel je k Jannonu in ga prosil, naj ga sprejme pod svojo streho. Kralj pa mu je s kislim obrazom in strašno namrščenim čelom dejal: »Če nimaš druge sveče kakor te, se lahko odpraviš spat v temi. Minili so časi, ko je Berta predla; zdaj so mucke že odprle oči in mamice ni več.« Ko ga je starec vprašal, zakaj se je tako spremenil, je kralj odgovoril: »Ker sem si želel otrok, sem zapravljal in razdajal vsakomur, ki je prihajal ali odhajal, ter metal stran svoje imetje. Nazadnje pa sem videl, da imam od vsega le izgubo, zato sem odnehal in pospravil orodje.« »Če je samo to,« je odvrnil starec, »se pomiri, saj bom poskrbel, da bo tvoja žena pri priči noseča do ušes.« »Če to storiš,« je rekel kralj, »ti obljubim polovico kraljestva.« Starec pa je odgovoril:

»Zdaj dobro poslušaj. Če hočeš zadeti v polno, daj prinesti srce morskega zmaja in naj ga skuha mlado dekle, ki je še devica. Že sam vonj iz lonca ji bo napel trebuh. Ko bo srce kuhano, ga daj pojesti kraljici in videl boš, da bo pri priči noseča, kakor da že devet mesecev nosi otroka.«

»Kako je to mogoče?« je vprašal kralj. »Če ti povem po pravici, se mi zdi to precej težko pogoltniti.« »Nikar se ne čudi,« je rekel starec, »saj boš, če bereš pripovedke, izvedel, da je Junoni, ko je hodila po olenskih poljih in povonjala cvetlico, nabreknil trebuh in je rodila.« »Če je tako,« je spet dejal kralj, »naj nemudoma poiščejo to zmajevo srce. Navsezadnje nimam kaj izgubiti.« In tako je poslal na morje sto ribičev, ki so nastavili harpune, zaporne mreže, vlečne mreže, vrše, košare, trnke in vrvi. Toliko so obračali in preiskovali, da so naposled ujeli zmaja, mu izrezali srce in ga prinesli kralju. Ta ga je dal skuhati lepi služabnici, ki se je zaprla v sobo. Komaj je pristavila srce na ogenj in se je iz lonca dvignila para, že je zanosila ne le lepa kuharica, temveč je nabreknilo tudi vse pohištvo v hiši in čez nekaj dni rodilo: postelja z baldahinom je povrgla posteljico, skrinja skrinjico, stoli stolčke, miza mizico, nočni lonec pa ličen lonček, tako ljubek, da ga je bilo veselje pogledati. Ko je bilo srce kuhano in ga je kraljica komaj pokusila, je začutila, kako ji trebuh nabreka, in čez štiri dni sta hkrati s služabnico rodili vsaka krepkega fantiča. Bila sta si podobna kakor jajce jajcu, tako da ni bilo mogoče ločiti enega od drugega. Skupaj sta odraščala v tolikšni ljubezni, da se nikoli nista hotela raziti;

in tako neizmerno sta bila navezana drug na drugega, da je kraljico začelo razjedati ljubosumje, saj je njen sin kazal več ljubezni do sina njene služabnice kakor do nje same. Ni vedela, kako naj se znebi tega trna v očesu. Nekega dne je princ, ki je hotel s prijateljem na lov, dal zakuriti v kaminu svoje sobe in začel taliti svinec za krogle. Ker mu je zmanjkalo ne vem česa, je šel sam ponj. Medtem je prišla kraljica pogledat, kaj počne njen sin, in našla v sobi samo Cannelora, služabničinega sina. Da bi ga spravila s sveta, je zamahnila z razbeljenim kalupom za krogle proti njegovemu obrazu. Sklonil se je, zato ga je zadela nad obrvjo in mu naredila globoko rano. Že ga je hotela udariti še enkrat, ko je prišel njen sin Fonzo. Pretvarjala se je, da je prišla pogledat, kako mu gre, ga nekajkrat prisiljeno pobožala in odšla. Canneloro si je potegnil klobuk na čelo, da Fonzo ne bi opazil rane, ter se držal mirno in trdno, čeprav ga je žgala bolečina. Ko sta končala izdelovati krogle, velike kakor hrošči, je prosil princa za dovoljenje, da odide. Fonzo se je začudil tej nenadni odločitvi in ga vprašal, zakaj:

ta pa je odgovoril: »Nič več me ne sprašuj, moj Fonzo; dovolj naj ti bo, da moram oditi. Nebesa vedo, da se mi ob slovesu od tebe, ki si moje srce, duša trga iz prsi kakor sir iz pogače, duh odhaja iz telesa kakor čoln pod vesli in kri odteka iz žil kakor iztekajoče se vino:

ker pa ni druge pomoči, ostani zdrav in me ohrani v spominu.« Objela sta se in bridko jokala, nato pa je Canneloro odšel v svojo sobo. Tam je vzel oklep in meč, ki sta se rodila iz drugega orožja takrat, ko se je kuhalo srce, se od glave do pet oborožil in pripeljal konja iz hleva. Ravno je hotel stopiti v streme, ko ga je dohitel objokani Fonzo. Rekel mu je, da naj mu, če ga že hoče zapustiti, vsaj pusti kakšno znamenje svoje ljubezni, da bo laže prenašal bolečino njegove odsotnosti. Ob teh besedah je Canneloro izvlekel bodalo in ga zasadil v tla, od koder je privrel lep studenec. »To je najboljši spomin, kar ti ga lahko pustim,« je rekel princu, »kajti po toku tega studenca boš vedel, kako teče moje življenje. Če bo voda bistra, vedi, da bo tudi moje življenje jasno in mirno; če bo kalna, si misli, da prestajam tegobe; če pa bo studenec presahnil, česar naj nebo ne dopusti, vedi, da je zmanjkalo olja v moji svetilki in da sem plačal davek, ki ga dolgujemo naravi.«

Ko je to izrekel, je prijel za meč, ga zasadil v tla in iz zemlje je pognal grmiček mirte. »Dokler jo boš videl zeleno,« je dejal, »vedi, da sem tudi jaz svež kakor zelen česen. Če jo boš videl ovenelo, si misli, da mi sreča ne cveti najbolje; če pa se povsem posuši, lahko svojemu Canneloru zaželiš večni pokoj in pospraviš njegove čevlje in cokle.« Po teh besedah sta se še enkrat objela in Canneloro se je odpravil na pot. Na poti se mu je pripetilo marsikaj, kar bi bilo predolgo pripovedovati: prepiri s kočijaži, sleparije krčmarjev, odiranje mitničarjev, nevarnosti na težavnih poteh in podlosti tatov. Naposled je prispel v Longa-pergolo prav tedaj, ko so prirejali sijajen viteški turnir, na katerem je bila zmagovalcu obljubljena kraljeva hči. Canneloro se je prijavil in se tako junaško odrezal, da je premagal vse viteze, ki so prišli z različnih koncev iskat slavo. Zato so mu dali za ženo Fenizio, kraljevo hčer, in priredili veliko slavje. Nekaj mesecev sta živela v blaženem miru, nato pa je Cannelora obšla nemirna želja, da bi šel na lov. Ko je to povedal kralju, mu je ta dejal: »Pazi nase, moj zet, glej, da te kdo ne pretenta! Ostani pri pameti in imej odprte oči, gospod, kajti po teh gozdovih straši ljudožerski velikan, pravi peklenšček, ki vsak dan menja podobo. Zdaj se pokaže kot volk, zdaj kot lev, zdaj kot jelen, zdaj kot osel, zdaj kot to in zdaj kot ono. S tisočerimi zvijačami zvabi nesrečnike, ki mu pridejo na pot, v votlino, kjer jih pogoltne.

Zato, sin moj, ne postavljaj na kocko svojega zdravja, saj boš tam pustil kožo.« Canneloro pa je ves strah pustil že v materinem trebuhu in se ni zmenil za tastove nasvete. Komaj je sonce z ostro metlo svojih žarkov pometlo saje noči, že je šel na lov. Prišel je v gozd, kjer so se sence pod listnato streho zbirale v združbo in kovale zaroto proti soncu. Ko ga je velikan zagledal, se je spremenil v lepo košuto. Canneloro jo je nemudoma začel loviti, ona pa ga je toliko zavajala in skakala s kraja na kraj, da ga je zvabila v najtemnejši del gozda. Tam je priklicala tolikšen naliv in tako silno sneženje, da se je zdelo, kakor da se podira nebo. Canneloro se je znašel pred velikanovo votlino in stopil vanjo, da bi se zatekel na varno. Ker je bil ves otrpel od mraza, je pobral nekaj drv, ki jih je našel v njej, vzel iz žepa kresilo in zakuril velik ogenj. Ko se je grel in sušil obleko, se je na vhodu v votlino prikazala košuta in rekla: »Gospod vitez, dovolite mi, da se malo pogrejem, saj sem vsa premrla od mraza.«

Canneloro je bil vljuden in ji je rekel: »Pridi bliže, dobrodošla si.« »Prišla bi,« je odgovorila košuta, »a se bojim, da me potem ubiješ.« »Nič se ne boj,« je odvrnil Canneloro, »pridi, dam ti svojo besedo.« »Če hočeš, da pridem,« je spet rekla košuta, »priveži pse, da mi ne storijo nič hudega, in priveži konja, da me ne brcne.« Canneloro je privezal pse in konju spetil noge, košuta pa je rekla: »Zdaj sem že napol pomirjena, toda če ne zvežeš še meča, ne stopim noter, pri duši mojega deda!« Canneloro, ki si je želel udomačiti košuto, je zvezal meč, kakor ga zveže kmet, ko ga nese v mesto, da ne bi imel opravka z biriči. Ko je velikan videl, da je Canneloro brez obrambe, je privzel svojo pravo podobo, ga pograbil in spustil v jamo na dnu votline ter jo pokril s kamnom, da bi ga pozneje pojedel.

Fonzo pa je vsako jutro in vsak večer obiskoval mirto in studenec, da bi izvedel, kako se godi Canneloru. Ko je našel mirto ovenelo in vodo kalno, je takoj pomislil, da je njegov dragi prijatelj v stiski. Ker mu je želel pomagati, je, ne da bi prosil očeta ali mater za dovoljenje, zajahal konja, se dobro oborožil in se z dvema začaranima psoma odpravil v svet. Toliko je blodil in se obračal zdaj sem, zdaj tja, da je prišel v Longa-pergolo. Vse mesto je bilo odeto v žalno črnino, ker so verjeli, da je Canneloro mrtev. Komaj je prispel na dvor, že so ga vsi zaradi njegove podobnosti s Cannelorom zamenjali za prijatelja in tekli k Fenizii po nagrado za veselo novico. Ta je pridrvela po stopnicah in objela Fonza: »Moj mož, moje srce, kje si bil toliko dni?« Fonzo je nemudoma zaslutil, da je Canneloro prišel v ta kraj in ga potem zapustil. Sklenil je princeso spretno izprašati, da bi med pogovorom izvedel, kje ga lahko najde. Ko je slišal, da se je zaradi prekletega lova izpostavil strašni nevarnosti, zlasti če bi naletel na velikana, ki je tako krut do ljudi, je takoj sklepal, da je prijatelj trčil prav obenj. Svoje misli je zamolčal in se zvečer odpravil spat. Pretvarjal pa se je, da se je zaobljubil Diani, da se tisto noč ne bo dotaknil žene, zato je med sebe in Fenizio položil gol meč kot pregrado. Komaj je čakal jutra, ko bo sonce prišlo dat nebu zlate kroglice, da iz njega prežene temo. Vstal je iz postelje in ne Feniziine prošnje ne kraljeve zapovedi ga niso mogle zadržati: hotel je na lov. Zajahal je konja in se z začaranima psoma odpravil v gozd. Zgodilo se mu je prav tisto, kar se je zgodilo Canneloru, in ko je stopil v votlino, je zagledal prijateljevo orožje ter privezane pse in konja. Tedaj je bil prepričan, da se je njegov prijatelj ujel prav tam. Ko mu je košuta rekla, naj zveže orožje, pse in konja, je naščuval psa nanjo in raztrgala sta jo na kosce. Nato je iskal še kakšno sled o prijatelju in ga zaslišal na dnu jame. Dvignil je kamen ter izvlekel Cannelora in vse druge, ki jih je velikan žive zakopal, da bi jih spital.

Z neizmernim veseljem sta se objela in odšla domov. Ko je Fenizia zagledala tako podobna moža, ni vedela, kateri je njen mož. Toda privzdignila je Cannelorov klobuk, videla rano, ga prepoznala in objela. Fonzo je mesec dni preživel v tisti deželi in se prijetno kratkočasil, nato pa se je hotel vrniti v domovino, v svoje gnezdo. Po njem je Canneloro poslal materi pismo, naj pride uživat njegovo srečo, in res je prišla. Od tistega dne pa ni hotel več slišati ne o psih ne o lovu, saj se je spominjal izreka: _Gorje tistemu, ki se spametuje šele na lastni koži._