Lapiti in kentavri

Besedilo

Lapiti in kentavri

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost razčlenitve: srednja Sin drznega Iksiona je vzel Hipodamo za ženo in divjim sinovom oblaka velel, naj se ob mizah, razvrščenih v vrsto, uležejo k pojedini v votlini, ki so jo prekrivala drevesa. Tam so bili tesalski velikaši, bili smo tudi mi sami, in praznična palača je odmevala od vrveža zbrane množice.

Glej, pojejo poročno pesem in po dvoranah se vije dim ognjev, nevesta prihaja, obdana s trumo mater in mladih žena, izjemna lepotica. Piritoju smo rekli, da je srečen s takšno ženo; a naše dobro znamenje se je skoraj izkazalo za lažno. Kajti tebi, najokrutnejši med krutimi kentavri, Evrit, prsi gorijo ob pogledu na dekle prav tako kakor od vina, in pijanost, podvojena s poželenjem, te ima povsem v oblasti.

Pri priči prevrnjene mize zmotijo gostijo, mlado nevesto pa zgrabijo za lase in jo na silo vlečejo proč. Evrit ugrabi Hipodamo, drugi pa vsako, ki jim je všeč ali jo lahko dobijo; prizor je kakor v zavzetem mestu. Hiša odmeva od ženskih krikov; vsi nemudoma vstanemo in prvi Tezej reče: »Kakšna blaznost te je obsedla, Evrit, da si, dokler sem jaz živ, drzneš napasti Piritoja in ne veš, da v enem žališ dva?« In da velikodušni junak ne bi govoril zaman, odrine napadalce in iztrga ugrabljeno nevesto iz rok divjakov.

Evrit mu ne odgovori — saj z besedami ne more braniti takšnega dejanja — temveč s predrznimi pestmi napade obraz njenega branilca in ga udarja po plemenitih prsih. Po naključju je v bližini stal star mešalni vrč, hrapav od izbočenih podob; velikanski je bil, a še večji od njega je bil Egejev sin, ki ga je dvignil in zalučal sovražniku v obraz. Ta iz rane in ust bruha strdke krvi, možgane in vino, zvrnjen na hrbet pa na mokrem pesku brca z nogami. Smrt njihovega brata razplamti dvotelesne kentavre in vsi v en glas zavpijejo: »Orožje, orožje!« Vino jim je dajalo pogum in v prvem spopadu so po zraku letele zalučane čaše, krhki vrči in zaobljeni kotli,

prej namenjeni gostiji, zdaj primerni za boj in pobijanje. Prvi se Ofionov sin Amik ni bal oropati svetišča darov, ki so mu pripadali, in prvi je iz svetega prostora iztrgal svečnik, ves posut z bleščečimi plameni, ga visoko dvignil kakor nekdo, ki z žrtveno sekiro namerava razklati beli vrat bika, ter ga treščil Lapitu Keladontu v čelo; kosti mu je zdrobil tako, da obraza ni bilo več mogoče prepoznati.

Oči so izskočile, obrazne kosti so se razletele, nos pa se je potisnil nazaj in obtičal sredi neba. Amika je Pelat iz Pele z nogo, odtrgano od javorove mize, podrl na tla, tako da mu je brada omahnila na prsi; ko je pljuval zobe, pomešane s črno krvjo, ga je z novim udarcem poslal med sence v Tartar. Grinej, ki je stal najbliže, je s strašnim pogledom motril kadeče se oltarje in dejal: »Zakaj ne uporabimo teh?« Dvignil je ogromen oltar skupaj z ognjem in ga zalučal sredi lapitskih vrst ter pod njim pokopal dva, Broteja in Orija. Orijeva mati je bila Mikala, za katero je bilo znano, da je s petjem

pogosto z neba priklicala krajce lune, čeprav se je ta upirala. »Tega ne boš odnesel brez kazni, samo da dobim orožje!« je rekel Eksadij in za orožje vzel rogovje jelena, ki je bilo kot zaobljubni dar obešeno na visokem boru. Z obema rogljema je prebodel Grinejeve oči in mu jih iztrgal; del jih je obvisel na rogovju, del pa stekel po bradi in visel na njej, sprijet s krvjo.

Glej, Rojt iz sredine oltarja pograbi goreče slivovo poleno in Haraksu na desni strani oplazi sence, ki jih pokrivajo svetli lasje. Plamen jih v hipu zajame kakor suho žito in lasje zagorijo; kri, ki v rani zacvrči, se strašno oglasi, kakor se navadno oglasi železo, razbeljeno v ognju, ko ga kovač z ukrivljenimi kleščami potegne ven in potopi v korito; takrat cvrči in sikajoče tone v mlačno vodo.

Ranjenec iz kuštravih las strese požrešni ogenj, si na rame dvigne iz tal izruvan prag, breme za ves voz; a prav njegova teža mu prepreči, da bi ga zalučal v sovražnika. Kamnita gmota pokoplje tudi tovariša Kometa, ki stoji preblizu. Rojt ne skriva veselja: »Želim si,« pravi, »da bi bila prav tako hrabra tudi vsa preostala tvoja vojska!« S ponovnim udarcem napol zoglenelega polena obnovi rano in s tremi ali štirimi silovitimi zamahi razbije šive na lobanji, da se kosti pogreznejo v tekoče možgane.

Kot zmagovalec se obrne proti Evagru, Koritu in Driantu; ko med njimi pade Korit, čigar lica je šele prekrival prvi puh, Evager vpraša: »Kakšno slavo si si pridobil, ker si podrl dečka?« Toda Rojt mu ne pusti govoriti dalje, temveč mu divje porine žareči plamen v odprta usta in skoznje globoko v prsi. Tudi tebe, srditi Driant, napade, vrteč ogenj okrog tvoje glave; vendar tebe ne doleti enak konec: ko se raduje svojih zaporednih uspehov pri pobijanju, mu ti zažgani kol zasadiš tja, kjer se vrat stika z ramo.

Rojt zastoka, s težavo iz trde kosti izruje kol in zbeži, premočen z lastno krvjo. Zbežita tudi Ornej in Likabant, pa Medon, ranjen v desno pleče, Tavmant s Pizenorjem in Mermer, ki je še pred kratkim na tekmi v teku premagal vse — zdaj je zaradi prejete rane stopal počasneje! —, pa Fol, Melanej in Abant, lovec na merjasce, in videc, ki je svoje zaman odvračal od boja, Astil; ta celo Nesu, ki se je bal ran, reče: »Ne beži! Prihranjen boš za Heraklove puščice.« Toda Evrinom, Likidas, Arej in Imbrej niso ubežali smrti: vse je Driantova desnica

pokončala v boju iz oči v oči. Tudi ti, Krenej, si dobil rano od spredaj, čeprav si že obrnil hrbet in bežal; ko si se ozrl, te je težko železo zadelo med očmi, prav tam, kjer se nos stika s spodnjim delom čela. Sredi vsega tega hrušča je Afid ležal, ves prežet z neskončnim spancem, in se ni prebudil; v mlahavi roki je držal čašo z mešanim vinom, zleknjen na kosmati koži medvedke z Ose.

Ko ga je Forb od daleč videl, kako leži in ne vihti orožja, je vtaknil prste v zanko na kopju in rekel: »Pil boš vino, ki ga boš moral mešati s Stiksom!« Ni se več obotavljal, temveč je zalučal kopje v mladeniča; železna ost jesena se mu je zapičila v vrat, kakor je pač ležal zvrnjen na hrbet. Smrti ni čutil; iz polnega grla mu je stekla črna kri po ležišču in v samo čašo.

Sam sem videl Petreja, ki je skušal iz zemlje izruvati hrast, poln želoda; ko ga je objemal z rokami, ga stresal sem in tja ter majal zrahljano deblo, mu je Piritojeva sulica, zagnana med rebra, prebodla prsi, ki so se borile s trdim lesom. Pravili so, da je zaradi Piritojeve hrabrosti padel Lik, zaradi Piritojeve hrabrosti tudi Hromis. A oba sta zmagovalcu prinesla manj slave kakor Diktis in Helop: Helopa je prebodlo kopje, ki mu je prevrtalo sence, priletelo z desne in prodrlo do levega ušesa; Diktis pa je, ko je v strahu bežal pred Iksionovim sinom, ki mu je bil tik za petami, zdrsnil z dvoreznega gorskega grebena,

strmoglavil v globino in s težo telesa prelomil ogromen jesen ter se s trebuhom nabodel na odlomljeno deblo. Pred zmagovalca stopi Afarej in skuša zalučati skalo, odtrgano od gore; še preden jo vrže, ga Egejev sin prehiti z udarcem hrastovega kola in mu zdrobi ogromne kosti v komolcu. Ne utegne niti mu ni mar, da bi neuporabno telo pokončal še do kraja; skoči na hrbet visokemu Bienorju, ki ni bil vajen nositi nikogar razen samega sebe, mu pritisne koleno ob rebra, ga z levico zgrabi za lase in mu z grčavim deblom zdrobi obraz, grozeča usta in nadvse trde sence.

S tem deblom podre Nedimna in metalca kopij Likopa, pa Hipasa, ki mu prsi varuje dolga brada, Rifeja, ki se dviga nad najvišja drevesa, in Tereja, ki je v tesalskih gorah lovil medvede ter jih žive in besne navadno nosil domov. Demoleont ni prenesel, da bi Tezej še naprej užival bojne uspehe; z velikanskim naporom poskuša iz trdno sprijetega korenovja iztrgati star bor; ker mu to ne uspe, ga odlomi in zaluča v sovražnika.

Tezej pa se prihajajočemu izstrelku že od daleč umakne, opozorjen od Palade — vsaj sam je hotel, da bi tako verjeli. Toda drevo ne pade brez učinka; visokemu Krantorju odtrga prsi in levo ramo od vratu. Ta je bil oproda tvojega očeta, Ahil; Amintor, vladar Dolopov, ga je, premagan v vojni, izročil Eakovemu sinu kot poroštvo in zagotovilo miru. Ko ga je Pelej od daleč zagledal, razmesarjenega s strašno rano, je dejal: »Sprejmi vsaj to daritev svoji senci, Krantor, najljubši med mladeniči!« In z močno roko, pa tudi z vso močjo duha, je v Demoleonta zagnal jesenovo sulico.

Prebila mu je kletko reber in zadrhtela, zagozdena v kosteh. Ta z roko izvleče leseno držalo brez osti — še to le stežka —, ost pa ostane v pljučih. Sama bolečina mu je vlivala moč in pogum; ranjen se vzpne proti sovražniku in ga tepta s konjskimi nogami. Pelej prestreza udarce s čelado in donečim ščitom, varuje ramena, drži orožje pred seboj in mu z enim samim sunkom skozi pleča prebode oboje prsi.

Že prej pa je od daleč pokončal Flegreja in Hila, v boju od blizu pa Ifinoja in Klanisa; tem se pridruži Dorilas, ki je imel sence pokrite z volčjo kožo, za strašno orožje pa je uporabljal ukrivljena bikova rogova, pordela od obilice krvi. Temu sem jaz — saj mi je pogum dajal moč — rekel: »Poglej, kako zelo tvoje rogovje zaostaja za mojim železom!« In zalučal sem kopje; ker se mu ni mogel izogniti, je pred čelo, ki bi ga zadela rana, nastavil desnico.

Roka mu je bila pribita na čelo. Zaslišal se je krik, Pelej pa ga je, ujetega in premaganega od boleče rane, ker je stal bliže, z mečem zadel pod sredino trebuha. Dorilas je planil pokonci in divje vlekel drobovje po tleh, ga poteptal, poteptanega raztrgal, si vanj zapletel tudi noge in se zgrudil z izpraznjenim trebuhom. Tudi tebe, Kilar, v boju ni rešila tvoja lepota, če takšni naravi sploh lahko priznamo lepoto: brada ti je šele poganjala, zlata je bila, in zlati lasje so ti z ramen segali do sredine pleč.

Na obrazu je bila ljubka živahnost; vrat, ramena, roke, prsi in vse, kar je bilo na tebi človeškega, so bili podobni hvaljenim kipom umetnikov. Tudi konjski del pod njimi ni bil hiben in nič manj lep od človeškega: dodaj mu vrat in glavo, pa bo vreden Kastorja; tako pripraven je bil hrbet za ježo, tako visoke in mišičaste so bile prsi. Ves je bil črnejši od temne smole, le rep je bil bel in tudi noge so bile bele.

Mnoge iz njegovega rodu so ga snubile, a le ena ga je osvojila, Hilonoma, od katere nobena ženska med napol živalskimi bitji v visokih gozdovih ni bila ljubkejša. Edina je obdržala Kilarja z nežnostjo, ljubeznijo in odkritim priznavanjem ljubezni; pa tudi z nego, kolikor je bila pri takšnih udih mogoča: lase si je gladila z glavnikom, si vanje zdaj vpletala rožmarin, zdaj vijolice ali vrtnice, včasih pa nosila bleščeče bele lilije; dvakrat na dan si je umila obraz v studencih, ki so se spuščali z vrha pagaškega gozda, dvakrat potopila telo v reko in si čez ramo ali levi bok ogrnila samo kože izbranih zveri, ki so ji lepo pristajale.

Njuna ljubezen je bila enaka: skupaj sta blodila po gorah, skupaj zahajala v votline; in tedaj sta skupaj prišla pod lapitsko streho, skupaj se zapletla v divji boj. Ne ve se, kdo je bil storilec: kopje je priletelo z leve in te, Kilar, zadelo tik pod mestom, kjer se vrat stika s prsmi; srce, poškodovano z majhno rano, se je, ko so izvlekli orožje, ohladilo z vsem telesom vred.

Hilonoma je nemudoma prestregla umirajoče ude, z dlanjo pokrila rano, jo grela in pritisnila usta k njegovim ustom, da bi zadržala bežečo dušo. Ko je videla, da je izdihnil, je spregovorila besede, ki jih zaradi hrupa nisem mogel slišati, nato pa se je vrgla na kopje, ki ga je prebodlo, in med umiranjem objela svojega moža. Še zdaj mi je pred očmi tudi tisti, ki si je šest levjih kož povezal z vozli, Feokom, in si z njimi zaščitil človeški in konjski del telesa.

Zalučal je deblo, ki bi ga komaj premaknila dva para volov, in Olenovemu sinu Tektafu zdrobil glavo od temena navzdol. Široka okroglina lobanje se je razletela in skozi usta, nosne votline, oči in ušesa so stekli mehki možgani, kakor navadno teče sesirjeno mleko iz košare, spletene iz hrastovih šib, ali kakor gosta tekočina pod težo pronica skozi redko sito in se iztiska skozi številne odprtine.

Jaz pa sem mu, ko se je pripravljal, da padlemu sname orožje — tvoj oče to ve —, porinil meč globoko v spodnji del trebuha. Tudi Htonij in Teleboant ležita, pokončana z mojim mečem: prvi je nosil dvokrako vejo, drugi kopje; s kopjem me je ranil. Vidiš znamenje! Še vedno se pozna stara brazgotina. Takrat bi me morali poslati zavzet Pergamon, takrat bi se z velikim Hektorjem lahko meril z orožjem, če že ne zmagal, pa vsaj zadržal njegov napad! Toda takrat Hektorja še ni bilo ali pa je bil še otrok; zdaj me starost izdaja.

Kaj naj ti pripovedujem o Perifantu, ki je premagal dvotelesnega Pireta, kaj o Ampiku, ki je štirinožnemu Eheklu zabodel drenovo kopje brez osti naravnost v obraz? Makarej je z drogom, zagnanim v prsi, podrl peletronskega Erigdupa; spominjam se tudi lovskega kopja, ki ga je Nes zalučal in zaril Kimelu v dimlje. In nikar ne misli, da je Ampikov sin Mops zgolj napovedoval prihodnost: pod kopjem, ki ga je zalučal, je dvotelesni Hodit obležal in zaman poskušal govoriti, saj mu je bil jezik pribit na brado, brada pa na grlo.

Kajnej je pokončal pet mož: Stifela in Broma, Antimaha, Elima in Pirehma, ki je vihtel sekiro; njihovih ran se ne spominjam, zapomnil sem si število in imena. Nato plane naprej Latrej, oborožen s plenom ematijskega Haleza, ki ga je ubil, velikanski po udih in telesu; po letih je bil med mladeničem in starcem, moč je imel mladeniško, sence pa so mu že prepredali sivi lasje.

Vpadljiv s ščitom, mečem in makedonsko sariso je obračal obraz proti obema bojnima vrstama, rožljal z orožjem in jezdil v pravilnem krogu, nato pa ošabno razsul v prazni zrak te besede: »Naj prenašam tudi tebe, Kajnej? Zame boš vedno ženska, zame boš vedno Kajnis. Te tvoj izvor ni opomnil, se ti ne prikrade v misli, s katerim dejanjem si dobil nagrado in za kakšno ceno si si pridobil lažno podobo moškega?

Pomisli, kakšnega spola si se rodil in kaj si pretrpel; pojdi, vzemi preslico in košarice ter s palcem sukaj niti: vojno prepusti moškim!« Medtem ko se tako baha, mu Kajnej z zalučano sulico razpara bok, iztegnjen med tekom, tam, kjer se človeški del stika s konjskim. Latrej podivja od bolečine in s sariso udari mladeniča iz File v nezaščiten obraz. Ta pa se odbije kakor toča od slemena strehe ali kakor kamenček, s katerim kdo udari po votlem bobnu.

Napade ga od blizu in skuša meč zariti v trdi bok, a za meč tam ni poti. »Vendar mi ne uideš! Zaklal te bom s sredino rezila, ker je konica topa,« reče, obrne meč postrani in z dolgim zamahom desnice seže čez njegov trebuh. Udarec zazveni kakor v marmorno telo, rezilo pa se ob udarcu v trdo kožo prelomi in razleti. Ko je osuplemu sovražniku dovolj dolgo kazal nepoškodovane ude, Kajnej reče: »Zdaj pa preizkusiva tvoje telo z mojim železom!« Smrtonosni meč mu do ročaja zarine v pleča, ga slepo premika med drobovjem, ga obrača z roko in odpira rano v rani.

Glej, dvotelesni kentavri besno planejo nanj s silovitim kričanjem in vsi mečejo ali su vajo orožje v enega samega moža. Otople osti padajo na tla; Elatov sin Kajnej ostaja nepreboden in brez krvi po vsakem udarcu. Nenavadni prizor jih osupne. »O, nezaslišana sramota!« zavpije Monih. »Vse naše ljudstvo premaguje en sam, ki je komaj moški! A vendar je on moški, mi pa smo zaradi strahopetnih dejanj to, kar je bil on nekoč! Kaj nam koristijo velikanski udi?

Kaj dvojna moč in to, da je naša dvojna narava v nas združila najmočnejši živi bitji? Ne verjamem, da smo otroci boginje, ne da smo Iksionovi sinovi, čeprav je bil ta tako vzvišen, da si je drznil upati na visoko Junono: nas premaguje napol moški sovražnik! Navalite nanj skale in debla, cele gore in mu z zalučanimi gozdovi iztisnite trdoživo dušo! Naj mu gozd stisne grlo in teža bo nadomestila rano.« Rekel je in po naključju našel deblo, ki ga je podrla besneča moč južnega vetra; zalučal ga je v mogočnega sovražnika in dal zgled drugim. V kratkem je bil Otris gol, brez dreves, in Pelion ni imel več sence.

Kajnej, zasut z velikanskim kupom, se pod težo lesa muči in na trdih ramenih nosi nakopičena debla. Ko pa mu breme zraste nad obraz in glavo in nima več zraka, ki bi ga vdihnil, zdaj omahuje, zdaj se zaman poskuša dvigniti v zrak in prevaliti gozdove, ki so jih vrgli nanj, včasih pa jih premakne, kakor da bi se tista visoka Ida, ki jo vidimo, glej, zamajala zaradi potresa.

Njegov konec je negotov: nekateri so pravili, da je teža gozda potisnila njegovo telo v prazni Tartar; Ampikov sin je to zanikal in sredi nakopičenega lesa videl ptico s svetlorjavim perjem vzleteti v čisti zrak, ptico, ki sem jo tedaj videl prvič in zadnjič. Ko jo je Mops zagledal, kako z lahkotnim letom kroži nad svojim taborom in naokrog glasno kliče, ji je sledil z očmi in duhom ter rekel: »Pozdravljen, slava lapitskega rodu, Kajnej, nekoč največji junak, zdaj pa edinstvena ptica!« Zaradi njegovega pričevanja smo verjeli zgodbi; žalost je še okrepila jezo in težko smo prenesli, da je toliko sovražnikov pokopalo enega samega.

Z železom nismo nehali dajati duška svoji bolečini, dokler niso bili nekateri mrtvi, druge pa sta odnesla beg in noč.«