Prevod
To je mit o Endimionu in Diani, kakor so ga na obalah zaliva Saginaw v Michiganu pripovedovali Indijanci, ki za Grke niso nikoli slišali. Lovilec oblakov, čeden mladenič iz ljudstva Odžibvejcev, je užalil svojo družino, ker se med obredom prehoda v odraslost ni hotel postiti, zato so ga izgnali iz očetovega vigvama. Noč je bila tako lepa, da mu je nebo prav dobro nadomestilo streho, sam pa je z deško samozavestjo verjel, da se bo znal preživljati in si morda pridobiti tudi nekaj slave in bogastva. Legel je na blazinico mahu, da bi skoval načrte za prihodnost, in zaspan opazoval vzhajajočo luno, v kateri se mu je zdelo, da vidi obraz. Ko se je prebudil, je ugotovil, da še ni dan, a temo je napol razpršila svetloba, ki je žarela iz postave ob njem — iz podobe prelepe ženske.
»Lovilec oblakov, prišla sem pote,« je rekla. Ko se je obrnila proč, ga je nekaj gnalo, da je vstal in ji sledil. Toda namesto da bi hodila, se je kakor orel dvignila v zrak in tudi on se je, obdarjen z novo močjo, vzpel ob njej. Zemlja pod njima je bila motna in prostrana, zvezde pa so zažarele, ko sta se jim približala, vendar se je zdelo, da ženin sij zasenči njihovo bleščavo. Kmalu sta stopila skozi vrata iz oblakov in se znašla na čudoviti ravnini, kjer so kristalni ribniki in potoki napajali mogočna drevesa in neskončne cvetoče travnike; ptice najživahnejših barv so švigale sem ter tja in pele kakor piščali; celo kamni so bili iz ahata, jaspisa in kalcedona. Na ravnini je stalo velikansko bivališče, v njem pa so bile vezenine in okraski, ležišča iz dragocenega krzna, pipe in orožje, izrezljani iz jaspisa in okovani s srebrom. Medtem ko se je mladenič navdušeno razgledoval, se je prikazal brat njegove vodnice in jo okaral ter ji svetoval, naj mladeniča nemudoma pošlje nazaj na zemljo. Ker pa je to odločno zavrnila, je Lovilcu oblakov podaril pipo, lok in puščice v znamenje privolitve v njuno poroko ter jima zaželel srečo, ki sta jo resnično tudi uživala.
Ta brat, visok in veličastne postave ter tako bleščeč v svojih zlatih in srebrnih okraskih, da ga je bilo komaj mogoče gledati, je bil ves dan zdoma, njegova sestra pa je odhajala za del noči. Lovilcu oblakov je dovolil, da ga spremlja na enem njegovih vsakodnevnih sprehodov, in ko sta prečkala prelepo Nebeško deželo, sta skozi odprtine na dnu dolin pogledovala na zeleno zemljo pod seboj. Ob hitri hoji je Lovilec oblakov postal lačen in vprašal, ali tu ni nobene divjadi. »Potrpi,« mu je svetoval spremljevalec. Ko sta prispela do kraja, kjer je v nebu zevala velika luknja, sta se zleknila na rogoznice, visoki mož pa je snel enega svojih srebrnih okraskov in ga vrgel med otroke, ki so se igrali pred nekim bivališčem. Eden od malčkov je padel in med žalovanjem so ga odnesli noter. Tedaj so vaščani opustili igre in delo ter se zazrli v nebo. Visoki mož je z gromkim glasom zaklical: »Darujte žrtev in otrok bo spet zdrav.« Ubili so belega psa, ga spekli in v hipu je švignil k nogam Lovilca oblakov, ki se ga je sestradan požrešno lotil.
Sledilo je še mnogo takšnih sprehodov in pojedin, pogled na zemljo in okus mesa pa sta v smrtniku vzbudila hrepenenje, da bi spet videl svoje ljudi. Ženi je povedal, da se želi vrniti. Čez čas je privolila in rekla: »Ker so ti skrbi, tegobe, delo in revščina sveta ljubši od udobja in obilja Nebeške dežele, se smeš vrniti; vendar pomni, da si še vedno moj mož, in nikar si ne drzni vzeti zemeljske mladenke za ženo.«
Lahkotno je vstala, prijela Lovilca oblakov za zapestje in z njim zaplavala skozi zrak. Gibanje ga je zazibalo v spanec in prebudil se je pred vrati očetovega bivališča. Sorodniki so se zbrali in mu zaželeli dobrodošlico, on pa je izvedel, da je v nebesih preživel leto dni. Pomanjkanje v življenju lovca in bojevnika je prenašal slabše, kot je pričakoval, in čez čas je njegovo enoličnost poživil tako, da je za ženo vzel dekle živih oči iz svojega plemena. Čez štiri dni je bila mrtva. Za nauk se ni zmenil in se je spet poročil. Kmalu zatem je nekega večera stopil iz svojega bivališča in se ni nikoli več vrnil. Gozdove je tisto noč napolnil nenavaden sij in pravijo, da so Lovilca oblakov odpeljali nazaj v bivališče Sonca in Lune, kjer zdaj zadovoljno živi v nebesih.
