Prepir zelenih kobilic

Besedilo

Prepir zelenih kobilic

Topli poletni dnevi so minili in dolgotipalčne kobilice so se spet vrnile na travnik. Vsi so jih bili veseli, njihove sestrične kobilice pa so jim v čast priredile zabavo.

Koliko dela so imeli travniški prebivalci s pripravami na to zabavo! Preobleči se jim sicer ni bilo treba, zato pa so se drgnili in čistili, vse mlade kobilice pa so odšle na rob gozda vadit skoke in si dodobra razgibat kolena. Na zabavi bodo morda igre in ples, in kako strašno bi bilo, če bi katera izmed mladih kobilic ugotovila, da se ji dve ali tri noge nočejo gladko upogibati!

Kobilice niso vedele, ob kateri uri naj priredijo zabavo. Nekateri travniški prebivalci, ki so jih želele povabiti, so bili vajeni spati ves dan, drugi pa vso noč, zato je bilo res težko najti uro, ko bi bili vsi povsem budni in pripravljeni na zabavo. Nazadnje je drevesni žabec rekel: »Pukr-r-rup! Pukr-r-rup! Priredite jo ob sončnem zahodu!« In tako je tudi bilo.

Vsi so prišli pravočasno, poskakovali, klepetali in plesali ter se za praznično večerjo gostili z nežnimi zelenimi listi. Nekaj malih kobilic je postalo zaspanih in so zlezle med trpotec, da bi malo zadremale. Prav tedaj je velik samec dolgotipalčne kobilice oznanil, da bo zapel pesem — kar je bilo zelo prijazno od njega, saj je to v resnici storil zato, da bi razveselil druge, ne pa zato, da bi pokazal, kako imeniten glasbenik je. Vsi gostje so vzkliknili: »Kako očarljivo!« ali: »Z največjim veseljem bomo prisluhnili!« On pa se je namestil na nizko vejo, ki se je pozibavala. Saj veste, dolgotipalčne kobilice pojejo s pokrovkami svojih kril, zato si je, ko je pristal na veji, pogladil bledozeleno obleko in malo podrgnil s pokrovkami, da se je prepričal, ali so uglašene. Nato je glasno in jasno začel: »Katy je to storila! Katy je to storila!! Katy je to storila!!!«

Seveda ni mislil na nobeno pravo Katy, ampak je le pel svojo pesem. Vendar je bil tam še en samec dolgotipalčne kobilice, ki je imel navado ugovarjati, pa še preveč se je bil najedel, zaradi česar je bil še bolj čemeren kakor navadno. Ko je torej pevec zapel: »Katy je to storila!«, je ta čemernež poskočil in rekel: »Katy tega ni storila! Katy tega ni storila!! Katy tega ni storila!!!« In tako sta kar naprej ponavljala, eden, da je to storila, drugi pa, da ni, dokler ni bilo vseh sram in jim je postalo neprijetno. Nekaj malih kobilic se je celo prebudilo in hotelo vedeti, kaj se dogaja.

Oba pevca sta bila vse bolj razdražena, dokler nazadnje nobeden ni več prav vedel, kaj govori — in to se, veste, skoraj vedno zgodi, kadar se ljudje razjezijo. Kar naprej sta nekaj ponavljala, kolikor glasno in hitro sta le mogla, in ves čas mislila, kako zelo pametna sta — toliko sta pač vedela o tem.

Nenadoma je nekdo opazil, da tisti, ki je začel s »Katy je to storila!«, zdaj vrešči: »Katy tega ni storila!«, tisti, ki je prej govoril »Katy tega ni storila!«, pa rjove: »Katy je to storila!« Tedaj so se vsi zasmejali, onadva na veji pa sta se zelo osramočeno spogledala.

Drevesni žabec je vedno vedel, kaj je treba storiti, in je tako glasno zaklical: »Pukr-r-rup!«, da so vsi pri priči utihnili. Ko je zavladala tišina, je rekel: »Zdaj bomo prisluhnili duetu z naslovom ‘Katy’, ki nam ga bosta zapela pevca na drevesu. Pri odpevu, prosim, zapojte vsi.« In tako se je petje znova začelo, le da sta bila zdaj oba vodilna pevca dobre volje, vse dolgotipalčne kobilice spodaj pa so pritegnile: »Je ali ni, je ali ni, je ali ni.« In tako se je prepir končal.