Prevod

Nekoč je živelo dekle, mlado in lepo, ki mu je mati zgodaj umrla, mačeha pa mu je prizadejala vse mogoče gorje. Kadar mu je naložila delo, naj je bilo še tako težko, se ga je dekle brez godrnjanja lotilo in storilo vse, kar je bilo v njegovi moči. Toda s tem ni moglo omehčati srca hudobne ženske; vedno je bila nezadovoljna, nikoli ji ni bilo dovolj. Bolj ko je dekle pridno delalo, več mu je nalagala, in mislila je samo na to, kako bi mu naprtila še večje breme in mu čim bolj zagrenila življenje.

Nekega dne mu je rekla: »Tu imaš dvanajst funtov perja, ki ga moraš osmukati, in če do večera ne boš gotova, te čaka poštena tepežka. Mar misliš, da lahko ves dan lenariš?« Ubogo dekle je sedlo k delu, solze pa so mu tekle po licih, saj je dobro vedelo, da ga v enem dnevu nikakor ne more dokončati. Kadar je imelo pred seboj kupček perja in je vzdihnilo ali v stiski sklenilo roke, se je perje razletelo, pa ga je moralo znova pobrati in začeti od začetka. Naposled se je s komolci naslonilo na mizo, skrilo obraz v dlani in vzkliknilo: »Mar ni na božji zemlji nikogar, ki bi se me usmilil?« Tedaj je zaslišalo blag glas: »Potolaži se, otrok moj, prišla sem ti pomagat.« Dekle je dvignilo pogled in ob njem je stala starka. Prijazno ga je prijela za roko in rekla: »Le zaupaj mi, kaj te teži.« Ker je govorila tako prisrčno, ji je dekle povedalo o svojem žalostnem življenju, o tem, kako mu nalagajo breme za bremenom in kako naloženega dela ne more več opraviti. »Če do večera ne bom gotova s tem perjem, me bo mačeha pretepla. Zagrozila mi je in vem, da bo držala besedo.« Solze so mu znova privrele iz oči, dobra starka pa je rekla: »Nič ne skrbi, otrok moj, odpočij si, jaz pa bom medtem opravila tvoje delo.« Dekle je leglo na posteljo in kmalu zaspalo. Starka je sedla za mizo k perju in hu! Kako je puhek letel s tulcev, ki se jih je s svojimi suhimi rokami komaj dotaknila! Kmalu je osmukala vseh dvanajst funtov. Ko se je dekle prebudilo, so bili pred njim nakopičeni veliki snežno beli kupi in v sobi je bilo vse lepo pospravljeno, starke pa ni bilo nikjer. Dekle se je zahvalilo Bogu in tiho sedelo do večera. Tedaj je vstopila mačeha in ostrmela nad opravljenim delom. »Vidiš, tepka,« je rekla, »kaj vse se da narediti, če je človek priden? Mar se ne bi mogla lotiti še česa drugega? Ti pa kar sediš križem rok.« Ko je odhajala, je rekla: »To bitje zna še kaj drugega kot jesti kruh. Težje delo ji moram naložiti.«

Naslednje jutro je poklicala dekle in rekla: »Tu imaš žlico. Z njo mi izprazni veliki ribnik ob vrtu. Če do večera ne boš gotova, pa veš, kaj te čaka.« Dekle je vzelo žlico in videlo, da je preluknjana; a tudi če ne bi bila, z njo nikoli ne bi moglo izprazniti ribnika. Takoj se je lotilo dela, pokleknilo ob vodi, v katero so kapljale njegove solze, in zajemalo. Toda spet se je prikazala dobra starka, in ko je izvedela, zakaj je tako žalostno, je rekla: »Potolaži se, otrok moj, pojdi v grmovje in zaspi, jaz pa bom že opravila tvoje delo.« Ko je starka ostala sama, se je samo dotaknila ribnika: voda se je kakor meglica dvignila v zrak in se pomešala z oblaki. Ribnik se je polagoma izpraznil, in ko se je dekle pred sončnim zahodom prebudilo ter prišlo pogledat, je v njem videlo le še ribe, ki so se premetavale v blatu. Šlo je k mačehi in ji povedalo, da je delo opravljeno. »Že zdavnaj bi morala biti gotova,« je rekla mačeha in od jeze pobledela, a že si je izmišljala nekaj novega.

Tretje jutro je rekla dekletu: »Tam na ravnini mi moraš zgraditi lep grad in do večera mora biti gotov.« Dekle se je prestrašilo in reklo: »Kako naj opravim tako veliko delo?« – »Ne trpim ugovarjanja!« je zavpila mačeha. »Če lahko s preluknjano žlico izprazniš ribnik, lahko tudi zgradiš grad. Še danes se hočem vseliti vanj, in če bo kaj manjkalo, pa naj bo še takšna malenkost v kuhinji ali kleti, veš, kaj te čaka.« Nagnala je dekle, in ko je to prišlo v dolino, so tam ležale skale, nakopičene druga na drugi. Z vsemi svojimi močmi ni moglo premakniti niti najmanjše. Sedlo je in zajokalo, vendar je upalo na pomoč dobre starke. Ta res ni pustila dolgo čakati nase; prišla je in ga potolažila: »Lezi tja v senco in zaspi, jaz ti bom že zgradila grad. Če ti bo všeč, lahko sama prebivaš v njem.« Ko je dekle odšlo, se je starka dotaknila sivih skal. Takoj so se premaknile, se zložile druga na drugo in stale tam, kakor da bi zid postavili velikani. Nato se je začela dvigati stavba in zdelo se je, kakor da neštete nevidne roke polagajo kamen na kamen. Tla so donela, veliki stebri so se sami dvigali in se v pravilnem redu postavljali drug ob drugega. Strešniki so se razvrščali po strehi, in ko je odbilo poldne, se je na vrhu stolpa že vrtel velik vetrokaz v podobi zlate mladenke s plapolajočo obleko. Do večera je bila dokončana tudi notranjost gradu. Kako je starka to naredila, ne vem, toda stene sob so bile prevlečene s svilo in žametom, ob marmornatih mizah so stali pisano vezeni stoli in bogato okrašeni naslanjači, s stropa so viseli kristalni lestenci in se zrcalili v gladkih tleh. V zlatih kletkah so sedele zelene papige in tuje ptice, ki so ljubko prepevale; povsod je vladal tak sijaj, kakor da se bo vselil sam kralj. Sonce je ravno zahajalo, ko se je dekle prebudilo in mu je nasproti zasijala svetloba tisočerih luči. S hitrimi koraki se je približalo in skozi odprta vrata stopilo v grad. Stopnišče je bilo pogrnjeno z rdečim suknom, vzdolž zlate ograje pa so rasla cvetoča drevesa. Ko je zagledalo razkošje sob, je obstalo kakor okamenelo. Kdo ve, kako dolgo bi še tako stalo, če se ne bi spomnilo mačehe. »Ah,« si je reklo, »ko bi bila vendar končno zadovoljna in mi ne bi več spreminjala življenja v muko.« Šlo je k njej in ji povedalo, da je grad dokončan. »Takoj se bom vselila,« je rekla mačeha in vstala s sedeža. Ko je stopila v grad, si je morala z roko zasenčiti oči, tako jo je slepil njegov sijaj. »Vidiš,« je rekla dekletu, »kako zlahka si opravila! Morala bi ti naložiti kaj težjega.« Šla je skozi vse sobe in pretaknila vsak kotiček, da bi našla kaj manjkajočega ali pomanjkljivega, vendar ni našla ničesar. »Zdaj pa pojdiva dol,« je rekla in hudobno pogledala dekle. »Pregledati moram še kuhinjo in klet, in če si kaj pozabila, kazni ne boš ušla.« Toda na ognjišču je gorel ogenj, v loncih so se kuhale jedi, ob strani sta bili prislonjeni klešče in lopata, ob stenah pa je bila razpostavljena bleščeča medeninasta posoda. Nič ni manjkalo, niti zaboj za premog in vedra za vodo. »Kje je vhod v klet?« je zavpila. »Če ni dodobra napolnjena z vinskimi sodi, se ti bo slabo godilo.« Sama je dvignila loputo in se začela spuščati po stopnicah, a komaj je naredila dva koraka, je težka loputa, ki je bila le prislonjena, treščila navzdol. Dekle je zaslišalo krik in hitro dvignilo loputo, da bi ji priskočilo na pomoč, toda mačeha je padla po stopnicah in dekle jo je našlo mrtvo na tleh.

Zdaj je veličastni grad pripadal samo dekletu. Sprva se v svoji sreči sploh ni znalo znajti: v omarah so visele lepe obleke, skrinje so bile polne zlata in srebra ali biserov in dragih kamnov, in ni imelo želje, ki si je ne bi moglo izpolniti. Kmalu je glas o njegovi lepoti in bogastvu obšel ves svet. Vsak dan so prihajali snubci, toda nobeden mu ni bil všeč. Naposled je prišel tudi kraljevi sin, ki je znal osvojiti njegovo srce, in dekle se je z njim zaročilo. Na grajskem vrtu je rasla zelena lipa in nekega dne sta pod njo prisrčno sedela skupaj. Tedaj ji je rekel: »Odšel bom domov in prosil očeta za privolitev v najino poroko. Prosim te, počakaj me tu pod lipo, čez nekaj ur se vrnem.« Dekle ga je poljubilo na levo lice in reklo: »Ostani mi zvest in ne dovoli, da bi te katera druga poljubila na to lice. Tu pod lipo bom čakala, dokler se ne vrneš.«

Dekle je sedelo pod lipo do sončnega zahoda, a kraljevi sin se ni vrnil. Tri dni ga je čakalo od jutra do večera, toda zaman. Ko ga tudi četrti dan še ni bilo, si je reklo: »Gotovo se mu je pripetila nesreča. Odšla ga bom iskat in se ne bom vrnila, dokler ga ne najdem.« Zložilo je tri svoje najlepše obleke: prvo, izvezeno z bleščečimi zvezdami, drugo s srebrnimi lunami in tretjo z zlatimi sonci, v ruto zavezalo prgišče dragih kamnov in se odpravilo na pot. Povsod je spraševalo po svojem ženinu, toda nihče ga ni videl in nihče ni vedel ničesar o njem. Prepotovalo je svet podolgem in počez, vendar ga ni našlo. Naposled je pri nekem kmetu stopilo v službo za pastirico, obleke in drage kamne pa zakopalo pod kamen.

Zdaj je živelo kot pastirica, paslo svojo čredo ter žalostno hrepenelo po ljubljenem. Imelo je telička, ki ga je navadilo nase in ga hranilo iz roke. Kadar mu je reklo:

»Teliček, teliček, poklekni na tla, ne pozabi pastirice, ki te rada ima, kakor kraljevi sin je nevesto pozabil, ki pod zeleno lipo jo je zapustil,« je teliček pokleknil in dekle ga je pobožalo.

Ko je nekaj let preživelo v samoti in žalosti, se je po deželi razširila govorica, da bo kraljeva hči praznovala poroko. Pot v mesto je vodila mimo vasi, v kateri je živelo dekle, in zgodilo se je, da je nekoč, ko je gnalo čredo na pašo, mimo prijezdil ženin. Ponosno je sedel na konju in je ni pogledal, toda ko ga je zagledala, je v njem prepoznala svojega ljubega. Bilo ji je, kakor da bi ji oster nož zarezal v srce. »Ah,« je rekla, »mislila sem, da mi je ostal zvest, on pa me je pozabil.«

Naslednji dan je spet prijezdil po isti poti. Ko se ji je približal, je rekla teličku: »Teliček, teliček, poklekni na tla, ne pozabi pastirice, ki te rada ima, kakor kraljevi sin je nevesto pozabil, ki pod zeleno lipo jo je zapustil.«

Ko je zaslišal njen glas, je pogledal navzdol in ustavil konja. Zazrl se je pastirici v obraz, nato pa si položil roko pred oči, kakor da bi se skušal nečesa spomniti. Toda brž je odjezdil naprej in kmalu izginil. »Ah,« je rekla, »ne prepozna me več,« in njena žalost je bila vse večja.

Kmalu zatem naj bi na kraljevem dvoru priredili veliko slavje, ki bi trajalo tri dni, in nanj so povabili vso deželo. »Zdaj bom poskusila še zadnjič,« si je mislilo dekle, in ko je prišel večer, je odšlo h kamnu, pod katerim je zakopalo svoje dragocenosti. Vzelo je obleko z zlatimi sonci, jo obleklo in se okrasilo z dragimi kamni. Razpustilo je lase, ki jih je dotlej skrivalo pod ruto, in dolgi kodri so mu padli po ramenih. Tako je odšlo v mesto in v temi ga nihče ni opazil. Ko je stopilo v svetlo razsvetljeno dvorano, so se vsi osupli umaknili, nihče pa ni vedel, kdo je. Kraljevi sin mu je prišel naproti, vendar ga ni prepoznal. Popeljal ga je na ples in bil tako očaran nad njegovo lepoto, da na drugo nevesto sploh ni več pomislil. Ko se je slavje končalo, je dekle izginilo v množici in še pred svitom pohitelo v vas, kjer je spet obleklo svojo pastirsko obleko.

Naslednji večer je vzelo obleko s srebrnimi lunami in si v lase pripelo polmesec iz dragih kamnov. Ko se je pojavilo na slavju, so se vse oči obrnile k njemu, kraljevi sin pa mu je pohitel naproti in ves prevzet od ljubezni plesal samo z njim ter ni pogledal nobene druge. Preden je dekle odšlo, mu je moralo obljubiti, da bo še zadnji večer prišlo na slavje. Ko se je pojavilo tretjič, je nosilo obleko z zvezdami, ki se je zaiskrila ob vsakem koraku, trak v laseh in pas pa so krasile zvezde iz dragih kamnov. Kraljevi sin ga je že dolgo čakal in se je prerinil k njemu. »Povej mi vendar, kdo si,« je rekel, »zdi se mi, kakor da te poznam že dolgo.« – »Mar ne veš,« je odgovorilo dekle, »kaj sem storila, ko si se poslovil od mene?« Stopilo je bliže in ga poljubilo na levo lice. V tistem hipu mu je bilo, kakor da bi mu padla koprena z oči, in prepoznal je svojo pravo nevesto. »Pridi,« ji je rekel, »tu ne ostanem niti trenutka več,« ji podal roko in jo odpeljal navzdol h kočiji. Konji so drveli proti čudežnemu gradu, kakor da bi bil vanjo vprežen sam veter. Že od daleč so se svetila razsvetljena okna. Ko sta se peljala mimo lipe, je v njej rojilo nešteto kresnic; stresala je veje in širila svoj vonj. Na stopnišču so cvetele rože, iz sob je odmevalo petje tujih ptic, v dvorani pa je bil zbran ves dvor in duhovnik je čakal, da ženina poroči z njegovo pravo nevesto.