Prevod

_Kmetova hči po zaslugi vile postane kraljeva žena; ker pa se izkaže za nehvaležno do tiste, ki ji je storila toliko dobrega, ji vila spremeni obraz v kozjega. Mož jo zato prezira in z njo grdo ravna, toda po nasvetu dobrega starčka se poniža, spet dobi svoj nekdanji obraz in si znova pridobi moževo naklonjenost._ _Komaj je Ciulla končala svojo zgodbo, sladko kakor sladkor, je Paola, ki je bila zdaj na vrsti, da stopi v ta ples, začela pripovedovati._ Vse hudobije, ki jih zagreši človek, imajo kakšen izgovor: bodisi jezo, ki ga podžge, bodisi stisko, ki ga priganja, bodisi ljubezen, ki ga zaslepi, bodisi bes, ki mu zmeša glavo. Nehvaležnost pa je tista, ki se ne more opreti na noben razlog, ne lažen ne resničen; zato je tako ostudna pregreha, da izsuši studenec usmiljenja, pogasi ogenj ljubezni, zapre pot dobroti in v tistem, ki mu vračajo z nehvaležnostjo, vzbudi odpor in obžalovanje, kakor boste videli v zgodbi, ki vam jo bom povedala.

Neki kmet je imel dvanajst hčera, ki so si sledile tako tesno, da bi druga drugo skoraj lahko nosile na hrbtu; njihova mati, dobra gospodinja Ceccuzza, mu je namreč vsako leto povila novo dekletce. Da bi pošteno preživljal družino, je revež vsako jutro hodil kopat za dnino in ne bi mogel reči, ali je več potu prelil na zemljo ali več sline porabil za močenje dlani. Dovolj, da je s tistim pičlim zaslužkom hranil vso to drobižasto otročad, da ni pomrla od lakote. Nekega dne je kopal ob vznožju gore, ki je kakor vohunka drugih gora dvigala glavo nad oblake, da bi videla, kaj se godi v zraku. Tam je bila votlina, tako globoka in temna, da si še sonce ni upalo vanjo. Iz nje je prilezel zelen kuščar, velik kakor krokodil. Ubogi kmet je tako otrpnil, da ni mogel niti zbežati, in pričakoval je, da bo že en sam razprt gobec te strašne živali pomenil konec njegovih dni. Toda veliki kuščar se mu je približal in rekel: »Nič se ne boj, moj dobri človek, nisem tukaj, da bi ti storila kaj hudega, temveč prihajam samo v tvoje dobro.«

Ko je Masaniello, kakor je bilo ime temu delavcu, to slišal, je pokleknil prednjo in dejal: »Gospa, kakorkoli vam je že ime, v vaši oblasti sem; ravnajte plemenito in se usmilite tega ubogega človečka, ki mora preživljati dvanajst lačnih ust.« »Prav zato,« je odgovorila kuščarica, »sem se odločila, da ti pomagam. Jutri zjutraj mi torej pripelji svojo najmlajšo hčer; vzgajala jo bom kakor lastnega otroka in jo ljubila kakor svoje življenje.« Ko je ubogi oče to slišal, je bil bolj zbegan kakor tat, ki mu pri preiskavi najdejo ukradeno blago. Ker je kuščarica zahtevala njegovo hčer, in to najnežnejšo, je sklepal, da ima ta reč gotovo kakšno skrito zanko in da hoče deklico samo za grižljaj, s katerim bi potešila lakoto. Pri sebi si je rekel: »Če ji dam to hčer, ji dam svojo dušo; če ji jo odrečem, mi vzame telo. Če ji ustrežem, ostanem brez punčice svojih oči; če ji ugovarjam, mi izpije kri. Če privolim, mi vzame del mene samega; če zavrnem, me vzame celega. Kaj naj sklenem?

Katero pot naj uberem? Česa naj se oprimem? O, kakšen nesrečen dan sem dočakal! Kakšna nesreča mi je padla z neba!« Medtem ko je tako govoril, je kuščarica dejala: »Brž se odloči in stori, kar sem ti rekla, sicer boš pustil tukaj svojo kožo. Tako hočem in tako naj se zgodi!«

Ko je Masaniello slišal to razsodbo in ni imel nikogar, na kogar bi se lahko pritožil, se je ves potrt vrnil domov, tako rumen v obraz, kakor da bi imel zlatenico. Ceccuzza ga je videla tako bledega, upadlega, s cmokom v grlu in vsega mrkega, pa ga je vprašala: »Kaj se ti je zgodilo, moj mož?

Si se s kom sprl? Je kdo poslal sodnega izvršitelja nadte? Ali nam je poginil osel?« »Nič od tega,« je odgovoril Masaniello, »toda neka rogate kuščarica me je spravila v strašno stisko. Zagrozila mi je, da se bo slabo končalo, če ji ne pripeljem najine najmlajše hčere. Glava se mi vrti kakor vreteno in ne vem, kaj naj storim. Na eni strani me vleče ljubezen, na drugi teža družine. Svojo Renzollo imam neizmerno rad, neizmerno rad pa imam tudi svoje življenje. Če ji ne dam tega koščka svojega mesa, bo požrla vsega mene, nesrečnika. Zato mi svetuj, moja Ceccuzza, sicer je po meni.« Ko je žena to slišala, mu je rekla:

»Kdo ve, moj mož, ali ni ta kuščarica z dvema repoma srečno znamenje za našo hišo? Kdo ve, ali ne pomeni zanesljivega konca naše bede? Saj si najpogosteje kar sami zasekamo sekiro v nogo; in kadar bi morali z orlovskim pogledom prepoznati dobro, ki nam prihaja naproti, imamo mreno na očeh in krč v rokah, da ga ne moremo zgrabiti. Zato pojdi in ji odpelji deklico, kajti srce mi pravi, da bo iz tega prišla sreča za ubogo otročico.« Te besede so Masaniella prepričale in naslednje jutro, brž ko je sonce z metlico svojih žarkov pobelilo nebo, ki so ga bile očrnile nočne sence, je prijel deklico za roko in jo odpeljal k votlini. Velika kuščarica je že prežala na kmetov prihod; takoj ko ga je zagledala, je prilezla iz svojega skrivališča, vzela deklico in očetu dala mošnjiček velikih srebrnikov ter rekla: »Pojdi, s tem denarjem omoži druge hčere in bodi vesel, kajti Renzolla je našla mater in očeta. Blagor ji, da jo je doletela takšna sreča!«

Masaniello se je ves radosten zahvalil kuščarici in se vrnil k ženi, ji povedal, kaj se je zgodilo, ter ji pokazal novce. Z njimi sta omožila vse druge hčere, pa še nekaj jima je ostalo, da sta laže požirala grenke grižljaje življenja. Kuščarica pa je, potem ko je dobila Renzollo, pričarala prelepo palačo, jo nastanila v njej in jo vzgajala v takšnem razkošju in sijaju, da ji niti kraljica ne bi mogla ničesar očitati. Lahko si mislite, da ji ni manjkalo niti mravljinčjega mleka. Jedla je kakor grofica, oblačila se je kakor kneginja in sto skrbnih deklet ji je streglo:

ob tako dobri oskrbi je v hipu zrasla kakor hrast. Naneslo je, da je kralj lovil po tistih gozdovih in ga je tam zatekla noč. Ker ni vedel, kam bi se obrnil, je opazil svečo, ki je svetila v palači, in tja poslal služabnika, naj gospodarja prosi za prenočišče. Ko je služabnik prišel, mu je stopila naproti kuščarica v podobi prelepe mladenke. Slišala je njegovo prošnjo in rekla, da je kralj tisočkrat dobrodošel, saj pri njih ne bo manjkalo ne kruha ne nožev. Ko je kralj slišal odgovor, je prišel in sprejeli so ga z vsemi častmi. Sto pažev mu je stopilo naproti s prižganimi baklami, da je bilo videti kakor veličasten pogreb bogataša; drugih sto pažev je nosilo pijačo na mizo kakor prav toliko bolnišničnih strežnikov, ki bi bolnikom prinašali skodelice:

spet sto drugih je na glasbila, ki bi jim prej rekli glavo-mešala, igralo godbo. Predvsem pa je Renzolla kralju stregla pijačo s tolikšno milino, da je popil več ljubezni kakor vina. Ko je bilo gostije konec in so pospravili mize, je kralj legel spat, Renzolla pa mu je sama sezula nogavice z nog in mu hkrati iz prsnega koša izvlekla srce. To je storila tako ljubko, da je kralj začutil, kako mu iz gležnjev, ki se jih je dotaknila njena lepa roka, vstaja ljubezenski strup in mu zastruplja dušo. Da bi se rešil smrti, si je hotel zagotoviti protistrup njene lepote, kakor čudežno zdravilo iz Orvieta, zato je poklical vilo, ki jo je varovala, in jo zaprosil za dekličino roko. Vila, ki si ni želela ničesar drugega kakor Renzollino srečo, mu je dekle rade volje dala in jo povrhu obdarila z doto sedmih milijonov zlatnikov. Kralj je ves vesel te sreče odšel z Renzollo, ona pa, nesramna in nehvaležna za vse, kar ji je vila storila, jo je popihala z možem, ne da bi ji namenila eno samo besedico v slovo. Ko je vila videla tolikšno nehvaležnost, jo je preklela, naj njen obraz postane podoben kozjemu. Komaj je izrekla te besede, že se je Renzolli iztegnil gobec z dlan dolgo brado, lica so se ji zožila, koža otrdela, obraz se ji je porasel z dlako in njene spletene kite so se spremenile v koničaste rogove. Ko je ubogi kralj to videl, se je skoraj skrčil od groze in ni vedel, kaj ga je doletelo: lepotica, ki je sijala kakor dve sonci, se je tako strašno spremenila! Vzdihoval je, jokal in kar naprej govoril: »Kje so lasje, ki so me vezali v vozle? Kje oči, ki so me prebadale? Kje usta, ki so bila past za mojo dušo, lovilna skrinjica za mojega duha in mišnica za moje srce? Kaj zdaj? Naj bom mož koze in si prislužim naziv kozla? Naj me tako ponižajo, da me bodo poslali na pašo v Foggio? Ne, ne, naj mi srce poči zaradi tega kozjega obraza, te koze, ki mi bo napovedovala vojno in za seboj spuščala oljke!«

Tako je govoril in, ko je prispel v svojo palačo, zaprl Renzollo s služabnico v kuhinjo ter vsaki dal deset funtov lanu, da ga sprede; za dokončanje dela jima je odmeril en teden. Služabnica je ubogala kralja in začela česati lan, delati predivo, ga polagati na preslico, sukati vreteno in navijati štrene. Delala je kakor črna živina, tako da je imela do sobote zvečer vse končano. Renzolla pa se ni bila pogledala v ogledalo in je mislila, da je še vedno takšna kakor nekoč v vilini hiši; zato je vrgla lan skozi okno in rekla: »Kralj očitno nima drugega dela, da mi nalaga takšne sitnosti! Če hoče srajce, naj si jih kupi, in naj nikar ne misli, da me je pobral v obcestnem jarku. Spomni naj se, da sem mu v hišo prinesla sedem milijonov zlatnikov in da sem njegova žena, ne pa dekla. Po mojem mora biti osel, da tako ravna z menoj!«

Vendar se je v soboto zjutraj, ko je videla, da je služabnica že spredla ves svoj lan, hudo ustrašila, da ji bodo pošteno izčesali volno. Zato se je odpravila v vilino palačo in ji povedala za svojo nesrečo. Vila jo je z veliko ljubeznijo objela in ji dala vrečo, polno preje, da jo odnese kralju in se izkaže za dobro gospodinjo in marljivo ženo. Renzolla pa je pograbila vrečo in se vrnila v kraljevo palačo, ne da bi za pomoč izrekla eno samo zahvalo. Vila je bila zaradi grdega vedenja te predrznice tako jezna, da bi najraje metala kamenje. Ko je kralj dobil prejo, je dal njima dva psa, enega Renzolli in enega služabnici, ter jima naročil, naj ju redita in vzgajata. Služabnica je svojega hranila z drobtinicami in ravnala z njim kakor z otrokom. Renzolla pa je rekla: »To skrb mi je menda zapustil ded v oporoki! Ali so že Turki v deželi? Naj zdaj še češem pse in jih vodim ven, da bodo srali?

In s temi besedami je psa zalučala skozi okno; to je bil precej drugačen skok kakor skok skozi obroč. Čez nekaj mesecev pa je kralj zahteval, naj mu pokažeta psa, in Renzolla, ki ji je zdaj trda predla, je spet stekla k vili. Pri vratih je našla starčka, vratarja, ki jo je vprašal: »Kdo si in koga iščeš?« Ko je Renzolla slišala, da jo tako nenadoma sprašuje, mu je rekla: »Ali me ne poznaš, kozja brada?« »Meni kažeš zobe?« je odgovoril starček. »Tat straši biriča! ‘Umakni se, da te ne umažem,’ je rekel kotlar. Siliš naprej, da te ne bi potisnili nazaj. Jaz da imam kozjo brado?

Ti imaš kozjo brado in še pol zraven, kajti zaradi svoje prevzetnosti si zaslužiš to in še kaj hujšega! Le malo počakaj, nesramna ošabnica, zdaj ti bom odprl oči in boš videla, kam sta te pripeljali napihnjenost in domišljavost.« S temi besedami je stekel v kamrico, vzel ogledalo in ga postavil pred Renzollo. Ko je zagledala tisto grdo kosmato spako, bi jo od groze skoraj pobralo. Niti Rinaldo ni občutil tolikšne stiske, ko se je pogledal v začarani ščit in se videl spremenjenega, kakor jo je prevzela bolečina ob pogledu na svoj iznakaženi obraz, v katerem ni več prepoznala same sebe. Starček ji je rekel: »Spomniti se moraš, Renzolla, da si kmetova hči in da te je vila povzdignila tako visoko, da si postala kraljica. Ti pa, neumna, nevljudna in nehvaležna, si ji za tolikšno dobroto izkazala kaj malo hvaležnosti; odrinila si jo v pozabo, ne da bi ji naklonila en sam znak ljubezni.

Zato vzemi, kar si dobila, in uživaj; poberi to, pa pridi še po ostalo! Lep dobiček si imela od svojega kljubovanja! Poglej, kakšen obraz zdaj nosiš; poglej, kam te je pripeljala nehvaležnost, saj ti je vilino prekletstvo spremenilo ne le obraz, temveč tudi položaj. Če pa hočeš poslušati to belo brado, pojdi k vili, vrzi se ji pred noge, ruvaj si lase, praskaj si obraz, tolci se po prsih in jo prosi odpuščanja za grdo vedenje, ki si ji ga izkazovala. Ker je mehkega srca, se bo usmilila tvoje nesreče.« Renzolla je začutila, da se je starček dotaknil pravih strun in zadel žebljico na glavico, zato je storila po njegovem nasvetu. Vila jo je objela in poljubila ter ji vrnila nekdanjo podobo. Oblekla jo je v obleko, bogato okrašeno z zlatom, jo posadila v čudovito kočijo in jo v spremstvu množice služabnikov odpeljala h kralju. Ko jo je kralj videl tako lepo in veličastno, jo je vzljubil kakor lastno življenje ter se tolkel po prsih zaradi vsega gorja, ki ji ga je povzročil. Opravičeval se je, da jo je zaradi tistega prekletega kozjega obraza obravnaval le kot del svojega imetja.

Tako je Renzolla živela zadovoljna, ljubila svojega moža, častila vilo in izkazovala hvaležnost starčku, saj je na lastni koži spoznala, _Da prijaznost vselej se obrestuje._