Prevod

Prvo, česar se je spominjala naša mala Pajčica, je bilo to, da se je skupaj z množico drugih malih Pajčkov stiskala v drobceni rjavi hišici. Ta hišica ni imela oken in v njej je bilo zelo toplo, temno in zatohlo. Kadar je zapihal veter, so mali Pajčki slišali, kako šumi skozi bližnji gozd, in čutili, kako se njihova okrogla rjava hišica ziblje kakor zibelka. Pritrjena je bila na grm ob gozdnem robu, toda tega niso mogli vedeti, zato so se le zvijali in prerivali, jedli hrano, ki so jo našli v hišici, ter se spraševali, kaj vse to pomeni. Niti slutili niso, da je mati Pajkovka naredila rjavo hišico in vanjo spravila hrano za svoje pajčje mladičke, da bi jo jedli, ko se izležejo iz jajčec. Tudi jajčeca je položila vanjo, a mali Pajčki se niso spominjali časa, ko so zviti ležali v njih. Niso vedeli, kaj je bilo prej in kaj jih še čaka — mislili so, da je vse življenje le jesti, se zvijati in spati. Vidite, še veliko so se morali naučiti.

Nekega jutra so mali Pajčki ugotovili, da je hrane zmanjkalo, in so se prerivali ter kobacali bolj kot kdaj prej, saj so bili lačni in so hoteli še jesti. Nihče ni vedel, kaj natanko se je zgodilo, toda nenadoma je postalo svetlo in nekaj jih je padlo iz hišice. Vsi drugi so se skobacali za njimi in tam so obstali, mežikali v bleščečem soncu in čutili rahlo vrtoglavico, saj so stali na majavi mreži iz srebrnkastih niti.

Prav tedaj se je mreža začela še močneje tresti in nanjo je pritekla velika, prelepa mati Pajkovka. Oblečena je bila v črn in rumen žamet, njenih osem oči pa se je lesketalo in bleščalo v sončni svetlobi. O tako čudovitem bitju se jim ni nikoli niti sanjalo.

»No, otroci moji,« je vzkliknila, »vem, da ste gotovo lačni, in zajtrk vas že čaka.« Takoj so začeli jesti, mati Pajkovka pa jim je pripovedovala marsikaj o travniku in gozdu ter jim rekla, naj se igrajo, medtem ko bo ona delala in jim priskrbela hrano. Očeta Pajka, ki bi ji pomagal, ni bilo, in kot je sama rekla: »Otroci, ki rastejo, potrebujejo veliko dobre, preproste hrane.«

Lahko si mislite, kako lepo so se imeli mali Pajčki. Bilo jih je sto sedemdeset, zato niso utegnili postati osamljeni, niti kadar mame ni bilo doma. Tako so živeli kar nekaj časa in bili vsak dan večji in močnejši. Nekega jutra je mati Pajkovka rekla svoji največji hčerki: »Zdaj si že dovolj stara, da začneš delati, in naučila te bom plesti mrežo.«

Mala Pajčica se je kmalu naučila vleči srebrnkaste niti iz žepka v svojem telesu, kjer so nastajale in bile spravljene, in prav kmalu je eno na obeh koncih pritrdila na veje grma. Nato ji je mama naročila, naj se sprehodi do sredine svojega nitastega mostu ter sprede in pritrdi še dve niti, tako da je vse skupaj spominjalo na svetleč križ. Ko je bilo to opravljeno, ji je mama pokazala nekaj podobnega glavničku, kar je del pajčje noge, in jo naučila meriti ter napenjati nove niti iz sredine križa, dokler niso bile videti kakor napere kolesa.

Mala Pajčica je že povsem izgubila pogum in je rekla: »Naj dokončam kdaj drugič; zdaj sem že utrujena od dela.« Mati Pajkovka ji je odgovorila: »Ne, nočem imeti lenega otroka.«

Mala je rekla: »Nikoli mi ne bo uspelo, vem, da mi ne bo.« »No,« je rekla mama, »zdaj te bom pa morala po pajčje ošteti. Bila si prav tako lena, kakor so po besedah Drevesnega žabca včasih fantki in deklice. Bil je tam zgoraj pri kmečki hiši in pravi, da je tam videl otroke, ki ne marajo delati. Prebivalci travnika sprva skoraj niso mogli verjeti čemu takemu. Pravi, da so bili ti otroci čemerni in nesrečni, in nič čudnega! Lenuhi niso nikoli srečni. Poskusi dokončati mrežo, pa boš videla, ali nimam prav. Zdaj nisi več dojenček in moraš delati ter si sama priskrbeti hrano.«

Tako je mala Pajčica v mreži spletla kroge iz niti in te niti naredila lepljive, kakor storijo vsi skrbni pajki. Pojedla je proste konce in koščke, ki so ji ostali, da bi jih prihranila za drugič, in ko je bila mreža končana, je bila tako nežna in popolna, da so se njeni bratci in sestrice zgrnili okoli nje ter vzklikali: »O! O! O! Kako lepo!« Nato so prosili mamo, naj nauči še njih. Mala tkalka mreže je bila srečnejša kot kdaj prej in mama je začela učiti še druge otroke. Toda naučiti sto sedemdeset otrok traja zelo dolgo.