Prevod

Od tega je že več kot sto let! Za gozdom ob velikem jezeru je stal star dvorec, okoli njega pa so bili globoki jarki, v katerih so rasli rogoz, ločje in trstje. Tik ob mostu, ki je vodil k vhodnim vratom, je stala stara vrba in se nagibala nad trstičje.

Iz globoko vrezanega kolovoza sta se zaslišala lovski rog in topot konj, zato je mala gosja pastirica hitela spravljat gosi z mostu, preden bi pridrvela lovska družba. Ta je prišla s takšno naglico, da je morala deklica brž skočiti na enega visokih kamnov ob mostu, če ni hotela, da bi jo poteptali. Bila je še napol otrok, nežna in drobna, z milim izrazom na obrazu in prijaznimi, jasnimi očmi. Toda graščak se za to ni zmenil. Med divjim dirjanjem je obrnil bič v roki in jo iz surove objestnosti z ročajem sunil naravnost v prsi, da se je prekucnila vznak.

»Vse na svoje pravo mesto!« je zavpil. »V blato s teboj!« Nato se je zasmejal, kakor da bi bilo to silno zabavno, in drugi so se smejali z njim. Vsa družba je kričala in vreščala, lovski psi pa so lajali. Res je bilo, kakor pravijo:

»Bogata ptica prifrči!« — Bog ve, koliko bogastva je sploh še imel. Uboga gosja pastirica je med padanjem segla okoli sebe in zgrabila eno od povešenih vrbovih vej. Na njej je obvisela nad blatom, in brž ko so bili gospoda in psi varno za vrati, se je skušala potegniti navzgor. Toda veja se je odlomila pri krošnji in deklica je težko omahnila nazaj v trstje. Prav tisti hip jo je od zgoraj zgrabila močna roka. Bil je potujoči trgovec z nogavicami, ki je od daleč videl, kaj se je zgodilo, in ji prihitel na pomoč.

»Vse na svoje pravo mesto!« je v šali ponovil graščakove besede in jo potegnil na suho. Odlomljeno vejo je prislonil tja, kjer se je odlomila, toda spraviti vse »na svoje pravo mesto« ni zmeraj mogoče! Zato jo je zasadil v mehko zemljo. »Rasti, če moreš, in daj, da bodo iz tebe izrezali dobro piščal za one tam gori v dvorcu!« Graščaku in njegovim je namreč privoščil pošten tek med šibami. Nato je odšel v dvorec, a ne v veliko dvorano, saj je bil za to premalo imeniten! Stopil je med služinčad v spodnjo sobo, kjer so si ogledovali njegovo blago in se pogajali za ceno. Od zgoraj, od gostijske mize, pa sta se razlegala kričanje in tuljenje; temu naj bi se reklo petje, a bolje niso znali. Slišati je bilo smeh in pasje zavijanje, na veliko so se basali in popivali. Vino in staro pivo sta se penila v kozarcih in vrčih, zraven pa so se gostili tudi psi. Mlade plemiče je včasih zamikalo, da so katero od teh živali poljubili, potem ko so ji z dolgim uhljem obrisali gobec. Trgovca z nogavicami so z njegovim blagom poklicali gor, a samo zato, da bi se norčevali iz njega. Vino je šlo noter, pamet pa ven. V nogavico so mu nalili piva, da bi tudi on pil z njimi, vendar brž! To se jim je zdelo neznansko domiselno in smešno. Na eno samo karto so stavili cele črede živine, kmete in kmetije ter jih izgubili.

»Vse na svoje pravo mesto!« je rekel trgovec z nogavicami, ko je bil spet srečno zunaj Sodome in Gomore, kakor je imenoval dvorec. »Odprta cesta je moje pravo mesto; tam zgoraj se nikakor nisem počutil v svoji koži.« In mala gosja pastirica mu je pokimala pri vratih na polje.

Minevali so dnevi in tedni in pokazalo se je, da je odlomljena vrbova veja, ki jo je trgovec z nogavicami zasadil ob vodnem jarku, ostala sveža in zelena, še več, pognala je celo nove poganjke. Mala gosja pastirica je videla, da se je morala ukoreniniti, in tega se je iz vsega srca veselila. Zdelo se ji je, da je to njeno drevo.

Da, drevesu je šlo vse bolje, z vsem drugim na posestvu pa je šlo zaradi popivanja in kvartanja strmo navzdol: to sta dve kolesci, na katerih ni dobro stati.

Še šest let ni minilo, ko je graščak s culo in palico kot revež odšel z doma, dvorec pa je kupil bogat trgovec z nogavicami. Bil je prav tisti, ki so se mu posmehovali in mu ponudili pivo v nogavici. Toda poštenost in delavnost človeku prineseta ugoden veter, in tako je bil trgovec z nogavicami zdaj gospodar dvorca. Odtlej pa v njem ni bilo več kart. »To je pogubno branje,« je govoril. »Nastalo je tako, da je hudič, ko je prvič videl Sveto pismo, hotel napraviti posmehljiv posnetek, ki bi mu bil podoben, in tako si je izmislil karte!«

Novi graščak si je vzel ženo. In kdo je bila? Mala gosja pastirica, ki je bila od nekdaj poštena, pobožna in dobra. V novih oblačilih je bila tako ljubka in imenitna, kakor da bi se rodila kot plemenita gospodična. Kako je prišlo do tega? O, to je predolga zgodba za naše nagle čase, toda zgodilo se je, in najpomembnejše pride šele potem.

Blagoslov in blaginja sta vladala v starem dvorcu. Mati je sama skrbela za hišo, oče pa za vse zunaj nje. Zdelo se je, da blagoslov kar vre na dan, in kjer je blagostanje, tja prihaja še več blagostanja. Stari dvorec so obnovili in prepleskali, jarke očistili in zasadili sadno drevje. Vse je bilo prijetno in lepo, tla v sobah pa so se svetila kakor deska za rezanje slanine. Ob zimskih večerih je gospa sedela v veliki dvorani z vsemi svojimi deklami in predla volno in lan. Vsako nedeljo zvečer so glasno brali iz Svetega pisma, in bral je sam pravosodni svetnik, kajti trgovec z nogavicami je postal pravosodni svetnik, vendar šele na zelo stara leta. Otroci so odraščali — tudi otroci so prišli — in vse so dobro vzgojili in izučili, niso pa bili vsi enako bistrih glav, kakor je pač v vsaki družini.

Vrbova veja zunaj je medtem zrasla v prelepo drevo, ki je raslo svobodno in neobrezano. »To je naše rodovno drevo!« sta govorila stara dva. Otrokom sta naročala, da ga morajo spoštovati in častiti, tudi tistim, ki niso bili posebno bistrih glav.

In zdaj je minilo sto let. Bilo je v našem času. Jezero se je spremenilo v močvirje, stari dvorec pa je bil kakor izbrisan. Ostala je podolgovata mlaka z nekaj kamnitega zidu ob strani, ostanek globokih jarkov. Tu je še zmeraj stalo čudovito staro drevo s povešenimi vejami, rodovno drevo. Kazalo je, kako lepa je lahko vrba, če jo pustimo, da raste po svoje. Resda je bilo deblo po sredi razklano od korenin do krošnje in vihar ga je nekoliko zasukal, vendar je drevo še stalo. Iz vseh razpok in špranj, kamor sta veter in vreme nanesla prst, so rasle trave in cvetlice. Zlasti zgoraj, kjer so se razcepile velike veje, je bil kakor majhen viseči vrt z malinami in kurjo črevco. Celo čisto drobna jerebika se je tam ukoreninila in je stala vitka in nežna sredi stare vrbe, ki se je zrcalila v črni vodi, kadar je veter odgnal vodno lečo v kot mlake. Mimo je čez graščinsko polje vodila ozka stezica.

Visoko na griču ob gozdu, od koder je bil krasen razgled, je stal novi dvorec, velik in veličasten, s tako čistimi šipami, da bi človek mislil, da jih sploh ni. Veliko stopnišče pred vhodom je bilo videti, kakor da ga prekriva uta iz vrtnic in rastlin z velikimi listi. Trata je bila tako čisto zelena, kakor da bi vsako bilko pregledali zjutraj in zvečer. V dvorani so visele dragocene slike, stali so stoli in zofe, prevlečeni s svilo in žametom, ki bi skoraj lahko hodili na svojih nogah, mize z bleščečimi marmornatimi ploščami in knjige v safianu z zlato obrezo … Da, tu so živeli zares bogati ljudje, imenitni ljudje; tu je stanovala baronova družina.

Vse se je skladalo med seboj. Tudi oni so govorili: »Vse na svoje pravo mesto!« Zato so vse slike, ki so nekoč krasile stari dvorec in mu bile v ponos, zdaj visele na hodniku pred sobo za hlapce. Prava šara so bile, zlasti dva stara portreta: na enem moški v rožnato rdečem suknjiču in z lasuljo, na drugem gospa z napudranimi, visoko spetimi lasmi in rdečo vrtnico v roki. Oba je obdajal enak velik venec iz vrbovih vej. Na slikah je bilo polno okroglih lukenj, kajti mali baroni so z loki kar naprej streljali v stara dva. Bila sta pravosodni svetnik in njegova žena, prednika vsega rodu.

»Saj v resnici ne spadata k naši družini!« je rekel eden malih baronov. »On je bil trgovec z nogavicami, ona pa gosja pastirica. Nista bila kakor papa in mama!«

Sliki sta bili ničvredna šara, in ker so govorili »vse na svoje pravo mesto«, sta praded in prababica pristala na hodniku pred sobo za hlapce. Župnikov sin je bil v dvorcu domači učitelj. Nekega dne se je z malimi baroni in njihovo najstarejšo sestro, ki je bila šele pred kratkim pri birmi, sprehodil po stezici proti stari vrbi. Med hojo je iz poljskega zelenja povezovala šopek: »vse na svoje pravo mesto«, in nastajala je čudovita celota. Obenem pa je zelo pozorno poslušala vse, kar so govorili, in srčno jo je veselilo, ko je župnikov sin pripovedoval o naravnih silah ter velikih možeh in ženah iz zgodovine. Bila je zdrava, blaga duša, plemenita v srcu in mislih, s srcem, ki je znalo zares ljubiti vse, kar je ustvaril Bog.

Ustavili so se pri stari vrbi. Najmlajši baron si je močno želel, da bi mu izrezali piščalko, kakršne je že dobil iz drugih vrb, in župnikov sin je odlomil vejo.

»O, nikar!« je rekla mlada baronica, toda bilo je že storjeno. »Saj je to naše staro, znamenito drevo! Tako rada ga imam! Zato se mi doma tudi posmehujejo, a nič zato! O tem drevesu se pripoveduje zgodba …«

In povedala je vse, kar smo že slišali o drevesu, starem dvorcu, gosji pastirici in trgovcu z nogavicami, ki sta se srečala tu in postala začetnika imenitnega rodu in prednika mlade baronice.

»Stara dobra človeka nista hotela sprejeti plemiškega naslova!« je rekla. »Njuno geslo je bilo: ‘Vse na svoje pravo mesto!’ In menila sta, da ne bi bila več na pravem mestu, če bi se dala za denar povzdigniti v plemiča. Šele njun sin, moj ded, je postal baron. Menda je bil zelo učen, zelo spoštovan in priljubljen pri princih in princesah ter je hodil na vse njihove slovesnosti. Doma imajo vsi drugi najraje njega, toda sama ne vem, kaj je na onih dveh starih ljudeh, da me srce tako vleče k njima! V starem dvorcu je moralo biti tako prijetno, življenje tako preprosto in očetovsko, ko je gospodinja sedela in predla z vsemi deklami, stari gospod pa je glasno bral iz Svetega pisma!«

»To sta bila imenitna človeka, pametna človeka!« je rekel župnikov sin. In že so se pogovarjali o plemstvu in meščanstvu; župnikov sin je o plemiškem rodu govoril tako, kakor da sam sploh ne bi pripadal meščanskemu stanu.

»Sreča je pripadati rodu, ki se je odlikoval! Tako nosi človek v krvi nekakšno ostrogo, ki ga žene k dobrim in velikim dejanjem. Lepo je imeti rodbinsko ime, ki odpira vrata najboljših družin. Plemenitost je pravi pomen plemstva; kakor zlatnik je, ki ima z žigom potrjeno vrednost, ki jo že nosi v sebi. Duh časa pa je tak in mnogi pesniki mu seveda sledijo, da naj bi bilo vse plemiško slabo in neumno, pri revežih pa naj bi se vse tem bolj svetilo, čim nižje se spustimo. Jaz ne mislim tako, kajti to je povsem napačno, povsem neresnično. V višjih stanovih najdemo veliko ganljivih in lepih dejanj. Mati mi je pripovedovala o enem takem, lahko pa bi jih navedel še več. Bila je na obisku v imenitni hiši v mestu; moja babica je bila, mislim, dojilja milostljive gospe. Mati je stala v sobi s starim gospodom iz visokega plemstva, ko je ta zagledal na dvorišču staro ženico na berglah. Vsako nedeljo je prihajala po nekaj novčičev. ‘Tam je uboga starka,’ je rekel gospod, ‘tako težko hodi!’ In še preden se je mati zavedela, je bil že skozi vrata in po stopnicah navzdol. Sedemdesetletna ekscelenca je šla sama k revni ženici, da bi ji prihranila naporno pot navzgor po tisto drobno pomoč, zaradi katere je prihajala. To je sicer le majhno dejanje, a kakor ‘vdovin novčič’ zveni iz globine srca, iz same človeške narave. Na to naj kaže pesnik, prav v našem času naj o tem poje, saj to dobro dene, blaži in spravlja! Kjer pa se kak človeček samo zato, ker je modre krvi in ima rodovnik kakor arabski konji, na ulici vzpenja na zadnje noge in rezgeta, v sobi pa reče: ‘Tu so bili ljudje z ulice!’, kadar ga obišče kdo iz meščanskega stanu, tam je plemstvo zgnilo in postalo maska, kakršne si je delal Tespis. Takemu človeku se smejemo in ga prepustimo satiri.«

Tako je govoril župnikov sin. Njegov govor je bil nekoliko dolg, zato pa je bila piščalka medtem izrezana. V dvorcu je bila velika družba, veliko gostov iz okolice in prestolnice. Gospe, oblečene z okusom in brez okusa. Velika dvorana je bila polna ljudi. Župniki iz okolice so spoštljivo stali v gruči v kotu; videti je bilo, kakor da so na pogrebu, vendar je bila veselica, le začela se še ni.

Prirediti so nameravali velik koncert, zato je mali baron prinesel s seboj vrbovo piščalko. Toda iz nje ni mogel izvabiti niti glasu, pa tudi papa ne, zato ni bila za nobeno rabo.

Sledila sta glasba in petje tiste vrste, ki najbolj zabava izvajalce same; sicer pa je bilo vse prav lično. »Tudi vi ste virtuoz!« je rekel neki kavalir, ki je bil otrok svojih staršev. »Igrate na piščal in jo sami tudi izrezujete. To je genij, ki vlada … sedi na desni … Bog nas obvaruj! Povsem sledim času, to je pač treba. Kajne, da nas boste vse očarali s tem drobnim glasbilom!« In podal mu je piščalko, izrezano iz vrbe ob mlaki, ter glasno in razločno oznanil, da jih bo domači učitelj počastil s solom na piščali.

Hoteli so se ponorčevati iz njega, to je bilo lahko razumeti, zato domači učitelj ni hotel zaigrati, čeprav je znal. Toda pritiskali so nanj in ga silili, dokler ni vzel piščalke in jo nastavil k ustom.

To je bila nenavadna piščalka! Iz nje je zadonel ton, tako vztrajen kakor pisk parne lokomotive, le da še veliko močnejši. Razlegal se je po vsem dvorcu, vrtu in gozdu ter daleč naokrog po deželi. Z njim je prišel viharni veter, ki je bučal: »Vse na svoje pravo mesto!« In papa je, kakor da ga nosi veter, odletel iz dvorca naravnost v živinorejčevo hišico, živinorejec pa je poletel navzgor — ne v veliko dvorano, tja ni mogel, temveč v sobo za služabnike, med imenitno služinčad v svilenih nogavicah. Ošabni služabniki so bili kakor od protina ohromeli, ker si je tako nizkoten človek drznil sesti mednje za mizo.

V veliki dvorani pa je mlada baronica poletela na častno mesto pri vrhu mize, kjer si je zaslužila sedeti, župnikov sin pa je dobil sedež ob njej. Sedela sta tam kakor ženin in nevesta. Star grof iz najstarejšega rodu v deželi je ostal nepremično na svojem častnem mestu, kajti piščalka je bila pravična, in tak mora biti človek. Duhoviti kavalir, ki je zakrivil igranje na piščalko, tisti otrok svojih staršev, pa je z glavo naprej odletel med kokoši, vendar ne sam.

Celo miljo daleč je bilo slišati piščalko in povsod so se dogajale velike reči. Bogato veletrgovsko družino, ki se je vozila s četverovprego, je povsem odpihnilo iz kočije; še na zadnji stopnici niso dobili prostora. Dva bogata kmeta, ki sta se v našem času povzpela visoko nad lastna žitna polja, je odpihnilo v blaten jarek. Nevarna piščalka je bila to! Na srečo je ob prvem tonu počila, in prav je bilo tako; potem je spet romala v žep. »Vse na svoje pravo mesto!«

Naslednji dan o dogodku ni nihče govoril; od tod tudi rek, da je treba »pospraviti piščalko«. Vse je bilo spet po starem, le portreta starih dveh, trgovca z nogavicami in gosje pastirice, sta visela v veliki dvorani: tja na steno ju je odpihnilo. In ko je eden pravih poznavalcev umetnosti izjavil, da ju je naslikala mojstrska roka, so ju pustili tam in obnovili. Prej pač niso vedeli, da kaj veljata, in kako naj bi tudi vedeli? Zdaj sta visela na častnem mestu. »Vse na svoje pravo mesto!« In tja bo tudi prišlo! Večnost je dolga, daljša od te zgodbe!