Waltey

Prevod

(Doktorju don Joséju Marianu Jiménezu.) I Nekega spokojnega marčevskega popoldneva leta Gospodovega 1665 je pred vrati svoje koče sedela indijanska družina. Sestavljali so jo starka, ki je trdila, da je potomka velikega vojskovodje Ollantaya, njeni hčeri Carmen in Teresa ter mladenič po imenu Tomás.

Koča je stala ob vznožju hriba Laycacota. Skupaj s petnajstimi ali dvajsetimi drugimi je sestavljala vasico s sto prebivalci.

Medtem ko sta dekleti predli, je mati sinu že tisočič pripovedovala družinsko izročilo. To ni nikakršna skrivnost in prav lahko ga zaupam svojim bralcem, ki ga bodo z mnogimi obširnimi in zanimivimi podrobnostmi našli v pomembni knjigi z naslovom Anales del Cuzco, ki jo je izdal moj učeni prijatelj in kolega iz kongresa don Pío Benigno Mesa.

Takšno je izročilo o Ollantayu: Pod vladavino Inke Pachacuteca, devetega vladarja Cuzca, je bil Ollantay, kuraka Ollantaytamba, vrhovni poveljnik vojska. Zaljubil se je v eno od njust oziroma princes, ki mu je ljubezen vračala, in Pachacuteca prosil, naj mu za nagrado za pomembne zasluge nakloni njeno roko. Ošabni monarh je njegovo prošnjo zavrnil, saj se po zakonih cesarstva njegova kri ni smela mešati s krvjo družine, ki ni izvirala neposredno od Manga Capaca. Zaljubljeni poglavar je zato neke noči izginil iz Cuzca in s seboj odpeljal svojo ljubljeno Cusicoyllor.

Pet let Inki ni uspelo premagati upornega vazala, ki se je z orožjem v roki branil v trdnjavah Ollantaytamba; njihove razvaline še danes zbujajo občudovanje popotnikov. Toda Rumiñahui, še eden od Pachacutecovih vojskovodij, je na skrivnem srečanju svojega kralja prepričal, da bo treba za podreditev Ollantaya namesto sile uporabiti zvijačo in izdajo. Dogovorila sta se, da bodo Rumiñahuija zaprli pod pretvezo, da je oskrunil svetišče devic Sonca. Po dogovoru so mu odvzeli čin in ga na javnem trgu prebičali, da bi tako ponižan pobegnil iz Cuzca in ponudil svoje usluge Ollantayu. Ta bi v njem videl ugledno žrtev in hkrati slavnega vojskovodjo, zato mu ne bi mogel odreči popolnega zaupanja. Vse se je izteklo, kakor sta zločinsko načrtovala: podli Rumiñahui je izročil trdnjavo, Inka pa je ukazal ujetnike obglaviti[2].

[Opomba 2: Na podlagi te zgodbe je župnik iz Tinte don Antonio Valdés okoli leta 1780 napisal dramo v kečuanščini, ki so jo uprizorili pred upornim Inko Tupacom-Amarujem.

Tschudi, Markham, Nadal, Barrancas in mnogi amerikanisti so vztrajno zagovarjali trditev, da je drama Ollanta nastala v inkovskih časih in je torej literarni spomenik izpred osvojitve. Ko jo je perujski pesnik Constantino Carrasco prevedel v verzih, je avtor teh Izročil objavil kratko kritično presojo, v kateri si je drznil namigniti — in pri tem na hitro navedel nekaj razlogov v prid svojemu mnenju —, da Ollanta ni nič drugega kot španska komedija plašča in meča, napisana s kečuanskimi besedami; in da so bili stari Perujci, pa naj Garcilaso, ki je v svojih Comentarios reales natrosil nemalo laži, trdi drugače, še zelo daleč od gojenja dramske književnosti. Toliko smo si drznili zapisati, pa se je nad nas zgrnila vsa streha ... Neki strokovnjak za kečuanščino nas je obtožil celo slabega domoljubja; neki gospod Pacheco Zegarra pa nas je med drugimi učenimi komplimenti imenoval nevedneža in šarlatana. Ob tako tehtnih razlogih smo se pustili prepričati, da smo objavili neumnost velikanskega formata. Toda leta 1881 je argentinski književnik don Bartolomé Mitre v temeljiti in obširni študiji, z obilico dokazov in s preudarnim utemeljevanjem, jasno pokazal pristno španski izvor drame Ollanta tako po obliki kot po vsebini in celo po jezikovnih prvinah.]

Zvesti stotnik je rešil Cusicoyllor in njeno hčerko Imasumac, še nežnega otroka, ter se z njima naselil ob vznožju Laycacote, na kraju, kjer naj bi leta 1669 zraslo mestece San Carlos de Puno.

Starka je ravno končevala pripovedovanje tega izročila sinu, ko se je pred njo pojavil moški, oprt na palico, ogrnjen v dolg pončo iz grobe volnene tkanine in s širokim, starim klobukom iz klobučevine na glavi. Tujec je bil petindvajsetletni mladenič in kljub bednim oblačilom je bila njegova drža uglajena, njegov obraz možat in prijeten, njegov govor pa očarljiv in vljuden.

Povedal je, da je Andaluzijec in da ga je nesreča prignala tako daleč, da je ostal brez kruha in doma. Potomci Pachacutecove hčere so mu radi ponudili gostoljubje, za katero je prosil.

Tako je minilo nekaj mesecev. Družina se je ukvarjala z živinorejo in trgovanjem z volno, gost pa jim je bil pri tem v veliko pomoč. Resnica je bila, da se je mladi Španec strastno zaljubil v Carmen, starejšo starkino hčer, njej pa ni bilo prav nič zoprno, da je bila predmet mladeničevih ljubezenskih hrepenenj.

Ker platonstvo v zemeljskih čustvih ni večno, je napočil dan, ko se je snubec, naveličan pogovorov z zvezdami v samotnih nočeh, zaupal materi. Ta je Španca že vzljubila in mu rekla:

— Moja Carmen ti bo za doto prinesla bogastvo, vredno potomke cesarjev. Ženin besedam sprva ni pripisoval posebnega pomena; toda tri dni po poroki ga je starka pred zoro spravila iz postelje, ga odpeljala do rudniškega vhoda in mu rekla:

— Tu imaš doto svoje žene. Dotlej neznani, pozneje pa nadvse sloviti rudnik Laycacota je od tistega dne postal last don Joséja Salceda, kakor je bilo ime srečnemu Andaluzijcu.

II Bogastvo rudnika in velikodušnost Salceda ter njegovega brata don Gasparja sta v Laycacoto kmalu privabila množico pustolovcev.

Prisluhnimo zgodovinarju: »Tam sta bila čisto srebro in ruda, ki je po predelavi dala toliko mark srebra, kolikor je tehtal zaboj rude. Ob nekaterih dneh so izkopali za več sto tisoč pesov.«

Te trditve bi se zdele pravljične, ko se ne bi v njih strinjali vsi zgodovinarji. Kadar je kak Španec, zlasti Andaluzijec ali Kastiljec, Salceda prosil za pomoč, mu je ta podaril vse, kar je mogel v določenem številu ur odnesti iz rudnika. Darilo je skoraj vselej doseglo vsaj vrednost ene srebrne palice, kar je pomenilo dva tisoč pesov.

Kmalu so se Katalonci, Galicijci in Biskajci, ki so živeli v rudarskem naselju, sprli z Andaluzijci, Kastiljci in kreoli, ki sta jim bila Salcedova naklonjena. Prišlo je do krvavih spopadov z menjajočo se srečo, dokler ni podkralj don Diego de Benavides, grof Santisteban, škofu iz Arequipe, patru Juanu de Almogueri, zaupal naloge, naj pomiri rudarsko naselje. Salcedovi privrženci so premagali škofove čete, okrajni upravitelj Peredo pa se je rešil hudo ranjen.

Ker je Salcedovim ljudem v teh bojih primanjkovalo svinca, so ulivali krogle iz srebra. Nihče ne bo mogel reči, da niso ubijali razkošno. Medtem je v Limi umrl Santisteban in oblast je prevzela kraljeva audiencia. Guverner, ki ga je imenovala za Laycacoto, je spoznal, da nima dovolj moči, da bi uveljavil svojo oblast, in je poveljstvo predal don Joséju Salcedu. Ta ga je sprejel z naslovom vrhovnega sodnika. Audiencia je priznala svojo nemoč in se sprijaznila s Salcedom, ki je v strahu pred novimi napadi Baskov na hribu postavil trdnjavo in jo opremil s topovi.

Res pa je imela audiencia tedaj dovolj drugih hudih skrbi: nemire, ki jih je v Čilu povzročal guverner Meneses, ter strašno in obsežno zaroto Inke Bohorquesa, ki so jo v Limi odkrili tik pred izbruhom in ki je njenega vodjo ter njegove namestnike pripeljala na morišče.

V Laycacoti je bil red povsem obnovljen in vsi prebivalci so bili zadovoljni z dobrim vladanjem in plemenitim vedenjem vrhovnega sodnika.

Toda leta 1667 je morala audiencia priznati novega podkralja, ki je prispel iz Španije. To je bil grof Lemos, triintridesetletni mladenič, ki mu je po besedah zgodovinarjev manjkala le še talar, pa bi bil popoln jezuit. V skoraj petih letih vladanja se kot upravitelj ni posebno izkazal. Njegovi podvigi so se omejili na to, da je poslal močno ladjevje, sicer brez uspeha, zasledovat bukanirja Morgána, ki je požgal Panamo, in da je ob čilski obali zajel Enriqueja Clerka. Leto dni po tem, ko so jo bukanirji uničili (1670), so staro Panamo, ustanovljeno leta 1518, preselili na kraj, kjer stoji danes. Dva uničujoča požara, prvi februarja 1737 in drugi marca 1756, sta v pepel spremenila dve tretjini stavb. Med njimi so morale biti tudi veličastne, če sodimo po razvalinah, ki še vedno pritegujejo popotnikovo pozornost.

Podkralj grof Lemos se je odlikoval edinole po svoji pobožnosti. Pogosto so ga videvali, kako pometa tla v cerkvi Desamparados, tam igra na orgle in poje pri slovesni nedeljski maši, pri tem pa se niti najmanj ni menil za godrnjanje plemstva, ki je takšna opravila imelo za nevredna španskega velikaša.

Ta podkralj je pod grožnjo zapora in denarne kazni ukazal, da nihče ne sme naslikati križa na kraju, kjer bi ga lahko pohodili, in da morajo vsi ob zvonjenju k molitvi poklekniti; za botra enemu svojih otrok pa je izbral kuharja iz samostana San Francisco, črnca s pedanj širokimi usti in slovesom svetnika.

Za vsakega človeka, ki ga je dal usmrtiti, je naročil trideset maš; vsak dan je vsaj tri ure posvetil molitvi malega oficija in rožnega venca, vsako jutro se je spovedal in prejel obhajilo ter se udeleževal jubilejnih pobožnosti in vsakršnega verskega praznovanja ali obreda, za katerega je izvedel.

V Limi nikoli niso videli tako sijajnih procesij kot tedaj; Lorente v svoji Zgodovini opisuje eno od njih, v kateri so po dolgi ovinkasti poti iz palače v cerkev Desamparados prenesli Marijino podobo, ki jo je podkralj posebej naročil iz Zaragoze. Na tisti slovesnosti je stal slavolok, katerega vrednost so ocenili na več kot dvesto tisoč pesov, tako obilno so ga krasili dragulji ter zlati in srebrni predmeti. Ulica Mercaderes se je bleščala, tlakovana s srebrnimi palicami, vrednimi več kot dva milijona dukatov. Naj živi razkošje in kdor ga je prinesel!

Fanatični don Pedro Antonio de Castro y Andrade, grof Lemos, markiz Sarria in Gátiva ter vojvoda Taratifanco, ki je bil najbolj ponosen na to, da izvira od svetega Frančiška Borgie, in ki bi, kakor je sam govoril, v vsaki ulici Lime ustanovil jezuitski kolegij, če bi bilo po njegovem, se je takoj, ko so ga v Limi razglasili za predstavnika Karla II. Začaranega, z veliko vojaško silo odpravil v Puno in prijel Salceda.

Vrhovni sodnik je imel na voljo močna sredstva za odpor, vendar se ni hotel pregrešiti z uporom zoper svojega kralja in zakonitega gospoda. Po pričevanju mnogih zgodovinarjev ga je podkralj odvedel kot ujetnika in z njim med potjo ravnal skrajno kruto. Postopek je bil kmalu končan, Salcedo obsojen na smrt, njegovo premoženje pa zaplenjeno v korist kraljeve zakladnice.

Kakor smo že povedali, so imeli jezuiti podkralja v oblasti. Jezuit je bil njegov spovednik pater Castillo in jezuiti so bili tudi njegovi tajniki. Kronike tistega časa Loyolovim sinovom očitajo, da so odločilno prispevali k tragičnemu koncu bogatega rudarja, ki je kroni izkazal nemalo uslug in v Španijo poslal več milijonov kot petinski delež dobička iz rudnika.

Ko so Salcedu prebrali sodbo, je podkralju predlagal, naj mu dovoli pritožbo v Španijo; za ves čas od odhoda ladje do njene vrnitve z odločitvijo madridskega dvora pa bi mu vsak dan podaril srebrno palico.

In pomisliti je treba ne le na to, da je bila vsaka srebrna palica vredna dva tisoč durov, temveč tudi na to, da potovanja iz Callaa v Cádiz ni bilo mogoče opraviti v manj kot šestih mesecih.

Skušnjava je bila velika in grof Lemos je omahoval. Toda jezuiti so ga opozorili, da bo imel več koristi, če Salceda usmrti in mu zapleni premoženje.

Na njegovo ekscelenco je najbolj vplival pater Francisco del Castillo, perujski jezuit, ki uživa sloves svetosti in je bil krstni boter don Salvadorja Fernándeza de Castra, markiza Almuñe in podkraljevega sina.

Salceda so usmrtili na kraju, imenovanem Orcca-Pata, nedaleč od Puna. III Ko je Salcedova žena izvedela za strašni izid procesa, je sklicala svoje sorodnike in jim rekla:

— Moje bogastvo mi je prineslo nesrečo. Tisti, ki hlepijo po njem, so s sramotno smrtjo pokončali moža, ki mi ga je Bog namenil za sopotnika. Poskrbite, da ga maščujete.

Tri dni pozneje je bil rudnik Laycacota zalit z vodo, njegov vhod pa zasut s skalami, in vse do danes ni bilo mogoče odkriti kraja, kjer je bil.

Sorodniki Salcedove žene so rudnik poplavili in tako morilcem vrhovnega sodnika onemogočili, da bi imeli korist od zločina, v katerega jih je pahnila lakomnost.

Carmen, neutolažljiva vdova, je izginila in govori se, da se je živa pokopala v enem od rudniških rovov. Mnogi trdijo, da je bil Salcedov rudnik tisti, ki ga danes poznamo pod imenom Manto. To zmoto moramo popraviti. Tako zaželeni Salcedov rudnik je ležal med hriboma Laycacota in Cancharani.

Podkralj grof Lemos, med čigar vladanjem je bila sveta Roza razglašena za svetnico, je umrl decembra 1673, njegovo srce pa so pokopali pod glavnim oltarjem cerkve Desamparados.

Grb tega podkralja je po rodu Castro prikazoval zlato sonce na rdečem polju. Potomci bratov Salcedo pa so med vladavino Filipa V. dosegli povrnitev časti svojemu imenu, poglavar družine pa je prejel naslov markiza Villarrica.

Izvirnik

CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL DÉCIMONONO VIRREY DEL PERÚ

(Al doctor don José Mariano Jiménez.)

I

En una serena tarde de marzo del año del Señor de 1665, hallábase reunida a la puerta de su choza una familia de indios. Componíase ésta de una anciana que se decía descendiente del gran general Ollantay, dos hijas, Carmen y Teresa, y un mancebo llamado Tomás.

La choza estaba situada a la falda del cerro de Laycacota. Ella con quince o veinte más constituían lo que se llama una aldea de cien habitantes.

Mientras las muchachas se entretenían en hilar, la madre contaba al hijo, por la milésima vez, la tradición de su familia. Esta no es un secreto, y bien puedo darla a conocer a mis lectores, que la hallarán relatada con extensos y curiosos pormenores en el importante libro que con el título Anales del Cuzco, publicó mi ilustrado amigo y compañero de Congreso don Pío Benigno Mesa.

He aquí la tradición sobre Ollantay:

Bajo el imperio del Inca Pachacutec, noveno soberano del Cuzco, era Ollantay, curaca de Ollantaytambo, el generalísimo de los ejércitos. Amante correspondido de una de las ñustas o infantas, solicitó de Pachacutec, y como recompensa a importantes servicios, que le acordase la mano de la joven. Rechazada su pretensión por el orgulloso monarca, cuya sangre, según las leyes del imperio, no podía mezclarse con la de una familia que no descendiese directamente de Mango Capac, el enamorado cacique desapareció una noche del Cuzco, robándose a su querida Cusicoyllor.

Durante cinco años fué imposible al Inca vencer al rebelde vasallo, que se mantuvo en armas en las fortalezas de Ollantaytambo, cuyas ruinas son hoy la admiración del viajero. Pero Rumiñahui, otro de los generales de Pachacutec, en secreta entrevista con su rey, lo convenció de que, más que a la fuerza, era preciso recurrir a la maña y a la traición para sujetar a Ollantay. El plan acordado fué poner preso a Rumiñahui, con el pretexto de que había violado el santuario de las vírgenes del Sol. Según lo pactado, se le degradó y azotó en la plaza pública para que, envilecido así, huyese del Cuzco y fuese a ofrecer sus servicios a Ollantay, que viendo en él una ilustre víctima a la vez que un general de prestigio, no podría menos que dispensarle entera confianza. Todo se realizó como inicuamente estaba previsto, y la fortaleza fué entregada por el infame Rumiñahui, mandando el Inca decapitar a los prisioneros[2].

[Nota 2: Sobre este argumento, el cura de Tinta don Antonio Valdés escribió por los años de 1780 un drama en lengua quechua, el cual se representó en presencia del rebelde Inca Tupac-Amaru.

Tschudi, Markham, Nadal, Barrancas y muchos americanistas se empeñaron en sostener que el drama Ollanta había sido compuesto en los tiempos incásicos, y que era, por consiguiente, un monumento literario anterior a la conquista. Traducido en verso por un poeta peruano, Constantino Carrasco, publicó el autor de estas Tradiciones un ligero juicio crítico, en el que se atrevió a apuntar (alegando muy al correr de la pluma varias razones en apoyo de su opinión) que el Ollanta era ni más ni menos que comedia española, de las de capa y espada, escrita en voces quechuas: y que, aunque lo diga Garcilaso, que no pocos embustes estampó en los Comentarios reales, los antiguos peruanos estuvieron muy lejos de cultivar la literatura dramática. Tanto osamos escribir, y se nos vino la casa a cuestas... Hasta de mal patriota nos acusó un quechuista; y un señor Pacheco Zegarra, entre otros cultos piropos, nos llamó ignorante y charlatán. Con razones de ese fuste nos dimos por convencidos de que habíamos estampado un disparate de a folio. Pero en 1881, el literato argentino don Bartolomé Mitre, en un serio y extenso estudio, con gran acopio de pruebas y con sesuda argumentación, puso en transparencia la filiación, genuinamente española, del drama Ollanta en su forma, en su fondo y hasta en sus elementos lingüísticos.]

Un leal capitán salvó a Cusicoyllor y su tierna hija Imasumac, y se estableció con ellas en la falda del Laycacota, en el sitio donde en 1669 debía erigirse la villa de San Carlos de Puno.

Concluía la anciana de referir a su hijo esta tradición, cuando se presentó ante ella un hombre, apoyado en un bastón, cubierto el cuerpo con un largo poncho de bayeta, y la cabeza por un ancho y viejo sombrero de fieltro. El extranjero era un joven de veinticinco años, y a pesar de la ruindad de su traje, su porte era distinguido, su rostro varonil y simpático y su palabra graciosa y cortesana.

Dijo que era andaluz, y que su desventura lo traía a tal punto que se hallaba sin pan ni hogar. Los vástagos de la hija de Pachacutec le acordaron de buen grado la hospitalidad que demandaba.

Así transcurrieron pocos meses. La familia se ocupaba en la cría de ganado y en el comercio de lanas, sirviéndola el huésped muy útilmente. Pero la verdad era que el joven español se sentía apasionado de Carmen, la mayor de las hijas de la anciana, y que ella no se daba por ofendida con ser objeto de las amorosas ansias del mancebo.

Como el platonismo, en punto a terrenales afectos, no es eterno, llegó un día en que el galán, cansado de conversar con las estrellas en la soledad de sus noches, se espontaneó con la madre, y ésta, que había aprendido a estimar al español, le dijo:

--Mi Carmen te llevará en dote una riqueza digna de la descendiente de emperadores.

El novio no dio por el momento importancia a la frase; pero tres días después de realizado el matrimonio, la anciana lo hizo levantarse de madrugada y lo condujo a una bocamina, diciéndole:

--Aquí tienes la dote de tu esposa.

La hasta entonces ignorada, y después famosísima, mina de Laycacota fué desde ese día propiedad de don José Salcedo, que tal era el nombre del afortunado andaluz.

II

La opulencia de la mina y la generosidad de Salcedo y de su hermano don Gaspar atrajeron, en breve, gran número de aventureros a Laycacota.

Oigamos a un historiador: «Había allí plata pura y metales, cuyo beneficio dejaba tantos marcos como pesaba el cajón. En ciertos días se sacaron centenares de miles de pesos».

Estas aseveraciones parecerían fabulosas si todos los historiadores no estuvieran uniformes en ellas.

Cuando algún español, principalmente andaluz o castellano, solicitaba un socorro de Salcedo, éste le regalaba lo que pudiese sacar de la mina en determinado número de horas. El obsequio importaba casi siempre por lo menos el valor de una barra, que representaba dos mil pesos.

Pronto los catalanes, gallegos y vizcaínos que residían en el mineral entraron en disensiones con los andaluces, castellanos y criollos favorecidos por los Salcedo. Se dieron batallas sangrientas con variado éxito, hasta que el virrey don Diego de Benavides, conde de Santisteban, encomendó al obispo de Arequipa, fray Juan de Almoguera, la pacificación del mineral. Los partidarios de los Salcedo derrotaron a las tropas del obispo, librando mal herido el corregidor Peredo.

En estos combates, hallándose los de Salcedo escasos de plomo, fundieron balas de plata. No se dirá que no mataban lujosamente.

Así las cosas, aconteció en Lima la muerte de Santisteban, y la Real Audiencia asumió el poder. El gobernador que ésta nombró para Laycacota, viéndose sin fuerzas para hacer respetar su autoridad, entregó el mando a don José Salcedo, que lo aceptó bajo el título de justicia mayor. La Audiencia se declaró impotente y contemporizó con Salcedo, el cual, recelando nuevos ataques de los vascongados, levantó y artilló una fortaleza en el cerro.

En verdad que la Audiencia tenía por entonces mucho grave de que ocuparse con los disturbios que promovía en Chile el gobernador Meneses y con la tremenda y vasta conspiración del Inca Bohorques, descubierta en Lima casi al estallar, y que condujo al caudillo y sus tenientes al cadalso.

El orden se había por completo restablecido en Laycacota, y todos los vecinos estaban contentos del buen gobierno y la caballerosidad del justicia mayor.

Pero en 1667, la Audiencia tuvo que reconocer al nuevo virrey llegado de España.

Era éste el conde Lemos, mozo de treinta y tres años, a quien, según los historiadores, sólo faltaba sotana para ser completo jesuíta. En cerca de cinco años de mando, brilló poco como administrador. Sus empresas se limitaron a enviar, aunque sin éxito, una fuerte escuadra en persecución del bucanero Morgán, que había incendiado Panamá, y a apresar en las costas de Chile a Enrique Clerk. Un año después de su destrucción por los bucaneros (1670), la antigua Panamá, fundada en 1518, se trasladó al lugar donde hoy se encuentra. Dos voraces incendios, uno en febrero de 1737 y otro en marzo de 1756, convirtieron en cenizas dos terceras partes de los edificios, entre los que algunos debieron ser monumentales, a juzgar por las ruinas que aun llaman la atención del viajero.

El virrey conde de Lemos se distinguió únicamente por su devoción. Con frecuencia se le veía barriendo el piso de la iglesia de los Desamparados, tocando en ella el órgano, y haciendo el oficio de cantar en la solemne misa dominical, dándosele tres pepinillos de las murmuraciones de la nobleza, que juzgaba tales actos indignos de un grande de España.

Dispuso este virrey, bajo pena de cárcel y multa, que nadie pintase cruz en sitio donde pudiera ser pisada; que todos se arrodillasen al toque de oraciones; y escogió para padrino de uno de sus hijos al cocinero del convento de San Francisco, que era un negro con un jeme de jeta y fama de santidad.

Por cada individuo de los que ajusticiaba, mandaba celebrar treinta misas; y consagró, por lo menos, tres horas diarias al rezo del oficio parvo y del rosario, confesando y comulgando todas las mañanas, y concurriendo al jubileo y a cuanta fiesta o distribución religiosa se le anunciara.

Jamás se han vista en Lima procesiones tan espléndidas como las de entonces; y Lorente, en su Historia, trae la descripción de una que se trasladó desde palacio a los Desamparados, dando largo rodeo, una imagen de María que el virrey había hecho traer expresamente desde Zaragoza. Arco hubo en esa fiesta cuyo valor se estimó en más de doscientos mil pesos, tal era la profusión de alhajas y piezas de oro y plata que lo adornaban. La calle de Mercaderes lució por pavimento barras de plata, que representaban más de dos millones de ducados. ¡Viva el lujo y quien lo trujo!

El fanático don Pedro Antonio de Castro y Andrade, conde de Lemos, marqués de Sarria y de Gátiva y duque de Taratifanco, que cifraba su orgullo en descender de San Francisco de Borja, y que, a estar en sus manos, como él decía, habría fundado en cada calle de Lima un colegio de Jesuítas, apenas fué proclamado en Lima como representante de Carlos II el Hechizado, se dirigió a Puno con gran aparato de fuerza y aprehendió a Salcedo.

El justicia contaba con poderosos elementos para resistir; pero no quiso hacerse reo de rebeldía a su rey y señor natural.

El virrey, según muchos historiadores, lo condujo preso, tratándolo durante la marcha con extremado rigor. En breve tiempo quedó concluída la causa, sentenciado Salcedo a muerte, y confiscados sus bienes en provecho del real tesoro.

Como hemos dicho, los jesuítas dominaban al virrey. Jesuíta era su confesor el padre Castillo, y jesuítas sus secretarios. Las crónicas de aquellos tiempos acusan a los hijos de Loyola de haber contribuido eficazmente al trágico fin del rico minero, que había prestado no pocos servicios a la causa de la corona y enviado a España algunos millones por el quinto de los provechos de la mina.

Cuando leyeron a Salcedo la sentencia, propuso al virrey que le permitiese apelar a España, y que por el tiempo que transcurriese desde la salida del navío hasta su regreso con la resolución de la corte de Madrid, lo obsequiaría diariamente con una barra de plata.

Y téngase en cuenta no sólo que cada barra de plata se valorizaba en dos mil duros, sino que el viaje del Callao a Cádiz no era realizable en menos de seis meses.

La tentación era poderosa, y el conde de Lemos vaciló.

Pero los jesuítas le hicieron presente que mejor partido sacaría ejecutando a Salcedo y confiscándole sus bienes.

El que más influyó en el ánimo de su excelencia fué el padre Francisco del Castillo, jesuíta peruano que está en olor de santidad, el cual era padrino de bautismo de don Salvador Fernández de Castro, marqués de Almuña e hijo del virrey.

Salcedo fué ejecutado en el sitio llamado Orcca-Pata, a poca distancia de Puno.

III

Cuando la esposa de Salcedo supo el terrible desenlace del proceso, convocó a sus deudos y les dijo:

--Mis riquezas han traído mi desdicha. Los que las codician han dado muerte afrentosa al hombre que Dios me deparó por compañero. Mirad cómo le vengáis.

Tres días después la mina de Laycacota había dado en agua, y su entrada fué cubierta con peñas, sin que hasta hoy haya podido descubrirse el sitio donde ella existió.

Los parientes de la mujer de Salcedo inundaron la mina, haciendo estéril para los asesinos del justicia mayor el crimen a que la codicia los arrastrara.

Carmen, la desolada viuda, había desaparecido, y es fama que se sepultó viva en uno de los corredores de la mina.

Muchos sostienen que la mina de Salcedo era la que hoy se conoce con el nombre del Manto. Este es un error que debemos rectificar. La codiciada mina de Salcedo estaba entre los cerros Laycacota y Cancharani.

El virrey, conde Lemos, en cuyo período de mando tuvo lugar la canonización de Santa Rosa, murió en diciembre de 1673, y su corazón fué enterrado bajo el altar mayor de la iglesia de los Desamparados.

Las armas de este virrey eran, por Castro, un sol de oro sobre gules.

En cuanto a los descendientes de los hermanos Salcedo, alcanzaron bajo el reinado de Felipe V la rehabilitación de su nombre y el título de marqués de Villarrica para el jefe de la familia.

Nalagam bralnik