Prevod

Pripovedujejo, da je neki menih, v katerem je bilo nekaj malopridneža in nekaj filozofa, pri podeljevanju zakramenta svetega zakona rekel ženinu: Izročam ti to žensko: ravnaj z njo kakor z najeto mulo — veliko palice in malo jedače.

Podobne sorte je moral biti tudi tisti, ki je v Limi poročil srebrarja Romána, le da je obrnil vajeti in rekel nevesti: Tu imaš moža: ravnaj z njim kakor z volom, vpreženim v jarem, in poskrbi, da se od samega dolgčasa obesi.

Še danes živijo ljudje, ki so srebrarja poznali in se z njim družili; imenovali ga bomo Román, saj imamo razlog, da njegovega pravega imena ne zapišemo s tiskanimi črkami. Tale pripetljaj je v Limi nadvse znan in prvi osemdesetletnik, na katerega boš naletel na tamkajšnjih ulicah, ti ga bo, bralec, povedal do zadnje pike in vejice.

Románova žena, sicer skrajno poštena ženska, kar zadeva zakonsko zvestobo, je imela vse najslabše lastnosti, kar si jih je mogoče zamisliti pri Evini hčeri. Ljubila je razkošje, bila zapravljiva, trmasta in prepirljiva ter je ubogega moža dušila z zahtevami po denarju; tisto ni bila ne hiša ne dom ne karkoli, kar bi bil Kristus blagoslovil, temveč živa podoba pekla. Nihče ni prijel za metlo, nihče ni zakrpal nogavic ubogemu plačniku, nihče ni skrbel za lonec na ognjišču; skratka, vse je šlo rakom žvižgat. Gospa je mislila samo na nakit in naborke, na popivanje in sprehode.

Ob takem življenju sta moževa trgovina in premoženje izpuhtela prej, kot se prekriža poblaznel duhovnik, in z revščino je v tisti praktični republiki, ki ji pravimo zakon, izbruhnila državljanska vojna. Zakonca sta se nenehno zbadala in iskala prepir. Zaradi vsake slamice sta si metala lonce v glavo, da bi si jo skoraj razbila, in noben stol ni ohranil vseh nog celih. Dobrodušni mož jo je še dobro odnesel, kadar je iz spopada prišel zgolj s spomini na ženine nohte po obrazu.

Ta zakon nam prikliče v spomin sonet, ki smo ga napisali v veselih dneh svoje mladosti; ker je priložnost preveč mikavna, da ga ne bi podtaknili bralcu, naj kar pridirja, kakor vitez čaš iz kompleta kart:

V svojo nesrečo vzel sem ničvrednico, svežo kakor bergamotna hruška; s seboj privlekla taščo je in vso veliko žlahto, za doto pa svoj čudoviti obraz. V dolgem diru moje premoženje hiti, da se pogrezne v neznano plitvino; ob njej bom kmalu bankrotiral, če ne odkrijem bogatega rudnika. Ob meni hodi vrag beraški; »daj mi!« je njegov večni napev, in tako sem sama kost, prijatelj dragi. Kaj praviš? Te moja stiska žalosti? — Pravim vam, don Peruétano, pravim, da tisto ni ženska ... temveč pijavka.

Ne spomnim se, od koga sem slišal, da je zapovedi za poročeno žensko, prav kakor zapovedi božje postave, deset: Prva, ljubi svojega moža nad vse.

Druga, ne prisegaj mu ljubezni v prazno. Tretja, razveseljuj ga. Četrta, ljubi ga bolj kakor očeta in mater. Peta, ne muči ga z ljubosumnostjo in godrnjanjem.

Šesta, ne izdaj ga. Sedma, ne zapravljaj njegovega denarja za lišp. Osma, ne hlini živčnih napadov in ne dobrikaj se bratrancem.

Deveta, ne želi si drugega bližnjega razen svojega moža. Deseta, ne želi si tujega razkošja. Teh deset zapovedi spravi v škatlico z riževim pudrom in jih beri vsak dan, dokler jih ne znaš na pamet.

Bistvo je v tem, da nobene ne prekršiš, kakor mi kristjani prelamljamo marsikatero izmed desetih božjih zapovedi. Vrnimo se k srebrarju. Nekega jutra, potem ko je Román prestal enega tistih vsakdanjih bojev med Mavri in kristjani, polnih trušča in razbijanja, si je rekel:

— No, gospod moj, tako ne gre več naprej, saj mi Njegovo božje veličanstvo na onem svetu ne more nameniti hujšega trpljenja, kakor ga prestajam s svojim rebrom. Prav je imel tisti, ki je rekel, da bi morje izgubilo vso svojo divjost in postalo topoglavo, če bi se oženilo. Odločeno: danes se obesim.

Z edinim srebrnikom s podobo stebrov, ki mu je še ostal v žepu, se je odpravil v prodajalnico na vogalu in kupil štiri vare močne nove vrvi; prav opravičljivo razkošje za nekoga, ki si je obetal, da si v življenju ne bo privoščil nobenega drugega več.

II — In kateri podkralj je tedaj vladal? — Zdi se mi, da slišim to vprašanje, ki je v navadi, kadar ljudje poslušajo pripoved, o katere resničnosti dvomijo.

No, dragi bralci, vladal je njegova prevzvišenost don Gabriel de Avilés y Fierro, markiz de Avilés, generalporočnik kraljevih vojsk, ki je po službovanju na čelu Čila in kot podkralj v Buenos Airesu novembra 1801 prišel prevzet oblast v tej blagoslovljeni deželi.

Avilés je prispel v Peru za časa podkralja Amata; ko je leta 1780 izbruhnil znameniti upor Tupac-Amaruja, so ga z vojsko poslali, da ga zatre. Avilés je v tem pohodu ravnal pretirano kruto.

Med njegovim vladanjem so ustanovili škofijo Maynas in podkraljestvu priključili Guayaquil. V Limi so na stroške Avilésa in njegove žene, Limčanke doñe Mercedes Risco, ustanovili žensko bolnišnico Refugio ter začeli graditi utrdbo Santa Catalina za topniško vojašnico pod vodstvom dona Joaquína de la Pezuele, takrat polkovnika in pozneje podkralja.

Prihod cepiva proti črnim kozam so proslavili z velikimi slovesnostmi. Peru je obiskal učenjak Humboldt, v Limi pa so neke noči doživeli vznemirljiv pojav: povsem razločno je bilo slišati številne grome. V tistem času so zasadili drevesa na sprehajališču Alameda de Acho.

Ker sta bili Španija in Francija zaveznici proti Angliji in se je pravkar zgodila katastrofa pri Trafalgarju, sta dve angleški brigantini pri Arici napadli špansko vojno fregato Astrea, jo hudo poškodovali in jo prisilili, da je poiskala zavetje v zalivu.

Ko je Avilés skušal izvršiti kraljevi ukaz o prodaji cerkvenega premoženja, je naletel na močan odpor; preudarni podkralj ga je pomiril tako, da je zadevo zavlačeval ter kroni pošiljal vprašanja in spomenice. To ni bilo prvič, da se je podkralj zatekel k načelu, da je treba dati času čas, in se tako izognil zadregam. Leta 1804 si je mesto prizadevalo, da bi podkralj izdal neki odlok; on pa je menil, da zadeva ni izvedljiva ali da ne sodi v njegovo pristojnost, zato se je odločil posvetovati z monarhom. Ljudstvo, ki tega ni vedelo, je začelo odkrito godrnjati in na vratih palače se je pojavil tale sramotilni listek:

Avilés! Avilés! Kaj počneš, da ne vidiš mestnih nadlog? Podkralj ni bil užaljen in je ukazal spodaj pripisati: Da bi ugodil vašim željam brez odlašanja, sem po očala poslal vse do Španije.

Odgovor je pomiril duhove, saj so meščani spoznali, da je njihova zahteva odvisna od kraljeve odločitve. Avilés je velik del svojega časa posvečal verskim opravilom. Ljudstvo ga je opisovalo s temle izrekom: V molitvi spreten, v vladanju nespreten.

Julija 1806 je predal oblast Abascalu. Ostarel, bolan in potrt zaradi nedavne ženine smrti se je Avilés želel vrniti v Španijo. Ladja, s katero je potoval, je pristala v Valparaísu in nekaj dni pozneje je v tem pristanišču umrl pobožni podkralj, kakor so mu pravile navihane Limčanke.

III Naš mož se je z vrvjo v rokah, ne da bi se prej ubadal s pisanjem poslovilnih pisem, kakor je v modi, odkar so iznašli živce in romantiko, odpravil k ribniku Santa Beatriz. Ta kraj je bil tedaj nadvse prijeten, obdan s pomarančevci in drugimi drevesi, za katera se je zdelo, da kar vabijo človeka, naj se obesi nanje in naredi konec dolgčasu in bridkostim.

Román je najprej pregledal drevesa in vsakemu našel kako pomanjkljivost. To ni bilo dovolj visoko; ono ni bilo dovolj trdno, da bi kot sadež nosilo telo takega dolgina, kakršen je bil on; tretje je imelo preredko krošnjo, tisto malo dlje pa je bilo nekoliko ukrivljeno. Ko se človek obesi, naj ima vsaj to uteho, da je storil povsem po svojem okusu. Nazadnje je našel drevo, ki je ustrezalo vsem zahtevam, splezal nanj in privezal vrv na eno najmočnejših vej.

Med temi pripravami je pomislil, da bi bilo najbolje počakati, da pot opusti, sicer bi ga utegnil kdo zmotiti, on pa bi ostal napol mrtev in bi moral morda vse delo začeti znova. Indijanke, ki so prihajale z ribami iz Chorrillosa, prodajalci zelišč iz Surca, janakone iz Mirafloresa, pobegli sužnji iz San Juana in delavci s posestev so ob tisti uri hodili mimo nedaleč od ribnika. Človek se nikakor ni mogel v miru ubiti.

— To bi bila pa res godlja, če bi me ravno sredi najlepše predstave snel kak vsiljiv mimoidoči! Če se že mora zgoditi, nič ne izgubim, če malo počakam; kdor pride, nikoli ne pride prepozno.

S takimi in podobnimi mislimi se je Román ukvarjal, skrit med gostimi vejami drevesa, ko je zagledal možička v vsega zakrpanem plašču, ki se je bližal s počasnim korakom in se nezaupljivo oziral na vse strani.

Bil je star Španec, ki je živel od miloščine in so ga v Limi poznali pod vzdevkom Ovillitos. Vzdevek je dobil zato, ker je nekoč hodil od hiše do hiše in prodajal klobčiče sukanca, dokler se ni nekega dne odločil zamenjati poklic in stopiti med berače.

Ovillitos je najprej s preiskujočim pogledom premeril zidove in pot, nato sedel pod drevo, ki je skrivalo Romána, ter izvlekel škarje in razparal dve izmed neštetih zaplat, ki so krasile njegov umazani plašč iz grobega volnenega blaga.

Kako se je moral začuditi Román na drevesu, ko je videl, da je Ovillitos iz vsake zaplate vzel zlato unčo, ju dolgo ljubeče opazoval, nato pa zakopal ob vznožju drevesa!

— Kakšen samomor neki, vraga! — je vzkliknil Román in brž splezal z drevesa, takoj ko se je berač oddaljil. — Ko me je že Bog obiskal, izkoristimo priložnost in jo zgrabimo za tisti edini las na njeni pleši. Srečno drevo, ki ima takšno gnojilo!

Lotil se je dela in izkopal nekaj več kot sto zlatnikov peluconas, tistih, na katerih je pod napisom Indiae et Hispaniarum Rex blestela podoba Karla III. ali Karla IV.

IV Román je znova opremil trgovino in njegova srebrarska obrt je zacvetela. Dnevi pomanjkanja so ga izučili, zato je omejil ženino zapravljanje; njen značaj pa se je, nedvomno po čudežu božje previdnosti, za katero nič ni nemogoče, občutno izboljšal.

Ovillitos je hudo zbolel, ko je odkril, da se je njegov zaklad spremenil v ptiča in odletel iz svojega zapora. Nesrečnež ni vedel, da denar ni kartuzijanski menih, ki bi rad ždel na skritem in plesnel, temveč razuzdanec, ki si na vse pretege želi na prosto in iz rok v roke. V vseh časih so bili berači, ki so ob smrti zapustili prav spodobno premoženje.

Román je umrl že v času republike in njegovi dediči so si razdelili premoženje, ocenjeno na več kot petdeset tisoč pesov. Ena izmed določb njegove oporoke, ki smo jo prebrali, za petindvajset let namenja po trideset pesov na mesec za maše za pokoj duše Ovillitosa.