Prevod

Bolha, kobilica in poskočna gos so nekoč hotele ugotoviti, katera izmed njih skoči najviše, zato so povabile ves svet in še vse druge, ki bi si želeli ogledati to imenitno predstavo. Ko so se zbrale v sobi, so bile videti kot tri prav postavne skakalke.

»Svojo hčer dam tisti, ki skoči najviše!« je rekel kralj. »Saj bi bilo res bedno, če bi skakale za nič!« Prva je stopila naprej bolha. Imela je tako uglajene manire in se priklanjala na vse strani, saj ji je po žilah tekla kri gospodične in je bila vajena občevati samo z ljudmi, to pa veliko šteje.

Nato je prišla kobilica. Resda je bila precej zajetnejša, vendar se je znala prav lepo vesti in nosila je zeleno uniformo, ki ji je bila prirojena. Poleg tega je povedala, da izvira iz zelo stare rodbine v deželi Egipt in da jo tudi tukaj doma zelo cenijo. Naravnost s polja so jo vzeli in jo nastanili v trinadstropni hišici iz igralnih kart, samih figur, ki so bile s pisano stranjo obrnjene navznoter. Hišica je imela vrata in okna, izrezana v trup srčeve dame. »Tako lepo pojem,« je rekla, »da je šestnajst domačih čričkov, ki so čivkali že od malega, pa vendar niso dobili hišice iz kart, ob poslušanju mojega petja od zavisti še bolj shujšalo!«

Tako sta obe, bolha in kobilica, dobro pojasnili, kdo sta in zakaj menita, da bi se lahko poročili s princeso. Poskočna gos ni rekla ničesar, toda o njej so govorili, da zato toliko več razmišlja. In ko jo je dvorni pes samo povohal, je že jamčil, da je iz dobre družine. Stari svetnik, ki je dobil tri odlikovanja za to, da je molčal, je zagotavljal, da ve, da ima poskočna gos preroški dar: po njenem hrbtu je bilo mogoče videti, ali bo zima mila ali ostra, tega pa ni mogoče videti niti po hrbtu tistega, ki piše pratiko.

»No, jaz ne bom nič rekel!« je dejal stari kralj. »Sicer pa si vedno mislim svoje!« Zdaj je bilo treba skočiti. Bolha je skočila tako visoko, da je nihče ni mogel videti, zato so trdili, da sploh ni skočila. To pa je bilo res podlo!

Kobilica je skočila le pol tako visoko, vendar je skočila kralju naravnost v obraz, in ta je rekel, da je to ostudno. Poskočna gos je dolgo stala pri miru in premišljevala, tako da so nazadnje že mislili, da sploh ne zna skakati.

»Da ji le ni slabo!« je rekel dvorni pes in jo spet povohal. Švist! Naredila je majhen skok postrani in pristala v naročju princese, ki je sedela na nizkem zlatem stolčku.

Tedaj je kralj rekel: »Najvišji skok je tisti, ki te ponese k moji hčeri, kajti to je najimenitnejše. Toda da se domisliš česa takega, moraš imeti glavo, in poskočna gos je pokazala, da jo ima. Ta ima pa trdo bučo!«

In tako je dobila princeso. »Jaz sem vendar skočila najviše!« je rekla bolha. »Pa saj je vseeno! Naj kar ima tisto gosjo kost s paličico in smolo! Jaz sem vendar skočila najviše, toda na tem svetu moraš imeti telo, da te sploh opazijo!«

Potem je bolha odšla v tujo vojaško službo, kjer je, kakor pravijo, padla. Kobilica je sedla v jarek in premišljevala, kako se pravzaprav godi na svetu, ter tudi sama rekla: »Telo moraš imeti! Telo moraš imeti!« Nato je zapela svojo žalostno pesem in iz nje smo vzeli to zgodbo, ki bi prav lahko bila laž, četudi bi bila natisnjena.