Prevod

Nekateri travniški prebivalci so veseli in brezskrbni, druge pa nenehno kaj skrbi. Nekateri vsak dan pridno delajo, drugi so silno leni. Tudi tam, kakor povsod drugod, vsak razmišlja po svoje. Škoda, da se ne morejo vsi naučiti pogumnih in vedrih misli, saj te naredijo življenje srečno. Človek ima lahko udoben dom, prijazne sosede in dovolj hrane, pa ga vse te dobre stvari ne morejo osrečiti, če je navajen premlevati neprijetne misli. Tako je bilo tudi z mlado Žabico, ki si je domišljala, da je bolna — a to je že druga zgodba.

Morda so bili Suhojužinarji najbolj vedri od vseh travniških prebivalcev. Stari Drevesni žabec je rad rekel, da se počuti bolje že samo ob pogledu na njihova kolena, ki se mu bližajo. Seveda je ob pogledu na kolena vedel, da prihaja tudi vsa žival. Tako je govoril zato, ker so Suhojužinarji pri hoji ali teku kolena vedno držali tako visoko nad preostalim telesom, da jih je bilo mogoče zagledati najprej.

Suhojužinarji niso bili posebno lepi, še zdaleč ne tako čedni kakor nekateri njihovi pajkovski bratranci. Toda na to ni nihče niti pomislil. Tako lahkotno so se premikali na svojih osmih nogah, od katerih je imela vsaka veliko sklepov. Prav sklepi, torej mesta, kjer se noge upogibajo, jim namreč omogočajo, da so uporabne. Poleg tega, da so bili elegantni, so se tudi zelo prijetno vedli. Če ti je Suhojužinar na deževen dan voščil dobro jutro, si imel vselej občutek, da sije sonce. Morda so ti ravno tedaj kaplje padale naravnost v obraz, toda za hip se ti je zagotovo zazdelo, da je vse svetlo, toplo in prijetno.

Včasih so brezskrbne mlade Kobilice in Črički Suhojužinarje klicali z vzdevkoma »Očka Dolgonog« ali »Dedek Sivobradec«. Tudi takrat so Suhojužinarji ostali dobrovoljni in so le z nasmehom pripomnili, da se mladi še niso naučili imen svojih sosedov. Kobilice očitno nikoli niso pomislile, kako čudno je mlado suhojužinarjevo hčer klicati »Dedek Sivobradec«. Ko so videle, kako dobrovoljni so Suhojužinarji, so jih kmalu nehale dražiti. Ljudi, ki so resnično dobrovoljni, namreč nikoli ne dražijo prav dolgo.

Paličnjaki so bili do Suhojužinarjev izredno vljudni. Zdeli so se jim zelo vitki in gosposki. Nekoč je Petnogi paličnjak vprašal največjega Suhojužinarja: »Zakaj se toliko pogovarjate s preprostimi prebivalci travnika?«

Suhojužinar je natanko vedel, kaj misli Paličnjak, vendar ni nameraval nikomur dovoliti, da bi se posmehoval njegovim dobrim in prijaznim sosedom, zato je rekel: »Mislim, da smo tudi Suhojužinarji precej preprosti. Tukaj nas je res zelo, zelo veliko. Gotovo je zelo samotno, če si nekaj posebnega.«

Po tem Paličnjak ni imel več kaj reči. Nikoli ni bil povsem prepričan, ali je Suhojužinar preveč neumen, da bi razumel, ali preveč moder, da bi opravljal. Nekoč se mu je zazdelo, da je v Suhojužinarjevih očeh opazil nagajivo iskrico. Suhojužinarju ni bilo mar, če so ga imeli za neumnega. Vedel je, da ni neumen, in je bil raje videti topoglav, kakor da bi poslušal neprijazne besede o svojih sosedih.

Nekaterim bi se zdelo strašno nesrečno, če bi bili Suhojužinarji. Kača Podveznica je rekla, da bi jo, če bi bila ena izmed njih, ves čas skrbelo za noge. »Hvaležna sem, da jih nimam,« je rekla, »kajti če bi jih imela, bi se nenehno bala, da bom katero izgubila. Suhojužinarju brez nog bi se slabo godilo. Nikakor se ne bi mogel plaziti po trebuhu kakor jaz.«

Kako so se Suhojužinarji smejali, ko so to slišali! Največji je rekel: »No, ali ni prav takšna kakor nekateri drugi! Ničesar nočejo imeti, ker se bojijo, da bodo to izgubili. Le zanima me, ali jo skrbi tudi za glavo. Saj bi lahko izgubila tudi to, in kaj bi potem?«

Že naslednji dan se je največji Suhojužinar vrnil domov po sedmih nogah. Vsi njegovi prijatelji so vzkliknili: »Oh, kako se je to vendar zgodilo?« »Krave,« je rekel.

»So stopile nate?« je vprašal Petnogi paličnjak. Na travniku še ni živel dovolj dolgo, da bi razumel vse, kar je Suhojužinar hotel povedati. Vendar se mu je smilil, saj je vedel, kako je izgubiti nogo.

»Pha!« ga je zelo nevljudno prekinila Kobilica. »Saj zdaj na tem travniku sploh ni krav!« Tedaj so drugi Suhojužinarji Paličnjaku vse pojasnili: kako včasih na travnik pride kak deček, ujame Suhojužinarja, ga dvigne za eno nogo in mu reče: »Dedek Sivobradec, povej mi, kje so krave, sicer te bom ubil.« Suhojužinarju tedaj ne preostane drugega, kakor da se otepa in zvija, dokler se ne osvobodi, pri tem pa se mu pogosto odlomi noga.

»Kako strašno!« so vsi trije Paličnjaki rekli hkrati. »Ampak zakaj jim ne poveste?« »Saj jim,« so odgovorili Suhojužinarji. »Kažemo s preostalimi sedmimi nogami in kažemo na vse mogoče strani. Včasih ne vemo, kje so, zato za vsak primer pokažemo v vse smeri. A nič ne pomaga. Noge nam kljub temu odpadejo.«

»Ali deček ni dovolj bister, da bi sam našel krave?« so vprašali Paličnjaki. »Oh, ne gre za to,« so v en glas vzkliknili vsi travniški prebivalci. »Tudi potem, ko jim povemo, in včasih celo takrat, ko so krave čisto zraven, odidejo domov brez njih.«

»Jaz bi jih pičila,« je rekla Osa, besno mahala s tipalkami ter dvigala in spuščala krila. »PičiIa bi jih, kolikor bi le mogla.« »Ne bi jih, če ne bi imela žela,« je rekel Drevesni žabec.

»N-ne,« je zajecljala Osa, »najbrž jih res ne bi.« »Ti ubogi revež!« je rekla največja Dolgotipalčna kobilica največjemu Suhojužinarju. »Kaj boš pa zdaj? Samo sedem nog!«

»Kaj bom?« je odgovoril največji Suhojužinar in tedaj se je pokazalo, kako zares pogumen in veder je. »Kaj bom? Hodil bom po teh sedmih. Če izgubim še eno, bom hodil po šestih, in če izgubim še eno, bom hodil po petih. Mar nimam še vedno ust in želodca in oči in dveh tipalk ter dveh kleščic za hrano? Morda nisem več tako čeden, toda Suhojužinar sem in užival bom v travi in soncu in svojih prijaznih sosedih, dokler bom živ. Zdaj pa vas moram zapustiti. Dober dan vam želim.«

Odšel je precej nerodno, saj se po svoji nezgodi še ni naučil obvladovati telesa. Travniški prebivalci so zelo zamišljeno gledali za njim. Niso opazovali njegove nerodnosti ali razmišljali o njegovih visokih kolenih in drobnem, nizkem telesu. Morda so mislili prav to, kar je rekla Škržada: »Ah, tako je treba živeti!«