Prevod

Živel je prastar korenček, ves grčast, tako debel in težak, pa neznansko drzen: hotel se je poročiti z mlado, ljubko, drobceno korenčico najžlahtnejšega rodu med koreninami.

– In svatba je bila. Pogostitev je bila neprecenljivo dobra, pa ni stala niti novčiča; lizali so mesečino in pili roso, lovili cvetni puh, ki je priplaval s polj in travnikov.

– Stari korenček se je priklonil v pozdrav in govoril na dolgo in široko, besede so mu klokotale, klok, klok; – mlada korenčica pa ni črhnila niti glasu, sedela je brez nasmeha in brez vzdiha, mlada in lepa.

Če ne verjameš, vprašaj Amagermor! Glava rdečega zelja je bila njun duhovnik, bele repe pa družice; kumara in špargelj sta sedela kot častna gosta, krompirji so stali in peli v zboru.

In plesalo je vse, veliko in malo. Vprašaj Amagermor! Stari korenček je poskakoval brez nogavic in čevljev, juhej! Hrbet mu je počil in mrtev je bil, nikoli več ni mogel rasti.

Mlada korenčica se je smejala, tako čudno se sreča obrača. Zdaj je bila vdova, zdaj je bila vesela, zdaj je lahko živela, kakor je hotela, lahko je kot devica plavala v jušni skledi, mlada in vesela.

Če ne verjameš, vprašaj Amagermor!