Prevod

(Doktorju Ignaciu La-Puenteju.) I Nekega junijskega popoldneva leta 1631 so vsi zvonovi limskih cerkva žalostno vabili k molitvam za umirajoče, menihi štirih redov, ki so tedaj obstajali v mestu, pa so, vsi zbrani v koru, prepevali psalme in prošnje.

Prebivalci trikrat kronanega mesta so hodili čez kraje, kjer naj bi šestdeset let pozneje podkralj, grof de la Monclova, zgradil arkade pisarjev in gumbarskih mojstrov, ter se ustavljali pred stranskimi vrati palače.

V njej so se kar vrstili prihodi in odhodi bolj ali manj uglednih osebnosti. Človek bi pomislil, da je v Callau pravkar spustila sidro galeja z nadvse pomembnimi novicami iz Španije, tolikšen nemir je vladal v palači in med ljudstvom! Ali pa da se, kakor v naših demokratičnih časih, odvija eden tistih dramatičnih preobratov, ki jih zna pravica z vrvjo in grmado kaj hitro privesti do konca.

Dogodke je treba, kakor vodo, zajemati pri izviru; zato bova, bralec, če ti je moja družba po volji, z dovoljenjem stotnika arkebuzirjev, ki straži pri omenjenih vratih, vstopila v majhno sobano palače.

V njej sta bila njegova ekscelenca don Luis Jerónimo Fernández de Cabrera Bobadilla y Mendoza, grof Chinchónski, podkralj teh perujskih kraljestev v imenu njegovega veličanstva dona Filipa IV., in njegov zaupni prijatelj, markiz de Corpa. Oba sta molčala in z nestrpnim pogledom zrla proti stranskim vratom, ki so se odprla in skoznje je vstopila nova oseba.

Bil je starec. Nosil je črne suknene hlače do sredine meč, čevlje iz rebrastega žameta z zaponkami, okrašenimi s kamni, ter žametna suknjič in telovnik; z zadnjega je visela debela srebrna verižica s prelepimi pečatniki. Če dodamo, da je nosil rokavice iz jelenovega usnja, bo bralec v njem prepoznal popolno podobo Eskulapovega učenca tistega časa.

Doktor Juan de Vega, po rodu Katalonec, ki je pred kratkim prišel v Peru kot zdravnik podkraljeve hiše, je bil ena od svetlih zvezd znanosti, ki uči ubijati z receptom.

— No, don Juan? — ga je vprašal podkralj, bolj s pogledom kakor z besedo. — Gospod, ni upanja. Doño Francisco lahko reši le čudež.

In don Juan se je s skrušenim izrazom umaknil. Ta kratki pogovor zadošča, da tudi najmanj poučen bralec razume, za kaj gre. Podkralj je prispel v Limo januarja 1639, dva meseca pozneje pa še njegova prelepa mlada žena doña Francisca Henríquez de Ribera, ki jo je bil izkrcal v Paiti, da je ne bi izpostavljal nevarnostim morebitnega pomorskega spopada s pirati. Čez nekaj časa je podkraljico napadla tista občasna mrzlica, ki ji pravimo tretjednevna in ki so jo Inki poznali kot endemično bolezen doline Rimac.

Znano je, da je Pachacutec, ko je leta 1378 poslal trideset tisoč vojakov iz Cuzca osvajat Pachacamac, zaradi pustošenja tretjednevne mrzlice izgubil cvet svoje vojske. V prvih stoletjih evropske oblasti so tudi Španci, ki so se naselili v Limi, plačevali davek tej strašni bolezni; mnogi so ozdraveli brez znanega posebnega zdravila, nemalo pa jih je bolezen pokopala.

Nad grofico Chinchónsko so že obupali. Znanost je skozi usta svojega preročišča, dona Juana de Vege, izrekla sodbo. — Tako mlada in tako lepa! — je neutolažljivi soprog govoril prijatelju. — Uboga Francisca! Kdo bi ti bil rekel, da ne boš več videla kastiljskega neba in granadskih vrtov? Moj Bog! Čudež, Gospod, čudež! ...

— Grofica bo rešena, vaša ekscelenca — se je oglasil glas pri vratih sobane. Podkralj se je presenečeno obrnil. Te tolažilne besede je izrekel duhovnik, sin Ignacija Lojolskega.

Grof Chinchónski se je priklonil jezuitu. Ta je nadaljeval: — Rad bi videl podkraljico. Verujte, vaša ekscelenca, in Bog bo storil vse drugo. Podkralj je duhovnika odpeljal k postelji umirajoče.

II Prekinimo pripoved in v nekaj potezah orišimo dobo vladanja dona Luisa Jerónima Fernándeza de Cabrere, rojenega Madridčana, komturja Criptane v viteškem redu svetega Jakoba, poveljnika segovskega alkazarja, aragonskega zakladnika in četrtega grofa Chinchónskega, ki je oblast izvrševal od 14. januarja 1629 do 18. januarja 1639.

Ker so Tihi ocean ogrožali Portugalci in ladjevje nizozemskega pirata Lesene noge, je grof Chinchónski velik del svojih moči namenil pripravam Callaa in ladjevja na obrambo. Poleg tega je poslal v Čile tisoč mož proti Aravkanom in tri odprave proti nekaterim plemenom v Punu, Tucumánu in Paragvaju.

Da bi vzdrževala muhasto razkošje Filipa IV. in njegovih dvorjanov, je morala Amerika prispevati na škodo lastne blaginje. Davki in dajatve so čezmerno narasli in limski trgovci so jih bili prisiljeni prenašati.

V ta čas segata zaton rudnikov v Potosíju in Huancavelici ter odkritje rudnih žil v Bombónu in Cayllomi. Med vladanjem tega podkralja se je leta 1635 zgodil znameniti bankrot bankirja Juana de la Cueve, čigar banki — pravi Lorente — so zelo zaupali tako zasebniki kakor vlada. Še do nedavnega so se tega bankrota spominjali s pustno burko, imenovano Juan de la Cova, coscoroba.

Grof Chinchónski je bil tako goreč verski fanatik, kakor se je spodobilo za starega kristjana. To potrjujejo številni njegovi ukrepi. Noben ladjar ni smel sprejeti potnika na krov, če ta ni prej pokazal potrdila, da se je prejšnji dan spovedal in prejel obhajilo. Tudi vojaki so morali pod grožnjo hudih kazni vsako leto izpolniti to zapoved, prepovedano pa je bilo tudi, da bi se moški in ženske v postnih dneh zbirali v isti cerkvi.

Kakor smo zapisali v naših Analih limske inkvizicije, je bila to doba, ko je neizprosno sodišče vere žrtvovalo največ ljudi. Dovolj je bilo biti Portugalec in imeti premoženje, pa je človek že končal pokopan v ječah Svetega oficija. V enem samem od treh avtodafejev, ki se jih je udeležil grof Chinchónski, so sežgali enajst portugalskih Judov, bogatih limskih trgovcev.

V knjižici vojvode Fríaškega smo prebrali, da so grofu ob njegovem prvem obisku ječ poročali o postopku proti nekemu plemiču iz Quita, obtoženemu, da se je nameraval upreti monarhu. Podkralj je iz sodnih spisov razbral, da je vse skupaj obrekovanje, in ukazal jetnika izpustiti; dovolil mu je vrnitev v Quito ter mu dal šest mesecev časa, da ozemlje pripravi do upora. Pri tem je določil, da bodo ovaduhi, če mu to ne uspe, plačali stroške postopka in povrnili škodo, ki jo je utrpel plemič.

Kako spretno je kaznoval zavistneže in nizkotne ovaduhe! Njegova ekscelenca je morala imeti z Limčankami kakšen spor, saj je dvakrat razglasila odlok proti tapadam, ženskam, ki so si zakrivale obraz; te pa so, to moramo povedati, iz odlokov napravile papirčke za kodranje las in si navile kodre. Postavljati zakone ženskam je bilo in bo vedno pridiganje v prazno.

Vrnimo se k podkraljici, ki smo jo pustili umirajočo v postelji. III Mesec dni pozneje so v palači priredili veliko slavje ob ozdravitvi doñe Francisce.

Odkrita je bila moč kininove skorje, ki preganja mrzlico. Indijanec iz Loje, po imenu Pedro de Leyva, je med napadom mrzlice pil vodo iz tolmuna, da bi pogasil žgočo žejo; na njegovih bregovih je raslo nekaj kininovcev. Ker je tako ozdravel, je poskusil še drugim bolnikom z isto boleznijo dajati piti vodo iz vrčev, v katere je položil korenine kininovca. S svojim odkritjem je prišel v Limo in ga zaupal jezuitu, ki je s srečno ozdravitvijo podkraljice človeštvu storil večjo uslugo kakor menih, ki je izumil smodnik.

Jezuiti so skrivnost nekaj let obdržali zase in nanje se je obračal vsakdo, ki ga je napadla tretjednevna mrzlica. Zato je bil prah iz kininove skorje dolgo znan kot jezuitski prašek.

Doktor Scrivener pravi, da je angleški zdravnik, gospod Talbot, s kininom ozdravil kneza Condéjskega, dofena, Colberta in druge ugledne osebnosti ter skrivnost prodal francoski vladi za znatno vsoto in dosmrtno rento.

Linné je v poklon podkraljici, grofici Chinchónski, kininovcu dal ime, ki ga znanost uporablja še danes: Chinchona. Mendiburu pravi, da je uporaba kininove skorje v Evropi sprva naletela na močno nasprotovanje in da so v Salamanci trdili, da zdravnik, ki jo predpisuje, zagreši smrtni greh, saj njene zdravilne moči izvirajo iz pogodbe dveh Perujcev s hudičem.

Limsko ljudstvo pa je še pred nekaj leti prah iz skorje tega čudovitega drevesa poznalo pod imenom grofičin prašek.[1]

[Opomba 1: Prva žena grofa Chinchónskega se je imenovala doña Ana de Osorio in mnogi so verjeli, da so prav njo rešile zdravilne moči kininove skorje. Zanimiva zgodovinska študija, ki jo je don Félix Cipriano Zegarra leta 1879 objavil v reviji Revista Peruana, nas je prepričala, da se je podkraljica, ki je bivala v Limi, imenovala doña Francisca Henríquez de Ribera. S to opombo torej popravljamo hudo zmoto, ki smo jo zagrešili.]