Prevod

Obstaja stara pravljica: »Trnova pot do slave nekega strelca po imenu Bryde, ki je sicer dosegel veliko čast in dostojanstvo, a šele po dolgih in hudih nadlogah ter smrtnih nevarnostih.« Marsikdo med nami jo je gotovo slišal kot otrok, jo morda pozneje prebral in ob njej pomislil na svojo neopazno trnovo pot in »hude nadloge«. Pravljica in resničnost sta si tako blizu, vendar se pravljica harmonično razplete že tu na Zemlji, resničnost pa svoj razplet največkrat postavlja onkraj zemeljskega življenja, v čas in večnost.

Svetovna zgodovina je laterna magica, ki nam v svetlobnih podobah na črnem ozadju vsakokratne dobe kaže, kako dobrotniki človeštva, mučenci genija, stopajo po trnovi poti do slave.

Iz vseh časov, iz vseh dežel se prikazujejo te žareče podobe, vsaka le trenutek, pa vendar celo življenje, življenjska doba z njenimi boji in zmagami; oglejmo si tu in tam posameznike iz množice mučencev, ki ji ne bo konca, dokler se Zemlja ne razblini.

Vidimo nabito poln amfiteater; Aristophanesovi Oblaki zlivajo na množico tokove posmeha in veselja; na odru se norčujejo iz duha in telesa najznamenitejšega moža v Atenah, ki je ljudstvu služil kot ščit pred trideseterimi tirani: Sokratesa, njega, ki je sredi bojnega meteža rešil Alkibiadesa in Xenofona, njega, čigar duh se je povzpel nad bogove starega veka. Tudi sam je tu; vstal je s klopi med gledalci in stopil naprej, da bi smejoči se Atenci lahko videli, ali sta si on in njegova karikatura na odru res podobna; tam stoji vzravnan pred njimi, visoko povzdignjen nad vse.

Ti, sočna, zelena, strupena trobelika, bodi tu znamenje Aten, ne oljka! Sedem mest se je prepiralo za čast Homerjevega rojstnega kraja, seveda šele potem, ko je umrl! – Poglejte ga, dokler je še živ! – Hodi skozi ta mesta in recitira svoje verze, da bi se preživel; skrb za jutrišnji dan mu sivi lase; – on, najmogočnejši videc, je slep in samoten; ostri trn trga plašč kralja pesnikov v cunje. – Njegove pesmi še živijo in le po njih živijo bogovi in junaki starega veka.

Podoba za podobo se vali pred nas z Vzhoda in Zahoda; tako daleč druga od druge v prostoru in času, pa vendar isti odsek trnove poti do slave, kjer osat zacveti šele, ko je treba okrasiti grob.

Pod palmami prihajajo kamele, bogato otovorjene z indigom in drugimi dragocenimi zakladi; vladar dežele jih pošilja možu, čigar pesmi so veselje ljudstva in slava dežele; našli so njega, ki sta ga zavist in laž pregnali v izgnanstvo – karavana se bliža mestecu, kjer je našel zavetje; skozi mestna vrata nesejo truplo reveža in karavana se ustavi. Pokojnik je prav tisti, ki ga iščejo: Firdusi – trnova pot do slave se je končala!

Afričan z grobimi potezami, debelimi ustnicami in črnimi volnatimi lasmi sedi na marmornatem stopnišču palače v portugalski prestolnici in berači – to je Camoensov zvesti suženj; brez njega in bakrenih novčičev, ki mu jih mečejo, bi njegov gospodar, »pevec Luzijade«, umrl od lakote.

Zdaj stoji na Camoensovem grobu dragocen spomenik. Spet nova podoba! Za železnimi rešetkami se pokaže mož, mrliško bled, z dolgo, zmršeno brado: »Prišel sem do izuma, največjega v stoletjih!« kriči, »pa me že več kot dvajset let držijo zaprtega tukaj!« – »Kdo je to?« – »Norec!« pravi čuvaj blaznice. »Kaj vse človeku ne pade na pamet! Misli, da se je mogoče premikati s pomočjo pare!« To je Salomon de Caus, odkritelj parne moči, čigar nejasnih besed slutnje Richelieu ni razumel in ki umre zaprt v blaznici.

Tu stoji Columbus! Nekoč so ga ulični dečki preganjali in zasmehovali, ker je hotel odkriti novi svet – zdaj ga je odkril: ob njegovi zmagoslavni vrnitvi zvonijo zvonovi veselja, a zvonovi zavisti jih kmalu preglasijo; odkritelj sveta, on, ki je ameriško zlato deželo dvignil iz morja in jo podaril svojemu kralju, je za plačilo dobil železne okove. Želi, da jih položijo v njegovo krsto; pričajo o svetu in o sodbi njegovega časa.

Podoba se preriva za podobo, bogata je trnova pot do slave! Tu v mraku in temi sedi on, ki je izmeril višino gora na Luni, on, ki je prodrl v vesolje do planetov in zvezd, on, mogočni mož, ki je slišal in videl duha v naravi ter čutil, kako se Zemlja vrti pod njim: Galilei. Slep in gluh sedi v letih starosti, naboden na trnje trpljenja, v mukah zatajevanja, komaj še dovolj močan, da bi dvignil nogo, s katero je nekoč v duševni bolečini, ko so bile besede resnice izbrisane, udaril ob tla in vzkliknil: »In vendar se vrti!«

Tu stoji ženska z otroško dušo, zanosom in vero – pred bojujočo se vojsko nosi prapor in svoji domovini prinaša zmago in rešitev. Razlega se vriskanje – in grmada zagori: Jeanne d'Arc, čarovnico, sežgejo. – Da, naslednje stoletje pljune na belo lilijo: Voltaire, satir duhovitosti, poje o »La pucelle«.

Na zboru v Viborgu dansko plemstvo sežiga kraljeve zakone – žarijo v plamenih, osvetljujejo dobo in zakonodajalca, mečejo sij svetniškega sija v temni jetniški stolp, kjer sedi sivolas, sključen mož in s prstom dolbe brazdo v kamnito mizo. Nekoč je vladal trem kraljestvom, ljudski kralj, prijatelj meščanov in kmetov: Christian Drugi. Mož trdega značaja v trdem času. Njegovo zgodovino so pisali sovražniki. – Ko se spominjamo krvi na njegovih rokah, pomislimo tudi na sedemindvajset let ječe.

Iz Danske odpluje ladja; ob visokem jamboru stoji mož in se še zadnjič ozira proti Hvenu: Tycho Brahe, ki je ime Danske povzdignil do zvezd, za plačilo pa dobil žalitve in bridkosti – odhaja v tujo deželo. »Nebo je povsod, kaj še potrebujem!« so njegove besede; tako odpluje naš najslavnejši mož, v tuji deželi spoštovan in svoboden!

»Ah, svoboden! Ko bi bil prost vsaj neznosnih bolečin tega telesa!« vzdihuje skozi čas do nas. Kakšna podoba je to? – Griffenfeldt, danski Prometej, priklenjen na skalnati otok Munkholm.

V Ameriki smo, ob eni velikih rek; zbrala se je množica ljudi; neka ladja naj bi plula kljub vetru in vremenu ter kljubovala prvinam: Robert Fulton je ime možu, ki verjame, da je to mogoče. Ladja se premakne; nenadoma obstane – množica se smeje, žvižga in piska, še njegov lastni oče žvižga z njo: »Napuh! Norost! Prav mu je! Pod ključ s tem norcem!« – Tedaj odlomijo žebljiček, ki je za trenutek ustavil stroj, kolesa se zavrtijo, lopatice premagajo upor vode, ladja pluje! Tkalski čolniček pare spreminja ure v minute med deželami sveta.

Človeški rod! Ali dojemaš blaženost takšnega trenutka spoznanja, ko duh razume svoje poslanstvo, trenutka, ko se vse rane s trnove poti do slave – tudi tiste, ki si jih je človek zadal sam – spremenijo v ozdravljenje, zdravje, moč in jasnost, ko neskladje postane skladnost in ljudje uzrejo razodetje Božje milosti, izkazane posamezniku, ki jo je prinesel vsem?

Trnova pot do slave se tedaj pokaže kot svetniški sij okoli Zemlje; blaženost je biti izbran za popotnika po njej in brez lastnih zaslug postavljen med graditelje mostu med človeškim rodom in Bogom.

Na mogočnih krilih plava duh zgodovine skozi čase in nam – v pogum in zaupanje, v blagost, ki spodbuja k premisleku – v svetlih podobah na ozadju, črnem kakor noč, kaže trnovo pot do slave, ki se ne konča kakor v pravljici v sijaju in veselju tu na Zemlji, temveč kaže onkraj nje, v čas in večnost.