Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli poprej. Živel je mož po imenu Negoie. Bil je krepak in delaven človek. Ni se menil za to, da nihče ni vedel, čigavega rodu je. Gledal je za svojim delom, plačeval davke in se dobro razumel z vsemi v vasi; kakor koli je že obračal in gospodaril, vselej je znal poskrbeti, da mu je zaslužek njegovega dela zadoščal za dolgo časa. Prišel je čas za ženitev in kakor vsak pošten kristjan si je tudi on ustvaril družino. A glej ga zlomka! Komaj je v hišo pripeljal ženo, že se je za njo pritihotapila tudi revščina. V nekem kotu Negoieve borne koče je našla staro, zavrženo skrinjo, za katero se nihče ni zmenil, in tam si je skrivaj postlala. Po turško je čepela na skrinji vse dolge dni in noči, pa se ni hotela premakniti niti za ped. Skrinja je bila namreč prazna; ljudje niso ničesar več spravljali vanjo, tako stara in razmajana je bila. Ubogi Negoie je opazil, da mu gre vse navzdol in da mu delo ne teče več tako gladko kakor nekoč. Začelo ga je skrbeti, saj je dobro vedel, da gara še bolj kot prej, pa vendar že nekaj časa ni mogel spraviti skupaj niti najnujnejšega. Revež si je lomil hrbet, da bi si tudi sam kaj opomogel, a kje neki! Niti za las se ni premaknil naprej, Bog obvaruj! Nazadnje je prišel tako daleč, da ga je greh že napeljeval na misel, da bi si sam vzel življenje; saj veste, hudič nikoli ne počiva, pa tudi cerkva ne zida in vodnjakov ob razpotjih ne koplje. Ubogi človek se je mučil z dušo in telesom, toda kakor bi bil začaran, je bredel iz izgube v izgubo, dokler ni ostal gol in bos. Vsa vas ga je opazovala: zdaj so ga videli delati pri bratu Burcili, zdaj pri vaškem veljaku ali pri katerem drugem prvaku, zdaj pri gospodu župniku. Dela mu nikoli ni zmanjkalo; pri vseh je delal in vsem je delo pod njegovimi rokami lepo uspevalo. Kadar pa je delal zase, mu trud ni prinesel nobenega blagoslova. Če je narasla voda, je zalila prav njegove njive. Če so se na posevke sosedov spravile kakšne živali ali vrane, so bili njegovi uničeni do zadnje bilke. Če je toča oklestila žito, je njegovo tako zmešala z zemljo, da od njega ni ostalo niti sledu. Zdaj mu je koruzo napadla snet, zdaj so prišle kobilice, zdaj povodenj; vse nadloge so se zgrinjale prav nadenj. Vaščani in sosedje so večkrat stopili skupaj, da bi mu kako pomagali ali zanj opravili kakšno skupno delo, toda vse zaman: nič se mu ni hotelo obrniti na dobro. Nazadnje so ga zapustili tako sosedje kakor vsa vas. Vsi so govorili, da mu pač ni usojeno, in verjeli, da ga je zadelo kakšno božje prekletstvo. Človeku se je že lastna koža zagnusila. Tako je nekega jutra sedel s pipo v ustih in grenko dušo ter premišljeval, kako bi končal življenje, saj mu je bilo revščine čez glavo, ko je prišla žena in mu povedala, da bo kmalu postal oče. Dvignil je oči k njej in zazdelo se mu je, da na stari, neuporabljeni skrinji vidi po turško čepeti neko ostudno bitje. Pomel si je oči, pogledal še enkrat in kaj je zagledal? Suhotno pošast, gršo od kuge, z brado, zavihano skoraj do nosu, in očmi, od katerih so bile same votline. Lasje so ji štrleli z glave, kakor da bi ji jih bil kdo nametal z vilami, roke je imela kakor motovili; vsa je bila grbasta in bulasta, da ji na svetu ni bilo para. Ko je zagledal to gnusobo, ki je kakor zlo znamenje čepela v njegovi hiši na njegovi skrinji, ga je spreletelo, kakor bi mu po životu spolzela mrzla kača. Vendar se je obvladal, stopil naravnost k njej in jo vprašal: »Kdo si in kaj iščeš tukaj?« »Jaz sem Revščina,« mu je odgovorila, »in prišla sem nepovabljena.« »Ven iz moje hiše!« »Le počasi, le počasi, korenjak, nikar tako ne hiti,« mu je odvrnila Revščina in se mu posmehljivo zarežala. »Če hočeš iz hiše pregnati revščino, moraš imeti kaj postaviti na njeno mesto.« Znova se je zarežala in mu pokazala take čekane, da bi se jih ustrašil še sam hudič. Ubogi mož je obmolknil in požrl grenko besedo. Misel, da bo postal oče, in besede, da mora imeti kaj postaviti na mesto Revščine, mu niso dale miru. Hotel jo je pregnati iz hiše, saj ni mogel prenesti njenega poniževanja, pa tudi svojega otroka ni hotel prepustiti njenim prekletim rokam. Znova se je zakopal v delo, v garanje brez konca in kraja. Na vse strani se je obračal, noč je spreminjal v dan, otepal z rokami in nogami, kakor pravijo, a koristi ni bilo niti za črno pod nohtom. Stiske so pritiskale nanj od vseh strani in ni več vedel, kaj naj stori. Kolikorkrat je stopil v hišo, tolikokrat se mu je suhotna Revščina posmehljivo zarežala. Nekega dne pa so ženo obšle porodne bolečine in rodila je krepkega, okroglega fantiča, zdravega in močnega kakor njegov oče. Kaj naj zdaj stori? Denarja ni imel; moke niti toliko, da bi z njo oslepil miš, kakšnih oblek ali hišne oprave pa še manj. Ničesar, prav ničesar ni bilo pri njem, na čemer bi se oko lahko ustavilo. Kako naj vse skupaj izpelje? Tudi on bi rad dal otroka krstiti pri kakšnem premožnejšem botru in napravil krstno gostijo. Toda s čim? Ubogi mož je stal prekrižanih rok, gledal v nebo in v tla ter ni vedel, koga naj poprosi. Ker je bil po naravi poštenjak, ni hotel nikogar slepiti z lažmi. Eno je vedel zagotovo: kadar reče da, naj bo da, in kadar reče ne, naj bo ne. Že dolgo je poznal nekega premožnega pastirja, a tega ni bilo v vasi. Tedaj ga je nekdo nepričakovano povabil na pijačo. In koga je tam zagledal? Svojega prijatelja, ki je pasel ovce v gorah. Njegovega veselja ni mogoče popisati. Prosil ga je, naj mu gre za botra, in pastir je z veseljem privolil, da bo krstil njegovega otroka. Bog mu daj vsega dobrega! Vse so uredili, kakor je bilo prav. Ob krstu je pastir svojemu krščencu podaril plodno ovco. Prav to je še manjkalo! Ko se je odpravljal, je rekel: »Boter, saj ti nimaš kje imeti ovčice. Pusti jo pri meni v čredi, pa bom skrbel zanjo kakor za svoje.« »Prav, boter,« je odgovoril Negoe, »naj bo, kakor praviš.« Na tihem je bil še kako vesel, da mu je odpeljal skrb z dvorišča, saj še sam ni imel kaj jesti, kaj šele, da bi dajal ovci. Pastir je odšel s čredo. Mož se je spet lotil dela, toda z njim je komaj zaslužil toliko, da se je preživljal iz dneva v dan. Lahko bi rekli, da je garal v prazno. Čez nekaj časa se je pri njem oglasil hlapec s pastirjeve planine. »Gospodar me je poslal k vam s tole volno.« »No, in kaj naj z njo?« »Takole je: gospodar je dal ostriči svoje ovce, pa so ostrigli tudi ovco njegovega krščenca. To je njena volna in poslal jo je tistemu, ki mu pripada.« »Lepa hvala za dobroto. Reci botru, da mu želimo veliko zdravja in vsega dobrega.« Vzel je volno hlapcu iz rok, stopil v hišo, šel naravnost k Revščini in ji odločno rekel: »Umakni se, Revščina, da bom sem položil volno.« Revščina pa se, ljubi moji, ni hotela ločiti od ležišča, ki si ga je bila tam uredila. Tudi tokrat se je zarežala, toda smeh jo je drago stal: korenjak je zamahnil z volno in jo tako mahnil po tilniku, da bi si skoraj pregriznila jezik, ter jo zvrnil s skrinje na tla. Revščina je vsa klavrna obležala tam, kamor je padla. Krščenčeva ovca je povrgla jagnje. Ko je nekoliko zraslo, ga je pastir ostrigel skupaj z drugimi jagnjeti in poslal njegovo volno domov. Kmet je zdaj že pogumneje stopil v hišo in šel spet naravnost k Revščini. »Umakni se še malo, ti režavka, da bom sem položil tole jagnječjo volno.« Ker se je Revščina še kar obirala, jo je z volno tako oplazil, da se je kar pokadilo, in jo prekucnil še bliže vratom. Jeseni se je pri njem oglasil drug hlapec in mu prinesel meh sira. »Planšar je zbiral mleko krščenčeve ovce,« je povedal, »iz njega naredil sir, jaz pa sem ga prinesel domov.« »Povej botru,« je odgovoril Negoe, »da mu njegov krščenec poljublja roke in da se spet vidimo zdravi.« Nato je hitro stopil v hišo, se obrnil k Revščini in ji rekel: »Umakni se, Revščina, da bom na tvoje mesto postavil ta meh.« »Kam pa naj se še umaknem?« je vprašala Revščina. »Ven pojdi, če nimaš prostora, pa se naseli v jeklu puške kakšnega lovca; tja spadaš!« »Kar misli si! To željo si le obesi na klin!« Tedaj jo je z mehom udaril po glavi in jo zbil v klobčič za vrata. Ubogi Negoe je moral z Revščino ob ognjišču preživeti še vso zimo. Naslednje poletje pa je jagnje krščenčeve ovčice že zraslo. Zdaj so mu prinesli dve runi. Kmet je z obema v rokah stopil v hišo in začel z njima udrihati po Revščini ter jo brez ovinkov vabil, naj se pobere ven. Ko je Revščina videla, da gre zares, je zbežala skozi vrata. In potem bi morali videti, kako so se ji podile pete! Kar kresalo se je za njo, dokler se ni odpravila valit jajc v jeklo lovskih pušk. Od takrat so lovci revni: čas zapravljajo po gozdnih kotičkih in trnju ter ves dan hodijo naokrog, da nazadnje ustrelijo kakšno neugledno ptičico. Negoe pa je od veselja poskakoval, ker se je otresel Revščine. Zdaj je vse, česar se je lotil, blagoslovil tudi Bog. Vse mu je šlo po sreči. Tudi sam je začel spravljati na stran. Njegovo delo je vidno napredovalo in užival je sadove

svojega truda. Kaj bi še dolgovezili? V kratkem je po zaslugi svoje pridnosti postal eden prvih mož v vasi, z živino, plugom in vsem, kar sodi k domačiji človeka, ki mu je Bog naklonil srečo. Vidite, le z živino je mogoče prepoditi revščino iz hiše.