Prevod

Michel De Coucy iz Prairie de Rocherja v Illinoisu je sedel pred vrati, zamišljeno brundal in si skušal s črno pipo priklicati nekaj tolažbe. Bil je v dolgovih in ta občutek mu ni bil všeč. Kot lovec, čolnar in godec se je kar dobro znašel, ko pa se je nepremišljeno podal v trgovino, je izgubil denar. Ker ni mogel poravnati zadolžnice, je Pedra Garcio zaprosil za posojilo z oderuškimi obrestmi. Garcia je bil Španec s črnimi zalizci, za katerega se je vedelo, da je bil v New Orleansu hazarder, in ker je Michel zamujal s plačili, mu je zdaj grozil s tožbo. Nenadoma je lovec z veselim smehom skočil pokonci, saj sta se njegovemu domu bližala dva jezdeca — predstojnik jezuitskega samostana v Notre Dame de Kaskaskia in guverner francoskih naselbin v Illinoisu. Prosil ju je za nasvet in prišla sta iz trdnjave Chartres ob Misisipiju, da bi mu ga dala osebno. In nasvet je bil res dober, saj se je izkazalo, da tedaj, leta 1750, ni bilo zakona, po katerem bi Španec na francoskem ozemlju lahko tožil Francoza. Poleg tega je bila zadolžnica neveljavna, ker je bila sestavljena v španščini, Garcia pa ni mogel najti nobene priče, ki bi potrdila, da je križec na dnu listine naredil Michel.

Špančeva jeza je bila silna, ko mu je Michel to povedal, in prav nič se ni polegla, ko mu je lovec zagotovil, naj se ne boji — da bo morda moral zavrniti del obresti, vendar bo poplačal prav vsak liver glavnice, če mu le da še malo časa. Posojilodajalec je odšel s stisnjenimi pestmi in mrmraje sam pri sebi, Michel pa je spet prižgal pipo.

Ob času večerje male Genevieve, Michelove dvanajstletne hčerke, ni bilo. S postrežbo so čakali celo uro. Michel je sedel za mizo, a ni mogel jesti, in potem ko je nekaj časa brez prave volje godrnjal, se je odpravil na jaso ob cesti, kjer se je deklica igrala. Na drevesu ob poti je zagledal pritrjen list in poklical mimoidočega soseda, naj mu prebere te besede: »Meshell Coosy. Francoski lopov. Plačaj mi moj denar in dobiš hčer nazaj. Pedro Garcia.«

Čeprav je bil Michel vajen nevarnosti in je navadno hitro našel izhod iz zagate, ga je ta udarec povsem strl. Vaščani so se ponudili, da se oborožijo in rešijo otroka, vendar ni privolil, saj se je bal, da bi jo Garcia ubil, če bi izvedel, da nameravajo proti njemu uporabiti silo. Čez dan ali dva so Michelu naročili, naj gre v trdnjavo Chartres, kjer ga čakajo dobre novice. Z vso naglico je odjezdil tja in se napotil v uradne prostore, kjer je sedel guverner. Ko je vstopil, je skoraj ponorel od besa, kajti pred njim je stal Garcia. Špancu je življenje rešila le navzočnost drugih in precej časa je minilo, preden so Michelu lahko dopovedali, da je Garcia prišel z zagotovilom varnega prihoda in odhoda ter da so predstavniki kralja Ludvika s svojo častjo zavezani poskrbeti, da se mu nič ne zgodi. Pregledali so sporne zadeve med možema in guverner je razsodil, da mora Michel poplačati dolg brez obresti, do katerih je Španec z ugrabitvijo Genevieve izgubil pravico, Španec pa mora vrniti deklico. Oba naj bi ostala v zaporu, dokler ne izpolnita sodbe.

»Toda obljubili ste mi varen prihod in odhod!« je zavpil Španec, ves razvnet od jeze. »In obljubo bomo izpolnili, ko se deklica vrne,« je odgovoril guverner. »Ob prihodu in odhodu boste pod našim varstvom, toda v listini, ki jo imate, ni nikjer omenjeno, kako dolgo vas smemo zadržati pri sebi.«

Oba so nemudoma odvedli, vendar so Michela že čez uro izpustili, saj so ljudje v tem času zbrali dovolj denarja za poplačilo njegovega dolga. Španec je poslal sla k odpadniku, ki je imel malo Genevieve pri sebi, in naslednji dan je bil tudi sam na prostosti. Strašno je preklinjal, vendar je z veseljem sprejel oboroženo spremstvo, dokler ni bil daleč iz mesta. Ko je Michel spet dobil hčer v naročje, jo je goreče objel; nato je prižgal pipo in se z njo odpravil domov, prepričan, da je francosko pravo najboljše na svetu, da Špancem ne gre zaupati in da je zaslužek varneje hraniti pod podom kakor ga tvegati v trgovini.