Prevod
Pred stoletjem je bila ta razgibana vzpetina, kakih dvanajst milj od Chattanooge v Tennesseeju, dom čerokeških Indijancev, med katerimi sta živela tudi njihov vrač Arinook in njegova hči. Dekle je bilo čisto in lepo, in ko jo je nekega dne beli lovec zagledal pred vhodom v očetov vigvam, sta ga njena lepota in prikupnost tako prevzeli, da je sklenil, da se ne bo vrnil med svoje ljudi, dokler je ne pridobi za ženo. Imela je mnogo snubcev, vendar ni bila naklonjena nobenemu, in čeprav so Čerokezi sprva neradi sprejeli tujca v svoje domove, so pozabili na ljubosumje, ko so spoznali, da je izvrsten lovec in ribič, da zna nož in tomahavk metati bolje od njih samih ter da je spreten pri njihovih opravilih in igrah.
Ko so ugotovili, da se tujec in dekle, ki so ga imeli tako radi, ljubita, so se celo z nekaj dobre volje sprijaznili z neizogibnim. Vrač pa je s trmo, ki se zdi značilna za očete, odrekel soglasje k njuni zvezi in srcema zaljubljencev je bilo težko. Čeprav jo je belec prosil, naj zapusti svoje pleme, je to zavrnila zaradi dolžnosti do očeta, in nesrečni par je taval po hribu, z njegovega vrha opazoval sončni zahod in preživljal svetle poletne večere v samoti; sedela sta z roko v roki, se ljubila, žalovala in molčala. Na enem svojih dolgih potepanj sta se znašla ob reki Tennessee, na kraju, kjer se tok vrtinči med skalami in vase srka plavajoče stvari, nato pa jih niže po reki izpljune na gladino mirne vode. Nekaj časa sta stala tam, ko je dekle planilo v jok in začelo peti — svojo smrtno pesem. Beleс jo je prijel za roko in se ji pridružil s svojim glasom. Nato sta se še zadnjič objela in se, še vedno z roko v roki, vrgla v vodo.
Kadar je reka nizka, lahko tam zaslišite njuno smrtno pesem. Manituji reke in gozda so bili užaljeni zaradi vračeve trme in krutosti, čeprav je zelo trpel zaradi hčerine smrti, ki jo je sam povzročil. Kajti zdaj so se med Čerokezi pojavili nenavadni Indijanci in pregnali jelene in medvede. Visoki, močni in orjaški so bili ti vsiljivci, ki so se podnevi in ponoči zadrževali okoli vasi — nikoli niso spregovorili, vendar so širili strah, saj so velike skale metali dlje, kot je bojevnik lahko izstrelil puščico z vetrom v hrbet; iz glav so jim rasli rogovi; njihove oči so bile oči divjih mačk in so se svetile v temi; renčali so kakor živali, da se je tresla zemlja, in bruhali plamene; bili so ob ležiščih, ob posvetovalnem ognju in pri gostijah, kot da samo čakajo na znamenje sovražnosti, da bi uničili pleme.
Naposled ljudje niso mogli več prenašati njihove družbe, zato so podrli svoja bivališča, zapustili Wallen's Ridge in odtavali daleč proč, dokler niso prišli v dolino, kjer še nobena noga ni pustila svojega odtisa. Tam so prosili Velikega duha, naj odpusti krivico, ki jo je zagrešil njihov vrač, in jih osvobodi strašnih duhov, ki so živeli med njimi. Njihova molitev je bila uslišana in bivališča so še mnogo let stala v varni in srečni dolini.
