Prevod

Bratec in sestrica sta se igrala ob vodnjaku in med igro sta oba čofnila vanj. Na dnu je živela vodna vila, ki je rekla: »Zdaj vaju imam, zdaj bosta morala pridno delati zame,« in ju odpeljala s seboj. Deklici je dala presti zamotan, grd lan, poleg tega pa je morala nositi vodo v luknjast sod. Deček je moral s topo sekiro sekati drevo, jesti pa nista dobila drugega kakor kot kamen trde cmoke. Nazadnje sta se otroka vsega tega tako naveličala, da sta počakala, da je vila neko nedeljo odšla v cerkev, in pobegnila. Ko je bilo maše konec, je vila videla, da sta ji ptička ušla, in se z velikimi skoki pognala za njima. Otroka pa sta jo zagledala že od daleč in deklica je vrgla za seboj krtačo. Iz nje je zrasla velika gora iz krtač s tisoči in tisoči bodic, čez katero je morala vila z veliko muko plezati; nazadnje pa je le prišla na drugo stran. Ko sta otroka to videla, je deček vrgel za seboj glavnik. Iz njega je zrasla velika gora iz glavnikov s tisočkrat tisoč zobmi, toda vila se jih je znala oprijeti in je nazadnje vendarle prišla čez. Tedaj je deklica vrgla za seboj ogledalo in iz njega je zrasla zrcalna gora, tako gladka, tako gladka, da vila nikakor ni mogla čeznjo. Pa si je mislila: »Hitro bom šla domov po sekiro in razsekala zrcalno goro.« Toda preden se je vrnila in razbila steklo, sta bila otroka že zdavnaj daleč stran, vodni vili pa ni preostalo drugega, kakor da se pobere nazaj v svoj vodnjak.