Waltey

Prevod

Okoli leta 1752 je po limskih ulicah hodil krošnjar oziroma kramar, mož srednje postave, čokat, z grobimi rokami in potezami, svetlimi lasmi in skoraj alabastrno poltjo, ki mu na pogled ne bi prisodili dosti več kot dvajset let. Bil je Irec, sin revnih kmetov, in po pripovedovanju njegovega življenjepisca Lavalleja je prva leta svojega življenja preživel ob prenašanju butar drv za kuhinjo gradu Dungán, prebivališča grofice Bective, dokler ga ni neki njegov stric, jezuitski pater iz samostana v Cádizu, poklical k sebi, mu omogočil nekaj izobrazbe in ga, ko je videl, da ga bolj kot meniška kuta mika trgovina, poslal v Ameriko z nekaj blaga za prodajo.

Ño Ambrosio Anglež, kakor so Limčanke pravile kramarju, je bil prepričan, da si s prodajo trakov, igel, čipk, naprstnikov in drugih drobnarij nikoli ne bo mogel privoščiti mastne juhe, zato se je odločil oditi v Čile. Tam je po zaslugi vplivnega irskega zdravnika z dobrimi zvezami v Santiagu dobil službo inženirja risarja pri gradnji zavetišč oziroma hišic za kurirje, ki so čez Kordiljere prenašali pošto med Čilom in Buenos Airesom.

Vestno je izpolnjeval svojo nalogo, ko je prišlo do silovitega vpada Aravkancev. Da bi ga odbil, je generalni kapitan poleg drugih enot ustanovil četo tujih prostovoljcev in poveljstvo nad njo zaupal našemu novopečenemu inženirju. Vojaški pohod mu je prinesel čast in korist; kralj mu je nato zaporedoma podelil čine dragunskega stotnika, podpolkovnika, polkovnika in brigadirja, leta 1785 pa ga je ob povišanju v feldmaršala imenoval še za predsednika kraljevega sodišča, guvernerja in generalnega kapitana Čilskega kraljestva.

Nimamo dovolj podatkov, pa tudi lahkotna oblika naših izročil nam ne dopušča, da bi popisali deset let znamenite vladavine dona Ambrosia O'Higginsa. Trdnjava Barón v Valparaísu in številna javna dela so njegovemu imenu v Čilu zagotovili nesmrtnost.

Ko je mesto Osorno znova iztrgal iz rok Aravkancev, ga je monarh imenoval za markiza Osornskega, ga povišal v generalpodpolkovnika in ga kot podkralja premestil v Peru. Tam je nasledil balija dona Francisca Gila y Lemusa de Toledo y Villamarín, zaobljubljenega viteza reda svetega Janeza, komturja Puente Orgiva in generalpodpolkovnika kraljeve mornarice.

O'Higgins je prevzel oblast 5. junija 1796. Med njegovo kratko vladavino so tlakovali ulice in dokončali stolpe limske stolnice, ustanovili dobrodelno društvo in odprli tkalnice. Tudi mestna vrata, drevored in vozna cesta v Callau so bili delo njegove uprave.

V njegovem času so Peruju priključili intendanco Puno, ki je dotlej spadala pod podkraljestvo Buenos Aires, Čile pa izločili iz pristojnosti perujskega podkraljestva.

Zavezništvo, ki ga je po roussillonski vojni s Francijo sklenil minister don Manuel Godoy, vojvoda Acudijski in knez Miru, s pogodbo iz San Ildefonsa, je privedlo do vojne med Španijo in Anglijo. O'Higgins je kroni poslal sedem milijonov pesov, s katerimi je Peru bolj kot za vojne potrebe prispeval za razkošje dvorjanov ter za užitke Godoya in njegove kraljevske ljubice Maríe Luise.

Kratka, a po dobrih delih plodna je bila vladavina O'Higginsa, ki so mu v Limi pravili angleški podkralj. Umrl je 18. marca 1800 in bil pokopan v kripti cerkve svetega Petra.

II Velika je bila moralna izprijenost v Limi, ko je O'Higgins prevzel oblast. Po popisu, ki ga je ukazal opraviti podkralj in bali Gil y Lemus, je mesto znotraj obzidja štelo 52.627 prebivalcev, pri tako majhnem številu prebivalstva pa je bilo več kot sedemsto zasebnih kočij, ki so se z razkošno opravo in veličastnimi vpregami postavljale na sprehajališču Alameda. Že tolikšno razkošje zadostuje, da nam razkrije, kako nizko je morala biti družbena morala.

Kraje, umori in drugi nočni izgredi so se množili, zato je njegova ekscelenca presodila, da jih bo najprimerneje zatreti z razglasi, ki so določali, da bo vsakdo, kogar patrulje po deseti uri zvečer zalotijo na ulici, dobil prenočišče v zaporu. Čete ogrnjenih mož oziroma policijskih stražnikov, ki jih je ustanovil podkralj Amat, so okrepili in izboljšali njihovo sestavo z imenovanjem stotnikov iz vrst uglednih mož.

Toda razglasi so ostajali zgolj napisi na uličnih vogalih in neredi se niso polegli. Prav mladeniči iz kolonialnega plemstva so se ponašali s tem, da so jih prvi kršili. Ljudstvo se je zgledovalo po njih; in ko je podkralj videl, da zla nikakor ni mogoče izkoreniniti, je nekega dne poklical vseh pet stotnikov čet ogrnjenih stražnikov.

»Izvedel sem, gospodje,« jim je rekel, »da vodite v zapor samo uboge reveže, ki nimajo zaščitnika, da bi se zavzel zanje; kadar pa gre za katerega od markizkov ali grofičev, ki vznemirjajo sosesko s plezanjem čez zidove, podoknicami, vihtenjem mečev in veseljačenjem, se začnete sprenevedati in zamižite na obe očesi. Hočem, da pravica ne pozna dveh uteži in dveh mer, temveč da je enaka za velike in male. Naj vam bo to jasno, in po deseti uri zvečer ... vsakega Kristusa v zapor!«

Preden nadaljujemo, povejmo, saj prav lepo sodi sem, od kod izvira ljudski rek »vsakega Kristusa v zapor«. Pripovedujejo, da so v neki andaluzijski vasici priredili spokorno procesijo, v kateri so številni verniki hodili oblečeni v nazareško tuniko in na ramah nosili težak lesen križ. Kaže, da je eden teh posnemovalcev Kristusa nalašč sunil drugega, ki mu po žilah ni tekla voda in je pozabil na krotkost, ki mu jo je nalagala njegova vloga, ter potegnil nož. Drugi spokorniki so se vmešali in začeli brez zadržkov udrihati s pestmi in zabadati z noži, dokler se ni prikazal župan in rekel: »Vsakega Kristusa v zapor!«

Don Ambrosio O'Higgins se je najbrž spomnil te zgodbe, ko je stotnikom pridigal in grajo sklenil z besedami andaluzijskega župana.

Tisto noč se je njegova ekscelenca hotela osebno prepričati, kako se držijo njenih ukazov. Po enajsti uri, ko je bilo mesto zavito v popolno temo, se je podkralj ogrnil v plašč in odšel iz palače.

Ni še dolgo hodil, ko je naletel na patruljo; toda stotnik ga je prepoznal in ga mirno pustil naprej, pri tem pa zamrmral: »No, zdaj je stvar jasna! Tudi njegova ekscelenca hodi vasovat in zato noče, da bi imeli drugi kakšno ljubico in se zabavali. Očitno prinaša podkraljevska služba več ugodnosti kakor oporoka Moqueguanca.«

Ta stavek naravnost kliče po pojasnilu. V Moquegui je živel bogataš po imenu don Cristóbal Cugate, ki mu je žena, prava hudičevka, življenje spremenila v pekel. Ko je nesrečnik ležal na smrtni postelji, je pomislil, da na svetu najbrž ni človeka, ki bi si služil vsakdanji kruh in bil tako krotkega značaja kot on, ter da bi vsak drug že za desetino vsega, kar je sam prestal, svojo zakonsko družico desetkrat pošteno pretepel.

»Nekdo me mora maščevati,« si je rekel umirajoči; poklical je pisarja in mu narekoval oporoko, v kateri je tisto harpijo določil za dedinjo svojega premoženja pod pogojem, da se znova poroči, še preden mine šest mesecev od njegove smrti; če tega ne bi storila, pa naj bi po njegovi volji dediščina pripadla bolnišnici.

»Mlada ženska, ne ravno slabo oblikovana, bogata in s pravico, da pokojniku hitro najde naslednika,« so govorili Moqueguanci, »kakšne ugodnosti prinaša ta oporoka!« In reklo je postalo pregovor.

Podkralj je srečal še tri patrulje in stotniki so mu zaželeli lahko noč, ga vprašali, ali si želi spremstva, se kar topili od vljudnosti in mu pustili prosto pot.

Odbila je druga ura in podkralj se je, utrujen od hoje, že vračal domov spat, ko mu je v obraz posvetila svetilka pete patrulje, katere stotnik je bil don Juan Pedro Lostaunau.

»Stoj! Kdo je?« »Jaz sem, don Juan Pedro, podkralj.« »Po deseti uri zvečer na ulici ne poznam nobenega podkralja. Potepuha v sredo!«

»Ampak, gospod stotnik ...« »Nobenega ampak! Razglas je razglas in vsakega Kristusa v zapor!« Naslednji dan so vse štiri stotnike, ki iz spoštovanja niso aretirali podkralja, odstavili s položajev; njihovi nasledniki pa so bili dovolj odločni, da se niso pustili omehčati, in so v kratkem napravili konec neredu.

Dejstvo je, da je noč v ječi zapora Pescadería kakor kak navaden ničvrednež prebil sam don Ambrosio O'Higgins, markiz Osornski, baron Ballenarijski, generalpodpolkovnik kraljevih armad in šestintrideseti podkralj Peruja v imenu njegovega veličanstva dona Carlosa IV.

Nalagam bralnik