Prevod

_Gagliuso zaradi prebrisanosti mačke, ki mu jo je zapustil oče, postane velik gospod; ker pa se izkaže za nehvaležnega, mu mačka očita njegovo nehvaležnost._ _Ni mogoče opisati, kako zelo so se vse razveselile Violine sreče, saj si je s svojo bistroumnostjo znala ustvariti tako lepo usodo, v jezo svojim zlobnim sestram, ki sta ji kot sovražnici lastne krvi nastavljali toliko pasti, da bi si zlomila vrat. A ker je napočil čas, da Paola poravna svojo obveznost in iz ust izplača zlatnike lepih besed, je svoj dolg poravnala takole._ Nehvaležnost, gospodje, je zarjavel žebelj, ki, zabit v drevo dobrote, povzroči, da se drevo posuši; je počena kloaka, ki spodjeda temelje naklonjenosti; in saje, ki padejo v lonec prijateljstva ter mu odvzamejo vonj in okus, kakor vsak dan vidimo in občutimo in kakor se pokaže v zgodbi, ki vam jo bom povedala.

Nekoč je v mojem mestu Neaplju živel starček, reven, da bolj ne bi mogel biti; tako brez vsega, obubožan, shiran, oguljen, lahek in brez enega samega beliča v mošnji, da je hodil naokrog gol kakor uš. Ko je že stresal iz vreče še zadnje drobce življenja, je poklical svoja sinova Oratiella in Pippa ter jima rekel: »Že sem dobil poziv, naj po določilih pogodbe poravnam dolg, ki ga imam do narave. In verjemita mi, če sta kristjana: z velikim veseljem bi zapustil to brlogu podobno bivališče skrbi in to igrišče nadlog, ko ne bi bilo tega, da vaju puščam brez vsega, velika kakor cerkev svete Klare, na razpotju petih cest pri Melitu, brez ene same pare, prazna kakor brivčeva skleda, oguljena kakor narednik in suha kakor slivova koščica. Saj nimata niti toliko, kolikor muha odnese na nogi, in če pretečeta sto milj, vama iz žepa ne pade niti belič. Usoda me je namreč spravila tja, kjer trije psi opravljajo potrebo, in nimam drugega kot golo življenje: kakršnega me vidiš, takšnega me popiši. Kakor vesta, sem se vselej le prebijal in križal ter hodil spat brez sveče. Kljub temu vama želim ob smrti zapustiti kakšno znamenje ljubezni. Zato ti, Oratiello, moj prvorojenec, vzemi tisto sito, ki visi na steni; z njim si boš lahko služil kruh. Ti pa, ki si moj najmlajši, vzemi mačko in spominjajta se svojega očeta.« Ob teh besedah je planil v jok, malo zatem pa rekel: »Zbogom, saj je že noč.« Oratiello je z miloščino poskrbel za očetov pogreb, vzel sito in začel tu in tam sejati, da si je služil kruh; in več ko je sejal, več je zaslužil. Pippo pa je vzel mačko in rekel: »Le poglej, kakšno bedno dediščino mi je zapustil oče! Še zase nimam od česa živeti, zdaj pa bom moral preživljati dva. Kaj naj imam od te nesrečne zapuščine? Bolje bi bilo, da mi je sploh ne bi zapustil.« Mačka je slišala to tarnanje in mu rekla: »Pritožuješ se brez potrebe in imaš več sreče kakor pameti. Toda svoje sreče ne poznaš, kajti jaz te znam obogatiti, če se le lotim tega.« Ko je Pippo to slišal, se je zahvalil svoji mačji dobrotnici, jo trikrat ali štirikrat pogladil po hrbtu in se ji toplo priporočil. Mačka se je usmilila nesrečnega Gagliusa in je vsako jutro, ko sonce z vabo svetlobe na zlatem trnku lovi sence noči, šla bodisi na obalo Chiaje bodisi k ribji stojnici. Ko je zagledala kakšnega debelega ciplja ali lepo orado, jo je sunila in odnesla kralju z besedami: »Gospod Gagliuso, vdani služabnik

vaše visokosti vse do zadnjega lasu na glavi, vam s spoštovanjem pošilja to ribo in pravi: velikemu gospodu majhen dar.« Kralj je z veselim obrazom, kakršnega navadno pokažemo tistemu, ki nam kaj prinese, odgovoril mački: »Povej temu gospodu, ki ga ne poznam, da se mu prav lepo zahvaljujem.« Drugič je mačka stekla tja, kjer so lovili po močvirjih ali v Astroniju; ko so lovci sklatili kakšno kobilo, jerebico ali penico, jo je pobrala in jo z istim sporočilom odnesla kralju. To zvijačo je uporabljala tako dolgo, da ji je kralj nekega jutra rekel: »Temu gospodu Gagliusu se čutim tako dolžnega, da bi ga rad spoznal in mu povrnil prijaznost, ki mi jo je izkazal.« Mačka mu je odgovorila: »Gospod Gagliuso si želi za vašo krono darovati življenje in kri. Jutri zjutraj, brž ko bo sonce zažgalo strnišča na nebesnih poljih, se vam bo zagotovo prišel poklonit.« Ko je prišlo jutro, je mačka odšla h kralju in mu rekla: »Moj gospod, gospod Gagliuso prosi, naj mu oprostite, ker ga ne bo. Ponoči mu je namreč pobegnilo nekaj služabnikov in mu niso pustili niti srajce.« Ko je kralj to slišal, je nemudoma dal iz svoje garderobe vzeti nekaj oblek in perila ter jih poslal Gagliusu. Niti dve uri nista minili, ko je ta v mačkinem spremstvu prišel v palačo. Kralj ga je sprejel z neštetimi vljudnostmi, ga posadil predse in mu pripravil gostijo, da bi človek ostrmel. Med jedjo pa se je Gagliuso kar naprej obračal k mački in ji govoril: »Mucka moja, pazi na tiste moje štiri cunjice, da se ne izgubijo.« Mačka mu je odgovarjala: »Bodi tiho, zapri usta, ne govori o teh beraških rečeh!« Ko je kralj hotel vedeti, kaj potrebuje, je mačka odgovorila, da si je zaželel majhne limone. Kralj je takoj poslal na vrt po celo košarico, Gagliuso pa je znova začel isto pesem o svojih capah in cunjah. Mačka mu je spet rekla, naj si zamaši usta, kralj pa je ponovno vprašal, kaj mu manjka. Mačka je imela že pripravljeno novo opravičilo, da bi prikrila Gagliusovo nizkost. Ko so naposled pojedli in še nekaj časa kramljali o tem in onem, je Gagliuso prosil za dovoljenje, da se poslovi. Mačka je ostala pri kralju in mu opisovala Gagliusovo veljavo, bistroumnost in razsodnost, predvsem pa veliko bogastvo, ki ga je imel po rimskem podeželju in v Lombardiji. Zato bi si zaslužil, da bi se s poroko povezal s kronanim kraljem. Ko je kralj vprašal, koliko premoženja ima, je mačka odgovorila, da premičnin, nepremičnin in dragocenosti tega bogataša ni mogoče prešteti in da še sam ne ve, kaj vse ima. Če pa bi se kralj rad prepričal, naj z njo pošlje nekaj ljudi iz kraljestva, pa jim bo pokazala, da na svetu ni bogastva, ki bi se lahko primerjalo z njegovim. Kralj je poklical nekaj svojih zaupnikov in jim ukazal, naj zadevo temeljito raziščejo. Odpravili so se za mačko, ta pa je, brž ko so prestopili mejo kraljestva, pod pretvezo, da jim bo na poti sproti priskrbela okrepčilo, tekla pred njimi. Pri vsaki čredi ovac, krav, konj ali prašičev, ki jo je našla, je pastirjem in čuvajem rekla: »Hej, pamet v roke! Tolpa razbojnikov namerava izropati vse, kar je na tem podeželju. Če se hočete izogniti njihovemu besu, recite, da je vse to last gospoda Gagliusa, pa se vam ne bo skrivil niti las.« Enako je govorila po kmetijah, ki jih je srečevala ob poti. Tako so kraljevi ljudje povsod, kamor so prišli, slišali isto ubrano pesem: vse, kar so videli, je pripadalo gospodu Gagliusu. Naposled so se naveličali nadaljnjega poizvedovanja, se vrnili h kralju in mu pripovedovali čuda o bogastvu gospoda Gagliusa. Ko je kralj to slišal, je mački obljubil lepo nagrado, če uredi poroko.

Mačka je švigala sem in tja kakor tkalski čolniček in nazadnje sklenila ženitev. Gagliuso je prišel, kralj pa mu je izročil hčer in bogato doto. Po mesecu dni slavja je Gagliuso povedal, da želi nevesto odpeljati na svoja posestva. Kralj ju je pospremil do meje, nato pa sta odšla v Lombardijo. Tam je po mačkinem nasvetu nakupil toliko posestev in zemlje, da je postal baron. Ko se je Gagliuso videl tako neznansko bogatega, se mački ni mogel dovolj zahvaliti. Govoril je, da njej in njenemu dobremu posredovanju dolguje svoje življenje in veličino; da mu je prebrisanost ene mačke prinesla več koristi kakor očetova pamet; in da zato lahko z njegovim premoženjem in življenjem ravna, kakor se ji zljubi. Obljubil ji je, da jo bo, ko čez sto let umre, dal balzamirati in položiti v zlato kletko v svoji spalnici, da bo imel spomin nanjo vedno pred očmi. Ko je mačka slišala to bahaštvo, niso minili niti trije dnevi, pa se je iztegnila na vrtu in se naredila mrtvo. Gagliusova žena jo je zagledala in zavpila: »O moj mož, kakšna nesreča! Mačka je umrla!« »Naj gre vse zlo za njo,« je odgovoril Gagliuso. »Bolje ona kakor midva.« »Kaj bova z njo?« je vprašala žena. On pa je rekel: »Primi jo za nogo in jo vrzi skozi okno.« Ko je mačka slišala, kakšno lepo plačilo jo čaka, čeprav bi ga najmanj pričakovala,

je začela govoriti: »To je torej velika zahvala za uši, ki sem ti jih spravila z vratu? To je tistih tisoč zahval za cunje, ki sem ti jih pomagala odvreči, cunje, na katerih bi lahko obešal vretena? To je plačilo, ker sem ti dala kraljevsko podobo in te nasitila, ko si umiral od lakote, ti berač, ti raztrganec! Saj si bil ves razcefran, oguljen, zakrpan in ušiv, da bi še obešencu ukradel obleko. Tako se godi tistemu, ki oslu umiva glavo! Naj ti bo prekletstvo vse, kar sem storila zate, saj si ne zaslužiš niti tega, da bi ti pljunila v usta. Lepo zlato kletko si mi pripravil! Lep grob si mi namenil! Kar pojdi, služi, trpi, garaj in se poti za takšno lepo nagrado! Gorje tistemu, ki pristavi lonec v upanju na drugega! Prav je rekel tisti modrijan: kdor se uleže kot osel, se kot osel tudi zbudi. Skratka, kdor več stori, naj manj pričakuje.

A lepe besede in grda dejanja preslepijo tako modrece kakor bedake.« S temi besedami je stresla z glavo in se odpravila ven. Gagliuso jo je še tako skušal pridobiti s sladkimi besedami in ponižnostjo, a je nikakor ni mogel pripraviti do tega, da bi se vrnila. Tekla je naprej, ne da bi se enkrat samkrat ozrla, in govorila:

Bog te obvaruj bogataša, ki je obubožal_, _in berača, ki je obogatel_.