Zgodba o drugi deklici Amini

Besedilo

Zgodba o drugi deklici Amini

Rekla je: »O vladar pravovernih, imela sem očeta, ki je umrl in mi zapustil veliko premoženje. Kmalu po njegovi smrti sem se poročila z možem, ki je bil med najsrečnejšimi ljudmi svojega časa. Z njim sem živela celo leto, nato pa je umrl. Po določilih verskega prava mi je pripadel delež njegove zapuščine v vrednosti osemdeset tisoč dinarjev. Dala sem si izdelati deset oblek, vsako za tisoč dinarjev. Nekega dne sem sedela doma, ko je k meni prišla starka z obrazom, zamazanim od njuhanca, in oskubljenimi obrvmi, z izbuljenimi očmi in polomljenimi zobmi; iz nosa ji je teklo, vrat pa se ji je krivil vstran. O takšni je pesnik dejal:

Starka nesreče! Ko jo vidi Iblis, se od nje še v tišini uči prevar. S tolikšno zvijačnostjo bi tisoč splašenih mul vodila na pajčevinasti niti. Drugi pesnik pa je dejal:

Starka, ki ji je vedeževanje v krvi, je v prepovedanem dovolila, česar ni dovoljeno. Kot deklico so jo otipavali, kot mladenko z njo občevali od zadaj, kot zrela žena je nečistovala, kot starka pa zvodničila. Ko je starka vstopila, me je pozdravila in rekla: ›Pri meni živi deklica sirota in nocoj ji prirejam poroko. Želim ti zaslužiti Božje plačilo in blagoslov, zato pridi na njeno svatbo. Uboga je, strtega srca, in razen vzvišenega Boga nima nikogar.‹ Nato je zajokala in mi poljubila noge. Prevzela sta me usmiljenje in sočutje, zato sem rekla: ›Rada ti ustrežem.‹ Rekla je: ›Pripravi se, ob večerni molitvi pridem pote.‹ Poljubila mi je roke in odšla. Vstala sem in se začela pripravljati. Ko sem bila nared, se je starka vrnila in rekla: ›Moja gospa, mestne dame so že zbrane. Povedala sem jim, da prideš, in zelo so se razveselile. Zdaj te pričakujejo.‹ Vstala sem, se uredila, vzela s seboj svoje sužnje in odšla. Prišle smo v ulico, kjer je prijetno vel svež vetrič. Zagledale smo mogočna obokana vrata z marmornato kupolo, za njimi pa palačo, ki je rasla iz zemlje in segala v oblake. Ko smo prišle do vrat, je starka potrkala. Odprli so nam in vstopile smo v hodnik, prekrit s preprogami. V njem so visele prižgane svetilke in gorele sveče, vse pa je bilo okrašeno z dragulji in plemenitimi kovinami. Šle smo po hodniku in stopile v dvorano, ki ji ni bilo para. V njej so bila svilena ležišča, visele so prižgane svetilke in svetile sveče. Na častnem mestu je stala postelja iz alabastra, posuta z biseri in dragulji, nad njo pa je visel baldahin iz atlasa. Izpod njega je stopilo dekle, lepo kakor luna, in mi reklo: ›Dobrodošla, prisrčno dobrodošla, sestra moja! S svojim prihodom si me razveselila in mi potolažila srce.‹ Nato je zapelo:

Ko bi hiša vedela, kdo jo je obiskal, bi se razveselila, vzradostila in poljubila sled njegovih stopinj. Z vso svojo podobo bi glasno oznanjala: dobrodošli, ljudje dobrote in radodarnosti! Nato je sedla in rekla: ›Sestra moja, imam brata, ki te je videl na neki svatbi. Mlad je in še lepši od mene, njegovo srce pa te je silno vzljubilo. Tej starki je dal denar, da je prišla pote, in si izmislil to zvijačo, da bi se jaz lahko sestala s teboj. Moj brat se želi poročiti s teboj po postavi Boga in njegovega poslanca, v dovoljeni zvezi pa ni nič sramotnega.‹ Ko sem slišala njene besede in spoznala, da sem se znašla zaprta v tuji hiši, sem dekletu rekla: ›Rada privolim.‹ Razveselila se je, zaploskala in odprla vrata. Skoznje je prišel mladenič, lep kakor luna, o kakršnem je pesnik dejal:

Še lepši je postal, blagoslovljen bodi Bog! Vzvišen je ta, ki ga je oblikoval in ustvaril. Vso lepoto je zbral v sebi, ves svet se izgublja v njegovi lepoti. Lepota mu je na lice zapisala: pričam, da ni lepega razen njega. Ko sem ga zagledala, se je moje srce nagnilo k njemu. Pristopil je in sedel, tedaj pa je vstopil kadija s štirimi pričami. Pozdravili so nas in sedli, nato zapisali mojo poročno pogodbo s tem mladeničem in odšli. Mladenič se je obrnil k meni in rekel: ›Blagoslovljena naj bo najina noč.‹ Nato je dodal: ›Moja gospa, postavljam ti en pogoj.‹ Vprašala sem: ›Moj gospod, kakšen pogoj?‹ Vstal je, mi prinesel Koran in rekel: ›Prisezi mi, da ne boš izbrala nikogar razen mene in da se tvoje srce ne bo nagnilo k drugemu.‹ Prisegla sem mu. Silno se je razveselil in me objel, ljubezen do njega pa mi je povsem napolnila srce. Prinesli so nama pojedino in jedla sva ter pila, dokler nisva bila sita. Ko se je spustila noč, me je odpeljal v posteljo in legel z menoj. Do jutra sva ostala objeta. Tako sva ves mesec živela v sreči in veselju. Po mesecu dni sem ga prosila za dovoljenje, da bi šla na trg kupit nekaj blaga. Dovolil mi je oditi, zato sem se oblekla, vzela starko s seboj in odšla na trg. Sedla sem v prodajalno mladega trgovca, ki ga je starka poznala. Rekla mi je: ›Ta fant je še mlad. Oče mu je umrl in mu zapustil veliko premoženje.‹ Nato mu je rekla: ›Pokaži tej mladenki najdragocenejše blago, kar ga imaš.‹ Odvrnil je: ›Z veseljem.‹ Starka ga je začela hvaliti, jaz pa sem rekla: ›Ni ga treba hvaliti. Kupiti hočeva, kar potrebujeva, in se vrniti domov.‹ Prinesel nama je, kar sva želeli, in ponudili sva mu denar, vendar ga ni hotel vzeti. Rekel je: ›Danes sta moji gostji in to je moje darilo.‹ Starki sem rekla: ›Če noče vzeti denarja, mu vrni blago.‹ On pa je dejal: ›Pri Bogu, ničesar ne vzamem od tebe! Vse ti podarim za en sam poljub, kajti ta mi je ljubši od vsega, kar imam v prodajalni.‹ Starka ga je vprašala: ›Kaj boš imel od poljuba?‹ Nato se je obrnila k meni: ›Hči moja, slišala si tega mladeniča. Nič hudega se ti ne bo zgodilo, če te enkrat poljubi, ti pa dobiš, kar si želiš.‹ Rekla sem ji: ›Mar ne veš, da sem prisegla?‹ Odvrnila je: ›Pusti mu, naj te poljubi, ti pa ostani tiho. Tako ne boš ničesar kriva in še denar boš obdržala.‹ Tako dolgo mi je prigovarjala, da me je nazadnje spravila v past in sem privolila. Zakrila sem si oči in se z robom ogrinjala skrila pred pogledi ljudi. Pod ogrinjalom je pritisnil usta na moje lice, toda ob poljubu me je tako silno ugriznil, da mi je odtrgal kos mesa z lica. Omedlela sem in starka me je prestregla v naročje. Ko sem prišla k sebi, sem videla, da je prodajalna zaprta. Starka je hlinila žalost in govorila: ›Bog te je obvaroval še hujšega.‹ Nato je rekla: ›Pojdiva domov. Pretvarjaj se, da si bolna, jaz pa ti bom prinesla zdravilo za ugriz in kmalu boš ozdravela.‹ Čez eno uro sem vstala, vsa potrta in v silnem strahu. Odšla sem domov in se delala bolno. Tedaj je prišel moj mož in vprašal: ›Moja gospa, kaj se ti je zgodilo, ko si bila zunaj?‹ Rekla sem mu: ›Ne počutim se dobro.‹ Pogledal me je in vprašal: ›Kaj je ta rana na tvojem nežnem licu?‹ Odgovorila sem: ›Ko sem te danes prosila za dovoljenje in šla kupovat blago, se je vame zaletela kamela, otovorjena z drvmi. Raztrgala mi je obrazno tančico in mi ranila lice, kakor vidiš. Ulice v tem mestu so ozke.‹ Rekel je: ›Jutri grem k mestnemu oblastniku in se pritožim. Dal bo obesiti vse prodajalce drv v mestu.‹ Rekla sem: ›Pri Bogu te prosim, ne nakoplji si greha zaradi nikogar! Pravzaprav sem jahala osla, ki se je splašil, in sem padla na tla. Zadela sem ob vejo, ki mi je opraskala in ranila lice.‹ Rekel je: ›Jutri grem k Džaferju Barmakiju in mu povem, kaj se je zgodilo. Dal bo pobiti vse oslarje v mestu.‹ Rekla sem: ›Mar boš zaradi mene pobil vse ljudi? To, kar se mi je zgodilo, je bilo po Božji volji in njegovi odredbi!‹ Odvrnil je: ›Drugače ne gre.‹ Začel je pritiskati name, nato skočil pokonci in silno zavpil. Vrata so se odprla in skoznje je prišlo sedem temnopoltih sužnjev. Potegnili so me iz postelje in vrgli na sredo hiše. Enemu je ukazal, naj me zgrabi za ramena in sede na mojo glavo, drugemu pa, naj mi sede na kolena in mi drži noge. Tretji je pristopil z mečem v roki in vprašal: ›Moj gospod, naj jo z mečem presekam na dvoje, potem pa naj vsak vzame en kos in ga vrže v reko Tigris, da ga požro ribe?‹ Takšna je kazen za tistega, ki izda prisege in ljubezen. Moj mož je zapel te verze:

Če mi kdo drug deli ljubljeno, odrečem svoji duši ljubezen, da me hrepenenje pokonča. In rečem ji: o duša, umri častno, saj ni sreče v ljubezni, ki jo deliš s tekmecem. Nato je rekel sužnju: ›Udari jo, Sad!‹ Ta je izvlekel meč in dejal: ›Izreci izpoved vere, spomni se svojih poslednjih želja in povej, kaj zapuščaš, kajti to je konec tvojega življenja.‹ Rekla sem mu: ›Dobri služabnik, počakaj še malo, da izrečem izpoved vere in svojo poslednjo voljo.‹ Dvignila sem glavo in se ozrla na svojo nesrečo, na to, kako sem po nekdanji časti padla v ponižanje. Solze so mi privrele iz oči, zajokala sem in zapela te verze:

V ljubezni ste me obsodili na ločitev, sami pa mirno obstali; moje ranjene veke ste pustili bedeti, sami pa zaspali. Vaše bivališče je med mojim srcem in očmi, zato vas srce ne pozabi in solz ni moč zadržati. Obljubili ste mi, da boste ostali zvesti, ko pa ste si osvojili moje srce, ste me izdali. Niste se usmilili mojega hrepenenja po vas in moje bolečine. Mar ste sami varni pred preobrati usode? Pri Bogu vas prosim: če umrem, napišite na ploščo mojega groba, da tu leži nekdo, ki ga je zasužnjila ljubezen. Morda bo žalosten človek, ki pozna njeno pekočo bolečino, šel mimo groba zaljubljenega in se ga usmilil. Ko sem končala pesem, sem zajokala. Ko je slišal verze in videl moje solze, je njegov bes še narasel. Zapel je ta dva verza:

Ljubljene nisem zapustil, ker bi se je naveličal, temveč zato, ker je zagrešila greh, ki terja slovo. Hotela je, da bi najino ljubezen delila z drugim, vera mojega srca pa ne dopušča družabnika. Ko je končal pesem, sem jokala in ga prosila usmiljenja. Pri sebi sem si rekla: ponižala se bom pred njim in mu govorila mile besede; morda mi bo prizanesel s smrtjo, pa četudi mi vzame vse, kar imam. Nato sem mu potožila o svojem trpljenju in mu zapela te verze:

Pri tvoji časti, če bi bil pravičen do mene, me ne bi ubil, toda v sodbi ločitve ni pravičnosti. Naložil si mi breme ljubezni, jaz pa sem prešibka, da bi nosila še srajco. Ni čudno, da moja duša propada; čudim se le, kako moje telo brez tebe še živi. Ko sem končala pesem, sem zajokala. Pogledal me je, me oštel in ozmerjal, nato pa zapel te verze:

Zamotili ste se z družbo drugih in nam pokazali le odtujenost; nekoč med nami ni bilo tako. Zapustili vas bomo, ker ste zavrgli naše želje, in brez vas potrpeli, kakor vi potrpite brez nas. Ljubili bomo druge, ker ste se nagnili k drugim, in razdor med nami bo vaša krivda, ne naša. Ko je končal pesem, je zavpil sužnju: ›Presekaj jo na dvoje! Nobene koristi nimamo več od nje.‹ Ko se mi je suženj približal, sem bila prepričana, da bom umrla. Obupala sem nad življenjem in se prepustila vzvišenemu Bogu. Tedaj pa je vstopila starka, se vrgla mladeniču k nogam in jih poljubila. Rekla je: ›Sin moj, zavoljo tega, ker sem te vzgojila, odpusti tej mladenki! Ni zagrešila ničesar, kar bi zaslužilo takšno kazen. Še mlad si in bojim se, da bi te zadela njena prošnja Bogu zoper tebe.‹ Starka je zajokala in tako dolgo vztrajala s prošnjami, da je nazadnje rekel: ›Prizanesel sem ji, vendar ji moram pustiti znamenje, ki ga bo nosila do konca življenja.‹ Sužnjem je ukazal, naj mi slečejo oblačila, nato je prinesel kutinovo šibo in začel udrihati po mojem telesu. Tolkel me je po hrbtu in bokih, dokler nisem od silnih udarcev izgubila zavesti in že obupala nad življenjem. Nato je sužnjem ukazal, naj me ponoči odnesejo, vzamejo s seboj starko in me vržejo v hišo, kjer sem živela prej. Storili so, kakor jim je ukazal gospodar, in me odvrgli v moji hiši. Sama sem skrbela zase in zdravila svoje telo. Ko so se rane zacelile, so mi na rebrih ostale sledi, kakor bi me pretepli s kladivi, kot lahko vidiš. Štiri mesece sem se zdravila, preden sem ozdravela. Potem sem šla k hiši, v kateri se mi je to zgodilo, in jo našla razrušeno. Vsa ulica je bila porušena od enega konca do drugega, na mestu hiše pa so ležali kupi ruševin. Nisem izvedela, zakaj se je to zgodilo. Nato sem prišla k tej svoji sestri po očetu in pri njej našla ti dve psici. Pozdravila sem jo in ji povedala svojo zgodbo ter vse, kar se mi je zgodilo. Rekla mi je: ›Kdo pa je varen pred udarci usode? Hvala Bogu, da si ostala živa.‹ Potem mi je povedala svojo zgodbo in vse, kar se ji je zgodilo s sestrama. Ostali sva skupaj in o poroki nisva več spregovorili. Nato se nama je pridružila še ta mladenka, ki nakupuje za naju. Vsak dan gre ven in nama kupi vse, kar potrebujeva. Tako smo živele vse do minule noči. Naša sestra je kakor običajno odšla po nakupih in potem se je zgodilo, kar se je: prišli so nosač in trije derviši, nato pa še vi, preoblečeni v trgovce. Danes pa smo se nenadoma znašle pred teboj. To je naša zgodba.« Kalif se je čudil tej pripovedi in jo dal zapisati ter shraniti v svojo zakladnico. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno povest.

Ko je nastopila osemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif ukazal zapisati to zgodbo v knjige in jo shraniti v kraljevo zakladnico. Nato je prvo mladenko vprašal: ›Ali kaj veš o džinki, ki je začarala tvoji sestri?‹ Odgovorila je: ›O vladar pravovernih, dala mi je nekaj svojih las in rekla: »Kadar boš želela, da pridem, zažgi nekaj teh las in nemudoma bom pri tebi, četudi bi bila za goro Kaf.«‹ Kalif je rekel: ›Prinesi mi lase.‹ Mladenka jih je prinesla, kalif pa jih je vzel in nekaj zažgal. Ko se je razširil njihov vonj, se je palača stresla. Zaslišala sta se grmenje in žvenket in pred njimi se je pojavila džinka, ki je bila muslimanka. Rekla je: ›Mir s teboj, o Božji namestnik.‹ Odgovoril je: ›In s teboj mir, Božje usmiljenje in blagoslov.‹ Rekla je: ›Vedi, da mi je ta mladenka izkazala dobroto, ki ji je ne morem povrniti. Rešila me je smrti in ubila mojega sovražnika. Ko sem videla, kaj sta ji storili njeni sestri, sem sklenila, da se jima maščujem, in sem ju spremenila v psici. Sprva sem ju hotela ubiti, a sem se zbala, da bi jo njuna smrt preveč prizadela. Če želiš, o vladar pravovernih, da ju osvobodim uroka, bom to storila iz spoštovanja do tebe in nje, kajti tudi jaz sem muslimanka.‹ Rekel ji je: ›Osvobodi ju. Potem se bomo lotili zadeve pretepene mladenke in raziskali, kaj se ji je zgodilo. Če se izkaže, da govori resnico, jo bom maščeval nad tistim, ki ji je storil krivico.‹ Džinka je rekla: ›O vladar pravovernih, povedala ti bom, kdo je tako ravnal s to mladenko, ji storil krivico in ji vzel premoženje. To je eden tvojih najbližjih.‹ Nato je vzela skledo vode, nad njo izgovorila urok in poškropila psici po obrazu. Rekla jima je: ›Vrnita se v svojo prvotno človeško podobo!‹ Spet sta postali mladenki, slava njunemu Stvarniku! Nato je rekla: ›O vladar pravovernih, mladenko je pretepel tvoj sin Al Amin. Slišal je namreč pripovedovati o njeni lepoti in ljubkosti.‹ Džinka mu je povedala vse, kar se je zgodilo mladenki. Začudil se je in rekel: ›Hvala Bogu, da sta bili ti psici rešeni po mojem posredovanju.‹ Nato je kalif poklical predse svojega sina Al Amina in ga vprašal o zgodbi mladenke. Ta mu je povedal vse po resnici. Kalif je dal poklicati kadije, priče in tri derviše, pa tudi prvo mladenko ter njeni sestri, ki sta bili začarani v psici. Vse tri je poročil s tremi derviši, ki so jim bili povedali, da so bili nekoč kralji. Postavil jih je za svoje dvorne komornike, jim dal vse, kar so potrebovali, in jih nastanil v palači v Bagdadu. Pretepeno mladenko je vrnil svojemu sinu Al Aminu, ji podaril veliko premoženje in ukazal, naj hišo obnovijo še lepšo, kot je bila prej. Sam pa se je poročil z mladenko, ki je nakupovala za svoje sestre, in tisto noč spal z njo. Zjutraj ji je odredil lastno bivališče in sužnje, ki naj ji služijo, določil ji je redne dohodke in ji dal zgraditi palačo.«