Prevod

V enem od mravljišč na najvišjem delu travnika se je pogovarjala kopica mladih mravelj. »Jaz,« je rekla ena, »bom vojakinja in bom odgnala vsakogar, ki bi nam prišel delat težave. Vsak dan grizem trde reči, da bi si okrepila čeljusti in tako bolje varovala naš dom.«

»Jaz,« je rekla druga, manjša mravlja, »pa bi rada postala delavka. Rada bi pomagala graditi in popravljati dom. Rada bi prinašala hrano za družino, hranila mravlje dojenčke in jih čistila, ko prilezejo iz svojih starih oblekic. Če bom vse to znala dobro opravljati, bom najsrečnejša in najbolj zaposlena mravlja na travniku.«

»Midve pa nočeva tako živeti,« sta rekli večji mravlji s krili. »Ne misliva se ves čas zadrževati okoli mravljišča in delati. Radi bi uporabljali svoja krila in potem sta lahko prepričani, da naju ne bosta več videvali doma.«

Mala delavka se je oglasila: »Doma je prijetno. Morda bosta nekoč še kako veseli, da se lahko vrneta.« Toda krilati mravlji sta ji obrnili hrbet in nista hoteli slišati niti besedice več.

Nekaj dni zatem je bilo v mravljišču zelo razburljivo. Vse krilate mravlje so se poslovile od vojakinj in delavk ter odletele po zraku, tako daleč, da jih male mravlje doma niso več mogle videti. Ves dan jih ni bilo nazaj, naslednje jutro pa je mala delavka, ki smo jo prej slišali govoriti, odšla iskat zajtrk in našla uboge krilate mravlje, kako ležijo na tleh blizu doma. Nekatere so bile mrtve, druge pa so iskale hrano.

Mravlja delavka je stekla k tisti, ki je rekla, da noče ostati doma, in jo povabila nazaj v mravljišče. »Ne, hvala,« ji je odgovorila. »Zdaj sem že pozajtrkovala in bom spet odletela.« Dvignila je krila, da bi vzletela, toda komaj je enkrat zamahnila z njimi, so ji odpadla in nikoli več ni mogla leteti.

Delavka je pohitela nazaj v mravljišče po nekaj svojih sester delavk in nekaj vojakinj. Skupaj so vzele mravljo, ki je izgubila krila, in jo odnesle na drug konec travnika. Tam so se lotile gradnje novega doma, njo pa so postavile za svojo kraljico.

Najprej so poiskale primeren peščen prostor, kamor bi ves dan sijalo sonce. Nato so mravlje delavke začele kopati v tla in v ustih prinašati na plan drobne grudice prsti. Vojakinje so jim pomagale in še pred nočjo so imele v zemlji prijeten domek z več sobicami in nekaj že spravljene hrane. Vanj so pripeljale svojo kraljico, ji nosile hrano in ji stregle, ona pa je bila srečna in zadovoljna.

Sčasoma so se iz mravljih jajčec začele izlegati ličinke in delavke so imele polne roke dela s skrbjo za kraljico in njene male mravlje dojenčke, zato so jim morale pomagati tudi vojakinje. Ko so se mravlji dojenčki izlegli iz jajčec, so bili podobni drobnim črvičkom, ličinkam; čez čas so se zvili v drobcenih ovojih, ki jim pravimo bubini ovoji, in še malo pozneje so prilezli iz njih. Tedaj so bili s svojimi šestimi nogami in vitkimi pasovi že podobni starejšim mravljam. A naj so bili jajčeca ali ličinke, naj so čepeli zviti v bubinih ovojih ali pa so že bili živahne male mravlje, delavke so jih hranile in skrbele zanje, vojakinje so se bojevale zanje, kraljica mati pa jih je imela rada. Vsi skupaj so srečno živeli, dokler niso bile mlade mravlje pripravljene oditi v širni svet in se same učiti življenjskih naukov.